Saul Williams na petkovi Drugi godbi predstavlja multimedijski projekt Martyr Loser King
»Ljudje potrebujemo nekaj močnejšega, kot je upanje«
Študirali ste igro in filozofijo, ste že takrat čutili ljubezen do besede?
Da. Jezik sem vzljubil skozi gledališče. Najprej prek Shakespearja, a rad sem imel tudi komedijo in stand-up komike. Odraščal sem v New Yorku, v času, ko se je rojeval hip hop, in tako so name velik vtis naredili tudi raperji. Jezik je do mene prihajal v vseh mogočih oblikah in z vseh strani.
Kerouac, Burroughs, Ginsberg, Bukowski ... so newyorške literarne jazzovske večere v svojem času ponesli v večnost. Kako pa je bilo v devetdesetih letih, ko se je kavarniška poezija po vzoru kulture hip hopa sprevrgla v besedne spopade (slam tekmovanja)?
Ko sem malo bolje spoznal pesniško sceno v New Yorku, sem ugotovil, kako podobno vsi zvenijo. Začel sem pisati iz frustracije, da ne bi zvenel kot nekdo iz sedemdesetih ali šestdesetih let. Hotel sem dokazati, da je jezik od tedaj napredoval in da smo v tem času razvili novo senzibilnost do jezika.
Resnična ulična poezija je hip hop. Kakšno vlogo ima v prihodnosti jezika?
Če poslušate besedila zadnjih nekaj let, slišite veliko oboževanja kapitalizma, ode denarju, ki te odreši vseh težav. To je Trumpova ideologija in tovrstna besedila tudi zares igrajo veliko vlogo v njegovi kampanji. Rad bi videl, da bi se hip hop temu postavil po robu. A tu večji pomen pripisujem punkrocku.
V Ljubljani boste predstavljali svoj šesti album Martyr Loser King, ki je skupek vaših opažanj družbenih nepravičnosti na različnih koncih sveta.
Prvo, kar me je navdihnilo za ta projekt, je bila t. i. arabska pomlad. Zanimivo se mi je zdelo, kakšno vlogo je pri socialnih gibanjih odigrala tehnologija. Potem se je začel vzpon žvižgačev, Manning, Assange, Snowden ... Tak način odkrivanja informacij se mi je zdel zanimiv, še posebno ker so po eni strani politiki in direktorji korporacij pridigali o dobi transparentnosti, po drugi strani pa so aktiviste, ki so to transparentnost uresničevali, pozaprli.
Nimam namena podajati nekakšnih političnih govorov. Res pa je, da se moja umetnost dotika politike. Če se zdi, da se moje pesmi dotaknejo specifičnih problemov, ki tarejo ljudi v neki državi, to ni naključje. Ni naključje, da se podobne stvari dogajajo ljudem iz različnih koncev sveta in različnih kultur. Ljudje imajo težave z avtoritetami povsod po svetu.
Moje poslanstvo je, da grem kot ameriški umetnik preko vase zaverovanega kraljestva ameriške psihe. Čudno je slišati ljudi, ki se imajo za progresivne, pa ameriškega predsednika naslavljajo z vodjem svobodnega sveta. Ob tako retoriko se v Ameriki nihče ne obregne. Ko pa to sliši nekdo zunaj Amerike, si misli, kaj prekleto je to?! Kakšen svoboden svet neki? Ta ameriški elitizem se mi je od nekdaj zdel zelo plitek, licemerski.
Ste tudi podpornik gibanja Black Lives Matter, ki je nekakšno nadaljevanje črnskega gibanja za svobodo (Black Liberation Movement). Kaj za vas pomeni njihov boj?
Od nekdaj sem upal, da bo moje pisanje kdaj vzniknilo v socialno gibanje, da bo spodbudilo ljudi, da bodo vstali in spregovorili. Pri gibanju Black Lives Matter je pomembno to, da so se pod skupno idejo združili glasovi žensk, skupnosti LGBTQ in drugih marginaliziranih skupin. Trudijo se pomesti z vsemi ovirami, ki so stale na poti, da bi se ti glasovi kdaj lahko povezali. Enako pomembna so življenja Palestincev, domorodcev, Arabcev z Bližnjega vzhoda, tamkajšnjih žensk – živimo v ključnih časih, in ko neka skupina vstane in zahteva svojo pravico, je to pomemben premik za vse.
Kakšna je moč besede? Kako pomembno je, da se zavedamo pomena besed, ki jih izgovarjamo?
Bolj kot to, kaj govorimo, je pomembno, o čem razmišljamo. Čeprav velikokrat to, kar govorimo, izraža to, kar mislimo, in včasih besede, ki jih nekdo uporablja, kažejo na to, da ne razmišlja na široko. Najti moramo jezik onkraj jezika, ki nagovarja človeka.
Govorite o poeziji. A aktivist v vas teži k temu, da se vaše pesmi, napisane ali recitirane, manifestirajo. Da beseda postane meso.
Indijski sufi Hazrat Inayat Khan je pisal o misticizmu zvoka in glasbe. To je stara filozofska in religijska ideja, ki uči, da je treba besede ponavljati na glas, ker tako vibracije vplivajo na telo in okolico. Moramo biti pozorni na to, kako izražamo svoje strahove, dvome in kakšen pomen pripisujemo vizualizaciji resnic, za katere bi si želeli, da se manifestirajo v našem življenju.
Kdo pa vas navdihuje v politiki? Onstran luže zadnje čase upanje vzbuja Bernie Sanders. Tudi vam?
Sanders vzbuja veliko upanja. Predvsem zato, ker je s svojo kampanjo prisilil demokratično platformo, da se končno začne ozirati na ljudi, podobno kot to dela Black Lives Matter. Zaradi Sandersa mora tudi Hilary Clinton govoriti o zdravstvenem zavarovanju za enostarševske družine in o izobraževanju kot o pravici, ne kot privilegiju.
V intervjuju leta 2008 ste rekli, da slutite konec ere cinizma in apatije in da se bliža obdobje upanja in sanj. Kakšna se vam zdi ta izjava danes?
Mladi ljudje v Ameriki so vsi za Sandersa. Če Hilary Clinton ne bo spoznala, zakaj je tako in kaj to pomeni, se bodo ponovila devetdeseta in spet bo zrasla apatična generacija, ki ne bo zaupala pokvarjenemu sistemu, na katerega tako ali tako nima vpliva. Prihodnja dva meseca bosta zanimiva. Ne samo za Ameriko, ampak za ves svet, povsod vznika fašizem. A ni dovolj samo upanje, potrebni so reakcija, pozornost in odpor.
Gotovo ste slišali za Žižka. On meni, da je prav upanje tisto, ki spodbuja in vzdržuje sistem.
Seveda poznam Žižka. Tudi sam ne maram te plati upanja. V stari kitajski knjigi modrosti Daodedžing piše: »Stoj trdno na tleh, ker upanje je prav tako votlo kot strah.« Ideja upanja v politiki je zato plitka. Ljudje potrebujemo nekaj močnejšega, kot je upanje. Potrebujemo modrost, čistost in jasnost misli o tem, kaj hočemo in kako bomo to dosegli.
Žižek svojo misel konča z rešitvijo, kako se upreti sistemu. Kar naj bi naredil pravi komunist, je - nič. To naj bi dokončno porušilo sistem.
Jaz pa očitno nisem pravi komunist.