Pogovor z Mitjo Čandrom, programskim direktorjem EPK
Naloge umetnosti spet postajajo substančne
Foto: Tadej Regent
14. 01. 2012
Z Mitjo Čandrom, programskim direktorjem Evropske prestolnice kulture – Maribor 2012, smo se nekaj dni pred začetkom največjega – vsebinskega – kulturnega projekta v samostojni Sloveniji pogovarjali predvsem o tem, v kako drugačnih časih se je prestolnica snovala in kako zavidljive razvojne potenciale ima Maribor.
»V primerjavi z veliko večino drugih evropskih mest z okrog sto tisoč prebivalci Maribor nima slabe kulturne infrastrukture. To pomeni, da bi kultura v povezavi z znanostjo ter na znanju temelječem podjetništvu lahko pomenila veliko priložnost za to mesto.«
V Sobotni prilogi Dela ste zapisali, da je projekt evropskih prestolnic kulture »praznik evropskega optimizma«. V času, ko že dobra tri leta poslušamo o tem, da živimo v letih najhujše krize po letu 1929, zadnje mesece in tedne pa se ta še stopnjuje, je to prav ohrabrujoče stališče. Me pa vseeno zanima, koliko bo ta kriza tematizirana v projektih EPK Maribor 2012 – ali gre za prevelik vsebinski zalogaj, ki se ne bo prilagajal aktualističnim zgodbam?
»Evropski optimizem« je predvsem stvar izhodiščne ideje Meline Mercouri iz osemdesetih let preteklega stoletja. Takrat je šlo za evropsko idejo kot nekaj, kar izhaja iz kulture oziroma umetnosti, sovpadalo pa je s padcem oziroma taljenjem železne zavese, ko smo vsi skupaj potrebovali nekakšne skupne – in hkrati nove – zgodbe. V naslednjih letih so se tej izhodiščni ideji pridružile še nekatere druge, med njimi tudi angažiranost prestolnice kulture, ki je sploh danes zame ključna.
Rekel bi, da je tudi evropska dimenzija danes še bolj pomembna, kot je bila pred kakšnimi desetimi leti. Evropa nekako poka po šivih, čeprav si tega še nihče ne želi zares priznati oziroma se soočiti s tem – vsaj med intelektualci to spoznanje ni dovolj jasno artikulirano. Vedno bolj postaja vidno, kako se družba začenja ločevati na različne socialne, nacionalne, najrazličnejše interesne, celo generacijske skupine, vse to pa kaže, da pri današnji Evropi za lepilo potrebujemo še kaj več kot le evro. Zadnje tedne v medijih poslušamo in beremo le o tem, da je obstoj Evrope odvisen od preživetja evra. To je logičen sklep prepričanja, da je materialna, finančna sfera osnova, na kateri nastaja vse ostalo. Jaz sem, nasprotno, prepričan, da moramo znati izgrajevati in vzdrževati predvsem skupno zavest – če te nimamo, nam noben evro ne more pomagati.
Pri EPK smo evropsko dimenzijo poskušali vpeljati na različne načine – to tako ali tako nenehno terja tudi Bruselj. To gre včasih v take banalnosti, da te kakšni uradniki sprašujejo, če bodo po mestu plapolale evropske zastavice. Doslej jih menda niso imeli še nikjer, ampak očitno še niso izgubili veselja do tega vprašanja. K sodelovanju pri EPK pa smo pritegnili več kot dvajset veleposlaništev in kulturnih centrov, tako da bodo v posameznih mesecih oziroma tednih v tako imenovanih fokusih različne evropske države od Avstrije, Italije, Nemčije, Francije, Velike Britanije in Španije do Rusije, Švice in Turčije. Upam, da bomo s tem nekaj prispevali k utrjevanju evropske zavesti.
Na globlji ravni pa mislim, da gre za strukturno vprašanje: evropsko idejo oziroma evropskega duha vidim na dveh nivojih. Na eni strani je nivo pluralnosti, se pravi strpnosti do različnih govoric in drž, na drugi pa gre za ambicioznost duha; na ta nivo se žal pogosto pozablja. To pomeni ne le to, da omogočamo raznovrstnost, temveč tudi eksplicitno zahtevo po določenih standardih. Če to dvoje uspemo vsaj približno izpeljati, bomo pozitivno dimenzijo evropske ideje dosegli. Seveda bi si vsak človek želel realizirati ideale, ampak to je v celoti pač nemogoče. Ima pa Evropa kajpak tudi svojo negativno komponento; če je ne bi bilo, ne bi bilo dveh svetovnih vojn, pa genocidov – nazadnje pred samo šestnajstimi leti v Srebrenici –, kar pomeni, da moramo biti pri govorjenju o evropski ideji tudi previdni.
Mar to ne pomeni, da gre pri pozitivnem evropskem duhu po svoje tudi za iskanje nadnacionalnega konsenza, sožitja?
Točno to, gre za preseganje raznih vrst partikularizmov, po drugi strani pa jih je seveda tudi treba pustiti živeti. Ne gre nam za talilni lonec, za medsebojno izenačevanje. Ravno to je velika duhovna težava: kako biti skupaj in hkrati ostati različni? To je res težak projekt: Amerika se je s talilnim loncem odločila za drugačno pot, tam si kot zasebnik lahko karkoli, javno pa si Američan, pri nas pa tudi kot javna oseba ostajaš Nemec, Slovenec, Avstrijec, Italijan – poleg tega si pa še Evropejec.
Maribor se je sprva projekta lotil pod geslom Čista energija, potem pa ste se odločili za drugačne rešitve. Kako to?
Ja, zdaj uporabljamo geslo Zavrtimo skupaj! Morda je bolj povedna angleška verzija The Turning Point. Gre za željo, da se stvari obrnejo, da se v družbi nekaj spremeni. Od kandidacijskega postopka pred pol desetletja so se stvari zelo spremenile – takrat je bilo videti bistveno manj problemov, kot jih je danes. Izkazuje se, da mora EPK v teh časih imeti precej bolj substancialno vlogo v smislu impulzov družbi, da se mora premakniti naprej. Gre za pomen kreativnosti, sodelovanja, kar ima oboje danes mnogo širši pomen kot pred le nekaj leti. S tem novim geslom poskušamo apelirati na ljudi, da se v vse to aktivno vključijo: ne gre nam samo za serijo dogodkov, ki jih pripravljamo v okviru EPK, temveč si želimo reakcijo. To so seveda želje in to je nekakšen slogan, a upam, da ga bodo ljudje vzeli za svojega in res postali del tega procesa.
Na programu EPK Maribor je 412 projektov in več kot tisoč dogodkov. Nekatere dosedanje prestolnice so ubrale drugo pot: manj projektov, a te izjemno ambiciozne. Je vaša odločitev za več projektov tudi povezana s to strategijo aktivacije občinstva?
Delno je, dejstvo pa je tudi, da je res kompleksne projekte na najvišjem nivoju potrebno pripravljati vsaj tri, štiri leta vnaprej, saj zahtevajo mednarodne koprodukcije, velika sredstva in drugačno logistiko. Jaz sem programski direktor postal šele oktobra lani, torej približno eno leto in četrt pred začetkom cele zgodbe. To je pomenilo, da sem se v precejšnji meri moral oprijeti tistega, kar je že bilo na mizi, in poleg tega v okviru danih možnosti, predvsem pa sredstev poskusiti iz konkretnih razmer v prestolnih mestih potegniti, kar se da. Moja želja je bila predvsem to, da bi se programi navezovali na mesta in da bi imeli svojo interno logiko.
Tako smo prišli do štirih programskih sklopov: Terminal 12 je čisto umetniški, kot tak je najbližji večini programov dosedanjih prestolnic,čeprav ga skušamo fokusirati v raziskovanje prihodnosti; Ključi mesta, v identitetne kroge usmerjen programski steber, se ukvarjajo z geografskim in simbolnim središčem mesta, kar je pomembno zlasti v samem Mariboru, kjer je prav središče mesta izrazito devastirano ne le fizično, temveč tudi duhovno, saj ljudje ne prihajajo več v center mesta, ker tam nimajo kaj početi. Včasih je priti ali celo živeti v centru mesta pomenilo kvaliteto življenja, v Mariboru pa je to praktično mrtvo območje. Duha mesta je treba ponovno zagnati iz središča navzven in seveda naloga kulturne prestolnice ni obnavljanje fasad ali reguliranje poslovanja v mestu, lahko pa s konkretnimi vsebinami središče mesta reanimiramo.
Urbane brazde se ukvarjajo z družbenimi marginami, ki jih zaradi potisnjenosti v ozadje pogosto ne opazimo. Tudi tukaj gre za poskus lepljenja mesta na njegovih robovih, za reintegracijo socialnih skupin in za ustvarjanje ekološke zavesti, za odnos do biotske dediščine in celo do preskrbe z lokalno pridelano hrano. To so vse izjemno pomembne teme za prihodnost. Četrti sklop pa je Življenje na dotik, kjer gre za poskus odpiranja mesta v digitalno in s tem globalno sfero.
Očitno je, da EPK ne prinaša nobene nove infrastrukture, kar je v marsikateri dosedanji prestolnici zelo zaznamovalo projekt in mu dalo simbolno težo. Mislim pa, da smo vseeno pripravili zelo atraktiven program predvsem gledaliških gostovanj, pa različnih razstav ter predavanj o prihodnosti Evrope in sveta. Pomembno se mi zdi tematizirati nekatere bolj ali manj spregledane dele zgodovine Maribora, predvsem usode Nemcev in Judov. In sploh splesti micelij zgodb.
Maribor je v zadnjem stoletju zamenjal kar nekaj identitet: tudi vi sami ste v njem odraščali pred dobrimi dvajsetimi leti. Zdaj je verjetno precej drugačno mesto?
Tako je, v primerjavi na primer z Ljubljano je Maribor mesto izrazitih identitetnih prelomov. Zorko Simčič ga je poimenoval »mesto spodrezanih korenin«, Andrej Brvar pa je to utemeljil s tem, da se je po prvi svetovni vojni dotlej večinsko nemško prebivalstvo umaknilo, pribežalo pa je precej ljudi iz Primorske, ki je tedaj prišla pod fašistično Italijo. V precejšnji meri so bili to intelektualci in uradniki, ki so med drugim zaslužni za ustanovitev narodnega gledališča v Mariboru. Hkrati so prišli tudi Čehi, pa številni ruski emigranti in ljudje iz drugih delov takratne Jugoslavije, kar je v sorazmerno kratkem času pomenilo veliko spremembo značaja mesta, vseeno pa je jedro prebivalstva ostalo pretežno meščansko.
Po drugi vojni pa je prišlo do radikalne spremembe: Nemci so praktično brez izjeme odšli in morda se je prav zaradi tradicionalno nemške narave mesta še toliko več truda vlagalo v izbris meščanskega ter v vzpostavitev izrazito delavske identitete mesta. Zanimivo je, da se je v socializmu Maribor imel za jugoslovanski Liverpool, se pravi za delavsko mesto z bogato glasbeno sceno. Po letu 1990 pa so velike mariborske tovarne od Tama prek Metalne in tekstilne industrije naenkrat kolapsirale, kar je pomenilo ne le hudo ekonomsko, temveč tudi identitetno krizo, ki torej traja že dvajset let. Zdajšnja finančna kriza seveda pomeni še dodaten udarec in oviro pri iskanju nove, postindustrijske identitete mesta. Obstaja sicer nekaj manjših tehnoloških podjetij, ki imajo sedež v Mariboru, s samim mestom pa ne želijo imeti nobenega opravka.
Enako velja za mariborsko univerzo, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih nastala predvsem kot podpora industriji, ki je bila znana po močnih raziskovalnih oddelkih v tovarnah. Na srečo se je v zadnjem desetletju univerza kompletirala, dobila je filozofsko pa medicinsko fakulteto, prizadeva si vzpostaviti umetniške akademije; vse to verjetno pomeni, da bi univerza in znanje lahko bila prihodnost tega mesta. V tem kontekstu je kultura prav tako pomembna identitetna točka.
Priznati moramo, da v primerjavi z veliko večino drugih evropskih mest z okrog sto tisoč prebivalci Maribor nima slabe kulturne infrastrukture: ima nacionalni teater in opero, galerijo, muzeje, z Narodnim domom močan prireditveni center in solidno razvit nevladni sektor s Kiblo, Udarnikom, Pekarno in še nekaterimi drugimi institucijami. To vse pomeni, da bi kultura v povezavi z znanostjo ter na znanju temelječem podjetništvu lahko pomenila veliko priložnost za to mesto.
Kaj pa turizem? Ob kulturi se vedno več govori tudi o tem, koliko turistov pritegne atraktivna kulturna ponudba?
Seveda, pri tem pa ima Maribor že tako ali tako odlično lego: Pohorje je dosegljivo z mestnim avtobusom, kar ni zanimivo samo za turiste, temveč tudi v širšem merilu dviguje kvaliteto življenja v mestu. Iz mestnega središča si v desetih minutah pri vzpenjači, ta pa te v osmih minutah zapelje na več kot tisoč metrov nadmorske višine. Redkokatero mesto ima tudi vrhunske vinograde tako blizu, praktično res v samem centru. Statistično je Maribor povrhu bojda še najbolj sončno mesto v Sloveniji.
V primerjavi z Ljubljano ima Maribor eno zanimivo lastnost: kinomultipleks Kolosej je v strogem centru, nakupovalno »mesto« Europark pa je praktično del središča mesta, sicer na drugem bregu Drave, vendar zlahka dosegljivo tudi peš. Res obstaja vrsta elementov, ki bi temu mestu lahko omogočili zavidljivo kakovost življenja.
Tako je – ima pa tudi praktično nedotaknjeno strukturo srednjeveškega jedra. In s končno dograjenimi avtocestnimi povezavami so iz Maribora bistveno lažje dostopni tako Gradec – do katerega je le štirideset minut – kot Zagreb in Ljubljana. Mimogrede, s temi povezavami je postalo dokončno odveč tudi mariborsko letališče, za katerega se zdi še najbolj zanimiva ideja, da bi ga preuredili v letalsko pokopališče in iz tega naredili turistično atrakcijo.
Morda je to močvirniška nadutost, ampak iz Ljubljane se zdi, da je mariborska univerza vseeno preveč pasivna pri svojem uveljavljanju v družbi?
Pri univerzi se pač pozna, da je še vedno sorazmerno mlada. Mislim pa, da je novi rektor Daniel Rebolj v dobrega pol leta že začel vleči določene poteze, da bi univerzo bolj povezal z mestom; in tudi v okviru EPK imamo približno trideset projektov, ki se ukvarjajo prav s tem, kako vzpostaviti povezavo med tem otokom sredi mesta – prav paradoksalno je, da je vrsta univerzitetnih zgradb v središču mesta, pri tem pa univerza pogosto deluje, kot da s tem mestom nima ničesar. Ljudje z univerze ne obiskujejo dogodkov, v medijih ne objavljajo svojih refleksij o mestu in o življenju v njem; prav ta dialog bi radi vzpodbudili s projekti, kot je na primer Hiša znanosti.
Mislim, da je univerza kot specifična niša lahko eno od področij, na katerem bi se Maribor lahko vzpostavil kot alternativa Ljubljani. Seveda tega ne more doseči s kopiranjem ljubljanskih modelov, ampak z iskanjem novih priložnosti, te pa je treba razviti na najvišjo mednarodno raven. Najbrž res nima smisla odpirati še ene gledališke akademije v Mariboru, znalo pa bi biti zanimivo narediti vrhunsko lutkarsko šolo. Enako velja za medicino, za arhitekturo in druga področja, pač gre za nenehno borbo za identiteto, za ugled in za študente. In seveda profesorje. Dolgoročno gre za to, da mariborska univerza najde nekaj področij, na katerih bo številka ena, in da se nato študentje, ki jih ta področja res zanimajo, samoumevno odpravijo v Maribor – še toliko bolj, če niso Mariborčani, saj je vendar zanimivo študirati in dobiti izkušnjo študentskega življenja v drugem kraju. Univerza mora kratko malo dvigniti kvalitativne standarde, ostalo pride potem.
Ko ste ravno omenili kvalitativne standarde – v materialih EPK se pogosto omenja »vrhunska umetnost«. Čemu se dandanašnji lahko reče vrhunska umetnost?
To je vprašanje, kjer se hitro znajdemo na subjektivnem nivoju. Pogosto si poskušamo pomagati z referencami ustvarjalcev, je pa dejstvo, da tudi zelo referenčni avtorji lahko naredijo zelo klišejske izdelke. Včasih se naslonimo na uravnoteženost kategorij, kot so estetsko, etično in tako naprej, ampak v praksi navsezadnje pridemo na to, da mora vrhunska umetnost v celoti zadovoljevati ustaljena merila, obenem pa jih v določeni točki tudi kršiti in s tem prinašati nekaj novega. In tukaj sva spet pri »the turning point«, do katerega pa se pride šele, ko v popolnosti obvladaš diskurz in ga šele iz tega oziroma zaradi tega ne le lahko kršiš, temveč ga moraš kršiti, da greš lahko naprej. Tudi atonalna glasba ni nastala iz nič, pač pa iz popolnega obvladovanja klasike. Enako velja za ves modernizem in za postmodernizem, gre za iskanje novega onkraj okvirjev ustaljenega. Pri določenih delih se to zgodi bolj, pri drugih pa manj prepričljivo.
Že, vendar vse to se dogaja že vsaj sto let in zadnjih vsaj trideset let govorimo o postmodernizmu. Prihaja do paradoksa, da so visoki modernisti, kakršen je med Slovenci na primer Vinko Globokar, mnogo bolj radikalni kot generacije njihovih otrok ali celo vnukov. Ti pa govorijo o vračanju v preteklost ali celo ponavljajo geste izpred desetletij ...
Natanko to, ponavljajo geste! Duchamp je svoj pisoar razstavil že pred stoletjem, pa jih nekateri še vedno razstavljajo in o sebi še vedno mislijo, da so avantgarda. Pri tem imajo za seboj tudi številne kritike in akademike, ki jim ustreza, da gre za predvidljive in razložljive predmete. Refleksija vedno prihaja za produkcijo, in če se kasnejša produkcija pripne na obstoječo refleksijo, se nasloni na nekaj zanesljivega, na že razpeto mrežo.
Dejansko pa v zgodovini ni razvidnih pravil, so le bolj ali manj ciklični vzorci, kot je denimo interpretacija proze pri Davidu Lodgeu, ki govori o metonimični in metaforični umetnosti, se pravi, poenostavljeno rečeno, o bolj ali manj realističnih oziroma fantastičnih podobah sveta, ki se skozi čas ciklično izmenjujejo. Osebno mislim, da je čar umetnosti v tem, da nikoli ne vemo, kaj bo doseglo kakšen učinek, in še manj, kako bo delovalo v kasnejšem času. Če danes nekdo sredi mesta nag tako ali drugače provocira, ga bo komaj kdo opazil. Če le ponavlja neko gesto izpred desetletij, je to verjetno bolj skromno dejanje, če pa uspe dodati nekaj svojega in drugačnega, potem je to že nekaj novega.
Seveda smo pa tudi v umetnosti nasičeni vsega, vse nam je nenehno na voljo – veliko vprašanje pa je, kaj je tisto, kar nas resnično navdihuje? Časi pa postajajo takšni, da se vedno več ljudi sprašuje o tem, kakšno je njihovo mesto v družbi. Deset, petnajst let smo se z umetnostjo ukvarjali kot z nekakšno malo boljšo dekoracijo, ki sodi v prosti čas, morda bi lahko uporabil celo ameriški pojem »entertainment«, se pravi nekaj, kar predvsem skrbi za dobro počutje – zdaj pa naloge umetnosti spet postajajo substančne, ker se izgublja naša (samo-)gotovost. Pa ne govorim samo o sferi profesionalnih intelektualcev in umetnikov, temveč o mnogo širšem krogu ljudi, ki se vedno bolj ukvarjajo s svojim mestom v družbi in zato postajajo senzibilni za marsikaj.
Se na tem mestu morda približujeva zelo pomembni sintagmi za slovensko kulturno politiko, namreč »javnemu interesu«? In seveda javnim sredstvom in ključem za razdeljevanje teh sredstev. Že drugič v toku pogovora sva se dotaknila nekako bolj aktivne vloge javnosti, občinstva.
Javni interes je bil pri nas doslej večinoma povezan z razdeljevanjem denarja, lahko bi preprosto rekli s strukturo razreza, ki iz leta v leto izraža večje število sodelujočih. Zadnje čase to postaja bolj delikatno vprašanje: je res javni interes to, da se denar čim bolj razprši in da omogoči čim več delovanja tako institucijam kot samozaposlenim pa nevladnikom in organizatorjem festivalov in tako naprej – ali nam gre za to, da bi umetnost v družbi imela neko moč? Normativnost je seveda problematična, ker bi v tem primeru dobili državno umetnost ...
Pa saj jo že imamo.
To je po svoje res. Mislim, da bo tudi v kulturi prišlo do določenega prestrukturiranja, kriza je očitno pregloboka, da bi lahko vse ostalo tako, kot je bilo.
Zapisali ste, »EPK lahko uniči le neodgovorna politika«. Mar ni svojevrstna neodgovornost tudi preobilje, prenasičenost s kulturo?
Gotovo, v preobilju se marsikaj spregleda, ampak mislim, da gre pri politikih predvsem za nerazumevanje lastne pozicije. Naloga politike je omogočati kontekst delovanja vseh družbenih podsistemov: športa, kulture, šolstva in tako naprej. Znotraj tega konteksta pa mora dovoljevati avtonomijo, ki stroki omogoča vzpostaviti pravila igre. Pri nas pa politika ne le zagotavlja kontekst, temveč se hoče obnašati tudi kot neke vrste producent, ki uveljavlja svoje estetske in ideološke standarde – včasih manj, drugič bolj vidno. Tu ne gre za slabonamernost, ampak za strukturni problem.
Ob tem pa se nikamor ne premaknejo temeljne sistemske zadeve, od reforme javnega sektorja naprej.
V prvi polovici januarja vas ne čaka samo otvoritev EPK, temveč tudi premiera v ljubljanski Drami, kjer ste z Dušanom Jovanovićem in Evo Mahkovic soavtor predloge za uprizoritev Bobby in Boris.
In istočasno bo še premiera dokumentarnega filma o slepoti in besedah, Besede onkraj vidnega. Gre za razmerje med jezikovnim in vidnim poljem, projekt sva zasnovala z Matjažem Latinom. Tako šah kot vid sta zame zelo pomembni stvari, saj imam le nekaj odstotkov vida, za šah pa sem nekje do dvajsetega leta mislil, da bo moj poklic.
Slabovidnost verjetno na tej ravni šahovske igre ni več nobena ovira.
Ne, seveda ne. Poleg tega pa sem šahovnico tudi čisto dobro videl, seveda je pa šah toliko abstrakten, da se na resnejši ravni igra le v glavi.
Tudi programsko vodenje EPK je nekakšna ogromna partija šaha, bi se najbrž dalo reči.
Seveda je, in ravno tako kot pri šahu le racionalnost ni dovolj. Zanesti se moraš tudi na intuicijo, vodijo te tudi čustva, prevzame te zanos in razočaranja. Šah je ravno zato metafora življenja, ker ima vse te dimenzije. Pred nedavnim sem v New Yorkerju bral zanimiv članek o tem, kako je šah že prešel v post-računalniško dobo. Nekako ravno v času, ko sem sam zaključeval svojo šahovsko kariero, je računalnik prvič premagal človeka, to so bili tisti znameniti dvoboji Kasparova in računalnika Deep Blue v sredini devetdesetih. To je bil, mimogrede, za šah »the turning point«. Jasno je, da na določeni ravni razvitosti tehnologije računalnik lahko igra boljše od človeka, saj lahko preračuna toliko več kombinacij. Ko je človek naredil tako izpopolnjen računalnik, je moral šah na novo odkriti svoj smisel, svojo identiteto – zakaj bi človek še igral šah, če je bil sposoben narediti stroj, ki ga igra bolje? Pa se je izkazalo, da je lepota šaha ravno v tem, da ni popoln, da je človeški, da ne gre le za stroj, ki premleva kombinacije, ampak sledi intuiciji, zdaj napade po levem krilu, nato se brani na desnem krilu, žrtvuje kmeta, je previden – izjemno pomemben faktor šahovske igre je psihologija, sposobnost imaginacije in še marsikaj. Igralci so osebnosti, nepopisno različne med seboj, in enako različni so tudi njihovi pristopi k šahu. Šah bo preživel ravno zato, ker je tako človeški – tehnologija preračunavanja je le en del.
Pogledi, št. 1, 11. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
