Olga Tokarczuk, nagrajenka Vilenice
Boljši svet se rojeva v domišljiji
Foto: Arhiv Vilenice
17. 09. 2013
V eseju Kako si izmisliti Heterotopijo – Družabna igra iz esejistične zbirke Trenutek medveda (2012) poljska pisateljica, esejistka in scenaristka Olga Tokarczuk razmišlja o utopičnem romanesknem svetu, ki bi se znal odpovedati sprejetim družbenim pravilom in navadam, ki so si zaradi naše nezmožnosti izstopiti iz utečenih tirnic pridobile status nespremenljivih aksiomov, in kjer bi bile mogoče mirne spremembe družbene paradigme brez krvavih revolucij. Sledijo čisto konkretni predlogi za izboljšanje sveta, alternativni pogledi na razvoj znanosti, naravno selekcijo, dostopnost energetskih virov, družino in teorije spola, vero in smrt. Heterotopija, izmišljanje možnosti drugačnega sveta, je obenem igra in upanje za prihodnost, ker »se vsaka vizija boljšega sveta rodi v domišljiji«. Stališče, ki sploh ne preseneča pri pisateljici, ki v vsakem od svojih romanov vedno znova na nov, vsebinsko in oblikovno unikaten način raziskuje kondicijo človeškega sveta.
Olga Tokarczuk je vstopila v poljsko literaturo v devetdesetih letih, v času razcveta sodobne poljske proze in številnih novih glasov, ko se je po dolgem obdobju družbeno angažirane književnosti spet prebudilo zanimanje za pripovedovanje zgodb. Med mladimi prozaisti so, morda prvič v zgodovini poljske književnosti, prevladovale pisateljice. Olga Tokarczuk se je v tej generaciji izkazala za največjo eksperimentatorko v zvrsti romana.
Rodila se je leta 1962 v Sulechowu v zahodni Poljski v družini priseljencev z vzhoda predvojne Poljske. Doštudirala je psihologijo na Varšavski univerzi (začetek njenega študija je zaznamovala uvedba vojnega stanja, o čemer pripovedujeta njeni kratki zgodbi Che Guevara in Profesor Andrews v Varšavi). Nekaj časa je delala v psihiatrični bolnišnici, v posvetovalnici za zasvojenosti, kot učiteljica in novinarka, pred leti je vodila tudi lastno založbo. Leta 1993 je objavila prvi roman, Potovanje ljudi Knjige, ki ji je prinesel nagrado Zveze poljskih založnikov za najboljši prozni prvenec zadnjih dveh let. Doslej je napisala osem romanov, poleg prvenca še E. E. (1995), Pravek in druge čase (1996), Dnevno hišo, nočno hišo (1998), Zadnje zgodbe (2004), Ano In v grobnicah sveta (2006), Begune (2007) in Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (2009), ter dve knjigi kratkih zgodb, Omaro (1998) in Igro na več bobnih (2002). Vodi delavnice proze v programih kreativnega pisanja na Jagelonski univerzi v Krakovu in na Opolski univerzi, bila je tudi med pobudniki vroclavskega Festivala zgodbe. Doslej je prejela večino pomembnejših poljskih in tudi več mednarodnih literarnih nagrad.
»Morda tolikšna priljubljenost izhaja iz njene odprtosti za aktualne teme, od feminističnih vsebin do odnosa do živali, do vsakršne drugačnosti, tabuizacije starosti, umiranja in smrti, evtanazije.«
Olga Tokarczuk se v svojih romanih programsko odpoveduje linearnemu, vzročno-posledičnemu pripovedovanju in ga nadomešča z ustvarjanjem za bralčevo interpretacijo odprtih prizorov in slik, ki naj bi omogočali sporazumevanje na globlji ravni od zgolj verbalne in ustrezajo pisateljičinemu razširjenemu konceptu resničnosti, ki obsega tudi duševnost, sanje, želje, predstave, iluzije ... S pisateljsko tehniko, ki jo imenuje konstelacijski roman, poskuša skozi fragmentarne vpoglede zaobjeti celostnost sveta. Pripovedne enote, fragmenti, deli zgodb, podobe naj bi se zlagali v celoto v bralčevi zavesti. Stalnica njenih romanov je tudi bogastvo analogij s starodavnimi miti, od bibličnih in antičnih, prek pradavnega sumerskega mita o nebeški boginji Inani, do Adama Kadmona iz kabalističnega izročila ali literarnega mita, Blakove dežele Ulro, v »moralnem trilerju« Pelji svoj plug čez kosti mrtvih. Vendar se na račun poudarjene mitične perspektive ne odpoveduje zgodovinskemu času, saj vsakdanje zgodbe navadnih ljudi, na primer po drugi vojni iz Ukrajine izgnanih Poljakov ali svoje nekdanje hiše v Šleziji obiskujočih nemških pregnancev, bralca nagovarjajo enako prepričljivo, kot bi ga opisi velikih zgodovinskih dogodkov. Če je v zgodnejših romanih pisateljica ustvarjala prototip doma in poudarjala motiv zakoreninjenosti, pa mu je v Zadnjih zgodbah, predvsem pa v Begunih izoblikovala protipol, podobo modernega človeka kot izkoreninjenega popotnika, večnega iskalca, celo ubežnika. Ustvarila je vrsto močnih ženskih likov, od Florentinke in Klasje iz Praveka do Janine Duszejko iz romana Pelji svoj plug čez kosti mrtvih. Ob njih pa tudi pretresljivi lik transvestitskega meniha Paskala, ki se, podobno kot njegova vzornica, napol apokrifna svetnica Kümmernis, ne počuti dobro v lastnem telesu.
Olga Tokarczuk je že vse od svojih pisateljskih začetkov izjemno priljubljena avtorica. V izboru za vplivno poljsko literarno nagrado Nike je bila doslej kar rekordnih štirikrat favoritinja bralcev (glavno nagrado je prejela leta 2008 za Begune). Morda tolikšna priljubljenost izhaja iz njene odprtosti za aktualne teme, od feminističnih vsebin do odnosa do živali, do vsakršne drugačnosti, tabuizacije starosti, umiranja in smrti, evtanazije, ali pa je njena metoda zlaganja celote iz fragmentov pisana na kožo fragmentarizirani zavesti modernega bralca.
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
