Pogovor z Miranom Zupaničem
Kultura in politika: še vedno socializem
Foto: Uroš Hočevar
10. 04. 2012
Filmski režiser Miran Zupanič, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo in dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, je postal osrednja osebnost kratkega stika med kulturo in politiko, ki se je začel s pridružitvijo kulturnega resorja v okvir ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, nadaljeval z napovedano in potem preklicano ukinitvijo Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra, vrh pa dosegel z vladno prepovedjo sklepanja avtorskih pogodb. A kot opozarja Zupanič, se problemi niso začeli s to vlado.
Že mesec in pol je na področju kulture pozicijska vojna: začelo se je z napovedjo pridružitve kulture novemu superministrstvu, nadaljevalo s pismi in protesti, nato z napovedjo ukinitve oziroma prenosa Javne agencije za knjigo (JAK) in Slovenskega filmskega centra (SFC) na ministrstvo. Za zdaj zadnje dejanje je bila seja Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) 20. marca, ki se je vabljena minister dr. Žiga Turk in državni sekretar za kulturo Aleksander Zorn brez opravičila nista udeležila. NSK je dvignil vložek in napovedal nadaljevanje poskusa vzpostavitve dialoga ter sklenil na prihodnjo sejo povabiti tudi predsednika vlade. Težko si je predstavljati naslednji korak pri takšnem stopnjevanju, ki se približuje vrelišču.
No, stvari še niso tako dramatične. NSK je lani sprejel program dela za leto 2012, v katerem je predvidel, da bo tema 15. seje »Seznanitev s programom dela ministra, pristojnega za kulturo«. Torej precej pred sklenitvijo koalicijske pogodbe in konstituiranjem vlade. Ko je naša tajnica v kabinetu preverjala, ali se bosta minister in državni sekretar seje udeležila, je dobila odgovor, da ne. Zato sem jima napisal pismo, ju povabil na sejo ter tudi predlagal, da določita drug datum, če jima naš termin ne ustreza. Na to pismo in tudi na še eno vabilo potem nismo dobili odgovora. V želji, da vzpostavimo dialog, brez katerega ne moremo izvajati naših z zakonom določenih nalog, smo sklenili, da na prihodnjo sejo NSK povabimo predsednika vlade, ministra in državnega sekretarja.
»Ali ima oblast kulturo res za tako obrobno, da verjame, da jo bo lahko z nekaj ukrepi kratko malo uredila in ji za to ni treba nikomur polagati računov.«
Sicer pa vojna ni ustrezen izraz za trenutno stanje. Prej stanje povečane napetosti med oblastjo in kulturno sfero. Na eni strani oblast, ki vodi državo in je seveda v močnejši poziciji, na drugi strani kultura, ki tudi ima svojo moč. Fluidno, ki si je politika nikoli ne more docela podrediti, saj sega v polje duha. Gre torej za dve vrsti moči, ki se soočata zaradi očitnega pritiska oblasti na kulturno sfero. Po razlagi oblasti se to dogaja zaradi varčevanja, po dojemanju kulture pa z namenom oblastnega podrejanja.
No, taktika ene strani je očitno izogibanje neposrednemu soočenju in delovanje z občasnimi ostrimi javnimi izjavami.
Oblast se težko izogne soočenju, saj je v družbi vseprisotna, tudi v tistem delu kulture, ki je financiran z javnim denarjem. Tu ima v rokah škarje in platno.
Sprašujem pa se, ali ima kulturo res za tako obrobno, da verjame, da jo bo lahko z nekaj ukrepi kratko malo uredila in ji za to ni treba nikomur polagati računov. Predstavljeni argumenti so na trhlih nogah in ni težko predvideti, da bo škoda večja od koristi. To kaže, da oblast izhaja iz pozicije moči in nas ima le za objekt svojega urejanja – kar je v demokratični družbi nevzdržno –, ob tem pa nima prepričljivih argumentov in zato tako selektivno komunicira z javnostjo.
Še vedno nihče ni pojasnil, zakaj je bilo treba ukiniti samostojno ministrstvo za kulturo. O konkretnih finančnih učinkih nismo ničesar slišali. Zakaj bi bilo treba ukiniti, oziroma po novem kadrovsko drastično spodrezati JAK in SFC? To, da naj bi po najnovejši zamisli agenciji za izvajanje javne službe sami iskali zunajproračunske vire, je enako bizarno kot terjati od vlade, da svoje delo financira s prispevki donatorjev, sponzorjev in s trženjem svojih storitev. Vsaj toliko kot kulturnike bi to moralo skrbeti davkoplačevalce, saj bo kvaliteta izvajanja javne službe nujno trpela.
Vseeno pa razen ukinitve samostojnega ministrstva, kar je predvsem simbolna gesta, še ni dejanskih potez. Zapoved javnim zavodom, da ne smejo sklepati avtorskih pogodb, je kratko malo neizvedljiva, glede JAK in SFC pa dokončne odločitve še ni.
Drži, to so zaenkrat scenariji, ki pa vsi gredo v smer krčenja kulturnega polja. Ampak – se vam ne zdi, da nam vladajo ljudje, ki jih vladanje zelo veseli? Hočem reči, da je zanje to, da vladajo, že tudi sama vsebina. Po mesecu in pol še ne moremo natanko vedeti, kam to vodi, ampak če odprete spletno stran ministrstva za, kako že, no, za vse to – to je kar dobra označba, res, ministrstvo za vse to –, če torej pogledate spletno stran, boste ugotovili, da vsebin iz kulture tam ni. Neaktualizirane so na bivši strani bivšega ministrstva. Celo na vladni ravni, na ravni vzdrževanja videza se kažejo simptomi, da kulturni resor izgublja operativnost. Direktor SFC je na seji NSK povedal, da je njihovo delovanje zelo oteženo, da imajo težave z izpolnjevanjem sprejetih pogodbenih obveznosti. Ali celo zakonskih obveznosti, na kar so opozorili direktorji številnih nacionalnih kulturnih zavodov. Kakorkoli, kažejo se znaki omrtvičenja na vrsti področij.
»Oni« so oblast in kot ste rekli, so prisotni na vseh področjih. Kultura se za zdaj temu upira s političnimi in medijskimi sredstvi, se pravi s protesti in z bolj ali manj odmevnimi akcijami. Bi lahko uporabila tudi kulturna sredstva?
S čim? S kulturnim molkom? Bi bil sploh prepoznan kot izraz protesta? Ali pa bi se ljudje pritožili, saj vendar mi plačujemo javne kulturne institucije, oni pa svojih programov ne izvajajo. Moč kulture je v njeni navzočnosti in ne v odsotnosti!
Seveda pa obstaja tudi druga pot: umetniške geste in dela, ki tematizirajo ta konflikt in/ali iskanje drugačnih institucionalnih okvirov.
Umetnost se ne more izogniti odzivu na svet, v katerem nastaja in jo tudi določa. Ne more se izogniti občutenju, prepoznavanju in artikuliranju vzrokov za družbene napetosti. Tu se odpira veliko in pomembno vprašanje, koliko je naša umetnost zadnjih dvajsetih let reflektirala silovite družbene spremembe, ki so se zgodile. Kaj je zamudila in opustila? Kakšno etično držo je zavzela? Koliko se je pustila uspavati? Ali nosi del odgovornosti za zdrs v nepravično in nesolidarnostno družbo? Zdaj tudi sama plačuje ceno za svojo brezbrižnost. Kar poglejte spletne komentarje h kulturnim novicam.
Se pravi, da v dialogu o vlogi kulture v Sloveniji svoje naloge nista opravili ne kultura ne politika?
Dejstvo je, da sedanja vlada s kulturo ni vzpostavila odkritega dialoga, ampak odkrit molk. Prejšnje so ravnale drugače, saj so do kulture gojile dvoumen, pravzaprav dvoličen odnos, ki je praviloma vodil v navidezen dialog. Vzemimo dosedanje nacionalne programe za kulturo: koliko je v njih dvoumnosti, namernih nejasnosti, ki naj ustvarijo videz, da bo država kulturi zagotovila pogoje za razvoj, obenem pa naj to isto državo čim manj zavežejo. Ena in druga stran sta se delali, da temu videzu verjameta, hkrati pa sta obe vedeli, da iz vsega skupaj ne bo kaj prida. Edino Šeligov program, ki pa ni bil nikoli sprejet, je zmogel jasno in odločno besedo. Zadnjih dvajset let je politika s kulturo komunicirala predvsem vljudnostno, a hkrati brez celostne razvojne naravnanosti. Saj fragmenti so bili, na filmskem področju, pri knjigi, nevladnem sektorju, spodbujanju medijev ... Ampak premalo, da se namesto etatističnega, socialističnega kulturnopolitičnega modela vzpostavi nov okvir, primeren za sodobno, demokratično in pluralno družbo. Zdaj, po več kot dvajsetih letih, smo prvič dobili jasno, iskreno sporočilo o resničnem odnosu oblasti do kulture.
To je kar ostra teza, da imamo še vedno etatistično kulturo.
Ni nujno ostra, prej nasprotno. Dokler ima vse ključne vzvode odločanja v rokah država, gre za etatistično kulturo. Pri tem je potrebno biti previden: kadar pride do prelomov, se lahko prelomi na boljše, lahko pa tudi na mnogo slabše. Če smo korektni in natančni in če s Slovenijo primerjamo nekatere druge prej socialistične države, v katerih je prišlo do preloma, je največkrat to prineslo opustošenje celih področij. Naša politika s svojo ambicijo še naprej obvladovati kulturno sfero, pa četudi z inertnostjo, s tem ni povzročila največje škode; do te bi prišlo, če bi šli v takšen model tranzicije, ki bi brisal javne institucije, infrastrukturo, financiranje nevladnega sektorja in povzročil uničenje celotnih dejavnosti.
Pri nas so bili navzoči elementi pozitivnega premika. Najbolje poznam področje filma in tukaj je bilo narejeno marsikaj: država je zgradila novi studio Viba film, vzpostavila najprej Filmski sklad, nato Center – ampak teh pobud ni speljala do konca, ker ni sistemsko uskladila subjektov s tega področja. Seveda je denarja vedno premalo, ampak glavni problem je sistemska nekoordinacija subjektov in za to je odgovorna politika. To je podobno, kot če kupite napravo, ki jo morate pred uporabo še sestaviti: filmarji smo dobili škatlo in sestavne dele, natančnih navodil za uporabo nam niso priložili, kaj šele, da bi nam kdo priskočil na pomoč pri sestavljanju. To je glavni problem.
Govorite v tretji osebi: to so nam dali, tega niso naredili – začela pa sva s problemom dialoga, ki ga ni. Mar ni bila tudi kultura v tem procesu vendarle preveč pasivna? Se je preveč bala negativnih sprememb, celo devastacije, kot ste rekli?
Kultura je bila v času socializma prepredena s političnim vplivom. To je dejstvo. Postavljena je bila v nekakšen zaščiteni prostor, rezervat, znotraj katerega je smela obstajati. Pravila, kaj kultura in umetnost smeta in česa ne, niso bila napisana in so se vzpostavljala vedno na novo, od primera do primera. Kdor je izstopal, je bil kaznovan; načinov za to je bilo veliko, najbolj učinkovit je bil ta, da so ljudem krnili možnost ustvarjalnega dela. Rezultat je bila pasivizacija, ki je izhajala iz strahu pred gospodarji položaja, torej nosilci politične in birokratske moči. In ta vzorec se je deloma ohranil – na obeh straneh. Kultura v veliki meri še vedno deluje znotraj prej določenih meja, odvisna od javnega denarja in konec koncev se ve – zdaj še posebno –, kdo je šef tega rezervata.
Drugi razlog za družbeno pasivizacijo je predanost ustvarjalnemu stremljenju, ki se pri umetniku pogosto kaže kot nezainteresiranost za reči izven njegovega horizonta. Žal je navzoč tudi konformizem, ki je obča človeška lastnost.
In, nenazadnje: oblast je vedno raje prisluhnila tistim, ki so razglašali podobna stališča kot ona, kritična drža je bila in še vedno je nezaželena. To precej pove o demokratičnih standardih našega političnega razreda, ki je navajen delovati iz oblastne pozicije, iz pozicije samozadostne moči, čeprav ta čas terja dialog različnih družbenih skupin s protislovnimi ali celo izključujočimi se interesi. In prav politični razred bi moral te interese povezovati in usklajevati. Zelo, zelo težka in odgovorna naloga. Seveda je tudi iz moči mogoče ustvariti model, ki se mu družba mora podrediti. Ampak nikoli za dolgo. Ko moč oslabi, nakopičeni antagonizmi izbruhnejo z vso silovitostjo.
Kje v dvajsetih letih samostojnosti prepoznavate konkretno roko politike v slovenski kulturi? Zadnje tedne se veliko govori o opoziciji med politiko in stroko.
Poglejte, ne gre za konkretno roko, ampak za sistemsko ureditev, ki javno kulturno infrastrukturo na široko odpira vplivu politike. Gre za vpliv na imenovanje raznih svetov, direktorjev in predvsem na obseg in načine financiranja.
Kdo je v opoziciji do koga? Trenutno si nasproti stojita vladna koalicija na eni ter del stroke na drugi strani. Samo del, resda glasen, ampak velik del umetnosti oziroma kulture v resnici molči. Čaka, kaj se bo zgodilo.
Eno je, da je v KOKS (Koordinacijski odbor kulture Slovenije) vključenih 42 društev, drugo pa, koliko ljudi se udeležuje njegovih prireditev – in koliko jih tam dejansko govori. Se angažira dva tisoč petsto ljudi, se jih angažira dvesto petdeset ali le petindvajset? Če bi se jih angažiralo dva tisoč petsto, bi bil družbeni učinek teh protestov bistveno večji, kot je zdaj, ko se jih angažira dvesto petdeset, morda celo samo petindvajset.
Pa saj je bilo podobno pred desetimi ali dvajsetimi leti. So kdaj prišle kakšne pobude za spremembe s strani kulturnikov?
Seveda so! Na filmskem področju so bili ustvarjalci po ukinitvi Vibe izjemno aktivni. Film je sicer specifičen primer, saj je država filmske ustvarjalce že v petdesetih letih preteklega stoletja dala na trg. Izgubili so službe, kot svobodnjaki so se desetletja borili za preživetje in obstoj filmske dejavnosti. Ko je šla februarja 1991 Viba, takrat edina nacionalna filmska ustanova, v stečaj, je čez noč je ostalo brez dela 68 ljudi. V primerjavi s poznejšimi stečaji v gospodarstvu je številka zanemarljiva, a to je bil največji rez v kulturno infrastrukturo zadnjih dvajsetih let. Vseeno pa to za filmske ustvarjalce ni bila čisto neznana situacija. Hitro je prišlo do iniciativ za novo ureditev, ki so pripeljale do Zakona o filmskem skladu Republike Slovenije. Pobuda zanj je prišla iz vrst filmskih delavcev in prvi med politiki jo je bil pripravljen posvojiti poslanec Zmago Jelinčič, šele pozneje pa jo je sprejela in uresničila takratna koalicija. Gotovo je šlo za dialog, pa čeprav sprva izsiljen, med stroko in politiko.
Kot državljan pričakujem oziroma si – kaže, da naivno – predstavljam, da bo politika družbo usmerjala na odgovoren, racionalen in razvojno naravnan način. Jože Vogrinc je na seji NSK prejšnji teden dejal, citiram po spominu: »Govorimo o tem, da smo v sporu s politiko. Nisem prepričan, če si ti, ki jih mi imenujemo politika, res zaslužijo to poimenovanje.«
Član NSK Matjaž Zupančič je na seji poudaril, kako dobro je v prvih letih deloval Filmski sklad in izpostavil poudarjeno osebno odgovornost takratnega direktorja Filipa Robarja Dorina in njegovega zelo ozkega kroga. Tendenca zadnjih let pa je postavljati vedno več instanc med financerja in izvajalca, se pravi samega umetnika ali umetniško institucijo: zavodi imajo svete, strokovne zavode, na ministrstvu so komisije, prav tako na agencijah, v odločanje je vključenih ogromno strokovnjakov, nihče pa ni zares odgovoren. Umetniki so v položaju, ko o njihovem delu odloča vrsta drugih – ki pa za svoje odločitve v resnici niso nikomur odgovorni. Mar ni to vseeno nekakšna birokratizacija?
Tudi jaz mislim, da bi morala kultura svojo usodo v večji meri vzeti v svoje roke. To bi moral biti tudi ključni nauk iz dogajanja zadnjih tednov: to dojeti, to razumeti in tako ravnati. Vzeti odgovornost za področje v svoje roke in ne privoliti v podrejen položaj. Ob tem je nujna strokovna neoporečnost, poštenost, korektnost, izključiti je treba uveljavljanje lastnih interesov. Čas bo pokazal, ali ima naša umetniška sfera to notranjo moč, to integriteto, da bo zmogla tak premik.
V slovenski kulturi obstajajo različne kaste: tako ali drugače (za javna sredstva) redno zaposleni ustvarjalci za dodatno delo v drugih institucijah prejemajo še honorarje, pogosto tudi iz javnih sredstev. Se vam zdi, da tudi to sodi pod poglavje o lastnih interesih, ki ste jih omenili?
Tukaj pa malo moralizirate. Živimo v času, ko je denar sveta vladar. Kdor mu služi, je njegov apostol. Kdor pošteno in trdo dela, pa je po tem vrednostnem sistemu butelj. Imamo recimo glasbenika, ki je končal nižjo in srednjo glasbeno šolo, štiri leta študiral na akademiji, se potem še dodatno izobraževal v tujini, pa je komaj deležen nekaj malega družbene pozornosti, medtem ko so mediji polni raznih tako imenovanih talentov v bolj ali manj posrečenih resničnostnih šovih. Pri nas so se porušila vsa merila o tem, kaj je družbeno relevantno in kaj ne.
To je res, obenem pa je tudi res, da je količinsko produkcije vedno več: JAK letno sofinancira izid 400 knjig, na poklicnih odrih je blizu dvesto gledaliških in plesnih premier, a le redke dočakajo deset ponovitev, knjige pa so tako drage, da si jih kupujejo predvsem knjižnice. Takih nedoumljivih primerov je še ogromno ...
Ja, iz mnogih razlogov zmaguje kvantiteta nad kvaliteto. Tudi v kulturi se kaže, da živimo v družbi preobilja. In potem se vprašaš, je kaj narobe z mano ali z družbo? Če verjamete, da družbo vodi razum, si poglejte arhivske posnetke iz Nemčije v zgodnjih tridesetih letih. In potem tiste iz leta 1945. Če vam to ne zadostuje, pa preletite vse programe na svojem televizorju. Družbo pogosto usmerjajo iracionalne silnice, ki vodijo v opustošenje.
Pogosto slišimo, kako je film podhranjena oziroma celo zapostavljena veja umetnosti. Zadnja leta precej kvalitetne filmske produkcije, zlasti dokumentarci, pa tudi nekaj dolgometražnih filmov, tudi vaš o Maksu Bigcu, nastaja v okviru javne RTV, ampak zdi se, da bi je bilo lahko še mnogo več: gre za javno institucijo in za javna sredstva – zakaj se od RTV ne pričakuje bistveno več lastne produkcije?
To bi morali vprašati tiste, ki o tem odločajo. Jaz sem kot avtor v tej zgodbi samo eden od mnogih. Vprašati je treba urednike igranih programov in programske svetnike, vprašati je treba direktorja televizije in generalnega direktorja javnega zavoda RTV.
Seveda je televizija v mnogo močnejšem položaju kot Filmski sklad oziroma Center, saj je lani z naročninami zbrala 81,4 milijonov evrov, celotni prihodek RTV hiše pa je bil 130,7 milijonov evrov. V primerjavi z nacionalko je SFC, ki je lani prejel 5,3 milijone evrov javnega denarja, pravi liliputanec.
Avtor, umetnik ne more vplivati na programske odločitve. Kdo bo dobil priložnost, kdaj in v kakšnih pogojih, to se odloča na drugih ravneh. Tudi denimo novinar kulturnega štirinajstdnevnika ne more vplivati na razmere v založniški hiši, ki izdaja njegov časopis, pa četudi je v tej hiši marsikaj narobe in novinar dobro ve, kako bi se dalo stvari obrniti na bolje. Lahko angažirano predstavlja svoja stališča in zato obvelja ali za koristnega ali pa za zoprnega in nezaželenega. Običajno prej drugo kot prvo.
Vsi vemo, da bi se z malo več koordinacije in nekaj malega več denarja iz danih možnosti dalo izvleči bistveno več, če bi za to obstajali sistemski pogoji, se pravi urejeno, spodbudno okolje. To je ključno: ustvarjalec potrebuje urejene delovne pogoje. Če dve tretjini svoje energije porabi za to, da si sam ustvari pogoje za delo, to pomeni, da za kreativni proces ostane le tretjina. Tisti, ki odločajo, bi se morali lotiti tega problema, na to posameznik nima vpliva: lahko apelira, poziva, se sklicuje na strokovnost in tako naprej, odločati pa ne more. Enako je s prostori za akademije: vem, kakšni bi morali biti, kot dekan in učitelj sem naredil vse, kar je bilo v moji moči – razen, da bi iz protesta naredil harakiri pred parlamentom, s čimer pa bi dosegel samo to, da bi me razglasili za neprištevnega. A čeprav smo naredili vse, kar je bilo mogoče, smo še neznansko daleč od razrešitve naše prostorske stiske. Spet smo pri gluhosti.
Torej bi lahko pomagal samo še Maks Bigec?
Maks Bigec je junak preteklega časa. Seveda ima tudi določene skupne poteze s svojim avtorjem, recimo to, da oba verjameta v pravičnost in solidarnost.
Glede na to, kar se pogovarjava o odnosu med kulturo in politiko, ali bi se dalo vprašati po reprezentativnosti Nacionalnega sveta za kulturo, ki ga imenuje državni zbor?
Zelo tehtno vprašanje. Če bi družba kulturni sferi priznavala pravico do avtonomne samoorganizacije, bi ji omogočila, da sama oblikuje svoje reprezentativno telo. Zdajšnja ureditev, ko državni zbor voli člane sveta na predlog vlade, zagotovo ni optimalna.
Ampak na drugi strani imamo Kulturniško zbornico, ki že desetletje deluje bolj ali manj samo na papirju. Je lep dokaz pasivizacije kulturne sfere – zelo zgovorno je, da v zadnjih dveh mesecih, odkar se je začel ta nemir, zbornica molči. Ali ni protislovno, da smo mi v NSK, ki so nas izvolili poslanci, bolj kritični in angažirani kot čisto civilna kulturna ustanova, čeprav na papirju zastopa na tisoče ljudi? Pomembno je, da se vsaj eno javno telo oglaša v imenu kulture, pa četudi ga je oblikovala politika. In seveda je pomembno, da smo člani NSK izključno glasnik kulture in se ne pustimo politično instrumentalizirati.
Je torej NSK tudi mesto, kjer bi se lahko začela oblikovati vizija novega sistemskega okvirja za kulturo? Zdi se, da iz kulturnih krogov ni res ambicioznih pobud za spremembe.
Težko bi se strinjal, pobude prihajajo. Ampak ... bom povedal kar konkreten primer: NSK ima zakonsko obveznost, da spremlja dogajanje in se odziva na razna vprašanja s področja kulture in umetnosti ter daje pobude vladi oziroma pristojnim parlamentarnim telesom. Na te pobude mora v šestdesetih dneh prejeti odgovor. Vse prevečkrat se dogaja, da na pobude ali nismo dobili odgovora ali pa samo najbolj formalnega, »odbor se je seznanil s pobudo ... pika.«
Za spremembe je potrebna volja. Za njeno oblikovanje je potreben premislek. Za premislek je potrebna modrost. Modrosti ni brez odprtosti, zmožnosti in pripravljenosti za sporazumevanje. Če govorim nekomu, ki ga moje mnenje zanima samo na videz, je moje prizadevanje brezplodno, jalovo. Za to v resnici gre: kultura se odziva in bi se odzivala še celo v večji meri, če bi to prineslo kakršnekoli oprijemljive rezultate.
Lahko torej sklepamo, da politiki stanje v kulturi ustreza?
Ne vem. Vem pa, da jo kultura zanima predvsem takrat, ko jo lahko za kaj uporabi: prav pride, ko se ustanavlja država, pa kadar je kakšna proslava, sicer pa se zanjo zmeni le toliko, da ji občasno nakloni kakšen blag, rahlo prizanesljiv nasmešek.
Pogledi, št. 6, 28. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
