Milan Stibilj (1929–2014)
13. 04. 2014
Tiho in odmaknjeno, kakor je zadnja leta živel, je konec februarja letos za vedno odšel skladatelj Milan Stibilj. Bil je predstavnik tiste skladateljske generacije, ki je sredi petdesetih let in pozneje združena v Klubu komponistov in nato kot skupina Pro musica viva z mladostno zagnanostjo poskušala prevetriti glasbeno stanje na Slovenskem. Stibilj je prvotni študij psihologije zamenjal za študij glasbe in končal kompozicijo na ljubljanski Akademiji za glasbo pri Karlu Pahorju in nato še v Zagrebu pri Milku Kelemenu. Nova glasba je tedaj po svetu že šokirala abonmajsko koncertno občinstvo z novimi zvoki, kakršnih do takrat ušesa niso bila vajena.
Skladateljska generacijska skupina se je – kot vse podobne – sicer kmalu razšla, opozorila pa je na nove glasbene pojave in smeri. Stibiljeva pot je vodila prek enostavčne simfonije Vrtnica in slavček (1961) kot glasbene abstrakcije pravljice Oscarja Wilda, Skladij za klavir in orkester (1963), ki so že variacije na zvočno strukturo, in Impresij za flavto, harfo in godala (1963) do enega prvih vrhov njegove glasbene ustvarjalnosti, leta 1964 nastale skladbe Epervier de ta faiblesse, domine na besedilo belgijskega pesnika Henrija Michauxa za recitatorja in ansambel tolkal. Partitura je zasnovana kot passacaglia na ritmično temo, ki se razbohoti v osrednjem delu in doseže vrh z odlomkom, ki je dal skladbi naslov: »Skobec, tvoje slabosti, gospod.« Od začetka do konca prevladujejo težki in vznemirljivi zvoki, elementarni šumi, ki zelo spretno transponirajo napeto atmosfero Michauxove poezije. Skladbo so v Franciji posneli za založbo Philips in plošča je dobila kar dve pomembni nagradi: Grand Prix du Disque in nagrado Edison. V čas nastanka tega dela sodi tudi začetek skladateljevega sodelovanja z ugledno nemško glasbeno založbo Bärenreiter, ki je bila nato vrsto let založnica njegovih del. Vrstila so se pomembna dela: Slovenski requiem za tenor, zbor in orkester (Berlin, 1969) na slovenski (Kocbekova razmišljanja o alienaciji človeka) in latinski tekst (iz Gallusovih Moralia) o humanih razsežnostih kulture. Obenem so se začeli Stibiljevi poskusi v Studiu za elektronsko glasbo univerze v Utrechtu (1966–67). Rezultat tega dela je bila Mavrica za štirikanalni magnetofonski trak (1968), leta 1970 pa so v Bonnu izvedli Ekthesis za orkester. Velik uspeh je imel s skladbami Zoom za klarinet in bongosa (Berlin, 1970), Indijansko poletje za komorni ansambel (Zürich 1974), Sedmi pečat za mešani zbor (Hamburg 1978) in z imenitno klavirsko skladbo Shota (Baden Baden, 1979–88). Med njegovimi deli kaže omeniti vsaj še Orjano za dva godalna orkestra (1979), Melancolio za violino in orgle (Karlsruhe, 1981), La Rosette (1982), Bunker za godala (1986) in Elegijo za umirajočim drevesom (1987). Med zadnja komorna dela sodita še Gnomon (1988) in Axon (1992).
Stibiljevo delo kaže sposobnost reagiranja na vprašanja razmerja in konfliktov med starim in novim, med tradicijo in novostmi, med snovnostjo in duhovnostjo. Stibilj je ta bogata ustvarjalna leta živel deloma kot svobodni skladatelj, deloma kot tajnik Glasbene mladine Slovenije in kot strokovni sodelavec Sekretariata za kulturo Republike Slovenije (1976–91), vmes pa je eno leto (1973–74) predaval kompozicijo in analizo sodobnih del na glasbeni fakulteti univerze v kanadskem Montrealu.
Stibiljeva glasbena govorica ni popularna, njegova samotna pot iskanja lastnega izraza in raziskave zvoka je bila jasno določena že na začetku. Ta odločenost je tako enkratno svojska, da ne pozna in ne priznava nobene prilagoditve. V svojih polemičnih spisih se je vztrajno boril za visoko profesionalnost stroke in se zato marsikomu zameril. Njegovi uspehi v svetu so bili neprimerljivi z mnogimi njegovimi domačimi sodobniki, saj se je njegova ustvarjalnost v glavnem potrjevala v tujini. Domačih priznanj je bilo malo, le leta 1977 je dobil nagrado Prešernovega sklada za delo Xystus (1975).
Njegovo glasbo odlikuje svežina misli in zamisli, originalnost izvedbe in izpeljav, doslednost in stroga kritičnost. Tudi odmevnost njegovih del v tujini označuje osebnost Milana Stibilja kot eno izmed najbolj vznemirljivih skladateljskih imen na Slovenskem. Na drugi strani je bil pobudnik danes odmevnih Slovenskih glasbenih dnevov, kjer je z večjo toleranco do svojih kolegov, kakor je je bil deležen sam, postavljal njihova dela na programe koncertov. Doma so mu mnogi zavidali uspehe v tujini in mu zamerili kritičnost v ostrih spisih ter mu onemogočili delovanje v stroki (na Akademiji za glasbo). Doma je tudi težko prišel do izvedb svojih del. Zato se je umaknil v samoto in v njej vztrajal do konca. Prepovedal je izvajanje svojih del in svoj arhiv zapustil tujini. Toda prepričan sem, da se s tem zgodba o Milanu Stibilju še ni končala.
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
