Zvonko Čoh, akademski slikar
Počečkati vse, brez milosti
06. 01. 2016
Vse do kulturnega praznika bo v Mestni galeriji Ljubljana razstavljal akademski slikar Zvonko Čoh, ki je najbolj znan po ilustracijah za otroke in po risankah, ki jih je snoval v tandemu z Milanom Eričem.
Tokrat se s štirimi sklopi novejših (in izbranih) del vrača na klasična slikarska pota – v eksperimentalne abstrakcije, ki se od njegovih bolj znanih angažmajev razlikujejo po obliki, ne pa tudi po vsebini. Slike, grafike in kolaži manjših ter predvsem večjih formatov v razstavi Capriccio – Vse, kar vidim, počečkam, odražajo iskrivega duha, križanega z bravuroznimi zamislicami in izurjeno potezo. Čoh je za svoje delo prejel vrsto nagrad in ilustriral na desetine humornih slikanic, v bližnji prihodnosti pa bo zaokrožil ilustratorska projekta, ki nastajata že vrsto let.
Razstava predstavlja odmik od ilustratorskega dela in vrnitev k slikarskim koreninam. Kaj vas je spodbudilo, da ste se po dolgem času podali v to smer?
Gre za oboje, za odmik in tudi za nadaljevanje. Dolgo časa sem bil res navezan na ilustracijo, ki je bolj pripovedna, medtem ko gre tu za ustvarjanje arhetipov, ki izhajajo iz nezavednega. Nisem toliko vezan na zgodbo, pač pa je drobnih zgodb, ki se v slikah pojavljajo, ogromno. Ko si enkrat blizu šestdesetemu letu, se v tebi nabira toliko nekih podatkov in vizualnih informacij, da potem, ko delaš, niti ne veš, od kod nekaj pride, le čudiš se oblikam, ki nastajajo.
Pobudo za razstavo je dal kustos Sarival Sosič, saj že trideset let nisem imel slikarske razstave. Po eni strani sem bil navdušen, pa tudi rahlo skeptičen, a sem vseeno dahnil »ja«. Rekel sem si, da bom mogoče zajel nekaj svežega vetra, k ilustracijam se bom v vsakem primeru še vrnil.
Se pravi, da kustosi vendarle lahko vplivajo tudi na potek neke umetniške kariere?
Ja, seveda, lahko vplivajo na razvoj nekega likovnika, to je okoliščina, ki ti lahko da nov zagon … Razstave sem se lotil tako s slikarskim kot z grafičnim pristopom. Pri slednjem v veliki meri izhajam iz grafitov, ki me navdušujejo, ko jih spremljam na ulicah. Nekatere od teh načečkanih slikarij so perfektne, druge so grde in površne, s kvazipolitičnimi sporočili, ogromno pa je tudi dobrih. V Ameriki je to samostojna panoga – ena od likovnih govoric. Pri nas je tega malo, verjetno je premalo zidov (smeh) …
Grafizmi so bili torej eno od glavnih gibal pri razstavi, ostalo pa je bolj prepuščeno mojemu nezavednemu, neke vrste nadrealizmu. Ogromno malih risbic, ki so razobešene na razstavi, sem naredil v nekakšnem polsnu ali pa sem jih načečkal ob gledanju televizije. Prepustil sem se in roka, svinčnik oz. flomaster so skoraj sami tekli po papirju. Tu in tam sem samo malo preveril, kaj nastaja.
Indijska filozofija pravi, da je najvišje stanje bivanja samadhi, stanje med budnostjo in spanjem. To naj bi bilo zelo težko dosegljivo stanje, po drugi strani pa ga lahko dosežemo tudi, ko se po sobotnem kosilu uležemo h kratkemu počitku. Je v tem stanju mogoče biti kreativen?
Res zanimivo. To je ta faza, v kateri mora biti mrak, se mi zdi. Če bi poskušal to postaviti v kontekst dneva in noči, bi rekel, da to ni niti podnevi niti ponoči, ampak v mraku, v mrtvi točki, kjer za hip vse nekako zastane. Tudi ljudje se malo ustavimo, glave se malo ustavijo, in če se takrat prepustiš, mogoče nastane kaj zanimivega, s čimer presenetiš samega sebe. Obenem pa je potreben tudi nadzor. Toliko časa se že ukvarjam s slikanjem in risanjem, da mi je, ko ošvrknem izdelek, jasno, kje je napaka, česa je na primer preveč. Veliko risb je dejansko nastalo na tak način. Gre za drobne risbe, majhne detajle, ki jih potem združujem v večje kompozicije. V tem stanju namreč ne moreš narediti cele slike.
No, naslednje gibalo pri razstavi pa je bilo to, kar počnem že vse od malih nog. Takoj ko sem dobil v roke pisalo, sem vse stvari, ki so bile na dosegu, počečkal brez milosti.
Takšen je tudi podnaslov razstave – Vse, kar vidim, počečkam. Kaj pa glavni naslov, Capriccio?
Capriccio pomeni »po svoje«. Kaprica. Trma. Eden od opusov na razstavi so denimo počečkane oziroma naslikane kuverte, dopisnice, položnice. Mali komad, original, na primer kuverto z znamko in naslovnikom, povečam in natisnem na veliko platno, potem pa del tega platna poslikam na novo, s tem da mi kuverta in vse, kar je na njej, služi kot izhodišče. Pisma so me od nekdaj zabavala. Na njih je znamka, ki ima vedno kakšno zanimivo podobo. Škoda se mi zdi, da se znamke menjajo tako poredko, bolj zanimivo bi bilo, če bi jih menjali pogosteje. Že sama znamka je zame namig, ki v mojem nezavednem sproži impulz, ohlapen koncept.
Skozi leta ste shranjevali slikarske palete, ki jih tukaj razstavljate …
Barvam je posvečena šele zadnja stena na razstavi. Res je, zadnjih deset let zbiram svoje palete, ki pa seveda niso palete, kakršne je uporabljal Jakopič – lesena zaobljena paletica z luknjico za palec –, ampak so to prozorni polivinili, ki se ne zgubajo, ko jih zmočiš. Niti ne vem, zakaj sem jih zbiral, nekje v nezavednem sem najbrž vedel, da bodo nekega dne še uporabne, po ključu, da čez sedem let vse pride prav (smeh). Dajal sem jih na kupček in zdaj jih imam več kot tristo. Ena paletica predstavlja eno ilustracijo.
To so verjetno akrili?
Govorimo o akrilih in temperah, akvarelih. Ko sem jih nekega dne razprostrl, sem videl, da so palete simpatične, kot da bi šlo za detajle impresionistične ali pointilistične slike, ker gre za packe, za razmazane barve. Podoba je sicer abstraktna, ampak deluje kot detajl oziroma kot vzorec impresionistične slike, kot tapeta. V tej sobi je potem tudi zaslon, na katerem se nizajo ilustracije. Ilustracije tokrat niso fizično prisotne na razstavi, temveč so vklopljene samo prek televizije.
Koliko je pomembno, da je ilustrator prepoznaven na daleč, da ima svoj slog, da se razlikuje od ostalih? In kako to pravzaprav doseže?
To dosežeš s trdim delom in kilometrino. Ko rišeš, ko delaš, se razvijaš in s tem nastane tvoja govorica. Tvoja govorica ni, da se odločiš, da boš risal velike nosove, debele noge in majhna ušesa, to so samo detajli, to ni govorica. Ilustrator nastaja skozi delo. Več ko delaš, bolj se razvija tvoj slog. In to je tudi pošteno. Zakaj? Ker ne moreš delati nečesa, kar ti ni blizu. Če bi moral trideset let gojiti slog, ki ti ne bi bil pisan na dušo, bi bila to katastrofa, ob tem bi trpel. Tako pa se razvija govorica, ki jo obvladaš, in to si ti. Seveda pa vedno preizkušaš neke nove stvari.
Vaše ilustracije so sočne, šaljive, karikaturistične, groteskne … V ospredju je vedno humor, tudi in predvsem, kadar otrokom podajate podobe, ki odražajo svet odraslih. Je svet odraslih grotesken?
Na neki način je zanesljivo tak. Če odmislimo vse probleme, ki jih neka odrasla oseba nosi s seboj, vse težave, ki jih ima, da zvozi to življenje, če torej ostane samo gola slika, je ta slika totalna groteska. In to velja za vsakega človeka.
He, včasih razmišljam o tem, kako poteka moj dan: ko hodim, ko govorim, ko delam, ko potujem, ko se družim z ljudmi … Če bi to gledal brez zvoka na beli podlagi, bi se verjetno zgrozil in smejal obenem.
To je ta groteska, ja, s stališča problematike pa gre seveda za vsakodnevno preživetveno borbo. Dobro je, če v takšni ilustrirani groteski ni prisotna samo žlehtnoba, temveč da zajameš tudi neki podatek humanistične, človeške narave. Sama smešnost je do neke mere tudi stvar značaja. Ko smo kot mulci hodili iz osnovne šole domov, smo se ves čas režali, stalno smo pokali vice, in do neke mere je pri vseh otrocih tako.
Eden od razlogov, zakaj sem se lotil karikatur, je bil zagotovo animirani film. Ta medij me je strašno pritegnil in takrat sva z Eričem narisala in animirala prvo risanko Poskušaj migati dvakrat. Nisva naredila veliko filmov, nekaj pa sva jih. V tistih časih računalnikov še ni bilo, zato je bilo vse skupaj toliko bolj razveseljivo. Narisal si štirideset risbic nekega dogodka, neke metamorfoze, in ko si to pogledal v filmu, je trajalo samo štiri sekunde, ampak naju je zelo navdušilo. Tudi drugi so poskusili, pa jih ni navdušilo na enak način. Vsakogar prime nekaj drugega – in hvala bogu, da je tako. Če bi vsi počeli enake stvari, bi bila katastrofa.
Pismo za g. Karlina (akril na platno)
Koliko pa vas je zanimal strip?
Nikoli ne bom pozabil, kako sem hrepenel ob četrtkih, ko sem imel trinajst, štirinajst let in je izhajala revija Zvitorepec. Ampak potem ko sem strip prinesel domov, sva si ga s pokojnim očetom začela puliti iz rok. Strip človeka prime, neodvisno od starosti. V preteklosti je bilo o stripu po krivem napisanih ogromno slabih stvari. Je pa res, da me je risani film bolj prijel, čeprav sem sočasno zavohal oboje. Za strip rabiš predvsem dobre zgodbe.
Zadnjih nekaj let prebiram svoji hčerki slikanice, tudi vaše, seveda. Marija Lucija Stupica je na primer slikala izredno poetične, hkrati pa tudi zelo temačne, žalostne in tesnobne pravljične podobe, medtem ko so vaše ilustracije pravo nasprotje. Se kdaj sprašujete o svoji ciljni publiki? Se ilustrator sploh mora spraševati o tem, česa si želijo otroci ali pa, kako ilustracije dojemajo starši, ki so v resnici prvi bralci slikanic?
V vsakem staršu je seveda tudi otrok, zlasti takrat, ko ob njem čepi dejanski otrok. Ko se otrok smeji, se z njim smejiš tudi ti. Seveda pa drži, da ilustratorji in ilustratorke upodabljamo vse mogoče svetove. Ta poetika, zasanjanost in temačnost, pri Stupici predstavlja en del našega sveta. En del sveta je žalost. Po svetu se dogaja toliko okrutnih zgodb, ki so strahotne in so žalostne. Potem je pri njej prisotna še druga poetika, lebdenje …
Tudi vaše ilustracije mogoče niso popolnoma vedre; groteska ima seveda humorno plat, pa tudi svojo temnejšo, bolj tragično.
Drži. Če bi svoje ilustracije postavil med vse ostale, bi rekel, da so kar nekako težke, da so po eni strani malo trde. Najbrž sem tudi sam malo tak. So pa tudi hecne in zafrkantske, ta del je za otročiče. Vedno izhajam iz detajla, ki v tekstu niti ni konkretno zapisan, tako da zgodbi dodam neke elemente, na katerih se otrok lahko pase in odkrije še kakšno reč, ki ni zabetonirana. Kot otroka so me sicer vedno motile ilustracije, ki so se popolnoma odmaknile od zgodbe. Tega je bilo v starih časih veliko. Ampak ilustrare pomeni osvetliti. Neki dogodek osvetliš, ga prikažeš, vizualiziraš ga s svetlobo, z barvo in obliko.
S karikaturo se ukvarjam tudi zato, da mi ni dolgčas. Ob delu moram tudi malo uživati. Vsako delo je – če imaš srečo, da kolikor toliko zadeneš tisto, ki ti najbolj ustreza – užitek, hkrati pa je tudi muka, ker ne gre, ker se zatika. Z vsakim delom je tako. Povsod naletiš na probleme. Kot avtor si prvi kritik svojega dela in najprej moraš zadovoljiti sebe.
Posebej zanimiva se mi zdi serija petih knjig z mitološkimi in klasičnimi zgodbami, ki jih je zapisal Marjan Kovačevič Beltram in izhajajo pri Mladiki. V njih mrgoli arhetipov in zdi se mi, da je to za ilustratorja poseben izziv, ker je treba zgodbe upodobiti v eni sami sliki, v vsej njeni totalnosti.
Naslednje leto naj bi izšla celovita knjiga s sto ilustriranimi zgodbami, in to je v resnici zelo zahtevno delo. Tukaj ne morem načečkati nekaj po svoje, biti mora zelo konkretno. Če dobim zgodbo Sibilske prerokbe, mora biti natančno to, tudi če predhodno nimam pojma, za kaj gre. Grške mitologije ali pa Stare zaveze ne poznam tako dobro, pravzaprav zelo malo in precej površno. Naslikam eno ilustracijo na mesec, delamo pa jih že skoraj deset let. Vesel sem, da se bližamo koncu, ker je bilo res veliko garanja, ostale so mi samo še štiri zgodbe. Glavni problem pri njihovi realizaciji je na primer kostumografija, s tem sem se najbolj zafrkaval. Kako so bili ljudje oblečeni pred dva tisoč tristo leti ... Približno sicer veš, ampak ko moraš to narediti, ko moraš izdelek detajlirati, ne veš, kakšne gumbe so imeli, kako so s čeveljčkov visele vezalke, iz kakšnega materiala so bile, kako so se zvijale – o teh stvareh nimaš pojma. Na srečo imamo danes tehnologijo, kot je internet, pa tudi veliko knjig.
Namen te linije ilustracij seveda ni samo zabavati otroke in odrasle, ilustracije so tukaj resnejše, že skoraj didaktične. Čeprav sem se resnično namatral z njimi, sem si v isti sapi rekel, da je treba zdržati tudi kakšno težjo nalogo in sem si zadal, da bom to naredil v slikarskem duhu. Da neki odlomek resnično opišem z likovno dramaturgijo, na primer s svetlobo, ki ožarja ujetnika, desno od njega pa padajo sence …
Močni svetlobni viri so sploh značilni za vaše ilustracije, tudi na primer pri Urški, ki jo je na podlagi Prešernovega Povodnega moža zapisal Andrej Rozman Roza.
Svetloba je zagotovo ena od mojih obsesij, z njo se zelo veliko ukvarjam. Včasih se hecam in govorim, da če bi se rodil pred malo več kot sto leti, bi bil po vsej verjetnosti impresionist. Loviti svetlobo, hladnost senc, toploto luči, dneva in sonca – to me veseli. Moje ilustracije pretežno niso naslikane v neki splošni svetlobi, zmeraj poskušam imeti neko luč, ki žari in meče sence. S tem pridobim na živosti.
Še ena od vaših serij so slikanice Enci benci na kamenci, kjer gre za izštevanke. Letos je skupina Katalena posnela tudi album …
Nisem ga še slišal …
Odličen je. In v glasbenem smislu enako igriv in grotesken kot vaše vizualizacije. Motivi so pri izštevankah sicer ljudski, upodobite pa jih včasih starinsko in drugič bolj moderno, kot da se nahajajo nekje v drugi polovici 20. stoletja, tik pred informacijsko dobo. Gre pri tem tudi za nostalgijo?
Stoodstotno. Otročiči na risbicah so v bistvu moji prijatelji in jaz. Vendarle sem že v letih, ko s seboj nosim arhetipiko iz tistih časov. Kot otrok sem bil pastirček, staremu očetu sem pasel krave. Tudi zdaj greš lahko na Veliko planino in tam paseš krave, ampak je drugače. Takrat je bilo to del življenja. Stari oče je imel krave in tam sem sedel z bičkom in pazil, da krave niso šle na primer na njivo in v solato. In to zdaj rišem.
Izštevanke je za svojo diplomsko nalogo zbiral Roman Gašperin, učitelj iz Radovljice. Po vsej Sloveniji jih je zbral nekaj tisoč, vsi so mu jih pošiljali, ampak je veliko izštevank narejenih na isto vižo, belokranjska verzija ima pač malo drugačen besednjak od štajerske.
To, kar dobite v »obdelavo«, je pravzaprav zelo skop tekst, ki je lahko tudi zelo abstrakten.
»Ekate pekate cukate me …« res ne pomeni veliko, me pa to delo izredno veseli. Izšli so trije deli in naredili bomo še eno knjigo. Kot izhodišče si jemljem svoje otroštvo in starinski svet, ki ga danes, v digitalni dobi, ni več. Tam je bilo še vse analogno, in to sem jaz. Velik del mene je tak. Z računalnikom ne znam veliko delati, to pač ni moje orodje, ker mi niti ni bilo treba delati z njim in tega pač nisem gojil. Če se rodiš in imaš računalnik pred nosom, je to tvoj svinčnik, če pa se rodiš in imaš pred nosom svinčnik, boš delal z njim. Kljub temu pa na področju filma in animacij zelo cenim, kaj vse se da narediti z računalnikom, to je fenomenalno. Stvari, ki jih dela studio Pixar, na primer. Seveda nastane tudi veliko kiča, ampak ne govorim na ravni vsebine, občudujem le tehnologijo.
Opremili ste veliko zgodb avtorjev, kot so Svetlana Makarovič, Andrej Rozman Roza, Helena Kraljič, Anja Štefan, tudi Gaja Kos in mnogi drugi.
In tudi veliko staroljudskih. Med drugim zelo rad rišem zmaje in imaginarne dinozavre. Zveri, pošasti, stare pravljice …
Kako pa je delati z avtorji?
V bistvu me ne poišče avtor, ampak likovni urednik založbe. Kot sva že omenjala, ima vsak risar svoj jezik. Manček je drugačen, Marlenka Stupica je spet čisto drugačna. Sklepam, da uredniki glede na tekst presodijo, kdo bi bil najbolj primeren za določenega avtorja. Če se Roza na primer zafrkava, če naredi kaj smešnega, raje naročijo meni kot komu drugemu, in obratno, seveda. Z avtorji se tekom dela pravzaprav ne vidim, razen če imajo kakšne posebne želje. Dobimo se šele takrat, ko knjiga izide, tako da je avtor lahko presenečen, predvidevam, da včasih tudi razočaran.
Ja, možgani si že med pisanjem ustvarijo neko podobo …
Sigurno, in ta podoba je lahko popolnoma drugačna od tvoje. Če bi dal neko zgodbo ilustrirati desetim risarjem, bi vsak naredil nekaj drugega. Pekarno Mišmaš so na primer ilustrirali že Marija Lucija Stupica, Svetlana Makarovič, Gorazd Vahen in Kostja Gatnik. Če vrtnico postaviš pred rdeče ozadje, pred modrega, pred belega, pred črnega, se spreminja, ni tako?
Popolnoma drugače funkcionira. Če postaviš rdečo barvo pred sivo ozadje, bo sivina potegnila na zeleno. To je glavni problem slikarstva in tega, zakaj je težko narediti sliko, ki dobro funkcionira kot celota, ki drži skupaj in ne razpada na posamezne dele.
Barva je silno kompleksna reč. Ko poleg sive položiš rumeno, bo siva videti vijolična. Če pa poleg sive postaviš vijolično, sivina postane rumenkasta in poruši osnovno sivino. Če neki portret postaviš na zeleno ozadje ali na rdečega, boš dobil popolnoma drugo stvar, ker se barve ves čas spreminjajo. Zares dobri slikarji so bili velemojstri za barvo. Danes jih je malo, eden takšnih je na primer David Hockney. Če seveda govorimo o slikarstvu. Risanje, na drugi strani, pa je črta. Tudi med barvami lahko najdemo črto, ki je samo navidezna, pasivna črta nekega prehoda, medtem ko je linija aktivna črta. To pa so že osnovne likovne zakonitosti, nič novega …
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
