Ob 150-letnici rojstva Maksa Fabianija
Čas je na njegovi strani
Foto: Dokumentacija Dela
07. 04. 2015
Urbanist, ki je upošteval pokrajinske posebnosti, arhitekt, ki se je poleg konstrukcijskih in estetskih zavedal tudi ekonomskih in psiholoških vidikov arhitekture – Maks Fabiani.
Fabiani je bil vsestranska osebnost, univerzalni človek renesančnega tipa, arhitekt in urbanist, občasno tudi slikar in izumitelj. Načrtoval je letala in vojaške stroje, snoval kolo brez pogonske verige, razvijal je idejo, kako dovajati gorski zrak v Milano, zamislil si je prekop med Jadranskim morjem in Donavo, razmišljal, kako bi Ljubljana spet postala rečno pristanišče … Vendar ni bil sanjač, bil je racionalen mislec, ki je želel soustvarjati človeku prijazen svet. Predvsem pa je bil arhitekt avstro-ogrskega cesarstva in osebni svetovalec habsburškega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Po njegovih načrtih so nastajali arhitekturni projekti po vsem cesarstvu – na Dunaju, v Salzburgu, Bielskem, Gradcu, Ljubljani, Trstu, Gorici, Bolzanu, Opatiji in na Brionih, pa tudi v Benetkah, Rimu in Palermu ...
Potovanja kot vir znanja
Fabiani je bil Kraševec, rojen 29. aprila 1865 v Kobdilju pri Štanjelu. Raziskoval je družinske korenine in jih zasledil v vaseh na meji med Furlanijo in Karnijo. Po drugih podatkih je najstarejša omemba rodu Fabianijev iz leta 1614 s področja Bergama; kraška, Maksova veja, pa je že nekaj stoletij živela v Kobdilju na Krasu. Mama je bila Tržačanka Charlotte von Kofler in njenemu plemiškemu poreklu gredo zasluge, da je izšolala vseh štirinajst otrok. Maks je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, leta 1883 vpisal študij na dunajski Politehniki (Tehnični visoki šoli), med študijem opravil obvezni vojaški rok in nekaj časa, kot asistent na Tehnični visoki šoli v Gradcu, predaval urbanizem. Diplomiral je leta 1892 in bil osemintrideseti po vrsti, ki je dobil naziv diplomirani arhitekt. Po diplomi je kandidiral za prestižno štipendijo, ki mu je omogočila enoletno potovanje po Evropi. Pozneje je pripovedoval, kako so bila ta potovanja vir pravega znanja in kulture.
Prvi doktor arhitekt
Uranio je Fabiani dokončal v letih 1901–10
Njegova kariera je bila bliskovita. Potem ko je dve leti delal v ateljeju Otta Wagnerja, enega najpomembnejših dunajskih arhitektov, in sodeloval pri projektiranju mostov kot tudi dunajske mestne železnice in postaj, kot je recimo tista na Karlovem trgu, se je udeležil natečaja za Zdravilišče cesarsko-kraljevih uslužbencev v Opatiji in zmagal. Tako je leta 1896 ustanovil arhitekturni atelje in začel dobivati zanimiva naročila. Njegova kariera se je po letu 1902 strmo vzpenjala; takrat so mu na dunajski Politehniki podelili doktorat, zgodilo se je prvič, da je doktorski naziv dobil arhitekt. Ta visoki naziv je prejel za urbanistične načrte Ljubljane in Bielskega v Šleziji. Objavil jih je v dveh knjižicah načrtov z natančnimi komentarji. Fabiani je namreč leta 1895, po velikem rušilnem potresu v Ljubljani, izdelal regulacijske načrte, predlog ponudil mestu Ljubljana in hkrati članek objavil v strokovni reviji. Doktorat mu je prinesel mesto prvega urbanista monarhije (po Camillu Sitteju in Ottu Wagnerju), vlogo osebnega svetovalca prestolonaslednika in leta 1910 imenovanje za izrednega profesorja na dunajski Politehniki.
Resničnost oblik je najpomembnejša
Lahko bi rekli, da je postal režimski arhitekt. Vendar z razlogom, saj je bilo njegovo znanje široko in poglobljeno tako v arhitekturi kot v urbanizmu, v teoriji in na področju spomeniškega varstva. Projektiral je stavbe, ki so dajale mestom in krajem svetovljanski pečat. Za nadvojvodo Franca Ferdinanda je preuredil grad Konopište na Češkem (1902–14), v avstro-ogrski prestolnici je zgradil vrsto pomembnih stavb: modernistično stavbo podjetja Portois & Fix (1900), stavbo založbe Artaria (1900) na Kohlmarktu, prav v središču Dunaja, Palačo Palmers (1912) ... Zagotovo je najznamenitejša dunajska stavba Urania (1910), postavljena na rečni obali, med mostovoma na sotočju reke Dunaj in donavskega kanala, na ozkem zemljišču, ki pa ga je Fabiani izkoristil v celoti. Marsikoga stavba v svoji silhueti spominja na ladjo, tudi zaradi zaobljene oblike in močno valovite baročne fasade, ki je v dialogu z reko. Stolp s secesijskim nadihom, namenjen prvemu javnemu astronomskemu observatoriju, je Fabiani postavil asimterično na rečno stran ob sotočje. Stavba je zasnovana funkcionalno in v duhu svojega časa.
Nekateri strokovnjaki menijo, da je Fabiani ves čas iskal svojo pot med moderno secesijo in historičnimi slogi svojih profesorjev. Sam je o tem zapisal, da je za razumevanje arhitekturnega izraza najpomembnejša resničnost njenih oblik. V njegovi arhitekturi najdemo marsikateri nastavek kasnejših arhitekturnih principov, vendar je črpal iz zgodovine arhitekture, ki mu je bila navdih in izhodišče za racionalno zasnovo stavbe, jasno in enostavno koncipirano, ki je bila namenjena uporabnikom in je nudila udobno zavetje svojim stanovalcem.
Načrtoval za več generacij
Tudi v Ljubljani je zgradil nekaj pomembnih stavb – Mestna ubožnica (1901), Dekliška osnovna šola (1901) na Levstikovem trgu in župnišče sv. Jakoba ter Dekliški licej (1907) – dve monumentalni mestni palači – Hribarjevo (1903) in Bambergovo hišo (1907) – uredil Miklošičev park in narisal načrte za Krisperjevo hišo (1901), njegova je tudi umestitev Prešernovega spomenika (1905) na trg pri Tromostovju; leta 1909 je po naročilu Riharda Jakopiča izdelal načrte za znameniti Jakopičev paviljon, ki je bil vse do šestdesetih let osrednji prostor likovne umetnosti in umetniško srečevališče v Ljubljani. Takratni župan Ivan Hribar je pri Fabianiju naročil načrte za svojo stanovanjsko hišo, ki stoji na vogalu Tavčerjeve in Slovenske ulice. Fasada na glavni ulici je oblikovana v sicer strogi geometrični mreži, ki rahlo vzvalovi v treh plitvo izbočenih razglednih oknih, okrašenih z motivom levje glave. Secesijski značaj ji daje bogato okrašen napušč in mehko naguban fasadni plašč. Marko Pozzeto, arhitekt, umetnostni zgodovinar in raziskovalec, ki je natančno proučil Fabianijev opus, je zapisal, da »Hribarjeva hiša sodi med stanovanjske hiše, za katere je Fabiani dejal, da jih je načrtoval za tri generacije«, in da je v arhitektonskem smislu med najboljšimi in v ponos slovenski arhitekturi.
Družinska hiša Ivana Hribarja
Osebna odločitev dobi prednost pred kariero
V prvi tretjini 20. stoletja je Fabiani projektiral tudi v centru Trsta. Najprej v letih 1901–05 Narodni dom na ulici Fabio Filzi, ki so ga fašisti leta 1920 požgali; delno so ga obnovili leta 1935, rekonstruiran pa je bil v letih 1988–90. Stavbo Narodnega doma je Fabiani zasnoval v duhu racionalne tehnične strukture, ki jo je ovil v slikovito fasado iz žgane opeke in z geometrijskim vzorcem. Kvadratni tloris je ime troje kril, skupaj so tvorili črko U. Stavba je bila tehnološko dobro opremljena – imela je svoj agregat, dvigalo, centralno ogrevanje in sanitarne prostore. Posebno zanimiva je bila jeklena konstrukcija zastekljene pomične strehe nad gledališko dvorano. V tem obdobju je v Trstu postavil tudi Trgovski dom (1904–05), sledili sta palača Stabile (1906) na ulici Belpoggio in hiša Bartoli (1908) na Borznem trgu.
Prva svetovna vojna ni vzela blišča in prihodnosti le Avstro-Ogrski, temveč je spremenila številna življenja, tudi Fabianijevega. Vpoklican je bil v vojsko, a ostal na Dunaju in načrtoval železobetonski most za Gradec, leta 1917 pa je bil imenovan za rednega profesorja za arhitekturno kompozicijo in za predstojnika katedre za arhitekturo na dunajski Politehniki.
Pa vendar se je že decembra 1917 odločil, da gre v Gorico, kjer se je zaposlil v Uradu za obnovo Gorice in Gradišča. Bil je odločen, da prevzame vlogo vodilnega arhitekta in urbanista pri obnovi celotnega območja Goriške, Posočja in Krasa. Takrat še ni bilo jasno, komu bo po končani vojni pripadalo to ozemlje. Fabiani se je nadejal, da Jugoslaviji, a ga je politična stvarnost presenetila. Tako se leta 1919 ni odzval na povabilo, naj nadaljuje profesuro na Dunaju, niti na Vurnikovo povabilo, naj pride predavat v Ljubljano. Vztrajal je na robu svojega Krasa, želel je do konca izpeljal prenovo Posočja in navkljub problemom z lokalnimi oblastmi je na neki način uspel. Izdelal je regulacijske načrte za 92 občin (med njimi so načrti za Gradišče na Soči, Tolmin, Vipavo, Ajdovščino) in pri tem upošteval vse mogoče utilitarne in estetske elemente ter pripravil več kot 70 načrtov javnih stavb, ki bi bile jedro prenove naselij. Pozzetto je izpostavil, da gre Fabianiju zasluga za ohranitev nekaj vasi na srednjem Krasu, ki bi v nasprotnem primeru ostale porušene in prazne. Nesporna je tudi njegova vloga pri urbanistični ureditvi Gorice in ne le arhitektonskih stvaritvah, kot je na primer cerkev Svetega srca.
V letih 1935–45 je sprejel mesto župana v Štanjelu. Zaradi dobrih zvez je lahko obnovil tako grad v Štanjelu kot tudi v Gorici. Vendar ga je prav sodelovanje s fašističnimi oblastmi usodno zaznamovalo, saj so ga partizanske oblasti ob koncu vojne obsodile kolaboracije. Ta krivična obsodba je bila pozneje preklicana, vendar je kot madež lebdela nad Fabianijevo usodo. Kljub vsemu je po drugi svetovni vojni začel obnavljati porušena in požgana Kobdilj in Štanjel, kjer je posebno pomembna obnova ene redkih kamnitih romanskih hiš, pa rekonstrukcija poškodovane cerkve sv. Daniela, obnova Vile Ferrari in večine štanjelskih hiš. S temi dejanji nam je Fabiani ohranil slikoviti Štanjel, eno najlepših kraških mestec.
Narodni dom
Nejasno razmerje Fabiani–Plečnik
Ob Fabianijevi veličini, zaslugah za naš prostor in mednarodnem slovesu se nehote vsili vprašanje, le zakaj Slovenci tako zelo častimo Plečnika, o Fabianiju pa malokdo kaj ve. Vzrok je morda zelo kompleksen odnos med Fabianijem in Plečnikom. Plečnik je namreč brez pravega razloga za marsikateri svoj neuspeh na Dunaju krivil Fabianija, češ da je imel velik vpliv ne le v visoki dunajski družbi, ampak tudi na dvoru. Vendar kot pravijo pričevalci, mu je Fabiani želel le pomagati. Prvič sta se srečala na Dunaju – sedem let mlajši študent Plečnik in Fabiani asistent na visoki šoli, ki je svojega rojaka poskušal uvesti v dunajsko visoko družbo, a Plečnik je njegove poskuse nerodno zavrnil. V tem obdobju tiči seme njunega zapletenega odnosa, ki je na neki način zapečatil Fabianijevo mesto in vlogo znotraj slovenske arhitekturne zgodovine. V veliki meri je šlo za zavist, saj je bil Fabiani neverjetno uspešen pri svojem delu in je imel visoko položaj v družbeni hierarhiji Avstro-Ogrske. A zdi se, da je Plečnik na nezavedni ravni vzel Fabianija za svojega učitelja. Poznavalci pravijo, da je imelo Fabianijevo delo velik vpliv na Plečnika, to bi naj bi bilo razvidno med drugim pri fasadi NUK in pri ureditvi Vegove ulice. V času, ko so Plečniku zaupali urejanje Ljubljane, je ta uporabil marsikatero idejo iz Fabianijevega urbanističnega načrta iz leta 1895.
Prehiteval tokove svojega časa
Fabiani se je izkazal tudi v teoriji, saj je Ottu Wagnerju pomagal pri pisanju znamenite knjige Moderna arhitektura, kot mislec pa s filozofskim traktatom Acma. Vedno je upošteval genius loci kot tudi pitagorejske kanone in proporce. »Kljub temu nam je petindevetdesetletni Fabiani pripovedoval, da je bila zanj arhitektura iz Palladijevega obdobja neprekosljiva,« je v Naših razgledih leta 1960 zapisal arhitekt in urbanist Braco Mušič. Da je Fabiani pogosto prehiteval splošne umetniško-sociološko-ekonomsko-ideološke tokove svojega stoletja (od 1865 do 1962, ko je umrl), je bil prepričan Marko Pozzetto, in tudi, da je bil na svojem strokovnem področju med redkimi in poslednjimi protagonisti zadnjega sijaja Evrope kot caput mundi.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
