Hommage ả Picasso. Galerija-Muzej Lendava, 17. 4.–30. 9. 2015
Zmagovalec in ostali
19. 05. 2015
V okviru svojega paradnega projekta Velikani svetovne umetnosti na lendavskem gradu Galerija-Muzej Lendava tokrat predstavlja dela sedemdesetih znanih ali zelo znanih umetnikov 20. stoletja. Eden med njimi je Picasso, drugi so avtorji, ki so se mu, na pobudo avstrijskega umetnostnega zgodovinarja in kritika Wielanda Schmieda, s svojimi deli poklonili ob njegovi devetdesetletnici, torej malo pred njegovo smrtjo in kmalu po njej.
In s čim si je Picasso zaslužil takšno izjemno gesto kolegov? Brez dvoma je bil in je najbolj znani, sloveči umetnik prejšnjega stoletja, njegovo ime je seglo tako rekoč do slehernika in lahko še danes poskrbi za rekordno obiskanost razstav in dražbene vrhunce. »Primer Picasso« je pravzaprav večplastni fenomen, ki ne priča zgolj o umetniku samem, ampak tudi o načinu uveljavitve in sprejemanju umetniških in nasploh znanih osebnosti v javnosti. Picassa zvečine dojemajo kot stvariteljskega kolosa, eruptivnega genija, umetnika z erosom, ustvarjalnim in spolnim, a hkrati je bil tudi nadvse prodoren in stremljiv ustvarjalec, spreten samopromotor, mojster uveljavljanja, nekateri menijo, da tudi na račun drugih. Njegov motivni svet (golobi, bikoborbe, portreti žensk, umetnik in model, bakanalije …) ni bil ravno razsežen, izrazni načini so se spreminjali, prešel je kar nekaj faz, ob nekaterih se je gotovo zgledoval po drugih umetnikih, si od njih izposojal, kar ga je pritegnilo, šlo v njegov kontekst. Za strokovno in širšo javnost je bil Picasso zanimiv in hvaležen umetnik, bil je revolucionar in tradicionalist hkrati, s svojimi deli je občasno, a ne preveč vznemirjal, njegov lik se je v marsičem skladal z arhetipsko predstavo o umetniku, nadgradil pa ga je še z obilnim medijskim pojavljanjem in vključitvijo v svet slavnih in bogatih. Picassu so že zgodaj začeli jesti iz roke, dobro je znal prodajati svoj sloves in dela, očitkov o dvomljivi izvirnosti nekaterih se je uspešno branil s posrečenimi izjavami, »priznanji«, kot je tisto: »Če je kaj za ukrasti, ukradem.«
Ljudem se je prikupil bolj od izvirnejših, radikalnejših kolegov, zgodaj postal blagovna znamka, ki se je ni branila niti politika, ideologija. Po nemškem bombardiranju Guernice med špansko državljansko vojno je ustvaril monumentalno istoimensko platno, ki je zanimiva sinteza starejših elementov njegovega slikarstva in je bilo leta 1937 nosilna podoba španskega paviljona na pariški Svetovni razstavi, drugo svetovno vojno, ko se je velika večina njegovih kolegov umaknila pred nemško okupacijo, je dokaj nemoteno preživel v Parizu, takoj po nemškem odhodu je paradiral z osvoboditelji, dobil je nekaj prestižnih naročil od Združenih narodov, narisal Stalinov portret … V letih mojega otroštva je veljal Picasso za pravega, resničnega umetnika, tako rekoč za merilo tega, kakšen mora umetnik biti. Pojavljal se je povsod, od televizijskih oddaj o umetnosti in kulturi do družabnih rubrik časopisov in revij, v katerih se je kazal s svojimi mladimi ženami in prijateljicami, otroci zelo različnih starosti, starejši kot je bil, pogosteje smo ga videli golega do pasu, v kratkih hlačah, kopalkah.
Razumljivo je torej, da so v Lendavi ponosni, da gostijo dela »najslavnejšega likovnega umetnika 20. stoletja«, kot so zapisali v razstavni zloženki (razstavo sicer spremlja tudi katalog), četudi se mi tokratna razstava ne zdi kvalitetni vrh njihovega večletnega razstavnega projekta. Kar zadeva Picassa, vidimo na razstavi štirideset del v različnih grafičnih tehnikah, iz različnih obdobij, z različnimi motivi, ki predstavljajo nekakšen hitri prerez poglavitnih poudarkov iz umetnikovega opusa. Na ogled so stvaritve na temo bikoborb, nekaj bakhantske tematike, infantilizma, rudimentarnih figur … Na več grafikah je upodobljena tematika slikarja in modela, ki je tudi osrednji motiv po mojem mnenju najintrigantnejših med razstavljenimi deli. Gre za nekaj jedkanic iz »knjige umetnika«, kot temu pri nas pravimo danes, nastalih na pobudo Picassovega agenta Ambroisa Vollarda v letih 1927–31. Agent je umetnika spodbudil, da se je lotil vizualne interpretacije Balzacove novele Neznana mojstrovina, in njegova zamisel se zdi odlična. Novela namreč pripoveduje zgodbo o cenjenem ostarelem slikarju, ki že celo desetletje poskuša ustvariti mojstrovino, podobo ženske, s katero bi izrazil tudi njenega duha. Na račun obsedenosti s tem delom zaničuje svoje ostale, sicer izjemne umetnine, potem pa se izkaže, da je nastajajoča stvaritev v očeh drugih le zmešnjava likovnih elementov, brezvredna čačka. Slikar po zasmehovanju mladih kolegov umre, še prej pa sežge vse svoje slike.
Picasso, eden začetnikov kubizma, se je s tematiko vsekakor lahko precej poistovetil. Kot avtor prelomnih Avignonskih gospodičen (1907, prvič razstavljena 1916) je bil tudi sam deležen odklonilnih odzivov, in tako ti kot avtorsko iskanje ob nastajanju slike odmevajo v omenjeni grafični seriji (v Lendavi je razstavljen njen poglavitni del). V njej ne vidimo le obraza, ki nas spomni na eno od omenjenih »gospodičen«, ampak tudi nekaj drugih mojstrovih motivnih stalnic (boj bika in konja, starejši umetnik in mlajši model, dramatično iztegnjen konjski vrat, ki se pozneje pojavi na Guernici …), besedila pa Picasso tudi ni interpretiral le na en način. Ob najbolj znanih grafičnih listih, ustvarjenih v estetiki značilnega »modernističnega neoklasicizma«, je razstavljenih tudi nekaj grafik, na katerih njegova izraznost ni tako narativna, temveč poseže po sproščenejšem vizualnem spektru, vse tja do črtno-točkastih risb.
Glede na Picassov sloves in tudi ugled med kolegi (slovel je tudi kot inovativni grafik) ni čudno, da je bil odziv na pobudo po umetniški počastitvi njegove devetdesetletnice tako dober. Tega je gotovo okrepilo tudi dejstvo, da je Picasso kmalu po začetku projekta umrl, kar je počastitvi seveda dalo dodatno razsežnost. Nabor imen, na razstavi večinoma predstavljenih s po eno grafiko, je res impresiven (Joan Miró, André Masson, Richard Hamilton, Frank Stella, Antoni Tápies, David Hockney, Roy Lichtenstein, Andy Warhol, Victor Vasarely, Henry Moore, Joseph Beuys, Hans Hartung, Robert Rauschenberg, Hans Bellmer …) in ta del razstave je vsekakor najmanj enakovreden Picassovemu oziroma ga kar presega. Čeprav sta oba dela seveda smiselno povezana, je razstavna celota hkrati dovolj raznovrstna, da deluje zelo odprto.
Sodelujoči avtorji so se svojega počastitvenega ustvarjanja lotili na zelo različne načine. Nekateri so ostali trdno v okviru svojih izraznosti, svoja izbrana dela so le opremili s priložnostnimi napisi, drugi so se spustili v soočanje s Picassovim opusom, njegovimi izbranimi motivi, njegovim likom. Vidimo variacije njegovih del, nekaterih značilnih Picassovih likovnih elementov, kombiniranih ali preobraženih v maniri avtorjev, gre tudi za igro različnih likovnih pristopov in nazorov, za korespondenco različnih izraznih jezikov, navsezadnje tudi za igro različno velikih egov v navezavi na verjetno največjega, Picassovega. V generacijsko dovolj širokem naboru avtorjev, raznoliki paleti likovnih pristopov 20. stoletja, naletimo tudi na Picassove kamerade iz zgodnejših obdobij, na primer Andréja Massona in Joana Mirója, čigar delo, z značilno oblikovanimi črkami počaščenčevega priimka, je na razstavi še posebej izpostavljeno.
Razstavna celota, na kateri vidimo dela iz zbirke Richarda H. Mayerja, ki jo hranijo v Kunstgalerien Böttingerhaus v Bambergu, je v več smislih zanimiva, raznovrstna in v gledalcu lahko vzbudi množico misli o razlikah in sorodnostih med posameznimi umetniki, pa tudi o njihovih različnih poteh in umetniških karierah. Znano je, da življenje, seveda tudi umetnikov, ni vedno pravično in da zmagovalci navadno poberejo več, kot jim gre. In Picasso je bil vsekakor zmagovalec.
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
