Koen Van Daele, programski vodja Kinodvora
Če je film dober, pozabiš, da ga gledaš v 3D
Foto: Roman Šipič
02. 04. 2015
Med 31. marcem in 6. aprilom ljubljanski Kinodvor prireja prvo edicijo novega programskega sklopa Kino3Dvor – nekakšen minifestival 3D-filma.
Izbrali so pet filmov, ki so si med seboj povsem različni – tako v žanru kot v svojem pristopu k 3D – da bi gledalcem ponudili priložnost resnično doživeti gibkost in raznolike izrazne možnosti, ki jih ponuja ta format. Drug za drugim se bodo zavrteli radikalen neodvisni film Zbogom jeziku (Jean-Luc Godard, 2014), ameriški studijski film Gravitacija (Alfonso Cuarón, 2013), fantazijski film v stop-motion animaciji Coraline (Henry Selick, 2009), plesni film Pina (Wim Wenders, 2011) in dokumentarec Jama pozabljenih sanj (Werner Herzog, 2010). Kaj pončne 3D v art kinu in zakaj moramo v 3D posnete filme nujno gledati v 3D, smo povprašali Koena Van Daeleja, programskega vodjo Kinodvora in velikega ljubitelja 3D, kako se trenutno najljubša igračka Hollywooda znajde v rokah režiserjev s priostrenim avtorskim pogledom, pa v začetku aprila preverite sami.
Občinstvo 3D povezuje predvsem z visokobudžetnimi, s posebnimi učinki nabasanimi mainstream blockbusterji, kot je npr. Avatar Jamesa Camerona. Jasno je, da je 3D odlično orodje za ustvarjanje spektakla, koliko pa je doma v art kinu?
Zelo malo. Še vedno imamo zelo malo 3D-art filmov, takšnih, ki so jih ustvarili umetniki, ki so se v celoti zavedali, zakaj so uporabili ta format. A vendarle se dobri 3D-filmi sporadično pojavljajo skozi celotno filmsko zgodovino. V vsakem obdobju, ko je bil format na voljo, se je med ustvarjalci našel kdo, ki ga je znal uporabiti na zanimiv, avtorski način in je tako opozoril na njegov potencial.
Za 3D se nam zdi, da je popolna novost, pogruntavščina 21. stoletja, a je, kot pravite, njegova zgodovina v resnici bistveno daljša. Tudi vi ste ne tako dolgo nazaj zavrteli Hitchcockov film Kliči M za umor iz leta 1954 v originalni, 3D-različici. Kam pravzaprav segajo začetki 3D?
Daleč nazaj, celo pred film, v čas, ko je že obstajala stereoskopska fotografija. 3D se je predvsem kot eksperimentalna forma mestoma pojavljal skozi celotno zgodovino filma in to po vsem svetu. Prvi velik val pa se je zgodil v ZDA leta 1952 in je trajal le kako leto in pol. To je bil čas, ko si je ameriška filmska industrija prizadevala najti nove načine, kako privabiti ljudi v kino. Takrat se je vzporedno dogajala tudi revolucija s širokim platnom, ki je potem postal novi standard filmske industrije. Z ekonomskega vidika je bila ta tehnologija bistveno cenejša. Za predvajanje cinemaskopa so morali kinematografi kupiti le novo lečo, za 3D pa so morali imeti dva zelo natančno poravnana projektorja, očala, kvaliteta slike je bila nezanesljiva … Vse te stvari so zdaj, v digitalni dobi, v celoti razrešene, v petdesetih pa je bila tehnologija preveč okorna in predraga, da bi industrija v njej prepoznala svojega rešitelja, zato je šel ta prvi val zelo hitro mimo. Kliči M za umor je bil posnet v 3D, a ko je prišel v kinematografe, ga je večina občinstva videla v 2D.
3D med ljubitelji kakovostnega filma ne uživa prav velikega ugleda. Kako vi odgovarjate skeptikom? V čem vidite umetniški potencial tega formata?
Navduši me, ko avtorji uporabijo neko specifično tehnologijo na način, da jo v popolnosti vgradijo v lastno estetiko, v svoj način ustvarjanja. Vzemimo za primer cinemaskop – tudi ta v petdesetih letih pri režiserjih ni bil pretirano cenjen. Večina resnih režiserjev se je od njega ogradila, ker je v njem videla le novo hollywoodsko igračko. Fritz Lang je nekoč celo izjavil, da je ležeči cinemaskopski format primeren le za krste in kače … Toda bilo je nekaj režiserjev, ki so format vzeli za svojega. Frank Tashlin je v filmu film Punca ni nič kriva (The Girl Can’t Help It, 1956) denimo satiriziral format z vrsto poigravanj na račun popkulture. Tu je denimo tudi Douglas Sirk, ki je format prignal do njegovih meja – naredil ga je še bolj izumetničenega, teatralnega, bombastičnega, baročnega, in z njim učinkovito podčrtal tisto, kar je počel s svojimi melodramami. Podobno je s 3D. Wim Wenders pravi, da ne bi smeli dopustiti, da industrija ugrabi 3D in ga naredi za talca filmov, ki temeljijo na akciji.
Gravitacija
3D je v resnici format, ki se najbolj približa iluziji resničnosti – v tistem bazinovskem smislu, ki mizansceni daje prednost pred montažo. Wenders na primer v njem vidi odličen format za dokumentarce. Da je nekaj na tem, lahko vidimo v filmu Jama pozabljenih sanj še enega skeptika Wernerja Herzoga. Herzog ni hotel niti slišati predloga producenta, da bi film posnel v 3D, a ko je prišel v Chauvetovo jamo, da bi posnel starodavne slikarije, narisane na skale tako, da podlaga s svojimi konturami, vdolbinami in izboklinami, pomaga oživiti naslikane živali, je spoznal, da je 3D edini pravi način, da to naredi. Ta jama je in bo ostala zaprta za obiskovalce, zato se takoj postavi vprašanje, kako takšno izkušnjo čim bolj zvesto prinesti ljudem, kako jo čim bolj učinkovito simulirati.
Pri 3D me navdušuje tudi to, da je še vedno popolnoma neraziskan. To je tudi izhodišče, ki ga zavzame Jean-Luc Godard, še en skeptik, v filmu Zbogom jeziku. Kot vedno Godard tudi tokrat deluje »proti« formi in 3D uporabi tako, da v tridimenzionalen prostor vnese ploskost. 3D vzame kot predmet eksperimentiranja. Pokaže, da gre za polje, ki je še povsem odprto, kjer še ni nobenih pravil. Zame je 3D čudovit način, kako misliti film. Kaj 3D prinese filmu? Kako drugačno dimenzijo v 3D dobijo bližnji plani? Vsa temeljna vprašanja o filmu so tam – o njih lahko razmišljaš, v njih uživaš, do njih vzpostaviš odnos, jih zavrneš …
James Cameron, glavni zagovornik 3D-kinematografije, je celo izjavil, da bo 3D nekoč postal nov filmski standard, podobno kot je zvočni film nadomestil nemega in barvni črno-belega. Kaj vi pravite?
Vedno gre za kombinacijo različnih dejavnikov – ekonomskih, estetskih, tehnoloških – ki se morajo pokriti, da bi se zamenjala paradigma. Tudi za revolucijo širokega platna je bilo vse pripravljeno že v tridesetih letih, pa se (čeprav so obstajali zanimivi poskusi) takrat to ni zgodilo. Takrat široko platno ni nikogar zanimalo, ker je bil v ospredju prehod iz nemega v zvočni film. Tisto, na kar vedno pozabimo, pa je, da se vse stvari, za katere mislimo, da se ne bodo nikoli spremenile, v nekem trenutku popolnoma spremenijo in potem nikoli več niti ne pomislimo, da bi sploh lahko bile drugačne. Ko greš danes v kino, je popolnoma samoumevno, da pričakuješ široko platno, barve in zvok, ki najbrž prihaja z vseh strani. Toda v dvajsetih ni nihče pomislil, da je kaj narobe, ker v filmu ne govorijo ali ker je film črno-bel. To je bil takrat film. V tem smislu lahko vidim čas, ko vsi gledamo filme v 3D in o tem nihče sploh ne razmišlja. S tem ciljem v mislih smo zastavili tudi naš festival. Želel bi, da ljudje pozabijo, da gledajo 3D in gledajo pač samo dobre filme. Filme, za katere niso vedeli, da jim lahko prinesejo nekaj novega.
Odslej bomo takšne filme torej lahko gledali tudi v art kinu.
V Sloveniji je zelo težko videti dober 3D-film, ker je distribucija za tako majhno tržišče zelo draga, zato se distributerjem, če nimajo v rokah ravno blockbusterja, ne izplača. 3D ima tu zelo slab sloves tudi zato, ker oprema za predvajanje ni primerna in primerno vzdrževana. Gravitacijo sem gledal na beneškem festivalu in potem še enkrat v Ljubljani in bilo je dobesedno kot noč in dan. Ni vseeno, kakšno tehnologijo uporabljaš. Zame je pomembno, da ko sediš v kinu in gledaš 3D, pozabiš, da gledaš 3D. Razlike ne smeš občutiti na tehnični ravni, ampak na ravni doživetja filma. Šele potem zadeva zares funkcionira. In razlika je lahko že v majhnih detajlih; recimo v tem, ali nosiš težka očala ali lahka, takšna, ki jih skoraj ne čutiš.
Zelo sem vesel, da smo se prav pred kratkim zares odločili za nakup opreme za predvajanje, saj so cene toliko padle, da se strošek za večkratni najem ne razlikuje več bistveno od stroška nakupa. Za začetek prirejamo ta mali festival, v načrtu pa imamo, kadarkoli bomo lahko združili nekaj naslovov, ponoviti vajo. Kino3Dvor bo tako postal redna praksa. Menim, da je naše poslanstvo, da filme, ki si to zaslužijo, prikazujemo tako, da se čim bolj približamo viziji njihovih ustvarjalcev. 3D-filme bomo zato predvajali izključno v 3D, saj ga ne dojemamo kot igračko ali komoditeto, dodatek, ki samo malenkost obogati gledalsko izkušnjo, ampak kot umetniško izbiro, kot esencialni del filma. Alfonso Cuarón denimo pravi, da pomeni videti Gravitacijo v 2D le 20 odstotkov izkušnje, ki jo prinaša ogled v 3D, in s tem se popolnoma strinjam.
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
