Milena Michiko Flašar, avstrijska pisateljica
Marsikaj, o čemer govorimo, je tisto, kar zamolčimo
Foto: Tomi Lombar
22. 12. 2014
Avstrijska pisateljica Milena Michiko Flašar, hči japonske matere in avstrijskega očeta s češkimi koreninami, v svojih delih pogosto združuje japonsko in evropsko kulturno-miselno identiteto. V svoji tretji in najuspešnejši knjigi, kratkem romanu Klical sem ga Kravata, ki je pravkar izšel pri Mladinski knjigi, pripoveduje zgodbo dveh obstrancev, ki padata iz družbenega okvira in sta, kljub svoji pasivnosti, upornika proti času in sodobni instrumentalizaciji človeka.
V romanu Klical sem ga Kravata naletimo na dva nenavadna protagonista. Prvi je dvajsetletni sociopat, t. i. hikikomori Taguchi Hiro, drugi pa oseminpetdesetletni brezposelni uradnik, salaryman Ohara Tetsu. Kaj ju povezuje?
Čeprav sta si oba junaka na prvi pogled popolnoma različna, ju povezuje predvsem način izolacije pred okolico. Mlajši se zapre v sobo, starejši pa v iluzijo. Oba je strah in sram, da bi izgubila svojo zunanjo, javno podobo. In oba se nenadoma znajdeta drug ob drugem na klopi v parku.
S tem pa sva že pri osrednjih dveh simbolih zgodbe – klopi in kravati. Kakšna je njuna vloga?
Hotela sem najti nevtralno mesto, ki bi omogočilo hikikomoriju, da se sploh odpre drugim in jih spusti do srca. Klop v parku se mi je zdela primeren kraj – dovolj omejen, da se lahko počutiš varnega, a kljub temu ohraniš svojo anonimnost. Poleg tega je mogoče klop prenesti na katerikoli konec sveta.
Sivo-rdeča črtasta kravata pa s svojim vzorcem spominja na rešetke v zaporu, za katerimi je ujet starejši protagonist. Ker ga duši, si jo skozi zgodbo vse bolj rahlja in odvezuje, dokler je povsem ne odloži. Kravata je navsezadnje tudi simbol normalnosti, povprečnosti in pripadnosti neki določeni družbeni skupini, kar lahko tudi omejuje in vzbuja tesnobo.
Najbrž ne moremo spregledati implicitne kritike sodobne družbe, ki se najprej manifestira v fenomenu hikikomorijev. Na Japonskem beležijo med 100.000 in 320.000 obolelih. Za nas zveni »hikikomori« nekoliko potujeno in eksotično. Ali jih poznamo tudi v Evropi?
Moj namen je, da bi tudi evropski bralec, bralec sredi Ljubljane, začutil tega hikikomorija. Pod fenomenom hikikomorija, ki bi ga pri nas najbrž imenovali družbena fobija, se skriva strah pred odraščanjem in prevzemanjem odgovornosti zase in za druge, kar občuti tudi marsikdo v Evropi. Rečem lahko, da je na vsakem mojem branju vsaj eden od obiskovalcev poznal koga, ki se zapira v sobo, kar me vedno znova preseneča.
K pisanju o tem me je pravzaprav spodbudil članek o neki Nemki v reviji Spiegel, ki se je na ta način izolirala za dvaindvajset let. Njen brat naj bi nekega dne skozi naključno odškrnjena vrata nenadoma opazil, da je ženska popolnoma osivela. Presunila me je simbolika prizora: ženska se je torej oklepala časa in ga hotela ustaviti, prelisičiti, kar pa po drugi strani ni mogoče in je le iluzija, ki se poruši ob pogledu na fizično postarano telo.
Srečujemo pa se tudi s subverzivno kritiko družbenega malikovanja povprečja in posledičnega zavračanja vsega in vsakogar, ki štrli ven. Je odstopanje od povprečja družbeno nevarno, celo škodljivo?
Ta knjiga se dogaja na Japonskem, kjer je pripadnost neki skupini pomembnejša kot v Evropi. Japonci strogo ločijo med svojo zasebno in javno podobo. Zelo zaželeno je, da ohraniš »masko« in se umestiš v povprečje. Niti v pozitivnem smislu ni dobro izstopati. Znano je, da se definiramo prek skupine, se z njo identificiramo in čutimo pripadnost, kar nas lahko v stiski tudi obvaruje in celo reši. Težava pa nastane, če se tej skupini preveč uklanjamo, če zanjo žrtvujemo človečnost in lastne vrednote. Moj mlajši protagonist trpi predvsem, ker prezira trpljenje drugih.
Kako bi torej opredelili odnos med posameznikom in družbo?
V romanu je odnos med hikikomorijem in njegovo družino, ki ponazarja model neke družbe, zelo neavtentičen. Starši se sprenevedajo in se skrivajo drug pred drugim in pred sabo, kar je za nekoga, ki je tako mlad in še sam ni našel svojega obraza, zelo težavno. Hkrati pa si tega obraza niti ne upa poiskati in se raje odloči za radikalno pot popolne izolacije, popolnega izbrisa.
V kritiških odzivih velikokrat beremo, da gre za »žalostno, melanholično knjigo«. Bi se strinjali s tovrstno opredelitvijo?
V svojem temeljnem razpoloženju gre najbrž res za bolj melanholično, a kljub temu »strastno« knjigo, ki ne ostane brez upanja. Vrata se na koncu vsaj za kanček odprejo in pokažejo pot v svet. Poleg tega se knjiga konča z besedo »začetek«, ki nakazuje nadaljevanje in zaokroži zgodbo z njenim uvodom.
Eden vodilnih motivov je tudi jisei no ku, t. i. pesem smrti, ki pa se v nekem trenutku spremeni v pesem življenja. Kakšno vlogo ima sam akt pisanja oziroma pripovedovanja?
Mladi protagonist je na začetku skorajda čustveno mrtev. Ko sreča salarymana, si začneta oba junaka sprva previdno in tipajoče, pozneje pa pogumneje in odločneje pripovedovati svoji življenji, ne da bi si vpadala v besedo, kar mladeniču odpre pot iz pasivnosti in čustvene otopelosti. Na koncu si upa hikikomori celo fizično razširiti prostor, kar je zanj ogromen korak. A nočem izdati preveč …
Kako se v skladu z zgodbo spreminja in razvija jezik?
Želela sem si, da bi jezik verodostojno odslikaval čustveno stanje obeh protagonistov. Zato je govor na začetku precej jecljav, zastaja, označujejo ga številni premolki, kar nakazuje na nezmožnost govorjenja in nemoč izražanja. Počasi pa se tudi govor odpira, pridobiva dinamiko in v divjem toku vre iz njiju, da ga ni več mogoče ustaviti.
Čeprav sem zavestno pristopala k pisanju, se mi kljub temu zdi, da sta mi obe figuri na neki način sami narekovali svojo govorico in da sem ju jaz samo poslušala. Med besedami sem pustila precej zraka, molka in tišine, ki ponujajo prostor bralcu. Velik delež tega, o čemer govorimo, je namreč prav tisto, kar zamolčimo.
Na dlani je tudi nenehno povezovanje japonske in evropske kulture, kar velja za značilnost vaše literature. Kakšen poligon s svojim arzenalom podobja vam ponuja navezava na Japonsko in kaj doprinese k vašemu pisanju?
Ne bi se rada primerjala z drugimi avtorji, lahko pa rečem, da sta mi ti dve kulturi, evropska in japonska, dodelili plavajočo identiteto, ker ne gre le za dva različna jezika, temveč tudi za dva različna načina razmišljanja. Japonščina je moj materni jezik, čeprav sem odraščala v spodnjeavstrijskem mestu St. Pölten, ki je bilo v tistih časih še povsem podeželski kraj, v katerem ni bilo niti kitajske restavracije, tako da smo bili izjemno eksotična družina. Japonščina mi posreduje prostor intime, zasebnosti in domačnosti. Včasih mi je kar malce nerodno, ko moram govoriti v japonščini, ker ne govorim knjižne, temveč »družinsko« japonščino.
Po drugi strani pa v svoja dela namerno vključujem japonske izraze, ki jih popolnoma integriram v telo besedila. Zdi se mi namreč, da vizualna, materialna podoba besede izraža neko določeno vsebino in ima svoj zven, ki razpre dodatno pomensko polje.
Je knjiga prevedena v japonščino?
Žal ne. Bi si pa zelo želela, ker imam na Japonskem nekaj družinskih članov, ki bi roman radi prebrali. Japonska družba je precej zaprta in morda ji ne ustreza, da neka tujka, kljub japonskim koreninam, piše o njihovem svetu. Vendar je to le moja zelo ohlapna domneva.
Kaj trenutno pripravljate v svoji pisateljski delavnici?
Še nič konkretnega. V glavi sicer obstajajo ideje, ki se mi tu in tam utrnejo in skladiščijo. Zdi pa se mi, da sem še vedno preblizu tema dvema figurama in njuni zgodbi. Vse ideje, ki jih trenutno gojim, gredo namreč v smer dveh oseb, ki se nekje srečata, od česar bi se morala odmakniti. Za naslednjo knjigo bi si rada pustila še nekaj časa, nočem pisati na silo.
Podobe pa me ves čas spremljajo in sem pozorna nanje. Recimo: ko sem šla na cigareto po literarnem večeru v Ljubljani, je mimo prišla mlada, lepa Slovenka z vrečko svetlečih se mandarin. Nenadoma so ji zgrmele po tleh in na pomoč ji je priskočil neki mladenič. Zdel se mi je zelo poetičen prizor – to svetlikanje živo oranžnih mandarin, ki so se skotalile v noč.
***********************
Milena Michiko Flašar: Klical sem ga Kravata
Prevod Tanja Petrič
Mladinska knjiga, Ljubljana 2014
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
