Patrick Sériot, jezikoslovec
Jezik ne more biti vzrok za vojno
Foto: Igor Zaplatil
04. 04. 2012
Dr. Patrick Sériot je Parižan po rojstvu in jezikoslovec po srcu. Predava na oddelku za slovanske jezike in kulture Filozofske fakultete univerze v Lozani. Švica ga fascinira kot država, v kateri cenijo raznolikost. Tudi pri jezikih, saj so uradni kar trije, italijanski, francoski in nemški; švicarski pa seveda ne obstaja. Tako kot ne obstaja jugoslovanščina, nad čimer se je v preteklosti začudil marsikateri nepoučeni popotnik po Balkanu. Mednje seveda ne sodi dr. Sériot, ki ne le, da ve, katere jezike se je včasih govorilo v različnih jugoslovanskih republikah, temveč pozna tudi njihovo rodoslovno deblo, ki se je v zadnjem času čudno razvejalo.Čeprav zatrjuje, da slovensko ne govori, mu ne gre verjeti. Med pogovorom v hotelski kavarni se za limonado zahvali po slovensko in tudi sicer bi po številu slovanskih jezikov, ki jih obvlada, in pogostosti njegovih obiskov v Sloveniji, kjer predava na Fakulteti za podiplomski humanistični študij (ISH) v Ljubljani, sklepali, da razume več kot le nekaj besed. Na univerzi v Lozani je dejaven tudi v okviru Centra za raziskave primerjalne epistemologije v srednje- in vzhodnoevropskem jezikoslovju (CRECLECO, Centre de recherches en épistémologie comparée de la linguistique d'Europe centrale et orientale), katerega raziskovalno področje so jezikovni diskurzi v vzhodni, južni in srednji Evropi. Ukvarjamo se z zgodovino jezikoslovnih idej in družbenih ved, kolikor so te povezane z jezikoslovjem, pravi profesor Sériot.
Splošno veljavno je, da je jezik eden od gradnikov nacionalne identitete. Ali ta trditev danes, v času globalizacije, transnacionalnih unij in neprestano višajočega se števila mešanih zakonov še drži tako trdno kot včasih, se ljudje še vojskujejo zaradi jezikov?
Vzemiva za primer Irsko: protestanti in katoliki govorijo isti jezik, jedo isto hrano, a se sovražijo. Jezik torej ni nujno potrebna sestavina za sovraštvo. Po drugi strani pa to dokazuje, kako radi se ljudje sovražijo. Če vzrok ni jezik, si najdejo vero ali kaj drugega. Spomnite se na Guliverjeva potovanja izpod peresa Jonathana Swifta, kjer sta obstajala naroda, ki sta si bila v laseh, ker so pripadniki enega jedli hrano v velikih in drugi v majhnih kosih.
V vzhodni Evropi je jabolko spora sicer res pogosto jezik, a to ne pomeni, da drugod po svetu narodi niso sprti zaradi česa drugega, denimo načina oblačenja ali dejstva, da so eni nomadi, drugi pa se ne selijo. Jezik ni bistvenega pomena, pomembno je sovraštvo. Ob tem pa se seveda zastavlja vprašanje, zakaj je prav v vzhodni Evropi jezik tako problematičen.
Toda ali pomen jezika v Evropi narašča ali upada, če vzameva pod drobnogled zadnjih par stoletij?
»Kar srce me je zabolelo, ko sem izvedel, da so se Srbi in Hrvati, ki so včasih govorili isti jezik, odločili, da zdaj govorijo dva različna. Ali pa da je črnogorščina drugačna od srbščine. Mislim, da gre za zdrs v preteklost, ki je katastrofalen.«
Mislim, da smo v Evropi priča vračanju v preteklost, rekonstrukciji identitete v arhaičnem pomenu. Sam pripadam generaciji, za katero je bil internacionalizem neizpodbiten ideal. Rodil sem se v Parizu, leta 1968 sem bil študent in snovali smo revolucijo – če ne za jutri, pa za pojutrišnjem. Za nas meje niso imele nikakršnega pomena in teže, zdelo se nam je, da je več kot na dlani, da bo človeštvo v prihodnosti živelo v skupnosti, kjer bodo meje in narodi izginili. Danes pa se dogaja ravno nasprotno, in to kljub razglasitvi schengenskega območja, ki bi moralo ljudem omogočiti, da se bolje spoznajo. Poglejte, na primer, Francoze in Nemce. Stoletja so se bojevali in se sovražili, potem pa so se nekega dne tega naveličali, general De Gaulle in kancler Adenauer sta sklenila sporazum o izmenjavi študentov in sčasoma sta naroda pozabila, da sta se kdaj sovražila in začela sodelovati. Ta primer nas uči, da je dolgotrajno sovraštvo mogoče končati, vendar pa nas strahovi, povezani z identiteto, ne smejo oslepiti.
Omenili ste, da ste pripadnik generacije leta 1968. Ste se za učenje ruščine morda odločili iz političnih razlogov?
Ne, sploh ne, ruščino sem si izbral zaradi naklonjenosti eksotiki. Kot prvi jezik v gimnaziji sem se učil angleščino in ko se je bilo v tretjem letniku treba odločiti za še enega, sem vzel ruskega, ki je bil tedaj daleč najbolj eksotičen. Hotel sem seči onkraj tedaj znanega obzorja, česar mi italijanščina ali španščina ne bi omogočali. Če pa bi bil možen študij asirščine ali jezika starega Egipta, bi se odločil za katerega od teh dveh. Učil sem se tudi nekoliko latinščine in stare grščine, učenje tujih jezikov je zame od nekdaj pomenilo odkrivanje novih kultur.
Koliko tujih jezikov govorite?
Na to vprašanje nikakor ne morem odgovoriti. V grobem sta jezika, s katerima delam, angleščina in ruščina, naučil pa sem se tudi češčine in še nekaj drugih jezikov, bolj ali manj dobro.
Kaj za vas pomeni obvladati tuj jezik?
Jezik obvladaš, kadar lahko v njem predavaš – govoriš na pamet, ne bereš. Pogosto potujem v Južno Ameriko, kjer predavam v španščini in portugalščini. Toda moje jezikovno znanje je vedno omejeno na strokovno področje, s katerim se ukvarjam.
Po fotografijah, ki ste jih kazali med predavanjem na ISH (kjer je orisal skupne poteze različnih tipov diskurza avtohtonističnih teorij, ki jih pri nas poznamo na primeru venetske teorije, op. p.), sklepam, da zelo radi potujete, kar je nekoliko navzkriž s stereotipom jezikoslovca, ki večino časa prebije zakopan v knjige ...
Dajte no, ta stereotip je iz 19. stoletja! Pa zmedeni profesorji, tega ni več! Zelo rad potujem, predvsem po vzhodni Evropi …
To je za jezikoslovca, sploh sociolingvista, danes najverjetneje nujno, kajne?
Ne, sploh ne, na univerzi v Lozani imam kolega lingvista, ki ne razume nobenega tujega jezika, niti angleščine, ukvarja pa se, denimo, s komunikacijo med zdravnikom in bolnikom; ta veja jezikoslovja se imenuje etnometodologija. Jezikoslovci so lahko torej tudi ljudje, ki ne govorijo nobenega tujega jezika, kar me osebno zelo preseneča, toda vsakdo ima pravico na jezikoslovje gledati s svojega zornega kota. Jezikoslovje je zelo tesno povezano z antropologijo in zato lahko relativiziram okolje, v katerem živim. Mene pa najbolj zanima odnos med jezikom in nacionalno identiteto v vzhodni Evropi. Vojne v Jugoslaviji so me zato globoko pretresle.
Kako bi primerjali razpad Jugoslavije in Sovjetske zveze, katere so podobnosti in razlike – na ravni jezikov, seveda?
Zgodilo se je v bolj ali manj istem trenutku in mislim, da je bil komunizem sovjetskega in tudi jugoslovanskega tipa zabloda, kar dokazuje dejstvo, da tako bogata in rodovitna država, kot je Sovjetska zveza (SZ), ni mogla prehraniti svojega prebivalstva in Gorbačovu na koncu ni preostalo drugega, kot da je Kohla prosil, naj mu pošlje nekaj ton mesa, da Rusi ne bodo lačni. Še bolj pa me je vznemirilo to, da je bil diskurz proletarskega internacionalizma prav tako poražen, saj so po razpadu SZ ponovno vstale nacionalne identitete. Aparatčiki, nekdanji člani komunistične partije, so se razmeroma hitro preoblikovali in spet zavihteli na oblast, pri tem pa zaigrali na karto sovraštva med narodi.
Kaj pa se je zgodilo z jeziki? V Jugoslaviji je, na primer, vzniknilo cel kup novih ...
Ja, rezultat je ogromno novih jezikov. To je zame neverjeten absurd, kar srce me je zabolelo, ko sem izvedel, da so se Srbi in Hrvati, ki so včasih govorili isti jezik, odločili, da zdaj govorijo dva različna. Ali pa da je črnogorščina drugačna od srbščine. Mislim, da gre za zdrs v preteklost, ki je katastrofalen; še cele generacije bodo potrebne, da se bo med te ljudi vrnila zdrava pamet. Toda zakaj sem na včerajšnjem predavanju pravzaprav spregovoril o venetologih? V zahodni Evropi je zelo malo znan ta pojav iznajdbe prednikov in (nacionalne) identitete na podlagi nečesa, kar je čista norost. Dokazovati, da so Etruščani govorili slovensko, je seveda noro in človeka spravlja v smeh, no, seveda ne vseh. Moje delo pa je primerjati vse te norosti in pokazati, da imajo veliko skupnih točk. Od Finske na severu Evrope do Makedonije ali morda celo Grčije živijo ljudje, ki so prepričani, da je bila njihova domovina zibelka evropske civilizacije, iz česar sledi, da trpijo zaradi zelo močnega manjvrednostnega kompleksa v identiteti. To pa me vedno preseneti: kako lahko tako trpijo? Kaj jih ovira, da ne morejo biti srečni?
Patrick Sériot
Morda njihova majhnost, maloštevilnost narodov ...?
Ne, poglejte Luksemburžane ali Islandce, tudi njih je nekaj sto tisoč, pa ne trdijo, da so včasih govorili etruščansko!
Ja, toda z Islandije naj bi se Vikingi že v pradavnini podajali na severnoameriško celino ...
Poslušajte, Islandcem je za Vikinge popolnoma vseeno, spopadajo se s svojimi problemi, kdo se pa ne ... Toda vzhodna, srednja in južna Evropa in njeni narodi so res nekaj posebnega: pred prvo svetovno vojno so živeli v treh cesarstvih, ki so zanikala tako demokracijo kot tudi nacionalne jezike. Zgodovina teh držav se zategadelj močno razlikuje od zgodovine Španije, Francije in Velike Britanije. Padec komunizma pa je povzročil upad verovanja v racionalno znanost, kar je izjemno zaskrbljujoče in popolnoma navzkriž z idealom, v katerega verujem jaz in drugi pripadniki generacije 1968. Ko se vrnem v vzhodno Evropo, se mi zdi, da sem se znašel v tistem sovraštvu, ki je bilo značilno za odnos med Francijo in Nemčijo pred prvo svetovno vojno. Bilo je povsem neracionalno, a je napovedovalo končni spopad. Jaz seveda nisem strokovnjak za politično filozofijo, rad pa bi vam povedal, da se z jezikoslovjem včasih da razložiti na videz neracionalne situacije, predvsem pri iznajdbi nacionalnih identitet. Vse to je konstrukcija, v 19. stoletju so, denimo, tako iznašli narodne noše. Pa šege in navade, iznašli so himne, nacionalne jedi ipd.
To je značilno za nacionalno državo, État-nation ...
Ja, ta ideja izvira iz nemške romantike, iznašli pa so tudi narod. Kaj je torej narod? Narod se ne ukvarja z rejo krav in prašičev in ne preklinja, temveč prepeva, pleše in si izmišljuje pregovore. To je za romantike narod. Na žalost pa se danes ta ideja, ki je sicer povsem idealistična, vrača. Intelektualci v romantiki so se podajali na deželo, med narod, na lov za pregovori in ljudskimi napevi. Toda če takšnemu narodu, potem ko si ga iznašel, daš orožje in mu poveš, da so za vse nesreče, ki so ga zadele, krivi sosedje, se lahko dogodijo hude stvari ... Evropska unija tu ne opravlja svoje naloge. Namesto da namenja na kupe denarja za traparije, kot je pasterizacija camemberta, bi se morala ukvarjati z velikimi nacionalističnimi ideologijami. Morala bi svoje državljane izobraziti, se osredotočiti na šolanje, kjer bi morali dati poudarek zgodovini, ki je danes zrinjena čisto na rob. Evropska unija pa se ukvarja vse bolj le z ekonomijo in financami, medtem ko kulturnih projektov primanjkuje.
Kaj pa menite o načelu večjezičnosti, ki naj bi ga EU udejanjala? Je temu kos?
Mislim, da je to imenitna ideja, ki jo v celoti podpiram, žal pa je samo teoretična, saj Evropa v resnici ne govori niti angleščine, temveč amerikanščino. V resnici smo torej predmestje Združenih držav, namesto da bi bili skupnost, ki bi bila izjemno raznolika in bi to raznolikost, sploh večjezičnost, negovala. Celo v Švici, kjer so trije uradni jeziki, je že opaziti, da se pri šolskih izmenjavah, katerih poslanstvo je naučiti se jezik drugega kantona, francosko in nemško govoreči učenci med sabo pogovarjajo v angleščini. Ki v Švici sploh ni uradni jezik! Vsi namreč poslušajo ameriško glasbo, gledajo ameriške nadaljevanke, in ta orjaška kultura, morda bi lahko rekel subkultura, se tako širi.
Kateri je torej pravi način spopadanja z vseprisotno amerikanščino?
Nič nimam proti Ameriki, ZDA potrebujemo. Veliko pa imam proti neumnosti, proti pobebavljenju, ki ga izvaja televizija, in izgubi spoštovanja intelektualnih in kulturnih vrednot, fascinaciji s praktično donosnostjo. Naše študente, celo v Švici, mnogo manj zanima kultura sama po sebi kot pa to, kako bodo lahko unovčili svojo diplomo. Vse, kar lahko kot univerzitetni profesor naredim, je, da se po eni strani dosledno zoperstavljam amerikanščini in da se, poleg tega, vključujem v mednarodna omrežja, kjer izražam najglobljo solidarnost s kolegi iz drugih držav, ki bijejo enak boj.
Nekako podobno, kot ima danes angleščina oziroma amerikanščina popolno prevlado, je sloves nekakšnega nadjezika nekoč uživala francoščina – to so poimenovali jezikovni šovinizem. Kaj je s francoščino danes?
O jezikovnem šovinizmu francoščine je bilo mogoče govoriti v tridesetih letih 20. stoletja. Takrat je Francija v Evropi imela zelo pomembno vlogo, iz prve svetovne vojne je izšla kot zmagovalka. V Društvu narodov so se ogrevali za rabo esperanta kot mednarodnega jezika, kar pa zaradi Francozov ni bilo sprejeto, saj so ti vsilili francoščino. V tem obdobju je bila Francija velesila v Evropi, imela je kulturne centre po vsej srednji Evropi in si je to lahko privoščila. Po katastrofi – porazu v drugi svetovni vojni – se je njena vloga dokončno zmanjšala, pravi zmagovalec so bile Združene države. Tega se zavem vsakič, ko potujem po vzhodni Evropi, kjer starejši govorijo francosko, mladi pa angleško.
Toda starejši govorijo tudi nemško.
A tudi to izginja. Danes se postavlja vprašanje, ali naj znanstveniki nehajo pisati v svojih maternih jezikih in pišejo samo še v angleščini – če si želijo biti brani. Mislim, da je nujno treba govoriti angleško, saj je ta jezik razumljen povsod, toda kjer je mogoče, se temu upiram in se trudim, da bi tudi v znanosti uporabljal francoščino. Ta ni le jezik književnosti in poezije. Po drugi strani pa se tudi trudim, da bi moji rojaki bolje spoznali vzhodno Evropo, ki je v Franciji še vedno bela lisa. Prevajam dela ruskih znanstvenikov v francoščino.
Zakaj ste se preselili v Švico?
Iz preprostega razloga: ker v Franciji nisem dobil dela, v Švici pa se je odpiralo profesorsko mesto in bil sem sprejet. Francija in Švica sta popolnoma različni državi, prva je izrazito centralizirana, druga je konfederacija, skupnost kantonov z obilo avtonomije. Poleg tega je Švica pretežno protestantska dežela in odnos protestantov do dela je čisto drugačen kot pri katolikih. Francija je v tem pogledu socialistična država, kjer se delavci ravnajo po načelu: če se oni delajo, da nam plačujejo, se bomo mi delali, da delamo. Zato se pogosto spravijo stavkat, zahtevajo vse več in več dopusta. V Švici pa je prostih dni mnogo manj, kapitalizem je mnogo bolj divji in človek zlahka izgubi delo, vendar ga tudi zlahka najde. Predvsem pa je to dežela, v kateri je delo vrednota in se ljudi spodbuja k delu. Ljudje se ne le pretvarjajo, da delajo; delajo trdo – a za to dobijo tudi pošteno plačilo.
Švica je zanimiva tudi z jezikovnega vidika: v parlamentu, denimo, nimajo tolmačev. Vsak poslanec govori v svojem jeziku in vsi naj bi bili sposobni razumeti vse tri jezike: francosko, nemško, italijansko. Švica je dežela, v kateri se globoko spoštuje različnost. V tem se razlikuje od Belgije, kjer se francosko in flamsko govoreči ne razumejo najbolje. Razlog za sožitje v Švici je, da se meje jezikovnih območij ne ujemajo z mejami veroizpovedi. Toda za to so rabili zelo dolgo časa! Zadnja državljanska vojna je v Švici izbruhnila leta 1849, in to med katoliki in protestanti. Švica pa je bila včasih zelo revna dežela, tako revna, da so se moški priglašali v najemniške vojske drugih evropskih držav.
Po vsem, kar ste povedali, torej še obstaja upanje za prostor nekdanje Jugoslavije ... Vsaj, kar zadeva jezike – kaj menite?
Ne morem izrekati prerokb. Menim pa, da gre pri jezikih za čisto norost – opremiti srbski film s podnapisi v hrvaščini je groteskno. Kolikor sem slišal, se ljudje temu posmehujejo, in to me navdaja z upanjem – če se smejejo, še ni vse izgubljeno!
Na ozemlju nekdanje Jugoslavije so se novi jeziki namnožili, v svetovnem merilu pa je ravno obratno: jeziki izumirajo. Ste se kdaj ukvarjali s tem fenomenom, kaj je potrebno, da se jezik obudi od mrtvih, tako kot denimo hebrejščino, ki se je preporodila z nastankom judovske države Izrael?
Natanko tako, zanesenjaštvo lahko pomaga obuditi neki jezik od mrtvih. Tudi češčina je bila na začetku 19. stoletja jezik, ki so ga govorili samo kmetje s svojimi kozami in kravami, v nekaj letih pa so iznašli vse manjkajoče besede, vključno s »parlamentarno demokracijo«, ostala pa so narečja, ki so jih še naprej govorili kmetje in služinčad. V Jugoslaviji pa jeziki niso vzrok, temveč posledica sovraštva, ki sega daleč v zgodovino.
Vzrok za sovraštvo pa so različne vere.
Že že, toda ali ni Jugoslavija slovela po ateizmu? Je podobno kot na Irskem: katoliki in protestanti se ne spopadajo, ker bi kdo dvomil o brezmadežnem spočetju, temveč se bojujejo za oblast. Tako kot na tleh nekdanje Jugoslavije. Katoliki in pravoslavci se prepirajo zaradi ozemelj, nad katerimi hočejo imeti nadzor. Vera in jezik sta samo pretvezi, ne pa vzroka.
Ste med jezikoslovnim raziskovanjem na jugoslovanskem ozemlju kdaj trčili ob prepričanje, da kot Francoz ne morete doumeti vseh globočin tukajšnjih jezikov (in kulture), da jih lahko razumejo samo domorodci?
To je norost! Kadar ne želiš razumeti, pač ne razumeš. Zanimal sem se za dialektologijo v Franciji in proučeval narečji dveh hribovskih vasi, ki sta dvanajst kilometrov vsaksebi. Med njima je ravnina, nikakršnih ovir, vseeno pa so njihovi prebivalci še pred štiridesetimi leti govorili samo svoji narečji (danes seveda govorijo francosko). Vaščani obeh so drug za drugega govorili: Oni tam čez govorijo nerazumljivo, oni so divjaki! V jezikoslovju se pogosto zgodi podobno. Vaščani iz moje zgodbe se niso razumeli, ker so eni redili krave in jih vodili prodajat v mesto na sever, medtem ko so se drugi ukvarjali z ovčerejo in ovce gnali na trg v naselju na drugi strani gore. Ob sobotnih večerih niso hodili na skupne plese, dekleta in fantje iz obeh vasi se med sabo niso poročali. Bili so povsem ločeni. Ker se niso hoteli razumeti, se pač niso razumeli. Razumljivost je subjektiven kriterij, če se človek potrudi, se da vse razumeti.
Toda ali je jezikoslovcu dejstvo, da jezik, ki ga proučuje, ni njegov materni, lahko v prid, je zato kaj bolj objektiven, ali ga to ovira?
Vedno je potreba po zunanjem opazovalcu. Če si vpleten v katastrofo, ne moreš razbrati vzrokov zanjo in se izviti iz nje. Na problem je treba pogledati od zunaj, predvsem ima veliko težo primerjava. Vzemimo primer: sta moldavščina in romunščina različna jezika? To je tako, kot bi se spraševali, ali sta črnogorščina in srbščina isti jezik. Pa tudi makedonščina in bolgarščina. Če bi za take jezikovne dvojice sestavili slovarje, bi se zavedeli, da primerjamo enako z enakim. Jaz pa raje primerjam različne situacije, in to s časovne distance. Takrat hitreje spoznamo, da neka situacija še zdaleč ni edinstvena in da se okoliščine povsod ponavljajo.
So vas kdaj poprosili, da bi bili razsodnik v kakšnem jezikovnem sporu?
Pred nekaj leti sem predaval na doktorskem študiju v Ohridu in študenti, ki so bili z vsega Balkana (med katerimi so bili Grki, Makedonci ipd.), so mi postavili ganljivo vprašanje: Gospod, vi, ki ste jezikoslovec, povejte nam, kako je zares ime našemu jeziku. Odgovoril sem jim, da to vprašanje nima nikakršnega smisla, da lahko svojemu jeziku rečejo, kakor jih je volja. Potem sva z dr. Svetlano Slapšak, ki je predavala z mano, študentom dala nalogo, naj napišejo spisek lastnosti njihovega jezika, kakor so se jih naučili v šoli. In vsi tisti, ki so govorili makedonsko, bolgarsko, grško …, in so bili prepričani, da je njihov jezik edinstven, so sestavili enak seznam. Svoj jezik so imeli za najlepši, najstarejši, najtežji za učenje za tujce, najbolj melodičen, najbolj poetičen … Od kod izvirajo označbe na tem seznamu? Iz obdobja nemške romantike, to je ponavljanje romantičnega diskurza s konca 19. stoletja. In na koncu so bili študenti osupli, ko so ugotovili, da so vsi sestavili enak seznam – da vsi govorijo tako rekoč isti jezik.
So vas kot Francoza, ki potuje po vzhodni Evropi, kdaj obravnavali kot tiste antropologe, ki so proučevali divjake v francoskih kolonijah …?
To je kompleksno vprašanje. Treba je biti preudaren in dojemljiv. Če v Rusiji kak Američan govori v svojem jeziku o ameriških zadevah, je vse lepo in prav. Kadar pa sem želel z Rusi spregovoriti o zelo specifičnih, njihovih zadevah, so kmalu postali sumničavi. Hiteli so mi dopovedovati, da določenih reči tako in tako ne morem razumeti, ker nisem Rus. Samo Rus lahko razume Rusijo. To je dojemanje, ki izvira iz antične Grčije: samo podobni lahko razume podobno. Tako je nemogoče narediti primerjavo, ta pa je vendarle temeljna pri mojem delu.
Vam je internet pri vaših primerjavah v pomoč?
Zelo. Kot veste, je na internetu 80 odstotkov neumnosti, tistih 20 odstotkov, ki ostanejo, pa je zelo koristnih. Na internetu odkrijem ogromno zanimivih reči, rad obiskujem forume, kjer se ljudje, ki niso jezikoslovci, pogovarjajo o jeziku. V Ukrajini imajo recimo problem, ker je ukrajinščina edini uradni jezik, čeprav jo govori mnogo manj prebivalcev kot rusko. Zato neprestano potekajo razprave, kako je treba govoriti, ukrajinščina in ruščina sta se namreč zlili v malone neprepoznavno jezikovno zmes, tako da nihče več ne ve, kateri jezik govori. Takim razpravam na spletu rad sledim, kajti ne bi jim mogel prisluhniti, denimo, na cesti.
Internet torej ni grožnja za jezik …
Ne, če si mladi dopisujejo v esemesih, to še ne pomeni, da bodo prenehali govoriti. Poleg tega so v okrajšavah posredovali sporočila že po telegrafu, ki so ga začeli uporabljati konec 19. stoletja, pa to ni v ničemer spremenilo jezika. Menim, da internet ne predstavlja nikakršne nevarnosti, ravno nasprotno: komunikacija med ljudmi se je izboljšala.
Jezikovni puristi so drugačnega mnenja …
Veste kaj, puristi so nesrečni ljudje. So prepričani, da bo prišlo do apokalipse, če bomo spremenili eno črko! Puristi so povsod in z ničimer se jim ne da olajšati trpljenja.
Prav tako se je na različnih koncih sveta kdaj v zgodovini zgodilo, da so jezikoslovje izrabili v politične namene in v imenu domoljubja čistili jezik. Je to značilno samo za totalitarne režime?
Ne, poglejte primer generala De Gaulla, ki je po koncu druge svetovne vojne v Franciji prav tako izvajal neke vrste politiko, ki je bila naperjena proti vsemu anglosaškemu. Francija je tedaj izstopila iz Nata, zavzemal se je za prevod angleške terminologije v francoščino. Toda v resnici ni počel drugega, kot da je sledil zgledu frankofonskih Kanadčanov, pa Kanada nikakor nima avtoritarnega režima. In se francosko govoreči tam še danes borijo za to, da se v francoščino prevede čisto vse angleške izraze, mnogo več kot v Franciji. Tudi Islandija je podoben primer, njihov jezik nima nobene izposojenke, vse je prevedeno, imajo islandsko besedo celo za telefon, ki pomeni nekaj takega kot žica, ki poje. Tudi jaz ne bi, denimo, nikoli uporabil besede skateboard, ampak bi rekel planche à roulettes (rolka) – lahko me imate za jezikovnega nacionalista, a zdi se mi, da francoska ustreznica preprosto lepše zveni. Obstajajo pa seveda tudi avtoritarni režimi, ki jeziku ne naklonijo nobene skrbi. Tako kot je res, da so se mnogi diktatorji radi posvečali jeziku, omenil sem že nacistično Nemčijo z nemškimi ustreznicami za televizijo (Fernsehen), telefon (Fernsprecher), radio (Telefunken), tudi Mussolini je poskrbel za sprejetje t. i. legge anti-Lei, katerega namen je bil izkoreniniti vikalno obliko s tretjo osebo (Lei vuole) in namesto nje uvesti drugo osebo množine (voi volete). Da ne omenjam Julija Cezarja, ki je napisal latinsko slovnico, pa Atatürka, ki je izdelal teorijo o izvoru jezikov, ki da vsi izhajajo iz turščine, ta pa neposredno iz sonca. Tudi Stalin je leta 1950 napisal obsežno jezikoslovno delo, Enver Hoxha je izvajal posebno jezikovno politiko …
Toda v nemščini se izrazi iz nacističnega obdobja še vedno s pridom uporabljajo.
Seveda, najbolj zanimivo pri tem je, da nemško govorečemu izraz Fernsehen pove več kot Television. In da bo Hrvat hitreje dojel pomen dalekovidnice kot televizije. Vse to se da razložiti z dejstvom, da je narod iznajdba intelektualcev. Ljudje, ki vzrejajo koze in obdelujejo zemljo, se ponavadi požvižgajo na take probleme, ker jih ne zanimajo. Vedno so intelektualci tisti, ki vse zakomplicirajo. Jaz pa mislim, da je s sosedi mogoče živeti v miru in da jim ni treba očitati, da govorijo drugačen jezik. In da obstajajo prioritete: delati in ljubiti.
Ha ha, to se sliši kot krasna mešanica med protestantsko delovno etiko in filozofijo leta 1968.
Ja, to je moje sporočilo bralcem.
Namesto da daje EU na kupe denarja za traparije, kot je pasterizacija camemberta, naj se raje osredotoči na šolanje, kjer bi morali dati poudarek zgodovini, ki je danes zrinjena čisto na rob.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
