Roger Perret, poznavalec švicarske poezije
Okna moje poezije so široko odprta
Foto: Uroš Hočevar
19. 11. 2014
Roger Perret je lani izdal odmevno pesniško antologijo, ki dokazuje neverjetno raznolikost poezije v Švici v letih 1900–2013. Pod naslovom Moderna poezija v Švici je zbral 600 pesmi 255 avtoric in avtorjev, in sicer ne le v štirih jezikih Švice, ampak tudi v jezikih izseljencev in priseljencev.
Pojem poezija po njegovem mnenju ne zajema le pesmi v tradicionalnem pomenu, marveč tudi povezavo med likovno podobo in besedo, songe, pa tudi spoken-word besedila. Perret je svojo monumentalno knjigo, ki je dobila tudi oblikovalsko nagrado, predstavil na letošnjem festivalu Pranger.
»Ni več enotnosti«, beremo v pesmi z naslovom Kontrasti Blaisa Cendrarsa in tudi v vaši spremni besedi. Gre za verz iz prve pesmi antologije, ki za vas pomeni začetek moderne poezije v Švici, Cendrarsa pa omenjate v isti sapi kot Roberta Walserja in Adolfa Wölflija. Kaj povezuje te tri klasike moderne?
Da ni več enotnosti, pomeni tudi, da se niso več čutili zavezani formalnim predlogam. Začetek moderne je okrog leta 1900 opaziti v vseh umetnostnih zvrsteh. Na začetku 20. stoletja se npr. v slikarstvu pojavi kubizem, ki namesto enotnosti vzpostavi multiperspektivo – izraz uporablja tudi Cendrars. Ni več lirskega subjekta, ki dirigira; zdaj pesnik kolažira, montira, v pesem vstavlja verze ali celo reklamne slogane. Pesem ni več skrita avtorjeva govorica, privzema jo od tu in tam. Cendrars je napisal pesem z naslovom Menü z navodili, kako moraš jesti, in to so navedki iz knjige nekoga drugega, ki jih je Cendrars preprosto vkomponiral v pesem. Književnost moderne torej razumemo v kontekstu celotnega razvoja, v likovni umetnosti, glasbi, arhitekturi ni več enotnosti.
»Švica je bila v prvi polovici 20. stoletja zelo ozka, bigotna država. Moral si se prilagoditi. Tistim, ki so iskali nove oblike, tudi nove življenjske oblike, ni bilo lahko.«
Kaj povezuje te tri klasike? Cendrarsa odlikuje multiperspektiva – kolažira citate, skorajda ne uporablja ločil, ni zavezan slovničnim pravilom. Wölfli je pravzaprav izumil moderno narečno književnost, tudi v Švici. Bil je pacient na psihiatriji in je jezik uporabljal veliko bolj zavestno. Ni ločeval med visokim in vsakdanjim jezikom. Zanimivo, da tudi tukaj ni več enotnosti. Ni pisal le v t. i. literarnem jeziku, ampak je uporabljal narečje. Bil je hlapec, neizobražen, ampak pisal je vrhunsko poezijo, zelo izoblikovana besedila; pravzaprav je mešal jezikovne idiome. Tudi to je nekaj, česar do takrat v pesmih niso počeli. Pesem je bila nekaj svetega, pesniška govorica pa je morala biti neomadeževana od vsakdana ali neliterarnega jezika. Walser je podoben primer povezovanja narečja in knjižnega jezika.
Antologija Moderna poezija v Švici dokazuje, da je moderna poezija v Švici nastajala sočasno kot drugje po Evropi. V mislih imam začetnika ekspresionizma Jakoba van Hoddisa in njegovo pesem Konec sveta iz leta 1911 ali pa Cenrardsovo pesem Kontrasti iz leta 1913.
Drži – čeprav moram povedati, da je bil Cendrars sicer Švicar, a je živel v Parizu in so ga Francozi vzeli za svojega.
Kot že marsikoga drugega, denimo Rousseauja.
Natanko tako. Prav to je ena izmed zanimivosti na poti iskanja moderne v Švici. Če pogledate prejšnje antologije, najdete v njih Walserja, morda Albina Zollingerja, sicer pa v glavnem drugorazredne avtorje. Izjema je še Hans Morgenthaler, ki ga zelo cenim, ker uporablja direkten jezik, t. i. neumetniški jezik, ki še danes deluje sveže. Mnogi so posnemali Rilkeja, ki ga tudi prištevamo k moderni, a Rilke se sam gotovo ne bi označil za avantgardista.
Pri iskanju modernih pesnikov sem naletel na paciente v psihiatričnih ustanovah. Ti so pisali modernejša besedila kot avtorji, ki so se imeli za pesnike. Morda zato, ker tisti z dvojnim talentom, tako kot na primer Paul Klee ali Hans Arp, niso imeli tako okorelih predstav o pesmi. Bili so veliko bolj spontani in ustvarili so trajna dela, ki so bila modernejša, ker niso poskušali kopirati nekega tona.
Kako si razlagate, da so dadaisti (Hans Arp, Hugo Ball …) nastopili prav v »uglajenem« Zürichu?
Ker je bil Zürich pač odprto mesto in so se ljudje zatekali tja. To ni bilo naključno. Zürich je bil največje mesto v nevtralni Švici in prišli so iz različnih dežel: Tristan Tzara iz Romunije, Hans Arp iz Alzacije, Hugo Ball iz Nemčije … Pri njih je prišlo do preloma v jeziku in do preloma vrednot. Verjetno bi bilo težko kaj takega početi sredi vojne ali tam, kjer je vladal nemir. Če bi bili v Parizu in nenehno izpostavljeni vojnemu strahu, bi jim bile verjetno pomembnejše druge stvari. Tudi nasprotja med mirno Švico in divjanjem vojne zunaj nje in na njenih mejah so očitna.
»Pri iskanju modernih pesnikov sem naletel na paciente v psihiatričnih ustanovah. ti so pisali modernejša besedila kot avtorji, ki so se imeli za pesnike.«
V antologijo ste uvrstili tudi nekaj manj znanih imen, npr. pesnico Constance Schwartzlin-Berberat, ki jo imenujete pionirka moderne. Primerjate jo z Apollinairom in Mallarméjem in poudarjate kaligrafsko-upodabljajoči vidik njenega pesništva. Zakaj je bila tako pomembna?
Res je znana le ozkemu krogu insiderjev, predvsem umetnostnim zgodovinarjem. Nisem je odkril prvi. V devetdesetih je Florence C. Ramella izdala knjigo o njej, edino doslej. Naša ustanova Migros-Kulturförderung je to knjigo podprla, in tako sem naletel nanjo. Name je naredila močan vtis, a šele ko sem videl originale v psihiatrični kliniki Waldau, sem videl, kaj tiči za tem. Posebnost njenega dela je kaligrafski rokopis, tako imenovani »Cahiers«. Besedila so urejena kot vizualne pesmi, ki vsebujejo tudi grafične znake; teh nisem mogel prevzeti. Pravzaprav bi morali narediti faksimile, da bi res videli, kako je delala in kako izgledajo njene pesmi ali besedila.
Ni pomembno le besedilo, refleksija o blaznosti, ampak tudi jezik. Ali imaš, če si v kliniki, še svoj jezik, ali pa je to le drug jezik zdravnikov? Pisala pa je tudi o prehrani. Napisala je kuharsko knjigo, vendar pa ni jedla. Morali so jo prisilno hraniti. Sam sem to imenoval besedna kuhinja. Kuhala je z besedami, a ne za fizično, marveč za duhovno telo. To malo spominja na kaligram in na Mallarméja, kjer grafika, vizualno, tudi igra pomembno vlogo. Besedila ne bereš kot normalno besedilo, lahko bereš z leve proti desni od zgoraj navzdol ali obratno in dobiš drug pomen.
Zelo zanimiva avtorica.
Ja. Čeprav ni vedela, da je moderna, saj sploh ni brala. Bila je žena zdravnika, ki je znorela, ker sta mati in mož umrla v istem letu. Tudi za Wölflija ne vemo, če je kaj bral. Morda časopise, Walserja pa gotovo ni bral. Zanimivo je, da so ti ljudje prišli do istih rešitev kot moderni pesniki. To je bil izraz njihovega duhovnega stanja ali eksistencialne krize.
Še ena zanimiva avtorica v vaši antologiji je Alfonsina Storni (1892–1938).
Da, kot majhen otrok se je s starši preselila v Argentino in s Švico več ni imela veliko stika. Delala je kot učiteljica in postala zelo znana južnoameriška pisateljica. Le enkrat je potovala v Švico, obstaja pa pesem, kjer govori o svojem rojstnem kraju v kantonu Ticino. V Ticinu jo imajo za svojo pesnico, čeprav je pisala v španščini, a šele zdaj smo dobili dobre prevode.
Zakaj ste jo uvrstili v antologijo, če ima ta naslov Moderna poezija v Švici?
Tu gre za načelno odločitev. Namenoma nisem rekel moderna švicarska poezija, ampak moderna poezija v Švici.
Toda ona je živela v Argentini.
Res je, a je povezana s Švico. Ni me zanimal nacionalni element. Želel sem pokazati, kaj se je dogajalo v Švici. Alfonsina Storni je izjema. Ne bi ji rekel švicarska pisateljica, ampak pisateljica švicarskega porekla.
V ta kontekst sodi tudi dejstvo, da ste v antologiji objavili pesmi emigrantov v vseh njihovih govoricah, a tudi prevode v nemščino. Kakšna je njihova vloga?
Gre za priseljence, ki so prišli iz različnih razlogov. Na primer Dragica Rajčić je pribežala iz Hrvaške, Aglaja Veteranyi iz Romunije. So pa še drugi razlogi. Nekateri pridejo študirat, nekateri se tukaj poročijo. Kosovski Albanec, ki sem ga objavil, Vaxhid Xhelili, je seveda prišel kot begunec.
Dragica Rajčić tudi.
Tudi, a najprej je prišla sem delat in se je vrnila domov. Šele ko je izbruhnila vojna, se je dokončno preselila v Švico. Ti glasovi sodijo k Švici, a jih ne bi označil kot »švicarske avtorje« v strogem pomenu. Imamo veliko priseljencev, ki so del nas.
V antologijo sem uvrstil tudi albanskega pesnika, ki že 20 let živi v Švici in ne zna niti besede nemško. Piše v albanščini in tudi govori tako. Rajčićeva je drug fenomen. Razvila je tako imenovano gastarbajtersko nemščino; nemščino, ki jo govori veliko priseljencev z Balkana. Iz okrnjenega govora je naredila umetniški jezik. Igra se z napakami in je iz tega naredila novo kvaliteto.
Veliko pesmi v antologiji je pesimističnih. Friedrich Dürrenmatt je nekoč dejal: »V naši deželi živijo samo mrtvi«, švicarski Bob Dylan, Mani Matter, pa je spraševal: »Zakaj ste tako žalostni?« Kar nekaj modernistov je naredilo samomor, veliko jih je končalo v psihiatrični kliniki. S čim je povezana ta velika žalost?
Švica je bila v prvi polovici 20. stoletja zelo ozka, bigotna država. Moral si se prilagoditi. Tistim, ki so iskali nove oblike, tudi nove življenjske oblike, ni bilo lahko.
Kot na primer Annemarie Schwarzenbach?
Ja. Dežela je majhna in vsi te opazujejo. Nisi smel biti gej ali lezbijka. Potem si pač odšel v Berlin, kot Schwarzenbachova ali Walser. V sedemdesetih letih je tudi Paul Nizon, ki se je odselil v Pariz, govoril o diskurzu v ožini. Danes to več ne drži. A takrat je veliko Švicarjev uspelo v tujini, ker je bilo tam veliko plodnejše vzdušje in ni bilo toliko predsodkov. Lahko si se svobodno gibal, delal. Pravi problemi so se pojavili po vrnitvi. Tudi v Walserjevem primeru. V tistem času si se zelo hitro znašel v kliniki, če si bil malce drugačen.
Torej tudi Švica ni le dežela čokolade in bank?
Tudi Švica je dežela razdvojenih ljudi, ki se spopadajo z žalostjo. Še pred drugo svetovno vojno so ljudje v psihiatričnih bolnicah napetosti, ki so vladale zunaj Švice – nacizem, Mussolini – jezikovno veliko bolje reflektirali kot »normalni« avtorji, ki so morda napisali gorečo pesem v podporo španski državljanski vojni, a bili literarno nezanimivi. Toda poglejte Annemarie von Matt ali Louisa Soutterja. Njun jezik in oblika besedil kažeta, da sta ta strah pred vojno, pred smrtjo, pokazala na lastni literarni eksistenci. Vidimo, kako ogenj odseva v Švici. Pokazala sta sliko Švice, ki ji je bilo prizaneseno.
**************
Pljunem na lepoto, ki prinaša nesrečo,
pljunem na razum, lepši, kot je v resnici,
pljunem na usodo, ki ne sprejme ničesar,
pljunem na besede, ki prevarajo žival,
pljunem na življenje, ki si ne prisluhne!
(Blaise Cendrars, prevod: Primož Vitez)
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
