Hiša eksperimentov
Center znanosti, tipa izvedi sam
Foto: Uroš Hočevar
05. 07. 2012
Sveže zamisli, ki mašijo prazne prostore med izobraževanjem in gospodarstvom, se v Sloveniji udejanjajo na več ravneh. Leta 2005 je bil ustanovljen Ljubljanski univerzitetni inkubator, ki se na različne načine trudi združevati raziskovalno žilico s podjetnostjo; že več kot deset let poznamo spletni časopis za tolmačenje znanosti Kvarkadabra, ki je postal gojišče znanstveno naprednega pogleda na svet včeraj, danes in jutri. Dobili pa smo tudi pomemben center znanosti – Hišo eksperimentov, ki svoje nišno poslanstvo opravlja vse bolj usklajeno s potrebami izobraževalnega sistema ter krepi šibke prostore slovenskega naravoslovja in tehnike. Njegov gonilni motor je dr. Miha Kos.
Konec maja je potekal četrti Znanstival, ki ga na ljubljanskih ulicah organizirate v okviru Hiše eksperimentov. Sodeč po odzivih je bila letošnja izvedba uspešna.
Na vsakem dogodku smo prešteli ljudi, ki so bili prisotni na začetku, v sredini in na koncu, iz česar smo lahko razbrali trend posameznega nastopa. Letos je bilo obiskovalcev 13.500, s čimer smo daleč presegli pričakovanja. Vsake dve leti se Ljubljani pridruži tudi neko drugo mesto, lani smo bili na primer v Piranu.
Ali bi bilo smiselno v Sloveniji postaviti več podobnih centrov znanosti?
Vprašati se moramo, kaj hočemo? Če hočemo vidne rezultate navduševanja za osvajanje novih znanj in za učenje, potem je treba postaviti en dober center znanosti. Dober center pomeni, da bi moral biti nekajkrat večji od tega, ki ga imamo s Hišo eksperimentov. Za to si prizadevam že deset let. Vem, da obstajajo tudi drugačna stališča, na primer čim več majhnih centrov znanosti. Prepričan sem, da je boljša ena kakovostna in celovita restavracija za promocijo učenja kot pa mnogo majhnih obratov za hitro prehrano učenja.
Kakšna je razlika med znanstvenim centrom in centrom znanosti?
Pri nas imamo veliko znanstvenih centrov, v tujini pa hands-on science center pomeni nekaj drugega. Jaz sem angleški izraz pred šestnajstimi leti, ko sem začel s to idejo, prevedel v center znanosti, tipa izvedi sam. Vsak tak, ustrezno velik center običajno zajame področje dveh do treh milijonov ljudi.
Povezujete se tudi s centri znanosti v drugih državah.
Šest let sem bil v upravi evropskega združenja takšnih centrov, v katerega je vključenih okoli petsto članov in združuje centre znanosti, akvarije, živalske vrtove in tehnične muzeje. Ko so me izvolili kot predstavnika Hiše eksperimentov, smo dobili več glasov kot tehnični muzej v Münchnu. Mogoče je bilo to naključje, verjamem pa, da je šlo za naše izvirne ideje in tudi za izvirno likovno podobo, ki jo je centru vdihnil moj oče Božo Kos. Tudi on je dve leti študiral fiziko, zato me je vzgajal v tem duhu. Brez njegovega zdravega humorja in naravoslovne usmerjenosti verjetno tudi jaz ne bi delal vsega, kar danes počnem.
Kaj vam pomeni fizika?
Alojz Kodre, zelo dober profesor matematične fizike, je rekel, da obstajata dve vrsti problemov: prvi so analitično rešljivi, vendar niso stvarni in jih v naravi ni, drugi pa v naravi obstajajo, vendar jih analitično ni mogoče rešiti. Vedno je torej treba jemati približke in poenostavitve, da lahko približno opišeš to, kar se dogaja. Če bi ponovno študiral, bi še enkrat študiral fiziko. Študij fizike ti da to, da ko prideš do nekega problema, lažje najdeš probleme, ki so podobni tvojemu in so že rešeni. Moja življenjska filozofija je, da je življenje zaporedje problemov. Ko rešiš enega, se bo pred tabo pojavil drugi. Prej ko se naučiš, da so problemi križanke in rebusi, ki bodo vedno prisotni, prej jih boš znal reševati brez strahu.
Kdo vse so vaši odjemalci oziroma obiskovalci?
Vsi, ki so pripravljeni priznati, da česa še ne vedo in so se pripravljeni kaj novega naučiti. Ljudi želimo navdušiti za to, da primejo stvari v roke in se lotijo dela. Da vložijo nekaj svojega truda za dosego cilja in da vzljubijo učenje. Obiskujejo nas tako društva upokojencev kot otroški vrtci, kolektivi učiteljev, študentje, srednješolci. Med vikendi pa prihajajo družine in vedno več parčkov na zmenku. To je lepo videti.
Pa je tak center rentabilen?
Če deluje v pravem obsegu, finančno ne more biti rentabilen; povsod po svetu je tako. Stroški so ogromni, ker gre za lastni razvoj. V srednje velikem centru je ponavadi zaposlenih okrog petdeset ljudi. Vstopnina krije mogoče tretjino stroškov, drugo tretjino dobimo s subvencijami, zadnjo tretjino pa od sponzorjev. Je pa izredno rentabilen za državo, ki tako vzgaja radovedneže, raziskovalce in inovativneže. Teh je vedno premalo. Mislim, da je čas, da enkrat rentabilnost nehamo gledati le skozi štetje evrov.
Koliko ljudi zaposlujete?
Redno zaposlenih je sedem, imamo pa približno petindvajset študentov demonstratorjev in še okrog deset ljudi, ki pogodbeno sodelujejo s svojimi avtorskimi deli. Študentje ogromno pridobijo, ko delajo pri nas, zato je povpraševanje z njihove strani izjemno. Kadar objavimo tri prosta mesta, se prijavi med trideset in štirideset študentov, tako da je bilo pri nas na razgovoru že več kot tisoč ljudi, delalo pa je že blizu dvesto študentov, sami krasni ljudje. Pri nas se naučijo komunikacije, saj jim ni treba nikogar nič učiti, ampak je njihova naloga to, da navdušujejo. Naučijo se retorike in uporabe humorja. Humor je resno didaktično orodje, s katerim ljudi odpreš za dojemanje. Zanimivo je tudi to, da je priporočilo, ki ga študent dobi po delu v Hiši eksperimentov, vredno vedno več. Morda bomo nekoč naredili šolo komuniciranja znanosti. Delo v Hiši eksperimentov bi se res lahko upoštevalo kot izobraževanje, kjer bi na koncu dobili neke vrste diplomo.
Aktivnosti Hiše eksperimentov so zelo raznovrstne.
Razvijamo avtorske eksperimente in ponosen sem, da so vsi eksperimenti v Hiši tudi bili izdelani pri nas. Na Znanstivalu prirejamo šove, kamor povabimo najboljše šovmene z vsega sveta, prav tako pa tudi sami gostujemo drugod po svetu. Prirejamo znanstvene pravljice za vrtce, kamor so vključeni eksperimenti. (Ko pravijo, da imajo vrtčevski otroci samo deset minut koncentracije, to zanesljivo ne drži.) Poleti prirejamo Sladoledologije, s kombijem pa potujemo v kapilare Slovenije – izključno v kraje, ki imajo samo eno osnovno šolo –, kjer imamo tri znanstvene šove: za učitelje, za učence in za krajane. Organiziramo tudi pogovore znanstvenikov s srednješolci, ki se odločajo za nadaljnji študij. Aktivnosti je še veliko več.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
