Michel Houellebecq, francoski pisatelj
Imam zelo pristen odnos s plinsko pečjo

Takšne sodbe so seveda v temeljih nesramne. Vsak človek, četudi je imel to smolo, da je po zaslugi svojega pisateljskega daru postal svetovno znan in je odtlej vabljen na vse konce in kraje, ima pravico do tega, da je zoprn, zlovoljen, redkobeseden. Da odgovarja v enozložnicah in občasno vzbuja vtis, da je rahlo do pretežno izgubljen v času in prostoru (kar je bilo pri Houellebecqu nedvomno zgolj slepilni manever). Da se resignirano zgrbi v premehkem hotelskem divanu, ki mu je (poleg nasproti sedeče Terese Cremisi, urednice in ene vodilnih v francoski založbi Gallimard) edini zaveznik v neznosni preizkušnji – intervjuju. V resnici pogovor z Michelom Houellebecqom zahteva kar nekaj napora: da kot novinar iz njega izvlečeš kaj razumljivega, objavljivega, in da kot navdušeni bralec njegovih romanov ne dopustiš, da bi njegova očitno negovana odljudnost zasenčila njegovo literarno delo. Podivjana oboževalka, ki je z ulice prhnila v vežo ljubljanskega hotela Slon, kjer je potekal pogovor, in mu najprej pomolila v podpis eno njegovih knjig, potem pa se je hotela še slikati z njim sedeč mu malone v naročju (vse to je vèliki pisatelj spremljal skorajda odsotno, z zamrznjenim nasmeškom na obrazu), je bila pravzaprav kar pravšnji opomnik, da moj diktafon prestreza izjave enega najbolj slavnih živečih mojstrov peresa. In da se zategadelj spodobi imeti potrpljenje. Skoraj zagotovo je med pogovorom včasih to pohajalo tudi sogovorniku ...
Naj vam najprej povem zabavno zgodbo v zvezi z vašim prihodom v Slovenijo: kolega fotograf me je poskušal prepričati, da ste že bili tu v devetdesetih letih …
Ja, to je čisto možno.

… ampak potem se je izkazalo, da vas je zamenjal za Frédérica Beigbederja.
Aja, potem pa nisem bil jaz.
Ste torej že bili v Sloveniji ali ne?
Ja, vendar bolj okrog leta 2000, kaj takega …
Na kakšnem srečanju raeljancev?
Ja, tako je, 2002 ali 2003. Ni šlo za preveč dolg obisk, kakšen teden.
Kdo se ukvarja z vašo javno podobo – načrtuje vse, kar naredite, in skrbi za to, da uživate sloves zoprneža?
Teresa se ukvarja samo s tem (pomigne z glavo proti Teresi Cremisi, ki ga je spremljala kot nekakšna gardedama, pri čemer ni bilo jasno, koga varuje pred kom: Houellebecqa pred novinarji ali novinarje pred Houellebecqom, op. A. T.). Odgovarja na govorice. Nekaj podobnega dela za vse avtorje, zame pa ima poseben tretma. (smeh obeh) Novinarji pa temu verjamejo. Gre za zelo dovršen marketing.
Dobro, če je vse, kar je slišati o vas, res, bo naslednje vprašanje kar pravšnje. Katera od naštetih stvari, ki vas bodo doletele v naslednjih dveh dneh, vas navdaja z večjo grozo: intervjuji z novinarji, nocojšnji nastop v Kinu Šiška (pogovor je potekal v četrtek popoldne, op. A. T.) ali petkova večerja v rezidenci francoskega veleposlanika, skupaj z nekaj intelektualci iz državice bogu za hrbtom?
Najhujši od vsega so vendarle novinarji. Povsod po svetu. Med veleposlaniki so boljši ali slabši. Nastopi ponavadi potekajo kar v redu, tudi javna branja in odgovarjanje na vprašanja iz občinstva. Ne, tudi večeri, ki jih prirejajo meni v čast, so kar v redu, s povabljenci vred. Začuda. No, ne začuda …

Kaj pomeni za vas biti pisatelj v 21. stoletju: poklic ali poklicanost?
Je nasprotje od poklica, kajti če opravljaš normalen poklic, se izkušnje kopičijo. Kot pisatelju pa mi je, bolj ko pišem, težje. Vsakič znova je bolj mučno.
Na kakšne vrste vprašanj ste kot pisatelj čutite pristojni odgovarjati: o vašem delu, o vaši zasebnosti ali o zahodni civilizaciji nasploh?
O romanih, ja, če sem med bralci, jim poskušam odgovoriti. O svojem zasebnem življenju pa si smem dovoliti govoriti neumnosti, se pravi, da pogosto lažem. O zahodni civilizaciji pa … Tovrstna vprašanja mi grejo pogosto na živce ...
Naj vas v zvezi z vašim zadnjim romanom, Zemljevid in ozemlje, vprašam, kako ste se počutili ob opisovanju razkosanega trupla lika z vašim imenom in priimkom, Michela Houellebecqa? Ste se zabavali?
Ne, pravzaprav sem se poskušal pokloniti Jacksonu Pollocku (lik pisatelja Michela Houellebecqa najdejo razkosanega, pri čemer je njegovo telo razrezano na drobne koščke, ki na tleh tvorijo umetelne vzorce in glavnega junaka, slikarja, asociirajo na slog Jacksona Pollocka, op. A. T.). Ob čemer pa sem pogosto čisto zares občutil strah. No, ne samo Jacksonu Pollocku, tudi drugi so ustvarjali v podobni tehniki. In vsi so bili izjemno tenkočutni, tenkočutni do bolečine.

Na koncu knjige ste se zahvalili policistom s Quai des Orfèvres (sedež pariške pravosodne policije, op. A. T.); tudi pri pisanju Osnovnih delcev ste menda prebrali ogromno zahtevnih knjig o fiziki. Kako to, da so vas potem obtožili, da ste v Zemljevidu in ozemlju kopirali iz Wikipedije?
Tudi to šteje k raziskovalnemu delu, Wikipedija je pač zelo praktična. In nikoli nisem rekel, da nisem tega počel že prej. Pri pisanju Osnovnih delcev sem uporabil na kupe enciklopedij, še na papirju.
Zakaj pa je v Zemljevidu in ozemlju toliko omemb blagovnih znamk?
Zato ker so zelo prisotne v našem življenju. Vedno jih je treba malo vtihotapiti v zgodbo ...
V nekem intervjuju sem prebrala, da vas za pisanje navdihnejo tudi čisto osebne zgodbe, ki vam jih ljudje pripovedujejo …
Ja, včasih že. Včasih tudi neposredno. Ampak v večini primerov ne gre za ljudi, ki jih srečaš na cesti.
Toda to je vseeno v nasprotju z vašo javno podobo, po kateri dneve preživljate v samoti, pišoč knjige.
Ja, ampak saj gre za stvari, ki jih slišim in jih lahko porabim potem čez dvajset let. Stvari, ki plavajo po moji glavi in se, medtem ko pišem, odločim, da jih bom uporabil.
V Zemljevidu in ozemlju mi je bil izjemno všeč odlomek, v katerem popisujete stavbe na isti cesti v Zürichu: v neposredni soseščini da sta neke vrste bordel z imenom Babylon FKK Relax Oase in klinika za evtanazijo Dignitas. Kaj od obojega, prostitucija ali evtanazija, oziroma če hočete, seks ali smrt, je v naši družbi večji tabu?
To je dobro vprašanje ... (potem se ob mizi ustavi potujoči prodajalec časopisov in v angleščini navrže, da ni dobro prenočevati v hotelih, ker so vsi enaki, kamorkoli greš – čemur Houellebecq z zanimanjem prisluhne, to pa ga potem nekoliko iztiri iz miselnega toka, op. A. T.)

Če nadaljujeva … Nočem vam polagati besed v usta, ampak morda ste za Zemljevid in ozemlje končno dobili nagrado Goncourt zato, ker se roman ukvarja manj s seksom in bolj s smrtjo?
Ja, morda je to odigralo obrobno vlogo, a ne več kot to. Dandanes je lažje govoriti o smrti kot o seksu oziroma o prostituciji. Kar je precej … To je precej problematično, kajti Francija je nedavno izglasovala zakon, po katerem so kazensko odgovorne stranke prostitutk. In, zares čudno, glasu prostitutk sploh ni slišati. Prostitutke so torej tabuizirane. Njim zakon ni po godu, pa si tega ne upajo povedati. Tabu je postal še močnejši. Po drugi strani pa se nasprotniki prostitucije smejo javno oglašati. Njeni zagovorniki pa ne …
… ne da bi jih obravnavali kot …?
Ne da bi jih obravnavali kot mačiste z omejeno zavestjo. In ker prostitutke nimajo nasprotnikov, se o tem sploh ni mogoče javno oglašati.
Kako pa je s še enim tabujem: starostjo?V preteklosti so starost vedno povezovali z modrostjo, danes pa se je to spremenilo in mladim pripisujejo tudi to, živimo v diktaturi mladosti. Od kod ta sprememba?
Zgodila se je ideja o spremembi. Nujna posledica tega pa je, da stari, kar zadeva znanje, niso več zanimivi. Ker se je svet spremenil, se v njem ne znajdejo več. V svetu, ki se spreminja, modrost in izkušenost nimata več nobenega smisla. Gre torej za idejo, da se svet spreminja. Ki je morda že sama po sebi pretirana, saj se svet ne spreminja tako hitro. V vsakem primeru pa svet rad verjame, da se spreminja. In zdaj je čas sprememb – če hočete še malo politike. (V francoščini je rekel Le changement, c'est maintenant – predvolilno geslo Françoisa Hollanda v predsedniški kampanji leta 2012, op. A. T.)
Kaj pa druga sprememba, ki pretresa svet: množice bogatih podjetnikov z Bližnjega vzhoda in Rusije, ki se selijo v Evropo ali prihajajo na počitnice v Francijo? Med vrsticami Zemljevida in ozemlja sem razbrala, da o njih nimate ravno najboljšega mnenja …
Ne, to se dojema kot precej pozitivno.
Zakaj? Ker prinašajo denar?
Ja, ker so dobre stranke. Poleg tega cenijo rokodelske poklice, obrti, ki jih ljudje z veseljem opravljajo. Francozi imajo to radi.

Ampak ali bo to trajalo na dolgi rok? Bo Francija obstala na dolgi rok, v ekonomskem smislu?
Ja, seveda. Industrija luksuza – to je eden od naših adutov.
To se sliši kot kak stavek iz turističnega prospekta! Je res, da radi berete turistične vodnike?
Ja, zelo, predvsem iz edicije Michelin.
Zakaj pa raje te in ne, recimo, Routard (nekakšna francoska različica Lonely Planeta, op. A. T.)?
Mislim, da vodniki Routard vsebujejo preveč jasno izražene ideologije. Malo pretiravajo z moraliziranjem.
Kaj pa Lonely Planet?
Niso slabi, vendar so preveč anglosaški za moj okus. Michelinovi vodniki vsebujejo neke vrste pritajeno liričnost, ampak mogoče moraš biti Francoz, da znaš to ceniti. (smeh)
Kaj pa potovanja – če drži, kar o vas pišejo, menda raje hodite na organizirana v počitniške kampe Club Med ali z agencijo Nouvelles Frontières (francoska različica Kompasa, op. A. T.)?
Ne, menda sem enkrat samkrat šel na tako potovanje.

Zakaj niste šli, na primer, na kakšno avanturistično odkrivanje puščave Ténére v Nigru v družbi Tuaregov?
Pa saj to ima Nouvelles Frontières v ponudbi! Sicer pa sem te vrste turizem omenjal samo v Platformi.
Pričakovala sem kakšen odgovor v slogu, da se tega udeležujete zaradi sopotnikov, ki jih opazujete …
Ja, ljudje so pri obeh tipih potovanj zanimivi. Vendar so tisti, ki se udeležujejo avanturističnih potovanj, manj zanimivi – gre za povprečneže.
Ali načrtujete, da boste po Ugrabitvi Michela Houellebecqa, v katerem igrate naslovno vlogo, posneli še kakšen film? Saj je bilo snemanje za vas prijetna izkušnja, mar ne?
Ja, mogoče pa res. No, o pisanju scenarijev ne razmišljam. Je veliko manj prijetno kot pisanje romanov.
So vam popevke, ki so jih v zadnjem času posneli po vaših pesmih – eno je posnel Jean-Louis Aubert, pevec skupine Téléphone, ki je bila v osemdesetih v Franciji zelo popularna, drugo z naslovom Possibilité d'une ile pa Carla Bruni in jo izdala na plošči Comme si de rien n'était –, všeč?
Ja, toda saj jaz nimam nič pri tem. Všeč pa so mi, ja.

Človek med branjem vaših romanov dobi občutek, da je avtor precej na tekočem z aktualnim dogajanjem, saj so v zgodbe vpleteni aktualni dogodki in fenomeni, kot raeljanci v Možnost otoka, švicarska klinika Dignitas v Zemljevidu in ozemlju … Ali spremljate medije?
Pravzaprav ne. Odvisno od tega, kaj pojmujete pod medije.
Recimo tiskane medije, televizijo, novičarske portale.
Ne, nikakor. Vse to je danes še bolj brez veze kot takrat, ko sem pisal Možnost otoka. Če si danes želite najti kaj o sektah, vam mediji ne bodo prav nič pomagali, temveč boste morali pobrskati po spletu. Vse je tam. Mediji so za poneumljanje množic. Nič pametnega ne ponudijo. Treba je iskati po blogih. Ko sem pisal Možnost otoka, sem še uporabljal knjige – kar nekaj jih je, dobro napisanih, v francoščini. O kliniki Dignitas pa sem vse našel na spletu.
Omenili ste, da ste »še uporabljali knjige« – ali jih danes ne berete več v fizični obliki, temveč samo še na tablicah?
Ne, knjige sem kot izjemo omenil, ker so bile takrat še vedno najboljši vir informacij. Leposlovje pa seveda še vedno berem na papirju. In tudi kar zadeva ekonomske teorije, so knjige še danes lahko dober vir informacij. Včasih pa je treba iti, kot bi se reklo, na teren. To sem naredil s policisti, pa tudi pri sekti raeljancev – v takih primerih neposredna izkušnja šteje.

Je bilo to res samo za potrebe pisanja ali vam je roman rabil za pretvezo?
Ne, samo za knjigo je bilo. To je bilo prvič v mojem življenju, da me je bilo strah, da me bodo razkrinkali kot vrinjenca v svojih vrstah. Sicer so me potem res prepoznali, ampak so bili zelo skulirani.
Kako pa ste si predstavljali, da vas ne bodo? Ste si nadeli masko?
Takrat še nisem bil tako znan. Odtlej pa se je samo še poslabšalo …
Vas moti?
Ne, v Sloveniji ni sile. Ampak tam me je bilo res strah, raeljanci so navsezadnje sekta.
Kakšen pa je vaš odnos do plinskih peči?
Imam zelo pristen odnos s plinsko pečjo v svoji hiši na Irskem. Traja že zelo dolgo in je včasih nekoliko mučno. (smeh)
Zelo so mi bili namreč všeč odlomki, v katerih v Zemljevidu in ozemlju opisujete težave glavnega junaka Jeda Martina s plinsko pečjo oziroma »grelcem vode«, ki mu pripišete skorajda človeške ali vsaj živalske lastnost: »Jed se je približal napravi, ki je utihnila, in previdno dvignil pokrov nadzorne plošče; naprava je kratko zabrenčala, kakor bi čutila nevarnost pred vsiljivcem.«
Vidite (pomigne proti Teresi Cremisi, op. A. T.), takšna vprašanja v intervjujih samo potrjujejo, kako so tovrstne težave pogoste!

Če se povrnem k otvoritvenemu vprašanju, v kakšnih odnosih pa sta s Frédéricom Beigbederjem?
Dobro se razumeva.
Kaj pa vaš stanovski kolega Richard Millet (ki je pred letom dni v Franciji dvignil nemalo prahu s knjigo Literarna hvalnica Andersu Breiviku, v kateri za pokol na Norveškem krivi multikulturnost, op. A. T.), z njim vas druži marsikaj …
Pravzaprav ga osebno ne poznam. Niti ga nisem nikoli bral. Slišal pa sem, da so ga pri Gallimardu odslovili.
(Teresa Cremisi: Jaz sem ga zaposlila. Bil je zelo dober bralec. Nič na njem ni napeljevalo na to, da se bo nekega dne znašel v vlogi sam proti vsem. Danes je seveda zelo prizadet …)
No, če sem lahko malo hudobna, ga bom citirala: rekel je, da ste si vi lahko privoščili reči o islamu tisto, kar ste rekli (da je to najbolj pr**njena religija, op. A. T.), ker imate več bralcev.
(vskoči Teresa Cremisi: Če mi dovolite, tega je že trinajst let!) Ja, najbrž je to bistvenega pomena, stvari so se spremenile. Danes česa takega najbrž ne bi več mogel reči. Oziroma se ne bi dobro končalo. No, saj ne bi mogli reči, da se je takrat tako strašno dobro končalo (končalo se je tako, da je bil Houellebecq po nekaj obravnavah spoznan za nedolžnega, op. A. T.). Toda njegov argument ne vzdrži: če kaj takega reče nekdo, ki ima manj bralcev, njegove besede vznemirijo manj ljudi. Če pa imaš veliko bralcev, moraš bolje premisliti, kaj rečeš. Ampak stvari so se v islamskem svetu res spremenile.

Ali so vaše knjige prevedene v arabščino?
(Teresa Cremisi odkimava)
Bi si želeli, da bi bile?
Ja. (Teresa Cremisi: V arabščino ne prevajamo skoraj ničesar, ampak mogoče obstajajo piratski prevodi.) Splet je prikladno orodje, s katerim lahko ugotoviš, kje so tvoji bralci, in ugotovil sem, da me berejo v Maroku. Vendar v francoščini.
Kako pa vas sprejemajo v Združenih državah? Drugače kot v Evropi?
Mislim, da sem v ZDA kar dobro zapisan.
Kakšno pa je vaše politično stališče do ZDA?
Predvsem ne odobravam njihovih vojaških akcij. Ki za povrh zadnje čase klavrno propadajo.
Kaj pa njihove vohunske akcije?
Nimam se za tako pomembnega, da bi me to zadevalo. Seveda pa ne bi mogel reči, da je to dobro. Ni dobro. Predvsem pa me šokira njihova neučinkovitost.
Ali po vašem mnenju držijo stereotipi o nizki ravni splošne razgledanosti Američanov?
Jaz se tam seveda družim predvsem s kultiviranimi ljudmi, vendar mislim, da ti stereotipi držijo, saj v tem je problem.
Kaj pa v Evropi, tudi mladi Evropejci naj bi vse manj brali, prevladujejo podobe nad pisano besedo …
Zelo odvisno, kje. Drži predvsem za evropski jug, recimo Italijo. Zdaj bom izrekel nekaj, v čemer me bodo statistični podatki najbrž postavili na laž: da se literatura bolje drži na severu – v Nemčiji, skandinavskih državah. Ampak, kot rečeno, mogoče se motim.
Zakaj, ima to morda kaj opraviti s hladnim podnebjem, s šolskim sistemom?
Ja, najbrž z obojim. Pa s televizijo, ki je na jugu res tisto, kar imenujemo »televizijske smeti«. Ja, seveda, Berlusconi je veliko naredil za to, da se je raven televizije v Italiji znižala. Dolgo časa in vztrajno je deloval in njegov trud je obrodil sadove.
Ampak saj tudi tabloidni mediji v Franciji niso ravno zgled inteligentnega poročanja …?
Ja, toda ko greš v tujino, se zaveš, da francoski mediji pravzaprav niso tako slabi, res!
Študirali ste agronomijo in neka časa opravljali poklic računalniškega programerja. Ali kdaj obžalujete, da ste zapustili to področje, ki danes vendarle velja za področje prihodnosti; morda pa bi ustanovili francosko različico Facebooka ali kaj podobnega?
Ne, ne obžalujem. Pa saj nisem bil dovolj nadarjen za kaj takega, informatika nikoli ni bila moja strast, s programiranjem se nikoli nisem, denimo, ukvarjal še ob koncu tedna.