FABULA 2012: Leena Krohn, Finska
Ozka brv med dejstvi in izmišljenim

Leta 1992 je Leena Krohn za zbirko esejev Matematična bitja ali deljene sanje (Matemaattisia olioita tai jaettuja unia) prejela finlandio, najprestižnejšo finsko literarno nagrado. V zbirki dvanajstih esejev se sprašuje o človekovi identiteti, zanima jo, na čem temeljijo naše izbire, ukvarja se z mejo med vednostjo in nevednostjo ter med smrtnostjo in nesmrtnostjo. »Tisto, čemur pravimo resničnost, so zgolj deljene sanje,« zapiše avtorica v enem od esejev.
Najbolj znano avtoričino delo za otroke ima naslov V človeških oblačilih (Ihmisen vaatteissa, 1976). Tudi tu se fantazijski svet sreča z resničnim: nekega dne na obali pristane pelikan in se začne zanimati za življenje ljudi. Obleče se kot človek, priskrbi si stanovanje, najde službo in se zaljubi, s človeškim svetom pa ga seznanjata desetletnika Emil in Elsa. Po knjižni predlogi je režiserka Liisa Helminen posnela film Človek pelikan (Pelikaanimies, 2004), ki smo si ga lahko oktobra 2006 ogledali tudi v Cankarjevem domu na Tednu sodobnega finskega filma.
Izmed zadnjih avtoričinih del velja omeniti roman Sanjska smrt (Unelmakuolema, 2004). To satirično delo je postavljeno v nedoločen prihodnji čas, ko je po zakonu vsakemu dovoljeno izbrati, kdaj in kako bo umrl. V romanu se srečujeta dve nasprotujoči si človeški želji: želja po nadzoru nad smrtjo in želja po večnem življenju. Medtem ko se nekateri odločijo iz smrti narediti performans ali združiti poslednjo uro in užitek, se drugi odločijo svoje truplo globoko zamrzniti, da bi lahko morda oživeli v prihodnosti.
Doslej edini v slovenščino prevedeni roman Leene Krohn je Slepo okno (Valeikkuna, 2009). Podobno kot večina avtoričinih romanov je tudi Slepo okno pravzaprav sestavljeno iz krajših zgodb. Okvirna zgodba govori o filozofu, ki si v stanovanje namesti komoro za lebdenje v vodi, da bi v njej lažje razmišljal. Stanje breztežnosti in popoln mir, ki ga zagotavljata komora, sta namreč po njegovem idealna za poglobljena razmišljanja o življenju in svetu. Filozofu se porodi ideja, da bi s tem lahko tudi zaslužil – v časopis da oglas, da sprejema stranke, ki potrebujejo nasvet filozofa ali se želijo pogovoriti. Kmalu si res pridobi precej strank, ki imajo najrazličnejše težave: nek mišičnjak se boji teme, nekdo pripoveduje o potovanju v vesolje in o psihičnih posledicah te poti, nek moški se je začel spreminjati v drevo, tu pa je še trgovec, ki filozofu prinese prav posebno knjigo – atlas s hologrami vseh nerojenih otrok, ki bi jih lahko imel s svojo nekdanjo ženo. Filozof sam priznava, da pogosto ne pozna odgovora na vprašanja strank ali da jim ne zna pomagati iz zagate, a njegov hobi lebdenja na vodi začne preraščati v odvisnost, in nikakor se mu ne misli odpovedati. Ob pogovorih se porajajo vprašanja o tem, kaj je resničnost in kako ločiti med pristnim in ponarejenim, med lažjo in resnico ter med sanjami in budnostjo.
Leena Krohn se je znotraj finske literature, pa tudi širše, uveljavila s prepoznavnim in edinstvenim slogom pisanja. V svojih delih črpa iz filozofije, psihologije in biologije ter hodi po ozki ločnici med dejstvi in izmišljenim. Njeni liki so nekoliko čudaški, a jih kljub temu ni težko vzljubiti. Avtorica rada podvomi v samoumevnost antropocentričnega pogleda na svet, kar je razvidno zlasti pri obravnavi tematike umetne inteligence in živalskega oziroma rastlinskega sveta.
Obsežni opus Leene Krohn je zavidljiv ne le po številu izdanih naslovov, temveč tudi po njihovi nespremenljivo visoki kakovosti. Avtorica stopa po svoji poti, ne glede na trenutne literarne trende, a so njena dela še kako aktualna. Je mojstrica filozofsko obarvane proze in esejistike, ki jo odlikujeta jasen jezik in prefinjen smisel za humor. Tudi o zapletenih vprašanjih zna pisati na preprost način, vendar svojih bralcev ne podcenjuje, njena dela nikakor niso trivialna. Bliže od širokega romanesknega zamaha so ji kratkoprozne oblike, kjer pride njen izčiščen slog še bolj do izraza. Na Finskem je Krohnova znana tudi kot aktivna udeleženka debat o družbenih vprašanjih, njena stališča so premišljena in dobro utemeljena – odražajo avtoričino odprtost in razumevanje drugačnosti.
Nastop v Ljubljani
29. februarja, ob 20h, Cankarjev dom, Klub CD
Prevedeno
Slepo okno (Valeikkuna, 2009). Prevedla Julija Potrč. Študentska založba, Ljubljana 2012
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012