Migranti, stvar korporacij
V zadnjih letih smo ga imeli priložnost dobro spoznati, saj je med drugim pisal za The New York Times, Independent, Al Jazeero, The Nation, Haaretz, Foreign Policy, angleško izdajo Le Monde diplomatique itn. V svojih prejšnjih knjigah – My Israel Question (2006), The Blogging Revolution (2008), Profits of Doom (2013) – se je loteval raznolikih, polemičnih tem: ukvarjal se je z izraelsko okupacijo palestinskih ozemelj in pri tem razmišljal tudi o lastni judovski identiteti, pisal o potencialu spletnih državljanskih orodij, kakršen je na primer blog, pod avtoritarnimi režimi na Kitajskem, v Egiptu, Iranu itn. ter dokumentiral razsežnosti plenilskega kapitalizma. Lani je pri znani založbi Verso izšlo njegovo delo Disaster Capitalism: Making A Killing Out Of Catastrophe, v katerem raziskuje, kako multinacionalne korporacije – od Afganistana, Pakistana, Haitija, Grčije do ZDA, Anglije, Avstralije – služijo na račun človekove stiske in kako za dosego čim večjega profita ne izbirajo sredstev.
Ni skrivnost, da Loewenstein pri svojih tekstih pomembno črpa iz dela znane kanadske avtorice in aktivistke Naomi Klein, predvsem iz njene cenjene Doktrine šoka (2007), angažiranega popotovanja po različnih svetovnih kriznih žariščih, izropanih in obubožanih koncih in krajih, po prizoriščih državnih udarov, kjer ima zaslužek multinacionalk in njim podložnih političnih elit vedno prednost pred običajnimi ljudmi. Loewensteinov raziskovalno-pripovedni zamah v knjigi Disaster Capitalism je širok. Ne skriva svojega svetovnega nazora oziroma dejstva, da mu gre za boljši in pravičnejši svet, kot je ta, o katerem piše. Poda se med vojne dobičkarje, sumljive zaslužkarje in mrhovinarje vseh vrst. V Afganistanu raziskuje temačen svet vojne in izkoriščanja s poudarkom na vlogi večinoma tujih zasebnih varnostnih, orožarskih, gradbenih podjetij, ki v porušeni državi iščejo možnost za zaslužek. V pavperizirani Grčiji si v živo ogleda posledice večletnega ekonomskega varčevanja, odide v tamkajšnje slabo opremljene, natrpane in kaotične begunske centre in popiše vzpon skrajno desne, neonacistične stranke Zlata zora. Na Haitiju se spusti med »jastrebe«, ki so na otok pridrli po silovitem potresu januarja 2010, od katerega si država še vedno ni opomogla, in si s sodelovanjem pri obnovi dežele zdaj obetajo velik dobiček. Na Papui Novi Gvineji pa se Loewenstein ozre na težke okoljske in družbene posledice več desetletij trajajočega izkopavanja bakra in zlata, s katerim so služile tuje korporacije, in se vpraša, kaj je od tega imela lokalna skupnost.
V drugem delu knjige se avtor ukvarja s tematiko, ki je ob zdajšnjem prihodu beguncev iz držav Bližnjega vzhoda, Afrike in Azije na staro celino še posebej aktualna. Ko govori o ZDA, ga zanima privatizacija tamkajšnjih zaporov in kaznilnic, kriminalizacija afroameriške skupnosti in razlaga, zakaj ima država enega najvišjih deležev zaporniške populacije na svetu. V Angliji raziskuje sistem oskrbe beguncev in prosilcev za azil, ki ga je država izročila v zasebne roke izbranih podjetij, piše pa tudi o širših razsežnostih privatizacije vrste javnih storitev na Otoku in o naraščajoči socialni neenakosti v sodobni britanski družbi. Odpravi se v vlažna, umazana, mrzla, zanemarjena begunska stanovanja, za katera skrbi multinacionalka G4S, sicer ena največjih svetovnih ponudnic varnostnih storitev. Prosilci za azil, ki so tam zaprti, pa so brez pravih informacij o svojemu statusu, pravicah in dolžnostih. Ogleda si center za tujce Yarl Wood v srednji Angliji, kjer pregnanci z zavrnjeno prošnjo za mednarodno zaščito čakajo na vrnitev v državo izvora. Gre za zloglasno ustanovo, znano po zgodbah o neprimernem ravnanju z zaprtimi, o spolnih napadih na begunce, pomanjkljivi oskrbi in drugih nepravilnostih. Kljub temu je leta 2014 britanska vlada podjetje Serco –multinacionalni gigant se med drugim ukvarja tudi z vodenjem zaporov in različnih ustanov za prestajanje kazni – nagradila z novo večletno pogodbo za upravljanje centra. V tej luči je pomenljivo tudi dejstvo, da begunci oziroma prosilci za azil, ki v Angliji sicer ne morejo zakonito delati, za kuhanje, čiščenje in druga hišna opravila v centrih pod upravo korporacij, kot so Mitie, GEO Group, Serco, G4S, dobivajo naravnost mizerno plačilo, le malo več kot en funt na uro.
V še večjo skrajnost je šla Avstralija, piše Loewenstein. Privatizirala je večino svojih begunskih centrov, ki jih zdaj vodi peščica multinacionalk, na primer že omenjeni Serco ali avstralski Broadspectrum. Del omenjene privatizirane begunske infrastrukture, znotraj katere prevladujejo centri zaprtega tipa, namenjeni pridržanju migrantov, je država preselila na manjše pacifiške otoke v soseščini – na Nauru, na papuanski Manus, na Božični otok in podobno. Iz slabo opremljenih in neurejenih begunskih nastanitvenih oddelkov pogosto prihajajo zgodbe o spolnih zlorabah, fizičnem nasilju, rasističnih opazkah osebja, o neustrezni zdravstveni oskrbi, o samopoškodbah priprtih in drugih nepravilnostih. Znano je, da so zaposleni v centrih nemalokrat brez ustrezne izobrazbe, kompetenc in izkušenj, saj so kot manj kvalificirana delovna sila za sama podjetja cenejši. Obenem pa se omenjene ustanove, daleč od oči in daleč od srca, uspešno izogibajo uradnemu nadzoru, parlamentarnim preiskavam in novinarskim obiskom. Avstralija je prve begunske centre za pridržanje odprla na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je uradna politika strašila pred prihodi čolnov z begunci iz jugovzhodne Azije. V naslednjih desetletjih se je klima v avstralski družbi za pregnance iz Afganistana, Iraka, Šrilanke itn. še poslabšala, saj o njih javnost pogosto govori zgolj kot o potencialnih skrajnežih, ki naj bi ogrožali zahodni način življenja. Zaostrena begunska politika je tako postala širše sprejemljiva.
Loewenstein, ki je nedavno kot gostujoči raziskovalec deloval pri berlinskem Centru za družbene vede (WZB), v zadnjem času v svojih nastopih veliko govori o nevarnosti, da bi mednarodne korporacije v pehanju za zaslužkom izkoristile tudi t. i. begunsko krizo na stari celini. Na Norveškem zasebno podjetje Hero Norway upravlja že devetdeset begunskih centrov v državi in se širi tudi v tujino ter vladam za namestitev posameznega begunca zaračunava od enaintrideset do petinsedemdeset dolarjev na noč. Največji avstrijski begunski center v Traiskirchnu blizu Dunaja pa upravlja švicarska multinacionalka ORS Service, ki je leta 2014 zabeležila 99 milijonov dolarjev prihodkov, vseeno pa naj bi v centru skoparili pri oskrbi s hrano, imeli težave pri zagotavljanju ustrezne čistoče prostorov in se soočali s pomanjkanjem nastanitvenih kapacitet. Nič čudnega, da so na tamkajšnje neustrezne razmere opozorili tudi pri Združenih narodih.
Loewenstein opozarja tudi, da se vlade ob množičnem prihodu beguncev v Evropo ne smejo zanašati zgolj na spontano pomoč prostovoljcev in civilne družbe, kot naj bi bil primer lani jeseni v Nemčiji, temveč bi morale same poskrbeti za trajnostne rešitve, podprte z jasnimi načrti in financirane z javnimi sredstvi. Zagnanost prostovoljcev namreč usahne, ljudje se utrudijo in vrnejo k vsakodnevnim opravkom, v prazen prostor pa mora vstopiti država in ne multinacionalke s sumljivimi interesi. Pa ne gre zato, vedno znova opozarja avtor, da bi slepo idealizirali državo samo po sebi. Tudi v begunskih centrih in azilnih domovih na državni, regionalni ali občinski ravni prihaja do zlorab in nepravilnosti. Bistvena razlika pa je v tem, da državo kot institucijo veliko lažje pokličemo na odgovornost kot tujo korporacijo, ki ob zoprnih vprašanjih medijev, pritisku nevladnih organizacij in protestu javnosti preprosto odmahne z roko.
Dejstvo je, da sta privatizacija in outsourcing begunske oskrbe podli orodji za ustrahovanje in nadzor. S tem ko multinacionalke pregnance v imenu svetovnih vlad zaklepajo v oddaljene ograjene centre s pomanjkljivo infrastrukturo, kjer so prepuščeni sami sebi in postanejo žrtve nasilja, različnih zlorab in nepravilnosti, jim želijo otežiti življenje do te mere, da bi ob naslednjem klicu domov svojim sorodnikom, prijateljem, znancem rekli, naj rajši ne hodijo na pot in ne iščejo boljšega življenja drugje.
Najmanj dva razloga sta, da se ob branju Loewensteinove knjige vsaj zdrznemo, če že ne zamislimo.
Prvi: če razvitost, odprtost in demokratičnost sodobnih zahodnih družb merimo po tem, kako so te sposobne poskrbeti za najbolj ranljive, kar premraženi, izčrpani, obnemogli pregnanci – tudi ženske, otroci, invalidi –, ki bežijo pred vojno in uničenjem, brez dvoma so, nimamo ravno veliko razlogov za optimizem.
In drugi: kdo pravi, da se bodo privatizacija skupnega dobrega, outsourcing ključnih javnih storitev, srhljivi triumf mednarodnih korporacij in brutalna kriminalizacija najšibkejših končali z begunci in prosilci za azil?
Pa srečno!