Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije
Pokrajina, ki ponuja več svetov v enem
Je prihod razstave Slikati v Normandiji sad stikov, vzpostavljenih med gostovanjem slovenskih impresionistov v Parizu pred slabima dvema letoma?
Res je, na odprtju razstave Slovenskih impresionistov in njihovega časa aprila 2013 v pariškem Petit-Palais je direktorica Francoskega inštituta v Ljubljani navezala stik z Alainom Tapiéjem, direktorjem zbirke. To je eden od dokazov, da slovenska razstava v Parizu ni bila met v prazno in samo za slovenski ponos. Omeniti velja, da je v Normandiji konec 19. stoletja ustvarjal tudi eden znanih slovenskih slikarjev, čigar delo smo vključili v postavitev: Jurij Šubic je prav tu naslikal svoje znamenito platno Priprava na lov, in sicer v sklopu priprav na t. i. pariški salon (Salon de Paris), kjer je moral razstavljati vsakdo, ki je kaj dal nase in hotel prodreti na slikarski sceni. Manj je znano, da Šubičeva slika gospoda, ki pri vratih pregleduje puško, obstaja v dveh različicah, drugo je namreč Šubic naslikal po naročilu nekoga, ki si je zaželel enako sliko, le da bi lovec orožje pregledoval z desnico. Na razstavi v NG bosta na ogled obe.
Zbirka, ki sicer nima formalnega domicila v obliki muzeja, temveč je v lasti Regionalnega sveta Spodnje Normandije (Conseil régional de Basse-Normandie), je bila pred tem na ogled v Zagrebu, v Klovićevih dvorih.
Kot je razvidno iz napovedi, gre pri pričujoči razstavi za t. i. izvore impresionizma, se pravi verjetno za začetna obdobja pozneje slavnih slikarjev. Kdaj bomo v Ljubljani dočakali kakšno razstavo svetovno znanih, razvpitih imen in njihovih del z vrhunca ustvarjalnosti – mar je Slovenija za kaj takega premajhna, zavarovanje del za NG previsoko ali je čakalni seznam preprosto predolg in je na njem preveč uglednejših, večjih kulturnih ustanov?
Ko je eden od naših restavratorjev danes (8. 1., op. p.) pomagal odpirati svežnje slik, je ves vzhičen ugotovil, da prvič v življenju v rokah drži pravega Moneta. Njegove umetnine bomo v Ljubljani videli prvič, prav tako bosta tu prvič na ogled Delacroix in Géricault. Za stroko so zgodnja dela bolj zanimiva, ker se takrat oblikuje slog. Verjamem, da bi laični ljubitelji umetnosti sicer raje videli tudi Monetove Lokvanje iz poznega, givernyjskega obdobja, vendar prav tako ne dvomim, da bi se potem našel kdo, ki bi poleg lokvanjev pogrešil še kaj drugega, recimo kar van Goghove Sončnice.
Marketinški prijemi, s katerimi prireditelji razstav poskušajo privabiti obiskovalce tudi z zvijačami (razstavo del Giottovih sodobnikov recimo oglašujejo z naslovom Giotto in sodobniki, čeprav ni niti enega Giotta), so za nas nekoliko sporni, to je najmanj, kar lahko rečem. Sicer pa je treba vedeti, da noben muzej ne bo poslal na pot slike svetovnega slovesa, kakršna je denimo Velázquezova Las Meninas, ki manjka na Velázquezovi razstavi v dunajskem Kunsthistorisches Museum. Delna izjema je dvajseterica svetovno najbolj razvpitih muzejev – hkrati tistih, ki z lahkoto pokrijejo stroške delovanja s prodajo vstopnic, saj jih oblegajo pretežno turisti –, ki si ta dela vzajemno posoja. Združeni so v skupino Bizot (Groupe Bizot), ki je bila ustanovljena že leta 1992, seznam muzejev, ki ji pripadajo (Louvre, Prado, Ermitaž, British Gallery, MoMA …) , pa se bere kot nekakšna hollywoodska A-lista igralcev. In v resnici razstave za člane Groupe Bizot niso nič drugega kot posel, kakršen je film v Hollywoodu.
Koliko obiskovalcev pričakujete – v primerjavi s podatki o najbolj obiskanih razstavah v NG, ki pravijo, da si je leta 2009 Impresioniste in njihov čas ogledalo več kot 110.000 ljudi, sledi jim Kitajsko slikarstvo dinastij Ming in Qing iz leta 1988 z dobrimi 100.000 obiskovalci in nato Gotika v Sloveniji leta 1995 s skoraj 25.000?
Vsekakor pričakujem, da bo obiskovalcev več kot 10.000, želela pa bi si, da bi si razstavo ogledal vsak drugi Slovenec. Število obiskovalcev je odvisno tudi od časa trajanja razstave, Slikati v Normandiji bo na ogled do 5. aprila 2015, medtem ko so vse naštete trajale vsaj pol leta, nekatere so bile podaljšane. Sicer pa bi število obiskovalcev bolj primerjala s številko, ki jo je taista razstava dosegla v Zagrebu – tam je občinstvo »svojim« muzejem zelo privrženo. Pri nas približno 40 odstotkov obiska odpade na šolske skupine, kakšnih 60 odstotkov so individualni obiskovalci. Vendar menim, da bo Slikati v Normandiji pritegnila številne Slovence, saj na razstavi prevladujejo slike pokrajine, ki govori mnogim, medtem ko portreti že zahtevajo podrobnejše poznavanje zgodovinskega obdobja in upodobljenih osebnosti.
Zakaj je (bila) Normandija v 19. stoletju tako posebna, magična pokrajina za francoske slikarje?
V tistem času je bil Pariz prestolnica, proti kateri so gravitirali vsi umetniki. Tendence vračanja k naravi je bilo zaznati že takrat, in Normandija s svojo obalo je bila za bivajoče v Parizu najbližje morje. Priljubljenost pokrajine severozahodno od Pariza bi lahko povezovali tudi z leta 1802 sklenjeno pogodbo o amienskem miru, katere ena od posledic je bila, da so se Angleži začeli podajati čez Rokavski preliv, raziskovat renesančno Italijo in še dlje, pri tem pa so seveda prečkali Normandijo. Ta je slikarjem ponujala več svetov v enem, od porajajočega se letoviškega turizma (Boudinov Trouville ali Monetove Pečine v Étretatu) do morja v vseh njegovih odtenkih (slikarji se niso mogli upreti nizkemu očišču) pa podeželja z nasadi jablan in upodobitev peric, ribičev … pri delu. Epicenter kulturniškega dogajanja je bila kmetija Saint-Siméon pri kraju Honfleur, ki je bila v resnici nekakšno gostišče, kjer so se zbirali slikarji (Courbet, Boudin), sem je zahajal tudi Baudelaire. Z malo pretiravanja bi lahko rekli, da je bil Saint- Siméon za tisti čas nekakšen Woodstock.
Kje bodo dela na ogled, kdaj bo odprtje prenovljenih prostorov?
Razstava Slikati v Normandiji bo na ogled še v prizidku NG, odprtje prenovljenih prostorov pa načrtujemo za letošnjo jesen. Doslej je končana prenova fasade, izvedli so notranja štukaterska dela, kmalu bomo objavili natečaj za prenovo notranjščine in nakup opreme. Po skoraj treh letih bo torej prenova končana – v tem času so Narodni dom zgradili od izbire lokacije do strehe. Pred odprtjem moramo še dokončno oblikovati novo stalno zbirko, ki bo večja kot stara, razširjeni so zlasti impresionizem, 19. stoletje, barok (nekaj bo novih imen, poleg tega bo izbor pokrival vse ozemlje današnje Slovenije), iz obdobja gotike bodo na ogled restavrirane plastike in snete freske, iz 17. stoletja pa zlat oltar, ki ga doslej ni bilo.
Naj povem, da smo pri iskanju dokumentacije, ki bi nam povedala kaj več o prvotnem stanju, našli pismo odbornikov društva Narodni dom iz leta 1894, iz katerega je razvidno, da bi moral biti strop v veliki dvorani poslikan! Za poslikavo naj bi poskrbela Ivana Kobilca, ki naj bi poslikala še lunete in nekatere dela stropa v mali dvorani, motivi so bili na željo naročnika podobe iz slovenske zgodovine. Prav presenetljivo je, kako se je na to v dobrih sto letih pozabilo.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015