Jure Longyka, radijec
Dobra glasba je tam zunaj
Foto: Roman Šipič
04. 05. 2012
Resen človek, ki se ukvarja z neresno glasbo – ampak zelo resno. Takšen je eden od možnih opisov Jureta Longyke, za katerega je zaslužna njegova babica, ki mu je nekoč navrgla, da je mislila, da se bo, resen, kot je, v življenju ukvarjal s čim resnejšim kot s to »neresno« glasbo.
Jure Longyka pri vsem, kar počne – in tega ni malo, od ustvarjanja radijskih oddaj do poučevanja pravorečja in vodenja prireditev –, ni le resen, temveč že kar perfekcionističen. Prav gotovo obstaja še kakšno področje, na katerem bi bil vsaj povprečen – pa se ga zato raje ne loti. Recimo pisanje za tiskane medije: navsezadnje tudi avtor teksta z izborom in zaporedjem besed in stavkov ustvari zametek neke nove resničnost, ki jo bralec razume in razvozla po svojih željah in potrebah. Prav tako kot snovalec radijskih oddaj čara z zvokom in le rahlo odstre tančico, ostalo si nariše poslušalec. In kdor v govorjenje o svojem delu vpleta tako vznesene besede, za tistega je jasno, da mu je služba v užitek, delodajalci pa bi si takih zaposlenih lahko samo želeli. Žal se v pogovoru z Juretom Longyko ni dalo izogniti tudi tisti drugi, manj čarobni radijski resničnosti ...
Presenetilo me je, ko ste omenili, da ste svobodnjak – kako dober mora danes biti človek, da si lahko privošči zavrniti podpis pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas?
Takšne pogodbe mi nikoli niso ponudili. In tudi nikoli nisem prosil zanjo. Moje nekoč honorarno, obštudijsko delo, ki je bilo ves čas tudi moj hobi, se je sčasoma prelevilo v delo, od katerega živim.
Kako vas prizadeva uredba, ki omejuje podpisovanje avtorskih pogodb na javni radioteleviziji?
Moja pogodba traja malo dlje, tako da je prvi piš ni odnesel. Je pa res, da sem v zadnjih dveh mesecih precej odsoten z radia, kar po naključju sovpada z uredbo, in mnogi me sprašujejo, ali me zaradi tega ni v etru. Ne, vzel sem si čas za druge podvige, nastopam v novi predstavi Anton Podbevšek Teatra Knjiga o džungli, interpretiram poezijo s harmonikarjem Juretom Torijem, nastopam z glasbeno-pripovedovalsko skupino Gobec in godec, pripravljam ploščo s slovensko v vesolje zazrto popularno glasbo, ki bo obeležila petnajstletnico oddaje Telstar.
V kakšnem sistemu so lahko najboljši na svobodi, vsem povprečnim pa je cilj podpisati pogodbo o delu za nedoločen čas in nato nehati delati?
»Samozaposlitev je zadnji žebelj v krsto delavskih pravic, to mi postaja po vseh teh letih na svobodi jasno. Samozaposlitev bi morala biti res zgolj izbira in ne prisila, kot je danes.«
(smeh) Uredba je smešna, reakcija nanjo pa srhljiva. Treba bi jo bilo gladko zavrniti, saj posega v kulturno-umetniško in medijsko prizorišče kot slon v trgovino s porcelanom. Večino rednih honorarnih sodelavcev bi morali zaposliti, to je preprosto in neizprosno dejstvo, a jih niso in so bili zato zlorabljeni. RTV Slovenija je na tem področju vodilna organizacija v Sloveniji, ki zlorablja mlado delovno silo, da dela prekerno. Če bi jih zaposlili in tiste, ki ničesar ne delajo, »odzaposlili«, bi se stvari uredile, vendar tega že dvajset let v tem zavodu nihče ni bil sposoben narediti. RTV je javni zavod, v mnogočem pa ravna kot najhujši kapitalisti! Ne vem, ali bom jutri (pogovor je potekal 17. 4., dan pred stavko v javnem sektorju, op. p.) stavkal. Stavkam lahko le proti samemu sebi. In to je še ena kruta resnica: samozaposlitev je zadnji žebelj v krsto delavskih pravic, to mi postaja po vseh teh letih na svobodi jasno. Samozaposlitev bi morala biti res zgolj izbira in ne prisila, kot je danes.
Imate status samozaposlenega v kulturi, vendar se nimate za novinarja, ste dejali v nekem intervjuju, pod dnevnik v Delovi Sobotni prilogi pa ste se podpisovali kot »govorec«. Kaj torej ste?
Ja, podpisujem se kot »govorec« ali »radijec«. V registru samozaposlenih v kulturi sem izbral »avtor radijskih oddaj«. Tu je še eden manj pomembnih razlogov, da si dolgo nisem uredil statusa: v razvidu se nisem našel, šele nedavno so opredelili profile dela, kot je moje. Kot novinar se nisem videl, saj sem to res le z eno nogo. Vem, kaj novinarstvo pomeni, razumem novinarjevo poslanstvo in novinarsko etiko, a čutim, da nisem rojen za to. Sem medijski delavec. Kadar kaj lepega naredim, si lahko rečem tudi medijski ustvarjalec.
Znana krilatica je, da je dandanes novinar lahko vsakdo, ki ima pet minut časa, zaradi česar se razpravlja o uvedbi novinarskih licenc, ki da bodo zvišale raven opravljanja tega poklica. Kako pa je z radijskimi govorci, kakšno je razmerje med kakovostjo in njihovo količino?
Ne gre za diplomatskost, a res nočem udrihati kar počez in trditi, da so tri četrtine glasov, ki jih slišimo po radijskih valovih, slabe, da smo priča inflaciji radijskih govorcev in tako naprej. To so pričakovani odgovori …
Ne, pravzaprav sem hotela povprašati, ali je vmes kakšen, ki vas je pozitivno presenetil, in to iz sfere, čez katero udrihajo vsi – s komercialnih radijskih valov?
Priznam, da komercialnega radia ne poslušam veliko. Žal mi je, a me s tem, kakršen je, odbija. To pomeni, da moram biti pri sodbah previden. Denis Avdić je zelo luciden radijec in njegova politična satira je ostra kot britev. Omenil bi lahko seveda tudi Boštjana Romiha, vendar se je on obrti naučil na nacionalnem radiu in televiziji.
Kaj bi se moralo zgoditi, da bi vi prestopili na kakšno komercialno radijsko postajo?
(smeh) Z Leom Oblakom, lastnikom številnih komercialnih radijskih postaj, sva znanca. Pred leti sva imela dolge pogovore o radiu in vedno so se končali z njegovim: »Ko bom dovolj velik, boš delal zame!« Odvrnil sem: »Nikoli ne reci nikoli,« to pa je bilo tudi vse. Žal si na komercialnem radiu, kakršen je danes, ne bi želel delati. Ni pot, ki bi jo izbral. Ne gre le za (ne)kakovost, kar počno, je tudi skrajno neetično. Komercialni radio v imenu kovanja dobička počne karkoli, saj vidimo, kakšne abotnosti se grejo. Oprostite, eter in prostor javne besede sta javno dobro, zato se tam v imenu kovanja dobička ne sme početi česarkoli! Veljati morajo etična merila, ne številke. To je onesnaževanja našega kulturnega okolja.
Razlika med komercialno in nacionalno radijsko postajo je verjetno tudi v izobraževalni funkciji, nacionalni radio ima poslanstvo, ki seže onkraj zabave …
Že že, a tudi komercialni radio ima hočeš nočeš izobraževalno funkcijo in ravno tu bi moral biti etičen ter jo bolj premišljeno izrabljati. Komercialni radio zavzema določen delež etra in uredniki in ustvarjalci medija bi se morali zavedati, da ima njihovo početje posledice. Kaj delate? Poneumljate ljudstvo!
No, če končno preideva k Izštekanim, ki bodo prihodnje leto stari dvajset let, kakšno je njihovo poslanstvo – v rahlo privzdignjeni govorici nacionalke?
V kriterije, po katerih snujem Izštekane, vmešam tri glavne sestavine. Prva je, da »je meni fajn«. Imam se za avtorja te oddaje, nisem urednik in ne odgovarjam za tisto, česar v Izštekanih ni, ampak za tisto, kar je. Ključno vlogo ima tu srce – če mi ob določeni glasbi zaigra, glasbenike povabim in naredimo oddajo. To je zelo osebna, a iskrena drža, ki rojeva lepe rezultate. Seveda uporabljam tudi objektivne kriterije za dobro glasbo in upam, da pri tem tudi presegam svoj osebni okus; a odreči se mu ne želim. So izvajalci, za katere menim, da delajo čisto dobro glasbo, a ker se me ne dotakne, se oddaje z njimi ne lotim. Tretja komponenta pa je umeščanje v program nacionalne radijske hiše, se pravi, da se usklajujem s kolegi in skrbim za to, da na Val 202 tudi skozi Izštekane pride glasba, ki je v etru primanjkuje. Podobno sem ravnal na Radiu Študent, kjer sem v devetdesetih resno razmišljal, da bi v studio povabil Čuke. To je bil čas, ko o Narodnih Čukih še ni bilo ne duha ne sluha, ena njihovih velikih uspešnic je bila predelava Toma Waitsa ... Pripeljati jih na Radio Študent bi bilo subverzivno. Ko sem odšel na Val 202, sem o tem nehal razmišljati.
Ali danes še obstaja kakšna podobna valilnica dobrih radijskih kadrov ali je bil Radio Študent morda bolj generacijski fenomen?
Včasih si lahko radie, ki se jih je v Ljubljani dalo poslušati, preštel na prste ene roke. Študent je bil malone edina izbira, no, po letu 1980 si se lahko šel učit še na RGL, ali seveda na nacionalni radio, a tja ni bilo lahko priti. Ko so se mediji namnožili, so se pomnožile tudi vstopne točke za ljudi, ki želijo delati v medijih. Danes to lahko počno tudi iz svoje dnevne sobe, tehnologija to omogoča. Govorim o pri nas manj razširjenih podcasterjih, tu je seveda YouTube in tako naprej. Pomembna valilnica medijskih kadrov v zadnjih letih je bila spletna televizija Vest.si. In tudi Radio Študent še vedno proizvede kar nekaj dobrih kadrov, vendar vzorec ni več tako močan, ker je vse skupaj bolj razpršeno.
Rekli ste, da je eno od objektivnih meril za izbor nastopajočih v Izštekanih kakovost njihove glasbe. To pa pomeni tudi dobra besedila. Ali ste že naveličani vprašanj v zvezi z bebastimi besedili slovenskih popevk, ki jih naslavljajo na vas?
(smeh) Ne, saj v resnici jih ni tako veliko. Vprašanj, mislim. Slabih besedil je precej.
Na lestvici desetih najpogosteje predvajanih slovenskih popevk v letu 2011, ki jo je sestavil Zavod IPF, kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, so prvo mesto zasedli Tabu s Poljubljena, sledijo Tangels, katerih besedila res niso posebej kakovostna, potem pa se zvrstijo še kar solidni izvajalci, od Neishe do Bilbi. Se s takšno oceno strinjate?
Ja. Ugotavljam pa, da sem z leti do besedil čedalje bolj zahteven. Kar najbrž ne pomeni, da se raven besedil slabša, temveč, da sem jaz bolj občutljiv na stihoklepstvo in neumnosti.
Kaj pa se dogaja z glasbo, v nekem intervjuju ste dejali, da nikakor ne drži, da je slovenska glasba čedalje slabša, da se da s sodobnimi sredstvi delati čedalje boljšo glasbo; odkod torej ta fama, da je slovenska sodobna glasba zgrmela v najgloblje brezno doslej?
Res je čutiti neko mnenje, da je slovenska glasba slaba. To je čisti konstrukt, čudim se, od kod prihaja. Delno ga verjetno podpihuje komercialni radio, ki pravi, da ni dobre slovenske glasbe, ki bi jo lahko vrtel …
… in zato vrti slabo tujo?
(smeh) To je argument, ki nima nobene zveze z resničnostjo. Tu je še večna nostalgija: vse staro je boljše kot novo. Toda ne eno ne drugo še zdaleč ne drži. Dobre slovenske glasbe, tudi z dobrimi besedili, je na pretek, več kot kdajkoli. Mularije, ki dobro igra, ki ima zaradi sodobne tehnologije dostop do vseh informacij, bistveno več kot nekoč, je ogromno, zato je tudi vedno več dobrih glasbenih skupin. Le v medijih jih ni! Mediji, seveda na čelu s komercialnim radiem, a ta še zdaleč ni edini krivec, ne opravljajo svojega poslanstva in ne poiščejo dobre glasbe, ki je tam zunaj, ter je ne posredujejo v zadostnih količinah svojemu občinstvu. To je glavni razlog, zaradi katerega se širi prepričanje, da je slovenska glasba zanič. Halo? Če bi jaz tako mislil, bi takoj nehal delati!
Če bi mediji predvajali dobro slovensko glasbo oziroma če bi glasbeni uredniki znali ločiti zrnje od plev, bi tudi poslušalci raje izbirali dobro glasbo. Ker pa tega ne storijo, poslušalci z veseljem poslušajo zanič glasbo, ki se jim je po mnogih poslušanjih zasidrala v ušesa. Najbrž tu trčimo ob znano vprašanje: kaj je bilo prej, kura ali jajce? Slaba glasba na radijskih valovih ali neizobraženo poslušalstvo, ki ob njej uživa?
Zdi se kot začaran krog, ja. Gordijski vozel, ki bi ga bilo treba presekati, je, da ravno tisti, ki bi morali poiskati dobro slovensko glasbo, stokajo, da je ni, ne da bi jo zares šli iskat. Za prvim vogalom je!
Ali pa morda velja, da ima dobra glasba malo poslušalcev, tako kot kakovostna književnost bralcev?
Smo majhen narod in socialno-ekonomsko-kulturna piramida je, kakršna je. Neka odlična glasba bo morda v Sloveniji zanimala le nekaj sto ljudi. Vendar se tudi tu ne moremo izogniti dilemi o kuri in jajcu, občinstvo je treba vzgajati. Najlaže se je izgovarjati, da občinstvo nečesa ne želi. Občinstvo želi tisto, kar pozna. Kako pa naj spozna tisto, kar bo pozneje želelo, če mu ničesar novega ne ponudiš? Tu naletimo na razmerje – ki je pomembno, čeprav se o njem ne govori – med javnim nacionalnim in komercialnimi mediji. Komercialni mediji so sledilci, vrtijo tisto, kar je popularno, redko ustvarijo nekaj, kar postane popularno. Vodilna je v našem prostoru nacionalna radiotelevizija, ta ustvarja popularnost, ki ji komercialci sledijo. In v minulih letih je nacionalka iz svojih programov dobesedno zradirala urbano, sodobno, rokovsko glasbo. Zdaj se to, hvala bogu, vrača, toda od leta 2005 do 2010 smo bili v mraku. V tem času ni nastala nobena nova Siddharta, noben nov Dan D, ničesar ni bilo mogoče več etablirati. Lider je zamočil …
Se da s kakovostno glasbo v Sloveniji preživeti? Bilbi, za katero se verjetno strinjate, da je kakovostna avtorica in izvajalka, je pred kratkim za portal STA Mislim slovensko potožila, da je pesem Hvala za vijolice na YouTubu imela skoraj milijon klikov, a od tega ni imela nikakršne materialne koristi. Je to res?
Ne vem, kako je to urejeno na YouTubu, nisem strokovnjak za avtorske pravice. Seveda pa ni res, da od tega posredno ni imela nikakršne koristi – pesem se je vrtela tudi po radiu, ki seveda plačuje tantieme, tudi kakšno ploščo več je prodala in imela kakšen nastop več. YouTube je pač promocijski kanal, seveda pa bi bilo treba ob tako množični uporabi avtorjem in izvajalcem plačati nadomestilo.
Kakšno je danes razmerje med prihodki od prodaje plošč in vstopnic za koncerte?
Tega ne vem natanko, a razmerje se podira. Plošč se proda silno malo, še zlasti pri majhnih bendih velja, da je prodajno mesto plošč koncert in če jih tam prodajo nekaj deset, je to že uspeh. Običajne poti distribucije zamirajo, tam mali izvajalci ne prodajo skoraj nič – tudi zato, ker so premalo prisotni v medijih. Danes je treba nastopati v klubih, na študentskih žurih, poletnih festivalih, ki jih financirajo lokalne skupnosti, in na komercialnih prireditvah zaprtega tipa, kakršne organizirajo podjetja – tam se je vsaj včasih dalo kar dobro zaslužiti.
Je Iztok Mlakar še vedno vaša neizpolnjena želja v Izštekanih?
Ja, ampak priznam, da ga ne kličem in vabim enkrat na mesec, niti enkrat na leto. Enkrat se bo že uresničilo.
Kaj pa bi se moralo zgoditi, da bi v Izštekane povabili Jana Plestenjaka, če grem v drugo skrajnost?
Dobro vprašanje. Ni ravno skrajnost, je pa dobra provokacija. Ne morem reči, da Jan dela nekvalitetno glasbo, čisto v redu je, ničesar ji ni moč očitati. Mislim pa, da bi s svojim talentom in svojo močjo lahko naredil več presežkov in se manj prilagajal množičnemu okusu. Če bi naredil te korake, s čimer bi tvegal, da izgubi nekaj svoje popularnosti, bi se mi mogoče približal. A to pravim zgolj hipotetično, kot odgovor na vaše vprašanje, ne želim narekovati Janu, kako naj ravna. In nisem tako nečimrn, da bi mislil, da kdorkoli komaj čaka, da bi prišel v Izštekane, in je željan navodil, kako naj to doseže. Pa še en razlog je, zakaj Jana doslej nisem povabil: povsem dovolj ga je v medijih, tudi na Valu 202, ki je sopriredil in snemal več njegovih velikih koncertov, in ni treba, da še Izštekani pihajo v isti rog.
Mislim, da je Jan Plestenjak z Ona sanja o Ljubljani kot osmi na mestu že omenjene lestvice najpogosteje predvajanih slovenskih skladb prvi moški glas, ostalih sedem je ženskih. Ali v tem sledimo svetovnemu trendu, kjer so v popularni glasbi ta čas na vrhu Adele, Lady Gaga, Pink, ali je to zgolj naključje?
Ja, pri snovanju glasbenih dogodkov se pogosto srečamo s pomanjkanjem dobrih moških pevcev, vokalistov. So člani bendov in kot taki dobri pevci; na »revijski« ali »estradni« sceni pa jih je preprosto manj. Ko sem zadnjič – z največjim užitkom – z Vito Mavrič pretresal, koga povabiti kot izvajalca na festival šansonov La vie en rose, ki bo letos posvečen Bojanu Adamiču, sva imela težave izbrati, sploh najti moške pevce. Ne vem točno, zakaj. Morda je to vprašanje za psihologa, menim, da moški teže stopi v te čevlje. Biti pevec ni dovolj moško. Moško je biti član rokovskega benda. Zdaj se šalim, a mislim, da je v tej šali kanec resnice.
Zato pa je moških dovolj vsaj med raperji. Pred leti ste dejali, da je slovenski rap v primerjavi s hrvaškim premalo družbeno angažiran. A vmes se je pojavilo ogromno novih raperjev. Boste svojo izjavo preklicali?
Mislim, da sem to rekel pred vsaj petimi leti in danes je na Slovenskem ogromno dobrega rapa, ki mu zelo rad prisluhnem. Je kritičen, luciden in poetičen. Je ena redkih zvrsti, ki seže onkraj kritičnosti – vsaj dober rap. Danes je lahko lajati, »kok je vse bed«. Kdor počne samo to, ni naredil še nič.
Kateri raperski izvajalci vas najbolj prepričajo?
Odgovor bo predvidljiv: N'Toko, Zlatko, Trkaj, Valterap, zelo spoštujem Kosto, ker je človek, za katerega se mi zdi, da živi, kar pridiga, oster, a obenem zelo konsistenten. Klemen Klemen je še vedno odličen, v novih komadih se je lotil zelo neposredne kritike, z eno vrstico zna zarezati. Tudi Doša je dober avtor, spoštujem Murata & Josa. In tako dalje.
Ali še poslušate sintetizirane človeške glasove na avtomatskih odzivnikih?
Nekaj časa sem sistematično zbiral programje, ki to počne, z namenom, da bi ga nekega dne namestil in malo poslušal, a za to nisem nikoli imel časa. To je pravzaprav moja neizpolnjena želja, na fakulteti za računalništvo sem želel delati diplomo iz prepoznave ali sinteze govora. A sem ugotovil, da je stvar preveč kompleksna, moje predstave so bile preveč romantične. Osredotočiti bi se moral na čisto drobno, specifično temo znotraj tega področja, to pa ne bi izpolnilo mojih želja.
Iz česa pa ste diplomirali, oziroma kaj ste sploh študirali – glede na to, da se poklicno ukvarjate z besedo in jezikom ter pravorečjem, bo za marsikoga najbrž presenetljiv podatek, da to ni bila slavistika.
Diplomiral sem iz digitalizacije avdio in video arhivov na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Čas je delal zame, ker sem se spravil k diplomi po kar nekaj letih prekinitve. Združil sem svoje delo in stroko, ki sem jo študiral, informacijska tehnologija in mediji k sreči konvergirajo. Vprašanje je, ali bi sicer diplomiral.
Nekoč ste dejali, da se na televizijskem mediju nikakor ne vidite in zato dosledno zavračate vodenje televizijskih oddaj. Ali ste kdaj razmišljali, da bi delali za tiskane medije, pisanje vam gre dobro od rok?
Če se lotim, lahko tudi na papirju ustvarim kaj dobrega, a se za to kar namučim, ker nimam kondicije. Pisanje je trening, tega se zavedam in se zato ne silim k pisanju. Seveda bi se lahko izuril, a imam dovolj dela v elektronskih medijih in na odrih. Ne gre za deklarativno, temveč čisto praktično odločitev. Saj so me vabili, da bi pisal kolumne, glasbene recenzije, bloge … Pri večini takih reči sem malce zadržan, ker nimam te »blogerske driske«. Pred časom mi je zelo segel v srce Mladen Dolar, ki je za Mladino izjavil, da je dandanes v obtoku preveč mnenj, da ga on nima – to je bil njegov odgovor, ko so od njega želeli neko mnenje. Seveda je šlo za provokativno držo, ki pa mi je bila zelo všeč. Tudi sam nimam mnenja o vsem, nasprotno: zadržan sem pri podajanju mnenj. Blogi ali kolumne niso zame, čeprav imam kdaj kaj povedati. A zavezati se, da bom neprestano ljudem solil pamet … to ni zame.
V čem pa je čar radia? Kaj je tista magija, ki človeka zasvoji in posrka, se jo da ubesediti?
Naj začnem z osebno platjo: sem slušni tip človeka. Karkoli slišim, prepoznam, si zapomnim. Radio je torej moj medij in tu sem se našel. Čar radia je v tem, da vzame le en segment realnosti, to je zvok, in iz njega skonstruira svojo, novo realnost. No, to seveda velja za vse medije. Ampak oblikovati resničnost le z zvokom odpira ogromno možnosti za imaginacijo, nalašč uporabljam to besedo namesto domišljije, ker vključuje imago, podobo. Če medij ne ponudi podobe, se imaginacija pri človeku zbudi in dela svoje. Tudi pisana beseda, knjiga, ima enako moč. Verjetno zvenim romantično in klišejsko, a če človeku ponudiš podobe, je pasiven, če v njem vzbudiš prave stvari, pa bo njegov duh poletel.
Se pravi, da se radiu tudi v dobi prevlade vizualnega, v kakršni menda živimo, ni bati za prihodnost?
Mislim, da ne. Seveda ne podcenjujem vizualnih medijev, vizualne kulture in vizualnega mišljenja. A inteligenca in ustvarjalnost sta napredovali predvsem v obdobju, ko je bil človek tudi zaradi nerazvitih medijev primoran abstrahirati svojo izkušnjo, jo spremeniti v pojme, te pojme zapisati, torej zakodirati, in potem na drugi strani prepustiti bralcu, pozneje tudi poslušalcu, da to kodo razvozla in jo napolni s svojim doživljanjem. To je človeškemu umu dalo zagon, vizualna komunikacija ga pa malo otopi, hromi. No, opozoril sem, da bom malo romantičen in morda nazadnjaški …
Enako definicijo bi lahko aplicirali na literaturo.
Seveda. In vse to velja še za nekaj, s čimer se ukvarjam: za pripovedništvo. Najbolj čista definicija pripovedništva je, da sta le zgodba in pripovedovalec, ki načeloma ne igra, ne uporablja ne šumov ne gibov ne glasbe, tudi premega govora skoraj ne obarva. Samo zgodbo ima in to pove z minimalnimi sredstvi. Če zgodbo čuti in če je ta seveda dobra, to zadošča. Vse ostalo naredi poslušalec v svoji glavi. V skupini Godec in godec (Žiga Golob, Boštjan Gombač in Jure Longyka, op. p.) sicer odstopamo od te definicije, ker tudi zvočimo in igramo, a se presneto dobro zavedamo, da moramo poslušalcu pustiti prostor. Pri zvočenju nas je na primer zamikalo, da bi uporabili sintetizator, a smo misel takoj opustili, ker ne bi bilo več čarovnije. Zvok da poslušalcu le namig, kontekst zgodbe pa narekuje, kako ga razume. Torej zvok niti ne sme biti preveč realističen. Nekoč sem poslušal pogovor z veteranom ozvočevanja radijskih iger, ki je opisal, kaj vse je mogoče pričarati s celofanskim ovojem cigaretne škatlice. Če ga rahlo mečkaš, poklja, kot bi poslušal ogenj. Če bi nastopajoči v radijski igri razlagali, da zunaj dežuje, bi to zvenelo kot škrebljanje dežnih kapelj po okenski polici. S hitrimi gibi pa lahko ustvariš zvok korakanja vojakov, če bi v radijski igri tekla beseda o tem.
Na radiu obstaja efektoteka, prostor z zvočnimi trakovi, na katerih so posneti vsi mogoči efekti, kajne? To se mi je vedno zdelo fascinantno …
Ja, še bolj navdušujoči pa so zame tisti čarovniki, ki so ozvočevali filme. Danes je to izumirajoč poklic, včasih pa so taki gospodje s kovčkom v roki sedli na vlak in se odpeljali v filmski studio. Tam so jim predvajali filmski posnetek, ozvočevalci pa so s pripomočki iz svojega čarobnega kovčka pričarali vse zvoke, ki bi ta prizor v resničnem svetu spremljali, od topotanja čevljev do šuštenja plašča nastopajočega. Včasih ni bilo tehnologije, ki danes omogoča ozvočevanje filmov, in takšni virtuozi so bili ključni. Danes je vse v efektoteki, snemajo seveda tudi ton na prizorišču, v digitalni montaži zvoke sestavijo, prizor lahko pilijo do onemoglosti ... No, saj v tem ni nič slabega, razvoj gre pač naprej. Romantični pa so vedno tisti stari časi.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
