Aleksander Zorn, državni sekretar za kulturo
Moj cilj je ohranjanje zdrave pameti
Foto: Jože Suhadolnik
11. 06. 2012
Aleksander Zorn (rojen 1947) je bil med študijem primerjalne književnosti in sodelovanjem v študentskem gibanju sourednik Mladih potov, literarne priloge tednika Mladina, kulturni urednik Radia Študent in urednik Tribune, leta 1971 tudi prvi predsednik ŠKUC in pozneje sodelavec eksperimentalnih gledališč Pupilija Ferkeverk in Glej. V letih 1977 do '81 je bil dramaturg pri Viba filmu, nato pa do leta 1987 kot svobodni književnik tajnik in sourednik Nove revije. Od 1987 do 2004 je bil urednik pri Mladinski knjigi, nato v času prve Janševe vlade državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, v zadnjem sklicu državnega zbora pa poslanec SDS. Poleg dramaturškega dela je avtor številnih knjižnih spremnih besed in esejev, ki so izšli v štirih knjigah: Iskanje slovenske umetne proze (1978), Kritika branja (1988), Nacionalni junaki, narcisi in stvaritelji (1999) in Smešna žalost preobrazbe (2005). Za slednjo je prejel Rožančevo nagrado.
Kako se počutite po več kot štiridesetih letih v kulturi, po tem, ko ste bili zraven pri marsikateri veliki zgodbi od Radia Študent in Problemov do Nove revije, po nagradah, po takih in drugačnih okopih – zdaj, ko vam pol mlajši aktivisti očitajo, da ste grobar slovenske kulture? Zveni skoraj ironično.
Saj tudi je ironično – pomeni pa le to, da so oni na napačni strani okopov in da ne razumejo, kako so se kakšne stvari spremenile tudi v pozitivnem smislu. Poleg tega pa imajo rasističen ali vsaj razredni pristop do politike v kulturi in do kulture v politiki. Pri tem odnosu izhajajo iz predsodkov preteklosti, ki so jo mnogi najglasnejši med njimi, takrat pa zelo tihi, zamudili, v tem času pa je postalo njihovo antikvarno kričanje popolnoma nesmiselno.
Novim mladim socialističnim kulturnim ideologom, ki mislijo, da so žižki, pa je za solidarnost z nekulturniškimi področji družbe popolnoma vseeno, samo da jim bo še naprej udobno, pa naj propade drugim svet. Moja izkušnja je, da če si dovolj dolgo tako v kulturi kot v politiki – še posebno če si bil v kulturi zraven, ko se je kaj tudi ustanavljalo, in če v politiki deluješ v demokratični državi –, se oboje lahko smiselno dopolnjuje. Gre za nadaljevanje dela na širšem družbenem področju, kar ti omogoča, da vplivaš tudi na nekatere stvari, ki si jih spoznal prej – ta spoznanja in izkušnje iz konkretnega področja, torej v mojem primeru iz kulture, pa prenašaš in uporabljaš v politiki.
Paradoks je, da vsi govorijo, da so spremembe potrebne, s tem, kakšne te spremembe so, pa nihče ni zadovoljen. Zadnjih 20 let se res ni skoraj nič spremenilo – vi ste pol tega časa preživeli pri založbi Mladinska knjiga, drugo polovico v politiki. Kakšne so vaše konkretne izkušnje iz teh dveh obdobij?
Odgovor bo hkrati tudi razlaga vzroka mojega vstopa v politiko. Kot urednik pri Mladinski knjigi sem osemnajst let vodil področje nacionalne literature »za odrasle« in strokovno nisem imel nobenih problemov. Lahko bi torej tam bivakiral do penzije. Se je pa odnos do slovenske književnosti in literature nasploh po osamosvojitvi bistveno spremenil, materialno se je spremenil na slabše, ideološko pa se je ujel v žargon pravšnjosti, in zdaj bomo potrebovali kar nekaj časa, da se bo ta svet spet uravnotežil. Bistveno se je spremenil tudi odnos do ključnega dela založbe – do urednikov. Nenadoma nismo bili več nič, vse je postala prodaja. K nam so prihajali razni prodajalci vedenj o marketingu, ki so nam o tem predavali in predavali, vodstvo in uredniki pa smo morali zbrano poslušati. Težava je bila v tem, da smo bili država v tranziciji in so nam o tem predavali sami ostapi benderji, se pravi kvazikapitalistični bleferji v postsocializmu. Najprej so nas povprašali o tem, kako knjige nastajajo, pa kakšne prodajne poti uporabljamo, nato pa so nam naslednji dan na osnovi tega, kar smo jim mi povedali, da delamo, začeli v marketinškem novoreku razlagati, kako naj to še naprej delamo. To se je tako razpaslo, da smo se cele tedne ukvarjali s tem, da bi se dokopali do slogana za to, kar počnemo, na uredniške pozicije pa so prihajali uspešni prodajalci s terena, ki so nato v novo pridobljenem žargonu vsem razlagali, kaj se dobro prodaja, kaj pa ne. Govorimo praviloma o ljudeh, ki so knjige nehali brati nekje v šoli pri obveznem čtivu Pod svobodnim soncem, odločali pa so o produktih književnosti in izobrazbe. V založbi, ki je včasih veljala za kulturno institucijo!
Po nekaj letih sem imel tega zadosti, zlasti zato, ker je prišlo do tega, da je več pomenilo to, če je nekdo pridobil izdajateljske pravice za Dana Browna, kot pa če je izdal kakšno dobro slovensko knjigo, ki je imela jasno nižjo naklado. Za urednika, ki je po mojem prepričanju soustvarjalec in iskalec literarnih tokov, se mi je to zdelo sramotno in ponižujoče biti služabnik tega ali onega prodajalca, ki ga bo v letu ali dveh sicer odnesel kakšen neuspeh, saj je znal samo blebetati, delati pa ne, toda vseeno bo vedno znova njegovo mesto zasedel nov klon. Takrat sem se odločil, da sprejmem povabilo in poskusim v politiki uresničiti kakšno od svojih idej za kulturo.
Direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik je na okrogli mizi Pogledov dejal, da je ključ za prenovo kulture v prenovi ministrstva. Se strinjate z njim?
Se strinjam, in to v več pogledih. Najprej zato, ker je bilo to ministrstvo, ki je po načinu mišljenja in po večini struktur, predvsem pa po birokratskem pristopu, ostalo po družbeni spremembi in novi državi nedotaknjeno. To je sčasoma postalo vedno večja ovira, predvsem zato, ker je tudi na področju kulture prišlo do vrste podzakonov, ki urejajo vsako podrobnost – a ravno zaradi njih se ne da nič novega narediti, ker je vse potrebno že v zabetoniranih zakonih in predpisih. Kultura pa seveda se spreminja, spreminja se način subvencioniranja, spreminjajo se mediji kulture, zaradi digitalizacije se spreminja svet in še marsikaj, kar se je še pred kratkim zdelo nepredstavljivo – ministrstvo pa se ni spreminjalo.
Notranji razlog pa je, da je nekdanje ministrstvo za kulturo postalo birokratski fevd. Tukaj sicer kultura ni nobena izjema, vsa ministrstva so se kot kompas prej ali slej obrnila v prevladujočo smer področnega birokratskega fevdalizma, saj vemo, da je v naravi institucij, da proizvajajo birokracijo zaradi nje same. V praksi to pomeni, da srednji birokrati tako odlično vodijo celoten sistem, da ta postaja vedno bolj nespremenljiv. Vedeti morate, da celo državo vodijo srednji birokrati, ki se tudi najbolj upirajo spremembam in reformam. Oni so namreč tisti, ki natančno vedo, kaj je treba narediti, da nekdo pride do sredstev, kako je treba pripraviti vhodno prošnjo in izhodni dokument za podpisnika. Če recimo končnega podpisnika zanima, za kaj res gre pri kakšnem projektu, se mora odpraviti kar lepo število listin nazaj, da se dokoplje do opisa projekta – vse ostalo so same birokratske listine. Te pa so skrbno pospravljene po celem ministrstvu, nikoli le pri enem človeku; jasno, vsak uradnik je zelo velik specialist za to ali ono področje. Govorim sicer malce metaforično, ker je to moje področje, a vsekakor je treba spremeniti več stvari.
Priti mora do sprememb določenih komisij in podinstitucij , ki so se preveč razrasle, oziroma točneje, preveč razparcelirale na drobna področja, namesto da bi združevale. Obenem seveda drži, da so se pojavila nekatera povsem nova področja, ki jih je kot takšna treba obravnavati. Ustanovitev superministrstva nam ne glede na to omogoča, da združujemo dosedanje zbirokratizirane fragmente, ki so bili doslej razdeljeni vsak posebej na treh ministrstvih. Ta nekdanja ministrstva so imela skupne projekte, za katere se po leto in več ni dalo dogovoriti, kako jih bodo izvajali, ker temu ali onemu to ni ustrezalo ali pa ker se niso zmogli zmeniti, kdo bo vodja projekta. Zdaj smo z združitvijo premešali sestavne dele in nenadoma se izkazuje, da vse to čisto gladko teče. Na prakso pa moramo še malo počakati, birokrati se ne dajo kar tako.
Naslednji projekt je debirokratizacija: gre za poudarek na vsebinah, pred tem pa moramo končati pregled vsega, kar financiramo. To je bilo dolgo nedotaknjeno in šele s to nesrečno uredbo o prepovedi sklepanja pogodb – ki res ni bila najbolje izvedena, zdaj pa so vzpostavljene vse ustrezne korekcije – smo dobili celovit vpogled v to, kakšne pogodbe so na ministrstvih. Gre za osupljivo število najrazličnejših pogodb, na osnovi katerega šele vidimo, s čim vse se ministrstva ukvarjajo. Doslej je imelo nad tem pregled samo srednje uradništvo in to je pripeljalo do tega, da so se marsikje ukvarjali z vrsto stvari, ki niso potrebne. Imeli smo serije svetovalnih pogodb, pa pogodb z odvetniki, sredstva so prejemala društva, ki so si med seboj na moč podobna ali pa so se celo razdelila na več društev in tako prejemala še več denarja. Fantazija črpanja sredstev je bila neizčrpna in zato je bil skrajni čas, da ugotovimo, kaj vse v tej državi financiramo kot umetnost in kaj vse je priklopljeno na kulturni proračun in kdo vse je v enem javnem zavodu v službi, v drugem pa na pogodbi. Za to je šlo, nikomur na misel ne pade, da bi bil cenzor, z vsebino teh pogodb se bodo ukvarjali sveti zavodov, ne politika.
Omenili ste svete zavodov: ti so ključni za reformo javnih zavodov, ki jo je v zadnjem mandatu pripravljala posebna strokovna skupina. V zvezi s tem ne gre samo za tehnikalije, temveč tudi za vizijo sodobne kulturne politike za sodobno družbo. Kje v tem kontekstu vidite ključne poudarke tega mandata?
Tudi tukaj mora priti do modernizacije. Dejstvo je, da se slovenska kultura v pretežni meri financira iz proračuna. Številni predlogi, da bi k vlaganjem v kulturi spodbudili zasebne vlagatelje ali donatorje, se niso uresničili, rezultat pa je, da so se kulturniki navadili biti odvisni od jasli davkoplačevalcev, saj jim je tako zelo udobno. Na to so se navadila tudi ministrstva in oboji so postali izvedenci za birokratsko izvajanje kulture. Spet smo pri srednjih uradnikih.
Posledica v zadnjem času je, da se kultura skrajno ideologizira in tako brani svoj birokratski fevd, pri katerem se napaja. Nastopanje na trgu je seveda mnogo bolj tvegano. Ampak da ne bo nesporazuma: nikakor ne trdim, da je nastopanje na trgu enako za vsa področja kulture! Določeno področje, denimo kulturna dediščina, lahko odlično sodeluje z gospodarstvom in turizmom, zato je za to področje treba zakon ustrezno prirediti. V državah, ki imajo zgodovino, je to preizkušeno, in mi zgodovino imamo, saj smo del Evrope. Na drugi strani pa so področja, kjer trg ne more biti merilo, na primer poezija. Čisto nič narobe ni, če se proda samo dvesto izvodov tudi vrhunske pesniške zbirke. Pa ni tukaj Slovenija nobena izjema – tudi v Nemčiji večina pesniških zbirk, razen če gre za najbolj znane avtorje, komaj preseže petsto prodanih izvodov. Tukaj se vračava k temu, da moramo ponovno vzpostaviti močne urednike, ki bodo znali vztrajati pri tem, da je ta-in-ta knjiga tako pomembna, da se mora objaviti, ne glede na pričakovan tržni uspeh. Odlična poezija to zasluži, pomembni literarni tokovi to zaslužijo, o tem, kaj to je, pa morajo odločati uredniki, ne direktor. Amerika je zahtevno, eksperimentalno literaturo porinila v univerzitetne kampuse, v Evropi pa je to še vedno drugače in zato so uredniki še vedno nujno potrebni kot kvalifikatorji tistega, kar je poezija oziroma literatura z resnično težo, na drugi strani pa je plaža, ki nastaja v drugačnih okvirih.
Pri tem pa nihče še ni iznašel definitivnega recepta, kaj se prodaja, kaj pa ne: lahko se odlično prodaja tudi vrhunska literatura. Tipičen primer je Umberto Eco z Imenom rože, pa tudi s Foucaultovim nihalom, čeprav je slednji še bistveno težji roman, ki sta se po vsem svetu odlično prodajala. Podobnih primerov je še cela vrsta, denimo južnoameriški bum pred časom, in za katerokoli obdobje bi našli primere visoko kakovostne literature, ki je bila tudi tržno uspešna. Pri nas recimo to velja za Jančarja, priznati pa je treba, da je v ozadju večine teh uspešnih zgodb tudi pametna marketinška strategija. Samo dobra literatura ni dovolj. Ravno zato je vloga urednika tako pomembna: poskrbeti mora za odlično knjigo, nato pa ji v založbi priboriti ustrezno promocijo, se pravi zadosten vložek v reklamo. Kadar se to izide, imamo dobro literaturo, ki je hkrati še prodajna uspešnica.
Je to tudi vaš pogled na to, kako naj bi delovala Javna agencija za knjigo?
To bi lahko bil del te zgodbe, sicer pa je zgodba agencije za knjigo predvsem to, da za svoje funkcioniranje na leto požre 451.194 evrov: to so sredstva za prostore, elektriko, za druge stroške in plače zaposlenih. To je zelo veliko denarja. Če bi bila JAK založnik, je to znesek subvencij za sto pesniških zbirk na zgornjem robu subvencij za poezijo.
Bolj pomembno pa je to, da so se tudi v slovenski kulturi, ki nesporno potrebuje javna sredstva, razpasli organizmi, ki se prisesajo na denar in ga nato posredujejo naprej. To pomeni, da gre denar davkoplačevalcev, ki prihaja s tega ministrstva in je namenjen založnikom, še prek enega posrednika, v tem primeru agencije, ki ga dejansko razdeli založnikom. Pri nas je enako tudi pri filmu, drugod po svetu pa so posredniki še nekakšni menedžerji denimo med umetnikom in galeristom in podobno – vse to so predvsem prestrezniki denarja. Pri tem pa moramo vedeti, da je bil namen pri ustanovitvi tako JAK kot filmskega sklada oziroma centra dober: zamišljeno je bilo, da to ne bosta prestreznika, pač pa instituciji, ki tudi sami ustvarjata svoja sredstva – to v zakonu o JAK jasno piše – in svoji področji na ustrezen način spodbujata. Recimo od založnikov zahtevati in izpogajati višje honorarje, pa tudi pridobivati sponzorje in druge donatorje za svojo dejavnost oziroma se kako drugače financirati. Pri filmu se je to do neke tudi zgodilo, na JAK trdijo, da se to ne da, dejstvo pa je, da so se pretvorili v klasične prestreznike denarja, ki so hkrati birokratska depandansa nekdanjih ministrstev za kulturo in za znanost, obenem bi bili pa radi neodvisni. Pri tem gre seveda za nekdanje uslužbence teh dveh ministrstev, ki bi radi še vedno prejemali ves denar od države, z državnim uradništvom pa nočejo imeti nič. Pri tem pa ne ustvarjajo nobenega svojega denarja, ampak samo razdeljujejo denar iz proračuna.
Najprej smo res nameravali obe agenciji ukiniti, ker so številke neizprosne. Nato sva se z ministrom usedla in se odločila, da naredimo še en sestanek z direktorjem JAK Slavkom Preglom, ki je bil tukaj v moji pisarni, prisotna je bila še direktorica direktorata za umetnost Barbara Koželj Podlogar, in pogovor o tem, kaj vse bi JAK lahko še počel, je bil zelo produktiven. Direktor je plodno sodeloval, tako da sem imel občutek, da se bo zadeva dobro razpletla, kar bi bilo tudi edino normalno, saj sem Slavka Pregla dolgo poznal in cenil. V medijih je istočasno potekala velika gonja zoper ministrstvo, mi pa smo po tistem uspešnem pogovoru najprej gospoda Pregla obvestili, da JAK ostaja, si pa bo morala določena sredstva zagotoviti sama. To je bilo povezano tudi s tem, da je do zmanjšanja sredstev prišlo pri vseh prejemnikih in da je delovanje JAK v primerjavi z enakim delom na ministrstvu predrago. Direktor se je zahvalil, ker smo v teh težkih časih ohranili agencijo, nam segel v roko, nato pa odšel in začel pisati peticije proti temu, da bi zmanjšali število zaposlenih. Od takrat naprej se ne ustavi tok peticij, pisem, podpisov, vedno novih izračunov, kar v končni fazi pomeni predvsem to, da gospod direktor, namesto da bi se prilagodil temu, da bo denarja pač manj, ker je tudi zaposlenih manj, ni v zvezi s tem predstavil niti enega novega programa ali načrta dela v okviru novih razmer, pač pa obilico protestnih tekstov. Celo iz Moskve, iz dežele Putina, ki slovi kot izredno demokratična na vseh področjih, še prav posebno pa v vprašanjih literature, je prišlo protestno pismo zaradi ukinjanja JAK. Že tedne niso naredili nič, razen da nenehno zborujejo na KOKS, pa na Društvu pisateljev pa še kje, in vse to samo zato, da bo nekaj birokratov imelo službe. Dejanski problem in izziv pa je denar spraviti neposredno do umetnikov oziroma do založnikov. Moj problem pa je natanko to – spraviti čim več denarja za književnost rebalansu navkljub do založnikov in avtorjev; profesionalno hinavstvo direktorja JAK me ne zanima. Če je JAK pri tem ovira, moramo pač razmisliti, kako bomo to oviro obšli.
Zadnja prava ministrica za kulturo Majda Širca je poudarjala švedski model s številnimi avtonomnimi agencijami, na ministrstvu za kulturo pa ima precej večja Švedska kar petkrat manj zaposlenih, kot jih je pri nas. Bi rekli, da je to vsebinska razlika med političnimi strankami, da se je gospa Širca zavzemala za bolj avtonomne posrednike, vi pa se zavzemate za čim bolj neposredno povezavo med državo in ustvarjalci?
Najprej moramo vedeti, da Švedska nima za seboj petdesetih let socializma in dvajsetih let postsocializma, kar pomeni, da izhaja iz popolnoma drugačnih izkušenj. Ima tudi popolnoma drugačne izkušnje z birokracijo in je sploh popolnoma drugačen kulturni in tudi knjižni trg, če malo ostanem pri tej temi. Podobno velja za Dansko: tam je tako, da se najboljše prodajajo izvirne danske knjige, ne pa dani browni in podobno. Tržne zvezde so danski avtorji.
Druga stvar pa je, da kadar imajo v tujini takšne agencije ali podjetja v državni lasti, vzemimo recimo kar primer lipicancev, ki jih imajo v Avstriji tako kot pri nas v državni kobilarni v Pibru blizu Gradca: direktorji takšnih agencij in podjetij so lahko samo vrhunski strokovnjaki, za katere je mesto direktorja v državni službi vrhunec kariere in bo tam pustil svojo dušo. Pri nas pa bo spretno izkoristil vsa birokratska sredstva, da bo nagrabil čim več denarja in naredil čim manj. Tako to je, v socializmu se je pač tako delalo, in pri nas žal agencije niso zaživele tako, kot je bilo zamišljeno, temveč so se spremenile v neodvisne birokratske depandanse za požiranje državnega denarja.
Predsednik Nacionalnega sveta za kulturo, filmski režiser in dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Miran Zupanič, je pred dvema mesecema za Poglede izjavil, da imamo v kulturi še vedno socializem oziroma v veliki meri državno financirano in vodeno kulturo. Obenem pa od kulturnikov pogosto slišimo tožbe o tem, kako kultura nima takšnega odmeva v javnosti, kot ga je imela nekdaj, ko je bila vest družbe. Se vam zdi, da je med tema dvema dejstvoma kakšna povezava?
O tem, kako je bilo včasih vse boljše, govorijo predvsem tisti kulturniki, ki so bili takrat mladi in je bil zanje ves svet lep. Te spremembe so doletele ves nekdanji socialistični lager. V časih in krajih socializma, torej tudi pri nas, je bila kultura nekaj povsem drugega. Takrat je pesniška zbirka lahko zamajala režim, partija je sestankovala po celi državi, če se je pojavila pesniška zbirka, ki je izražala blasfemičen odnos do totalitarne ureditve ali do svetle partijske zgodovinske vloge. Literatura in kultura sta imeli nesluteno moč. V demokraciji imata drugačno moč, moč bolj integralnega mišljenja, moč emocionalne inteligence in še vedno ima močan vpliv na družbo, saj utrjuje določeno moralo. Nima pa takšnega družbenega vpliva, da bi se zaradi kulturnih dogodkov ali knjig sestajale vlade in politične stranke ter razpravljale o tem, kaj da dela kultura. Tega ni več.
Zgodilo se je obratno: najbolj ideologiziran del družbe je prav ta, ki se ukvarja s kulturo. Prežet je z nekakšno nostalgijo, ampak po moji sodbi gre za to, da so v veliki meri pozabili, kakšno je življenje v enopartijski državi res bilo. Pred kratkim sem bil na podelitvi Valvasorjevih nagrad, kjer je neka gospa, ki je menda predsednica komisije za podelitev Valvasorjevih nagrad, v utemeljitvi nagrad primerno govorila o grdem kapitalizmu, omenjala je, seveda negativno, nekdanjo britansko premierko Thatcherjevo, posebej pa o tem, kako so zdaj nastopili hudi časi za muzeje, in je eo ipso med vrsticami nedvomno zatrdila, da je bil prejšnji režim za muzeje boljši. Socialistični muzej – to je contradictio in adiecto, saj je bil vedno potvorba zgodovine. Dobro vemo, da so v socializmu iz knjižnic, ki so neke vrste muzeji, pobrali vse knjige, ki niso ustrezale dogmatični resnici, kaj so pobrali iz klasičnih muzejev, pa niti dokumentirano še ni bilo. To nostalgično prepričanje o idili v preteklih časih nekapitalističnega tipa se je res trdno prijelo, čeprav je povsem brez pameti – za povrh kot svojo vrhovno avtoriteto navajajo Slavoja Žižka, pri čemer on seveda govori nekaj čisto drugega. Tega, da naj bi bili časi za muzeje v socializmu boljši, najbrž ne bi zinil. Čeprav se nikoli ne ve. Gre za skrajno banalizacijo in za popolno pozabo realnega življenja v tistih časih.
Ključna besedna zveza že v imenu osnovnega področnega zakona je »uresničevanje javnega interesa na področju kulture«. Za zadnji mandat je prevladalo prepričanje, da je bilo v smislu modernizacije storjenega zelo malo. Kakšna pa je vaša vizija za ta mandat in kaj konkretno nameravate storiti?
V prejšnjem mandatu je bilo storjenega ne zelo malo, pač pa nič. To zelo dobro vem zato, ker sem bil državnozborski poslanec in član odbora za kulturo. Oziroma če sem čisto natančen: kar je bilo narejenega, je bilo ideološko, razpaslo se je cel kup novih komisij in vseh mogočih drobnih institucij, v katere je odtekal denar. Birokratizacija se je samo nadaljevala.
Javni interes v kulturi je nekaj, kar bo vsaka stranka deklarativno postavila na najvišje možno mesto. To je res in je lepo in besede tudi nič ne stanejo. V realnosti pa bi vse stranke razen dveh minornih prav tako ukinile samostojno ministrstvo za kulturo in ga združevale na podoben ali celo enak način kot mi, saj je evidentno, da se vrsta reči podvaja.
Seveda pa je jasno, da javni interes za kulturo obstaja in mora obstajati. Ključno pri tem je, da se finančno podpira tiste segmente kulture, ki so resnično ranljivi, pomenijo pa nekaj, kar je za kulturno življenje naroda nujno potrebno in je pogosto povezano z jezikom in literaturo. Hkrati pa je v javnem interesu tudi to, da tisti del kulture, ki na trgu ima določen potencial, ustrezno podpremo tako, da se ta potencial lahko uresniči. Vedeti moramo, da zasebni vlagatelji nimajo nobenega interesa, da bi vlagali v kulturo, ki se ukvarja predvsem s poglabljanjem ideoloških sporov, saj od tega nihče nima nič, v primernih okoliščinah pa bi gotovo obstajal interes za vlaganje v kulturno dediščino, pa v gledališče, morda glasbo in še kaj.
Kultura, ki se ukvarja sama s seboj, preverja pa se z birokratskimi modeli in se jih tudi oklepa, saj je iz njih obilno črpala z najmanjšim možnim naporom, si bo težko našla tako mecene kot druge vire denarja.
Minister Turk je v prvih dneh te vlade napovedal, da se bo s finančnim ministrstvom začel dogovarjati o določenih ugodnostih za vlaganja v kulturo, pa verjetno tudi v znanost in šolstvo. So bili v zvezi s tem že storjeni kakšni koraki?
Zaenkrat za to še ni bilo časa, ker je bila vrsta bolj nujnih ukrepov. V kontekstu interventnega zakona in rebalansa proračuna smo se s finančnim ministrstvom trdo pogajali za vsak evro, da bi ostal na našem velikem ministrstvu. Šlo je za to, da smo morali na veliko utemeljevati, kako zaradi združitve treh ministrstev le ni prišlo do takojšnjih prihrankov, kot so si nekateri predstavljali. To bo nastalo šele kasneje, saj gre zdaj lahko za hitrejše in lažje vsebinsko sodelovanje in nadgrajevanje sorodnih kulturnih področij, kar bo prineslo tudi pocenitev.
Dober primer so recimo samozaposleni v kulturi, o katerih se trenutno veliko pogovarjamo, ker spreminjamo pogoje za pridobitev različnih nivojev tega statusa. Jih spreminjamo – ampak znotraj rebalansa pa je postavka za samozaposlene ostala nespremenjena, takšna, kot smo jo postavili. Postavili smo jo na osnovi prejšnjih let in ostala je nedotaknjena. Bomo pa res zvišali merila za to, kdo je upravičen do tega, da mu država plačuje vse socialne prispevke. Ti upravičenci naj bi odslej bili samo res dobri umetniki. In da ne bo pomote: tudi v socializmu je bilo tako, to vem iz lastne izkušnje, saj sem ta status nekaj let imel. Vem, da je treba trdo delati, da preživiš, važno pa je tudi, kaj delaš, tako za pridobitev kot za ohranitev statusa.
Vedeti morate, da gre med samozaposlenimi kulturniki za orjaške številke: samo arhitektov je okroglo 500. Pri tem gre gotovo v precejšnji meri tudi za neurejene razmere v arhitekturnih birojih, ki si prek samozaposlenih sodelavcev nižajo stroške dela; torej je treba reči bobu bob in se lotiti problema tam, kjer dejansko je, ne pa tam, kjer bi se ga dalo rešiti na najbolj udoben način in na račun davkoplačevalcev. Imamo pa tudi napol komične primere, ko bi nekdo rad dobil status fotografa s plačilom prispevkov vred, ker je enkrat razstavil svoje slike v domači gostilni. In podobne stvari – to pa seveda ne gre, kar pove že zdrava pamet.
Dobra štiri desetletja ste v slovenski kulturi, trenutno pa naj bi se po vaših besedah spremenila bolj kot kadarkoli v tem času. Bi se dalo reči, da ste v najbolj radikalnem obdobju svoje kariere?
Verjetno je res eno bolj radikalnih, morda ni ravno najbolj radikalno, ker sem nenazadnje prav kot samozaposleni doživel marsikaj – napisal in opravil sem razen številnih kritik in esejev nekaj zanimivih praktičnih dramaturgij, povezanih s teatrom in z tudi veliko neuspešnih prošenj za kakšno redno zaposlitev, ki niso uspele. Morda je bila tisto radikalna faza zato, ker sem se zaradi vseh teh izkušenj verjetno tudi strokovno in družbenomoralno največ naučil.
Najsi bo moje trenutno delo radikalno ali ne, se mi vsekakor zdi smiselno. V teh razmerah naši spomeniki, ki jih bomo pustili za seboj, ne bodo veliki infrastrukturni projekti, recimo gradnja NUK 2 je sicer dobila nov načrt, vprašanje pa je, kako bo s sredstvi. Lahko pa poskrbimo za debirokratizacijo, za modernizacijo javnih zavodov, modernizacijo ministrstva, spremembo določil za samostojne umetnike, pa tudi resen in izvedljiv Nacionalni program za kulturo. Dosedanji so bili spisek neuresničljivih želja – kaj pa nam pomaga tak spisek?
Govorite o vrsti instanc, komisij, pa o srednjem uradništvu in birokratskih postopkih – vse to so instrumenti za izogibanje odgovornosti.
To drži, treba pa je opozoriti na dvoje: komisije so seveda tudi objektivna strokovna pomoč. Nihče ne more sam dovolj dobro in neposredno poznati vseh področij. Seveda pa je nosilec odgovornosti tisti, ki komisijo izbere in se tako ali drugače odloča na osnovi njenih priporočil. Če se odločevalec te odgovornosti otrese tako, da trdi, da samo podpisuje priporočila strokovnih komisij, to pomeni, da ne opravlja svojega dela.
Rad bi poudaril, da nisem prišel na ministrstvo zato, da bi uveljavljal kakšno rigorozno politiko do kulture. Moj cilj je ohranjanje zdrave pameti pri povečevanju finančnih apetitov in pri nostalgiji dela kulture, ki se za nazaj ideologizira v nekakšen sentimentalni postsocializem, ki je za stare zahodne demokracije lahko silno moden, za bivši socialistični lager pa to preveč spominja na revanšizem ideoloških in materialnih odvisnikov od starega ancien régima. Hkrati pa zaradi vsega povedanega tista politika, ki je bila nosilna pri spreminjanju Slovenije v demokratično državo, s precejšnjim odporom gleda na nenavadno zgodovinsko pozabljenje in postaja precej rezervirana do tovrstne politične kulture. Posebej, ker gre s tem v zvezi tudi za spremljevalno moralno marginalizacijo delovanja Udbe. Mar tudi človekovih pravic v preteklosti ni več kršila? Pa tudi navadni ljudje, ki v sedanji krizi vidijo za svoj račun protestirajoče kulturnike kot pijavke, pripete na proračun. To so s svojimi nepremišljenimi in nesolidarnimi potezami povzročili sami. Upreti se vsemu temu z zdravo pametjo pa je zelo velik izziv.
Dr. Vasko Simoniti in Majda Širca sta velik del svojih mandatov posvetila ukvarjanju z RTV Slovenija. Koliko se nameravate s tem ukvarjati vi?
Čim manj, sploh zato, ker je to najzanesljivejša pot v ideološke konflikte. Čeprav seveda ni sporno, da gre za nekakšen čuden zavod bolj davčne narave, saj ga avtomatično plačujemo vsi, ki imamo elektriko. Nekoliko nenavadno je, da ima tak zavod velik vpliv na politično propagandno zaustavljanje krizne reforme, pri tem se ga pa kriza ne dotika. Naročnina je ostala nespremenjena in mislim, da bi del tega denarja moral biti porabljen tudi za druge medije, ki so v javnem interesu.
Vseeno pa nimam namena, da bi se ukvarjal z ideološkimi temami, saj novinarje spoštujem in sem prepričan, da bodo sami našli svojo pot. Če prej ne pa takrat, ko bodo njihovi politični gospodarji ugotovili, da nimajo več denarja zanje, ker sta jim padla gledanost in naklada.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
