Marko Peterlin, urbanist, raziskovalec
Izzivi urbanizma in vodenja mest
Foto: Igor Zaplatil
04. 03. 2015
Kako upravljati mesto? Kako voditi mestno politiko, da bi bila v dobro večine meščank in meščanov? Namreč, beseda politika naj bi že od nekdaj pomenila upravljanje skupnih reči. Ali jo še vedno razumemo tako?
Marko Peterlin, arhitekt in urbanist, se ukvarja s proučevanjem politik urejanja prostora. Je tudi direktor Inštituta za politike prostora, ustanovljenega leta 2006, nevladne organizacije, ki se osredotoča na participativne procese pri urejanju prostora in proučuje nove prostorske prakse in nove pristope pri urbani prenovi. »Inštitut je troživka. Pomembno je znanje in izkušnje, ki jih pridobivamo skozi svetovalno delo, to nam pomaga pri naših zagovorniških aktivnostih v smislu nevladne organizacije in obratno – izkušnje z aktivističnimi aktivnostmi na terenu so zelo pomembne pri naših svetovalnih in raziskovalnih aktivnostih. Te tri dejavnosti so v jedru našega delovanja. Med osrednje aktivnosti štejemo povezovanje nevladnih organizacij in nudenje strokovne in informacijske podpore. To povezovanje izvajamo skupaj s partnerskimi organizacijami v okviru Mreže za prostor, ki je neformalna povezava nevladnih organizacij na področju urejanja prostora,« pravi Peterlin, ki je znanje in izkušnje po zaključenem študiju na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo nabiral tudi na Katalonski politehnični univerzi v Barceloni, kjer je zaključil magistrski študij Metropolis. Že kar nekaj časa se ukvarja z evropskimi politikami urejanja prostora.
So komercialne zabave in prireditve na ljubljanskih trgih in ulicah, ki prinašajo korist predvsem najemnikom javnih površin in posredno tudi MOL, zares tudi v interesu meščanov?
Definicija javnega prostora govori o tem, da mora biti ta prostor dostopen vsem pod enakimi pogoji. Vsaka izključna raba je problematična in se je treba o njej zelo preudarno odločati. Seveda je javni prostor namenjen predvsem javnemu življenju. In v tem smislu so dogodki na njem nekaj najbolj normalnega. A če javni prostor namenimo izključno komercialnim dogodkom, ki so odplačne narave, postane ta prostor veliko manj v uporabi vseh ostalih meščanov. Pravi ključ je v zdravem ravnotežju. Načeloma ne nasprotujem komercialnim dogodkom na javnih površinah, tudi na tistih najbolj reprezentativnih, vendar mora biti tovrstna raba za omejen čas in v omejenem obsegu.
Dunaj ima npr. zabaviščne javne prostore v Pratru, pred mestno hišo pa občasne prireditve, kot je božični sejem.
Na Dunaju se dogodki pred mestno hišo odvijajo celo leto. Tam je veliko prostora in vtis je, da so dogodki in razpoložljivi prostor v zdravem razmerju. Ljubljanski Prešernov trg pa je premajhen za vse dogodke, ki so se še nedavno na njem odvijali. Premajhen je za oder, ki se običajno postavlja pred lekarno, mimoidoči se morajo pogosto drenjati med ograjo prireditve in robovi trga. Dobro je, da so se zdaj dogodki preselili tudi na Kongresni trg. Vendar pa so tam problem plačljivi dogodki, v času katerih se zapre trg v celoti, vključno z delom parka Zvezda. Ogorčenje prebivalcev v zvezi s tem je bilo zato po mojem upravičeno. No, zdaj, po obnovitvi Trga republike, ko so z njega umaknili mirujoč promet, upam na zdravo ravnotežje med prosto uporabo trga in dogodki odplačne narave, o tem, kaj je pri tem prava mera, pa se je treba veliko pogovarjati.
V času novoletnih praznikov je MOL Trg republike spremenila v veliko drsališče. Kar je še danes.
Treba se je zavedati, da revna mesta, kar Ljubljana v primerjavi z drugimi evropskimi prestolnicami tudi je, iščejo načine dodatnih prilivov v svoj mestni proračun. Zato je v Ljubljani pričakovati več tovrstnih prireditev kot v bogatejših mestih. Kljub vsemu pa bi pri oddajanju javnega prostora pričakovali preudarnost in transparentnost. S tega vidika je tudi problematična tajnost nekaterih pogodb z zasebnimi partnerji. Zelo težko je npr. ugotoviti, koliko mesto dejansko stane za kolesarjenje sicer zelo koristen projekt Bicikelj. Tudi zato, ker ne vemo, kakšna je cena oglasnega prostora v javnem prostoru.
Velik problem v naših mestih so opuščene gradbene jame in posledično večmesečne zapore pločnikov v mestu, ki naj bi sicer ščitile mimoidoče, a zato morajo pešci hoditi po vozišču.
Zagotovo je to problematično, tudi zaradi varnosti pešcev! V primerih gradenj sredi mesta naj bi šlo za izredne dogodke za določen čas. Seveda pa nastane problem, če te gradnje trajajo in trajajo in se na gradbiščih oz. v gradbenih jamah vrsto let nič ne dogaja, ulice pa ostajajo brez pločnikov.
Ko se gradnja enkrat ustavi, občina nima mehanizma za ukrepanje. Ker je teh primerov zdaj veliko, bi kazalo to urediti z nekim protokolom. Gre tudi za javni denar, saj najem javnega prostora ni poceni. Ne nazadnje gre za upravičeno nadomestilo za zmanjšano uporabnost javnega prostora za meščane. Ampak ko gre podjetje enkrat v stečaj, nastaja dolg z vsakim dnem mirovanja gradbišča, ta pa bremeni podjetje. Ni mi znano, ali mesto te dolgove uveljavlja v stečajnih postopkih, vsekakor pa bi bilo smiselno, da bi jih.
Obstajala je pobuda, da bi moral investitor gradbeno jamo, ki je več kot eno leto v mirujočem stanju, spremeniti v začasni park.
Tukaj je več problemov, kot bi jih človek pričakoval na prvi pogled. Namreč, če investitorju, ki je v stečaju, naložiš tovrstno obvezo, to nima pravega smisla, četudi se sliši lepo, saj tega ne bo zmožen izvesti. Je pa res, da bi bila začasna raba mirujočih gradbišč za mesto večstransko koristna. Namreč, ko je bil iz mestne celote za dalj časa odvzet del njegovega prostora, je to osiromašilo širšo okolico. Oteženo je gibanje, trpi videz prostora. A ne le to, če prostor ni naseljen, zanj in za njegovo okolico nihče ne skrbi, prav tako pa okoliško lokalno gospodarstvo nima strank. Če je prostor v uporabi, pa čeprav začasni, se ti negativni učinki močno omilijo. Bi pa to moralo biti razmeroma enostavno urediti vsaj za mirujoča zemljišča v javni lasti. A pri nas imamo precej težav z upravljanjem javnega. Kar poglejmo, kakšne težave imamo z upravljanjem sistema, ki mu pravimo državna uprava. S tem se skoraj nihče ne ukvarja.
Mar ni upravljanje z aparatom, kot je državna uprava, ključnega pomena za funkcioniranje celotne družbe?
Seveda je! Kljub temu se vsaj zadnjih deset let vlade ukvarjajo le s tem, kje bodo krčile in kje prihranile. In na koncu so vsi ukrepi linearni, na počez, za vse enako. Ukrepi v smislu dobrega upravljanja bi morali vsebovati mehanizme nagrajevanja uspehov in sankcioniranja neuspehov. To, s čimer naj bi se upravljanje načeloma ukvarjalo. Ti mehanizmi bi lahko prinesli nekajkrat višje prihranke in hkrati tudi večjo dodano vrednost, saj bi bile storitve kakovostnejše.
V resnici nimamo problema zato, ker bi bil državni aparat prevelik, ampak ker je slabo upravljan. Če bi bili uslužbenci motivirani in bolje vodeni, kar je eden od ciljev upravljanja, bi lahko dali od sebe več. Če bi bile storitve optimizirane, bi bilo bistveno manj odvečnega dela, več dela pa bi lahko posvetili razvoju novih storitev, ki jih danes uprava niti ne zagotavlja. Težava je tudi v tem, da imamo v državni upravi pogosto upravne strukture, ki se ne zavedajo, da so prav to, uprave. Pa pri tem ne gre za to, da bi se morala državna uprava obnašati kot podjetje, saj so njeni cilji drugačni, vendar pa je kljub temu upravljanje tako velikega sistema zelo zahtevno in se je treba z njim še kako ukvarjati. Korporacije se tega dobro zavedajo, prav tako se tega zavedajo tudi uprave mnogih drugih držav in mest po svetu.
Med vašimi nalogami je tudi pretres novih občinskih prostorskih aktov Ljubljane?
Javna razprava je potekala v dveh krogih. Pripombe na izvedbeni načrt smo pripravili skupaj še z nekaterimi nevladnimi organizacijami in poskušali pokriti čim več tem. Čeprav smo se povezali, je bilo zaradi prepodrobnega plana pravzaprav nemogoče pokriti vse teme. Tako smo lahko le odškrnili vrata v problematiko. Obravnavali smo tudi splošni vidik in hkrati podrobneje pregledali posamezne elemente (gabariti mesta, promet, sam koncept mesta). Ljubljana je bila od prvega generalnega plana iz leta 1966 dalje zasnovana kot policentrično mesto. Plan iz leta 2010 je to strateško usmeritev spremenil odločno v smer monocentričnega mesta. Moje skromno mnenje je, da je ta koncept napačen, saj je mesto v resnici precej policentrično, še danes živi povsem drugače, kot je opredeljeno v načrtu. Poleg tega ima policentričnost mnoge prednosti za delovanje mesta in kakovost bivanja v njem.
Največ težav smo videli v pomanjkanju izvedbenih instrumentov. To sicer ni posebnost tega dokumenta, saj je podobno z večino državnih in strateških dokumentov pri nas. Gre za to, kako se povezuje cilje z ugotovljenimi problemi in kakšni ukrepi iz tega izhajajo, kdo jih bo izvajal, ter s kakšnimi viri. Pri nas je ključni sistemski problem to, da imamo plane, ki nimajo izvedbene odslikave v proračunih. Postavlja se vprašanje, kako se plan sploh lahko izvaja, če izvedbeni del ni povezan s postavkami v mestnem proračunu. Odgovor pripravljavcev je bil, da je izvajanje plana odvisno od investicijskih namer zasebnikov. Kar pravzaprav lepo ilustrira naše težave pri upravljanju z javnim. Korenček v obliki proračunskega denarja je v eni roki, palica v obliki plana pa v drugi, in roki kot da ne vesta druga za drugo.
Kako pa z javnim prostorom gospodarijo v skandinavskih deželah, ki so v marsikaterem pogledu zgledne?
Iz virov, ki so mi na voljo, in iz osebnih izkušenj ob obisku teh mest lahko rečem, da je upravljanje z javnim prostorom v državah, ki imajo bolj razvito javno upravljanje, zelo drugačno od našega. Sicer so povsod prisotni trendi komercializacije javnega prostora, to ni posebnost našega prostora. Vendar mesta, ki so močnejša v svoji drži, bolj trdno regulirajo gospodarjenje z javnim prostorom in se bolj odzivajo na aktualne probleme. Naj navedem primer s področja oglaševanja v javnem prostoru: najbolj odmeven primer v zadnjem času je bila odločitev mestnih oblasti francoskega Grenobla, da so popolnoma prepovedale oglaševanje v javnem prostoru. To se je zgodilo v srcu Evrope in ne nekje v Severni Koreji. Ko so oglaševalci želeli spremeniti svoj poslovni model, so v Grenoblu ugotovili, da mestu oglaševanje bolj škodi kot koristi. Prav to področje pri nas pravzaprav ni regulirano. Zato je to eno od področij za odločnejši pritisk civilne družbe, ki bi na področju oglaševanja lahko zahtevala bistvene spremembe, kot je to pred časom že storila pobuda Plakatopolis.
Veliko aktivnosti vašega inštituta je usmerjenih v spodbujanje participativnih praks pri oblikovanju urbanih politik in prostorskih načrtov. Komu svetujete?
Načeloma je svetovanje namenjeno nevladnim organizacijam. Zlasti lokalnim, ki so šibke v smislu kadrovske zasedbe. Sodelovali smo z Društvom za urbano okolje iz Stare Šiške pa s kulturnimi organizacijam, ki delujejo na tem področju, na primer KUD Obrat. A bolj kot to, da bi mi svetovali drugim, smo partnerska združba. Mogoče imamo malo več znanja in dostopa do ene vrste informacij ali orodij. A vsak ima svoje izkušnje in razvija svoje prakse. Npr. društvo ProstoRož ima pomembne izkušnje pri spodbujanju regeneracije sosesk v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom, za to se uveljavlja izraz celovita urbana prenova. KUD Obrat pa ima s svojim projektom Onkraj gradbišča bogate izkušnje v smislu začasne rabe prostora in urbanega vrtnarjenja.
V okviru Mreže za prostor se povezujemo tudi z NVO po vsej državi. V začetku smo bili zelo »ljubljanski«, zdaj pa imamo močne partnerje v Mariboru, Celju, Novem mestu in Kopru. V Mariboru je izredno močna scena nevladnih organizacij in mislim, da je to glavni potencial tega mesta, še posebej zdaj, ko poslušamo, kaj počne mestna oblast. V Mariboru je veliko dobrih primerov začasne rabe prostorov in regeneracije mesta od spodaj navzgor, npr. Živa dvorišča, GT22, Kino Udarnik, Tkalka, Salon uporabnih umetnosti in še mnogi drugi.
Zdi se, da bi morale regeneracijo svojih četrti podpirati četrtne skupnosti, torej od spodaj navzgor. Najbrž bi bilo treba te urbane dejavnosti sistemsko urediti?
Naša velika želja je, da bi pridobljene izkušnje združili z znanjem, ki ga mesto že ima. Pri nas smo pravzaprav prikrajšani za sredstva četrtnih skupnosti, ki so pravzaprav brez svojega proračuna. Zelo malo denarja lahko namenjajo za lokalne projekte. Prikrajšani smo tudi za državni denar, saj za to področje ni razpisov. Edina sredstva, ki so bila na voljo, so iz Evropske unije, zato je bilo treba kar nekaj iznajdljivosti, saj v državnih operativnih programih do zdaj ni bilo predvidenih sredstev za te namene.
In kaj bi lahko naredila slovenska mesta?
Spet bom podal primer iz tujine, da pokažem, kaj bi se lahko spremenilo tudi v manjših mestih ali pa v mestnih četrtih, zlasti tistih, ki so v težavah in kjer se pojavlja več problemov. Dunaj je lep primer: že dobrih trideset let imajo prakso, da rešujejo probleme okrajev ali nudijo pomoč s pomočjo pisarn prenove. To so točke, ki imajo vpliv na vodenje projektov na tistem območju, kjer opravljajo neke stalne javne funkcije, hkrati pa se odzivajo na sprotne potrebe četrti in pri tem združujejo različne vire financiranja. Ti viri so večinsko lokalni, delno pa tudi projektni iz deželnih, državnih in evropskih sredstev. Na našem inštitutu smo ta model raziskali prav na pobudo MOL.
Torej spet trčimo ob problematiko vodenja sistema?
Na inštitutu se trudimo, da bi postopoma vzpostavili sistemske inštrumente v ta namen. Na tej točki smo se ujeli tudi s prizadevanji ministrstva za okolje in prostor. Ob pripravi operativnih programov za kohezijsko politiko EU zahteva, da se del sredstev koristi skozi celostne teritorialne naložbe in tudi, da gre 5 odstotkov sredstev v okviru operativnega programa v trajnostni urbani razvoj. Tu država vidi priložnost, da občine na eni strani zaveže k trajnostnemu razvoju, na drugi pa jim nekaj ponudi. Radi bi verjeli, da smo s svojimi prizadevanji in pripombami na osnutke operativnih programov prispevali k temu, da se je razširilo razumevanje te problematike.
Poslušamo o evropskih sredstvih, o kohezijskih skladih in podobnem, a običajni državljani učinkov tega denarja ne občutimo v vsakdanjem življenju. Dokumenti, ki jih je treba izpolniti za pridobitev evropskega denarja, so nerazumljivi, napisani v zapletenem jeziku. Zapleteni so procesi priprave, poleg tega si dokumenti sledijo v nekem hierarhičnem zaporedju in morajo biti usklajeni med seboj. Morda pa je problem tudi, da niti ne obstaja želja, da bi se ti procesi zares odprli prebivalstvu. Tako so pri nas in tudi drugod v Evropi zrasla posebna specializirana podjetja, ki pomagajo pri pripravi prijav EU-projektov in tolmačijo dokumente državni upravi in občinam ali podjetjem in društvom. Vendar ta podjetja ne morejo napolniti vsebin, ampak vodijo le proces prijave.
Nove članice EU si strašansko prizadevajo, da bi črpala ta kohezijska sredstva.
Res je, a ob tem je treba poudariti ključni moment – kohezijsko politiko razumemo kot pomoč nerazvitemu delu EU. V bistvu pa je to kompenzacija, ki jo nudi razviti del EU, da lahko dostopa do trgov manj razvitih. Ker so močnejši, imajo tržno prednost, s čimer lahko pridobijo mnogo več, kot plačujejo za kohezijsko politiko. Po drugi strani pa je slika nenavadna že pri samem proračunu EU, saj velike države dobijo največ skozi kmetijsko politiko. In to nekatere bogate države spremeni ali vsaj zelo približa statusu neto prejemnic. Kohezijska politika naj bi pomagala zmanjševati razlike znotraj Evrope, a njen učinek je v času krize skoraj zanemarljiv, saj se je prepad med severno in južno Evropo le še poglobil.
Pogledi, let. 6, št. 4, 25. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
