Vincent Bontems, filozof znanosti in imaginacije
Napredek uma bo vedno polemičen
Foto: Na sliki Vincent Bontems
26. 09. 2012
Gastona Bachelarda (1884–1962), velikega francoskega misleca, filozofa znanosti in imaginacije, smo v Sloveniji začeli spoznavati šele konec devetdesetih let s prvim prevodom njegovega epistemološkega dela Oblikovanje znanstvenega duha. Širše zanimanje je zbudil prevod Poetike prostora, ki nam je predstavil drugo plat njegovega dela, poetično razmišljanje o imaginaciji. Po lanskem izidu še dveh prevodov, ki se dotikata poetične imaginacije, in ob petdesetletnici Bachelardove smrti je Francoski inštitut v Ljubljani priredil okroglo mizo o njegovem delu. Na njej je sodeloval francoski gost Vincent Bontems, filozof znanosti in tehnike, ki tudi praktično sodeluje pri znanstvenem delu – v mešani ekipi fizikov in filozofov dela v laboratoriju pri francoskem Komisariatu za jedrsko energijo. O Bachelardu je veliko pisal, konec maja pa je v Parizu pripravil mednarodni simpozij o njem.
Ime Gastona Bachelarda v Franciji zbuja spoštljivo občudovanje spričo skoraj mitske figure misleca. Kakšno je njegovo mesto v Franciji in drugod danes?
Bachelardovo filozofsko delo je zunaj Francije slabo poznano, vendar je zelo pomembno za razumevanje specifičnosti francoskih filozofov. Najprej zato, ker velja za zgled tega, kar bi lahko imenovali »vzpon po republikanski lestvici«: rodil se je po uvedbi zakona Julesa Ferryja o obveznem in laičnem javnem šolstvu iz leta 1883 in se je zahvaljujoč šoli vzpel po vseh stopničkah družbene lestvice, od položaja poštnega uslužbenca do profesorja na Sorboni, čigar obraz modreca z dolgo sivo brado se je pojavljal na televiziji.
Potem zato, ker je pot, ki jo je opravil, temeljito prenovila francosko filozofijo. Najprej je bil namreč profesor fizike in kemije, šele potem se je začel zanimati za filozofijo. Einsteinovo relativnostno teorijo in kvantno mehaniko je obravnaval v trenutku, ko sta se pojavili, kar mu je omogočilo, da je o znanosti razmišljal kot o dinamičnem procesu. Zgodovina mu je razkrila, da napredek znanosti poteka v treh fazah: znanosti najprej zadevajo ob ovire, zaradi katerih so problemi nerešljivi; potem izvedejo prelom, tako da spremenijo svoje osnove; nazadnje pridejo do stopnje, ki ponovno vključi prejšnje stanje kot poseben primer znotraj globlje in bolj univerzalne perspektive. Bachelard je o filozofiji razmišljal na podlagi take znanstvene dinamike: po njegovem mnenju mora tudi filozofija redno preoblikovati svoj način mišljenja, če hoče iti v korak z znanostjo svojega časa.
Gaston Bachelard: Voda in sanje
In nazadnje je Bachelard preoblikoval videnje kulture, saj je bil zanj poetični obrazec ali formula ravno tako pomembna kot matematična. S svojim stilom in tematskimi študijami je vplival na literarno kritiko in na študije imaginarnega.
Zato moramo v Bachelardu videti nekakšnega »skupnega prednika« številnih francoskih intelektualcev: filozofov, kakršni so bili Canguilhem, Foucault, Simondon, Serres, literarnih teoretikov, kakršna sta bila Barthes in Starobinski, sociologov, kot na primer Bourdieu, zgodovinarjev … Skratka: velik del francoske intelektualne pokrajine je razumljiv le če izhajamo iz Bachelardove dediščine. Bolje je mogoče razumeti tudi filozofa, kakršen je bil Deleuze, ki naj bil bil dedič Bergsona, na katerega je največkrat merila Bachelardova kritika – tako namreč dojamemo, da je se je Deleuze trudil rehabilitirati Bergsonovo filozofijo ravno z upoštevanjem nekaterih zahtev Bachelardove epistemologije. In tudi Derridajev molk glede znanstvenih vprašanj je posledica tistega racionalističnega »nadjaza«, ki ga je utelešal Bachelardov lik: če hoče v Franciji kdo govoriti o znanosti, mora zadostiti visokim bachelardovskim zahtevam, sicer je bolje, da molči.
Te njegove izredne pomembnosti v tujini ne poznajo, deloma zaradi pomanjkanja prevodov, pa tudi zaradi ideoloških filtrov: v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so si Bachelardov lik prisvojili marksisti, zbrani okrog Althusserja, kar je ustvarilo zmotni vtis, da je bil Bachelard marksist, in verjetno škodilo njegovemu sprejemu v tujini, zlasti v anglosaških deželah. Tako nepoznavanje je vredno obžalovanja, saj so anglosaški epistemologi zaradi njega po eni strani prikrajšani za dinamično pojmovanje znanosti, ki bi jim zelo koristilo, po drugi strani pa vodi do izkrivljenih branj filozofov, ki sem jih pravkar navedel. Naj omenim le en primer: opiranje na Derridaja pri dekonstruiranju znanstvenega diskurza, ki je tako pogosto v ameriških postmodernih spisih, je v Franciji nekaj nepojmljivega. Derrida si ne bi nikoli dovolil zvajati znanosti zgolj na diskurz, in to natanko zato, ker je poznal visoke Bachelardove zahteve. Njegovi ameriški epigoni pa se temu niso odrekli. Tako se nazadnje zgodi, da nekateri fiziki kritizirajo french theory, ki s tem nima nič, saj tovrstne iracionalistične teze v celoti izvirajo iz Amerike.
Bachelardovo filozofsko delo je bilo na eni strani posvečeno znanosti, na drugi pa imaginaciji. Je med obema platema res prelom? In kako to, da so podobe, ki jih je v epistemoloških spisih obravnaval kot ovire za znanstveno mišljenje, postale osrednje gibalo njegovih analiz poetične imaginacije?
Gaston Bachelard: Poetika sanjarije
Po mojem mnenju gre res za dvojnost med »dnevno« in »nočno« platjo Bachelardovega dela, vendar to ni protislovnost. Stroga misel in predajanje blodnim sanjarijam sta dve nasprotni dinamiki duha in ne smemo ju mešati. Toda v človekovem življenju sta to enako bistveni dejavnosti. Zato je Bachelard velikokrat poskusil popraviti prvi vtis, kakršnega njegova obravnava podobe kot epistemološke ovire ustvari ob branju Oblikovanja znanstvenega duha, in je, nasprotno, poudarjal pozitivnost podob in njihovo lastno življenje, dinamiko imaginacije, ki v svoji kompleksnosti nima česa zavidati dinamiki uma. Stvar pa se nekoliko zaplete, ker Bachelard v svojih spisih o imaginaciji in poeziji včasih nekatere koncepte uporablja metaforično. Tako, na primer, prikaže, da Bergsonov koncept »gibajočega« ni dober za razmislek o realnosti gibanja, zato pa zelo dobro opisuje sanjska gibanja. Z drugimi besedami: ko je Bergson prepričan, da misli, v resnici sanja! Vendar pa Bachelard v svojih knjigah o poeziji nekatere znanstvene koncepte uporablja tudi analogno: v knjigi o Lautréamontu govori o množicah metafor, kakor o množicah govorimo v matematiki, v knjigi Zrak in sni pa uporablja fizikalne koncepte. Zato je vedno velika škoda, če poznamo samo polovico njegovega dela. Kdor bere samo znanstveni del, ne bo opazil, da je v stil v epistemologiji pomemben: za izražanje tega, kar znanost misli z matematiko, ki prelamlja z običajnim jezikom, je treba izumiti nov jezik. In kdor bere samo poetični del, bo spregledal strukturo Bachelardovih analiz, ki se na videz prepuščajo asociacijam podob, vendar med vrsticami zelo natančno razkrivajo nekatere dinamične zakone takih sanjarij. Znanost in poezijo je torej treba razlikovati, ne smemo pa ju postavljati nasproti, dopolnjujeta se in obe nam ponujata nov pogled na svet. Misliti ali sanjati – oboje poganja naš duh v gibanje in prav v tej skupni dinamiki je enotnost Bachelardovega dela.
Zanimivo je, da se je s podobami in imaginacijo najprej ukvarjal v študijah o štirih elementih, ki se jim je začel intenzivno posvečati prav v času druge svetovne vojne.
Da, projekt sistematičnega preučevanja štirih elementov je zasnoval leta 1942. A spomniti se moramo, da je Bachelard malo pred tem sprejel mesto profesorja filozofije znanosti na Sorboni in se preselil v okupirani Pariz, kar je pomenilo tudi veliko pomanjkanje in odpovedovanje: ni bilo kuriva, ni bilo hrane, za katero je nenehno prosil prijatelje v svobodni coni, kot domoljub je trpel zaradi nacistične okupacije, ki je nad njim izvajala nadzor, poleg tega pa so mu manjkale tudi informacije, ki bi jih potreboval za nadaljnje delo v zvezi z znanostjo. V takih okoliščinah se je kot človek, ki ni zdržal brez dela in pisanja, posvetil intimni sferi, kulturi, od znanstvenih preizkusov je prešel k intimnim izkušnjam branja in sanjarjenja. Ker mu je to postalo všeč, se pozneje ni nehal ukvarjati s temi temami, čeprav je spreminjal svojo metodo in od psihoanalitične prešel k fenomenološki.
»Objektivno gledano več ljudi misli, da so sposobni dojemati dela Paula Eluarda ali Clauda Moneta kot pa dela o periodnem sistemu Mendelejeva ali o Diracovi enačbi.«
Ali so dela o imaginaciji vendarle vplivala na njegov odnos do znanosti?
Prepričan sem, da je v Bachelardovi epistemologiji že od začetka vsebovana poetična sestavina: njegov slog ni suhoparen, ne oponaša znanstvenih člankov, kot so v istem času počeli filozofi dunajskega krožka, nasprotno; goji umetnost ustreznega izraza, poetičnega domisleka, ki lahko razjasni smisel neke enačbe. Po Bachelardovem mnenju je namreč znanstvena misel po svojem bistvu matematična, ni je mogoče neposredno izrekati v običajnem jeziku. Zato je torej treba izumiti nov jezik, s katerim bi lahko podali novost znanstvenih konceptov, kot so na primer Einsteinovi tenzorji ali Heisenbergova nedoločenost. Prav zato je svojo usmeritev imenoval »nadracionalizem«, po analogiji z nadrealističnim gibanjem, ki je v istem času globoko spreminjalo literaturo.
Poleg tega je Bachelardovo preučevanje poezije po mojem spremenilo vsaj en vidik njegovega znanstvenega dela, to je uporabo figur, shem in diagramov. V njegovih prvih delih o znanosti je sicer bilo nekaj figur, a zgolj kot nekaj ilustrativnega in postranskega. V knjigi o Lautréamontu, se pravi pri preučevanju poezije, pa začne zares govoriti o »diagramih« in v knjigah o zemlji uporablja puščice, s katerimi poda dinamiko transformacij med podobami. Šele potem začne tudi v epistemoloških delih (ki se jih znova loti po vojni) v veliki meri uporabljati diagrame, serije figur, ki se medsebojno transformirajo. Ugotovimo lahko, da je izkušnja s poezijo v njegovem pisanju o znanostih osvobodila inventivni potencial, ki je prelamljal z običajnim jezikom.
Ali si filozofsko preučevanje sodobne znanosti še vedno lahko pomaga z Bachelardovimi postavkami ali pa znanost zdaj terja drugačna izhodišča?
Bachelardova izhodišča so še vedno uporabna, vendar to zahteva veliko dela. Najprej moramo razumeti, kako se je znanost v Bachelardovem času preobražala, kako je klasična fizika prestopila v relativnostno teorijo in kvantno mehaniko, kar ni preprosta reč. In razumeti moramo, kako je Bachelard to preobrazbo vključil v svojo lastno misel, kako je preobrazil filozofijo. Potem moramo upoštevati preobrazbe, do katerih je prišlo odtlej, in – kar je še težje – revolucije, ki se še lahko zgodijo v našem času, saj Bachelardov »nadracionalizem« zahteva naklonjeno pozornost do revolucionarnih mislecev. Ob vsem tem se znajdemo v težkem, zamaknjenem, tveganem položaju. Ukvarjamo se z živo znanostjo na njenih mejah in v konceptih, znotraj katerih spreminja svoj pomen. Potreben je nenehen napor, lahko se zmotimo, zlahka nas napadejo nazadnjaški misleci in taka drža je tudi zelo daleč od logične analize trdnih rezultatov, na kakršno se največkrat omeji analitična filozofija, kadar obravnava znanost. Vendar pa je tako tvegano delo dandanes pogoj, da naša misel ne postane sterilna. Meni samemu se kot filozofu znanosti in tehnike zdi nujno potrebno vključevati Bachelardov koncept »fenomenotehnike«, se pravi zamisel, da sodobni znanosti ni dovolj, da samo opazuje prej obstoječe fenomene, ampak jih tudi tehnično udejanja, izvaja eksperimente, preučuje učinke, uresničuje pojave, ki brez tehnološkega dispozitiva ne bi obstajali ali pa nam v našem merilu ne bi bili vidni. In tako ni mogoče razumeti eksperimenta iz fizike osnovnih delcev, če ne razumemo delovanja pospeševalnika delcev, kakršen je veliki hadronski trkalnik. V tem smislu je Bachelard dragocen, ker nam ni zapustil zaprtega in nespremenljivega sistema, ampak, nasprotno, odprto epistemologijo, ki se nenehno preobraža in bogati v stiku s teoretskim, eksperimentalnim in instrumentalnim napredkom.
Videti je, da so njegova teoretska načela uporabna v številnih disciplinah, pa tudi pri pedagoškem delu.
Seveda. Vsak kolikor toliko spreten raziskovalec, ki je pripravljen popravljati lastne napake (kar je temelj Bachelardove misli), kaj kmalu ugotovi, da je občutek očitnosti njegov največji sovražnik. Kaj je pravzaprav ovira, kot jo pojmuje Bachelard? Najprej so to podobe, kakršne rojeva zdrava pamet in ki izhajajo iz ne dovolj obrušenega izkustva, iz lene imaginacije. Take podobe nam preprečujejo, da bi zastavili prava vprašanja, in ne puščajo nobenega prostora za dvom. Zato profesor ne sme nikoli misliti, da imajo njegovi učenci prazno glavo: ta je namreč polna podob! In najprej mora zajeziti tisto naglico, s katero njihov duh prikliče podobe in onemogoča razmislek. Razrahljati mora občutek očitnosti. Šele potem jih lahko nauči razmišljati na drugačnih temeljih. Vendar pa se ovir nikoli, na nobeni stopnji spoznanja ne rešimo dokončno, saj se tisto, kar je v nekem obdobju veljalo za napredek, useda v novo obliko očitnosti in se upira novim mišljenjem: zagrizeni privrženci newtonovske fizike so nasprotovali Einsteinu, ker niso razumeli, da je mogoče spremeniti pravila natanko v imenu vrednot, na podlagi katerih so bila ta pravila izvorno postavljena. Danes poznam novatorske znanstvenike, ki zadevajo ob še bolj nenavadne odpore. Napredek uma bo vedno polemičen. Bachelardova epistemologija predpostavlja razgradnjo očitnosti, da bi lahko našli nove dimenzije smisla. Trudi se odkrivati ovire, ki onemogočajo razumevanje, ponuja prelome s predhodnimi interpretacijami in vzpostavlja navezave sedanjega smisla s predhodnim.
A Bachelard je danes vendarle bolj znan kot filozof imaginacije.
Za to sta najmanj dva razloga. Prvi je ta, da je poetično delo na videz lažje od znanstvenega dela ali pa vsaj ne zbuja tolikšnega strahospoštovanja. Objektivno gledano več ljudi misli, da so sposobni dojemati dela Paula Eluarda ali Clauda Moneta kot pa dela o periodnem sistemu Mendelejeva ali o Diracovi enačbi. Zato se je našlo tudi več ljudi, ki so prevajali Bachelardovo »nočno« delo v druge jezike. A takoj ko natančneje pogledamo, ugotovimo, da njegovo delo o poeziji ni nič manj kompleksno. Drugi razlog je, da je v prenašanju njegovih idej prišlo do več prelomov: prvi Bachelardovi učenci so bili uporniki, med katerimi so mnoge pobili nacisti (Cavaillès, Lautman). Potem so si njegovo delo (zelo nenatančno) prilastili marksisti, Canguilhemovi učenci pa so postali prej zgodovinarji znanosti kot pravi filozofi. Nazadnje je v osemdesetih letih hotela analitična filozofija pomesti s kontinentalno filozofijo in ni dojela izjemnega bogastva Bachelardove zgodovinske epistemologije. Šele zadnjih deset let opažamo, da se mladi filozofi znanosti znova zanimajo za njegovo delo. Po drugi strani pa je bralstvo poetičnega dela ves čas naraščalo in njegove bralce najdemo tako v Južni Ameriki kot v Afriki in Aziji ali celotni Evropi. Vendar je ta razkol vreden obžalovanja, brati je treba njegovo celotno delo.
PREVEDENA DELA GASTONA BACHELARDA
• Oblikovanje znanstvenega duha: prispevek k psihoanalizi objektivnega spoznanja. Prevod in spremna beseda Vojislav Likar. Studia humanitatis, Ljubljana 1998, 2012
• Poetika prostora. Prevod Tanja Lesničar Pučko, prevod verzov Marija Javoršek. Študentska založba, Ljubljana 2001
• Poetika sanjarije. Prevod Suzana Koncut. Študentska založba, Ljubljana 2011
• Voda in sanje: esej o imaginaciji snovi. Prevod Mojka Žbona, Lučka Uršič, spremna beseda Marko Uršič. Studia humanitatis, Ljubljana 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
