Portret Zygmunta Baumana
Leta obilja so minila, zdaj smo zagozdeni v interregnum
Dr. Zygmunt Bauman, rojen leta 1925 v Poznanju, se je iz rodne Poljske izselil leta 1968, ko je skupaj z rojaki judovskih korenin padel v nemilost pri komunistični oblasti in izgubil profesorsko mesto na varšavski univerzi. Najprej je za kratek čas odšel v Tel Aviv, nato pa se je ustalil v Leedsu in zasedel mesto profesorja, nekajkrat pa tudi predstojnika oddelka za sociologijo na tamkajšnji univerzi. Angleščina je tako postala že tretji jezik, v katerem je pisal svoja znanstvena dela – in bržčas mu je tudi pod perutjo enega najbolj vplivnih jezikov v svetu ob koncu drugega in začetku tretjega tisočletja uspelo doseči branost in ugled, ki sta v resnici tolikšna, da ga je vodstvo oddelka za sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je predaval 12. januarja, napovedalo kot »velikana sociologije«.
»Velikan sociologije« je dan prej priletel z nizkocenovnikom na letališče v Trevisu, od koder so ga organizatorji njegovega obiska – predavat je prišel na povabilo in ob 50-letnici oddelka za sociologijo – z avtomobilom pripeljali v Ljubljano. Ryanair leti direktno iz Leedsa, se namuzne Ana Ješe, doktorska študentka in demonstratorka na oddelku za sociologijo, ki je usklajevala novinarski desant na uglednega gosta. Ampak po vsem prebranem in slišanem me niti ne bi presenetilo, če bi se profesor Bauman v letalo kričeče rumeno-modre poslikave vkrcal po lastni volji in iz akademske radovednosti, da ne zapišem kar nuje. Na vprašanje, ali ima svoj profil na Facebooku, s katerim malce pozneje prekinem njegovo pripovedovanje, sicer zmaje z glavo, a takoj nato brž doda, da »ga pogosto obiskuje, saj brez tega ne bi mogel proučevati sodobnega dogajanja«.
Ampak pojdimo lepo po vrsti.
Ko stare metode ne delujejo več
Na dan, ko je bilo vreme v Ljubljani »zelo tekoče« – s čimer sem seveda poskušala namigniti na njegov najbolj znani koncept »tekoče moderne«, v kateri je edina stalnost ta, da ni nobene stalnosti in so edina gotovost nenehne spremembe –, je dr. Bauman zamahnil z roko: »Ne, zdaj imam novejši koncept, imenuje se interregnum in označuje nekakšno prehodno obdobje, v katerem stare metode ne delujejo več, kako bi izdelali nove, pa še niti nismo začeli razmišljati.« Posledice so trojne, nadaljuje v bogatem angleškem besedišču, a z rahlim poljskim naglasom: prva je nevednost, kajti ljudje ne razumejo, kaj se dogaja, spremembe jih osupnejo in znajdejo se nemočni, popolnoma nesposobni napovedovati bližnjo prihodnost in kovati načrte na kratek rok. Največja žrtev so mladi, univerzitetno izobraženi ljudje, ki kljub usposobljenosti ne najdejo dela. Mnogi so odrasli v svetu, za katerega so bili mislili, da jim ponuja neskončne možnosti, potem pa jim je spodletelo, razlaga. Njihov odziv na nestabilno sedanjost je pričakovan: izmikajo se zavezanosti, priseganju zvestobe na vseh področjih, kajti živijo v pričakovanju nenehnih sprememb in novih, boljših priložnosti – če se bodo odločili za eno, bodo morebiti izpustili naslednjo, boljšo. Biti fleksibilen, odprt je sodobni ideal. To je dediščina potrošništva: svet je (bil) skupek kupljivih priboljškov, dobil si jih lahko kjerkoli in kadarkoli in če niso bili po tvojem okusu, si jih pač odvrgel.
Druga posledica je občutek nemoči, nadaljuje dr. Bauman, čeprav mogoče lahko predvidiš, kaj se bo zgodilo, ne moreš preprečiti, če ti grozi kaj neprijetnega. Sistem bančnih posojil se je sesul, ljudje, ki so se zadolževali za hiše, za katere so bili prepričani, da bo njihova vrednost narasla, pa se je zgodilo ravno obratno, so ostali brez strehe nad glavo in v dolgovih. Ne vem, kako je v Sloveniji, menda ne tako hudo, a v Veliki Britaniji je, razlaga počasi, po profesorsko, tako da si sogovornica lahko sproti zapisuje, a vendar živahno in dovolj dialoško odprto, da od časa do časa z dvignjenim prstom podčrta povedano ali nagne glavo in nastavi uho, da bi slišal pripombo. No, katera posledica je torej tretja? Ljudje so ponižani, si kar sam odgovori. In ker je v družbi tako zakoreninjen individualizem, je odgovornost na ramenih posameznika – za poraz je odgovoren vsak sam, ker ni bil dovolj delaven, sposoben, pameten ali pa je bil preveč len. Ljudje se jezijo sami nase, kar najeda njihovo samozavest. Kadar pa si ne zaupaš, si v spopadanju z novimi izzivi nemočen.
Zgodovina človeštva je zgodovina kriz
Težav še zdaleč ni konec, nadaljuje profesor Bauman, propad bank, kriza v industriji, posledice bodo odzvanjale še dolgo … Toda, mar ni recesija, v katero smo zabredli, le ena od mnogih, pa smo se še iz vsake izvili, z več ali manj praskami …? Ja, moja draga gospa, krize so bile že vse od paleolitika, se kar nekam nestrpno odzove na ščepec optimizma, ki ga poskušam dodati njegovemu pesimističnemu diskurzu. »Zgodovina človeštva je zgodovina kriz, toda sodobni ljudje tega nismo vajeni, živeli smo v svetu, kjer je bil napredek samoumeven,« razlaga. Smo človeška bitja, opremljena z razumom, zaradi katerega so naši odzivi na nove situacije razumski, vsi – od generacije babyboom do X, Y in Z, so se učili iz izkušenj, a v njihovih časih je bilo najti službo in partnerja lahko, zato so se naučili vesti, kot v svetu neskončnih možnosti pritiče. Prav zato se ne znamo obnašati, kot pritiče krizi, ker nismo živeli leta 1929, ko je svet menda stresla najhujša kriza dotlej. Govorim o človeštvu kot celoti, ne o posameznikih, poudari dr. Bauman. Bistvo globalizacije je, da smo odvisni drug od drugega, da vse, kar naredimo, vpliva na nekoga drugega v realnem času ali v prihodnosti, denimo na naše otroke. »Vsi smo v istem čolnu, a iz krize še vedno nismo potegnili nobenih pametnih sklepov. Ljudje v istem čolnu se morajo usklajevati, saj veste, in nekdo mora vzeti vajeti v svoje roke. Ko sem bil mlad, so se spraševali, kaj je treba narediti, da se bodo stvari izboljšale, danes pa je ključno vprašanje: kdo bo to storil?« razlaga.
Nacionalne države z nacionalno ekonomijo, ki si prizadevajo za samozadostnost, imajo lastno obrambo in demokracijo kot državno ureditev, so dediščina preteklosti. Vse to – kar bo kmalu izginilo – je temeljilo na spregi politike in moči. »Politika in moč sta bili kot zakonski par, ki je živel v skupnem domovanju – nacionalni državi.« Toda moč je zdaj izhlapela nekam v zunajozemeljski prostor (extra-territorial space). Kaj je moč? To je sposobnost narediti nekaj onkraj pristojnosti lokalne politike …
Kakšna pa je v tem mračnem interregnumu vloga informacijskih tehnologij in telekomunikacij, bi z novostmi lahko kaj izboljšali, poskusim še poslednjič. Ja, tudi informacijske tehnologije in globalizacije informacij spodkopavajo moč držav, veselo povzame dr. Bauman, o pomembnosti skrivnosti je razpravljal že veliki sociolog Georg Simmel. Toda globalnost informacij nam pri tem ni v pomoč! Pred drugo svetovno vojno je imelo Wilsonovo Društvo narodov 58 članic, se pravi, da je bilo na svetu malo več kot toliko držav, koliko pa jih je danes, se vpraša profesor. Organizacija združenih narodov ima danes več kot 190 članic, nimamo pa globalne oblasti. Katere organizacije so v resnici globalne? Odgovori si kar sam: združenja tihotapcev drog in trgovcev z ljudmi, pa združbe za preprodajo orožja. Okej, kakšna je v tem črnogledem orisu prihodnosti vloga religije – bržčas le kot gojišče skrajnežev?, posežem v razlago, tokrat že primerno resignirana. »Berite God of One’s Own Ulricha Becka,« se glasi profesorjevo napotilo. Nemški sociolog v svoji leta 2008 izdani knjigi popisuje dva, na prvi pogled nasprotna si, a v resnici dopolnjujoča se procesa: zmanjševanje pomena organizirane religije, kar pomeni, da se cerkve, vsaj v razvitem svetu, praznijo. »Izjema so razni verski festivali, denimo srečanje katoliške mladine, ki se jih je domislil Janez Pavel II., a še tu se poraja vprašanje, kakšen vpliv imajo takšni shodi po koncu na življenja udeležencev,« dodaja Bauman. Po drugi strani pa vsakdo potrebuje nekakšno duhovnost, oporo, ki bo segala onkraj naslednjega izleta v nakupovalno središče, v potrošništvu skoraj svetišče. Ljudje hrepenijo po duhovnosti, zato, zlasti mladi, iščejo odgovore pri gibanjih, kot so budizem, newageevski guruji ali oboževanje zvezdnikov – tudi to je dejavnost z značilnostmi religije, saj vsebuje element čaščenja idolov, razlaga. Sodobna duhovnost je torej nekoherentna mešanica, ni kodificirana.
Strah pred izobčenostjo
Omrežje je nekaj podobnega kot religija v času, ko ima vsakdo svojega Boga, razmišlja Zygmunt Bauman. Omrežja, ki se oblikujejo na spletu, imajo enaka pravila, po katerih se morajo privrženci ravnati, če nočejo, da so izvrženi iz skupnosti. To je najhujša kazen; že Aristotel se je odločil, da bo raje spil strup, kot da se pusti izgnati iz Aten, opomni Bauman. Strah pred izobčenostjo iz skupnosti je eden najhujših človekovih strahov.
Vzemimo Facebook: tam si kopičiš prijatelje, a se z njimi mimogrede, z enim klikom, tako hitro kot sprijateljiš, tudi odprijateljiš. Na spletu je mnogo laže razdirati prijateljstva in končevati razmerja kot v resničnosti, v resničnem svetu so posledice neuspelega razmerja pogosto dolgotrajnejše kot sreča, ki smo jo užili v dvoje, pravi Bauman, zato mladi oklevajo in raje delujejo v navideznem svetu, kjer so bolj avtonomni. »Toda po mojem mnenju tam nisi nič bolj neodvisen, temveč si preprosto osamljen.«
Kaj pa, če je posledica vseh negativnih plati interregnuma namesto občutkov nevednosti, nemoči in ponižanja kar upor? Profesor Bauman zmaje z glavo: »Kdor se namerava upreti, mora premoči vsaj nekaj zaupanja vase, nekaj samozavesti. Ali biti član velike skupine, saj vemo, v slogi je moč. Ponižanje, katerega žrtev so posamezniki danes, pa te razsežnosti ne vsebuje. Vzemimo pripadnike najnižjih slojev: ponižani so vsak zase in vsak zase pestuje svoj občutek manjvrednosti, ker mu ni uspelo. Če se bosta združila dva taka človeka, še ne pomeni, da bo njuna samozavest narasla, dva minusa ne bosta dala plusa.« Poleg tega so se delavski upori, značilni za kapitalizem, rojevali v čisto drugačnih okoliščinah: izkoriščani proletarci, ki so zborovali po tovarniških dvoranah in od kapitalistov naposled izsilili boljše delovne razmere, so se zavedali, da jih kapitalisti potrebujejo, in tudi v interesu kapitalistov je bilo skleniti nekakšen dogovor, zasnovati nekakšen nov modus vivendi. Dandanes ljudje, ki so ostali brez vsega, nimajo več občutka, da jih kdo potrebuje, pesimistično (kako pa drugače?) sklene, se na hitro poslovi in odhiti na večerjo. Še prej si, takoj ko se skozi hotelska vrata izvije na prosto, prižge cigareto.
In potem na predavalnico leže tišina
Malce manj kot štiriindvajset ur in najbrž nešteto novinarskih vprašanj in še več škljocev iz fotoaparatov pozneje se, že rahlo naveličanega izraza na obrazu, s pipo med usti naslanja na ograjo pred vhodom v Filozofsko fakulteto. Nič posebnega ni videti, v gruči študentov, od mlajših do podiplomskih ali pa že profesorjev, ki prav tako postavajo pred stopniščem, s cigaretami ali plastičnimi kozarčki kave v rokah. Rahle naveličanosti – ali, bolje, neobčutljivosti – mu ne uspe skriti niti, ko v eni izmed nabito polnih pritličnih predavalnic dekan dr. Valentin Bucik z »velikim veseljem, ponosom in častjo« napove slavnega govornika. Dr. Zygmunt Bauman, sedeč v kotu nekje pri umivalniku, se med visoko donečimi oznakami praska po glavi in še malo kremži, potem pa na povabilo »Govorniški oder je vaš!« vstane in – v trenutku posrka pozornost vseh navzočih v dvorani. Naveličanost izgine, v debeli uri – in to stoje! – poda oris zgodovine sociologije, od ne tako zelo oddaljenih začetkov, ko je vzniknila iz »prizadevanja izboljšati svet«, do tukaj in zdaj, ko se je »iz vede o nesvobodi spremenila v vedo o svobodi«. Poslanstvo sociologije je, »in to si boste tudi vi prizadevali ves čas, če boste posvetili svoje življenje sociologiji«, ujeti korak z naglo spreminjajočo se družbo. »Žal mi je, ampak moram vam povedati, da sociologi parazitiramo na znanju drugih ljudi,« je ena od izjav, s katero mu uspe izvabiti smeh poslušalstva, niti ne izključno sociološke provenience, pa vendar pretežno študentskega statusa. In kot da je bil sivolasi veliki metljaj res temeljit v svojem parazitiranju na objektih sociološkega proučevanja – ljudeh, z nekaj stavki dokaže tudi, da mu ni tuje, kaj se dogaja v študentskih glavah: »Verjetno ne berete Svetega pisma …«, »… in ker ne berete Svetega pisma, tudi zgodovine ne poznate, naj torej pojasnim, kaj je bila Solidarnost …«
»Sociologija je zame neprekinjen dialog,« reče profesor Bauman nekje proti koncu predavanja, malce pred tem, ko za govorniški oder stopi gostiteljica, predstojnica oddelka za sociologijo dr. Ksenija Vidmar Horvat, se mu zahvali in nato izreče znameniti stavek »Profesor bo zdaj odgovarjal na vaša vprašanja«. In potem? Potem na predavalnico leže tišina, še gostejša kot tista, v katero je bilo zavito poslušalstvo, dokler se je z govorniškega odra razlegal Baumanov glas … Kot da se teza o dialoškosti nekako ni dotaknila poslušalstva, ki se je pred začetkom predavanja gnetlo pred vrati obeh predavalnic – tiste, kjer so poljskemu sociologu prisluhnili v živo, in one, v kateri so spremljali videoposnetek. »Se tukaj da odpreti okno?« naposled spregovori Bauman in se zaheheta: »To je bilo vprašanje.« Odgovor je nikalen, a na srečo se vsaj dvigne roka iz občinstva in dialog se začne.
Pogledi, 26. januar 2012