Dr. Vita Poštuvan, namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora
Poročanje poveča število samomorov
S čim se ukvarja suicidolog?
Mislim, da tega poklica še ni v registru poklicev in mogoče je to celo dobro. Če bi bil, bi to pomenilo, da je problem tako velik, da bi zanj potrebovali poseben poklic. Glede na kompleksnost samomora oziroma na različne discipline, ki so vključene v njegovo proučevanje, bi bilo težko definirati konkretne kompetence tega poklica. Če pa govorim konkretno, o sebi in o našem centru, počnemo različne stvari. Opravljamo preventivo, torej delavnice z dijaki in učenci srednjih in osnovnih šol, delavnice za zdrav življenjski slog, delavnice za spremembe stilov razmišljanja in čustvovanja, potem je tu selektivna preventiva za tiste, pri katerih se kažejo znaki suicidalnega vedenja ali psihopatologij, pa svetovanja za različne ciljne skupine – od učiteljev, policistov, gasilcev, socialnih delavcev –, da se naučijo prepoznati takšne znake pri ljudeh. Delamo pa tudi na področju kurative, to pomeni individualno terapevtsko delo ali skupinske delavnice čuječnosti (mindfulness), kjer spodbujamo osebnostno rast in spremembe nefunkcionalnih vzorcev.
Kako pa je s skupinami žalujočih po samomoru? Je to v Sloveniji dovolj močno, dovolj prisotno?
V resnici gre za veliko rakavo rano. Pravkar smo začeli razvijati tovrsten projekt v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, društvom Posvet, z Ozaro Slovenija in še nekaterimi drugimi organizacijami, videli pa bomo, ali bomo uspeli kaj narediti ali ne. Slovenija je fenomen v tem, da kljub velikemu številu samomorov nimamo takšnih skupin. V večini držav se je to pojavilo samoiniciativno. Takšne skupine največkrat ustanovijo in organizirajo ljudje, ki so izgubili nekoga od svojcev. Prav je, da pobuda pride z njihove strani, saj je precej drugače, če to organiziramo mi, strokovnjaki.
V knjigi dveh ameriških pionirjev na tem področju, socialne delavke in psihologa, ki sta ustanovila na desetine podpornih skupin v ZDA, sem bral, da številni ljudje zavrnejo povabilo v podporno skupino žalujočih, če takšno skupino vodi psihiater. Zakaj?
Verjetno zato, ker žalovanje s tem na neki način patologiziramo. Žalovanje je nekaj povsem človeškega, vsi žalujemo. Del ljudi sicer potrebuje psihiatrično in psihološko podporo, največ ljudi pa potrebuje samo to, da vidijo in slišijo nekoga, ki je izkusil in nekako premagal to, kar doživljajo sami. S tem dobijo voljo, da gredo naprej. Skupine ponavadi vodijo ljudje, ki so sami doživeli nekaj podobnega in ravno zato je tak pristop izredno pomemben.
Pred nekaj leti ste sodelovali pri nastanku smernic za poročanje medijev o samomoru. Se vam zdi, da so jih mediji vzeli resno?
Splošni vtis je, da je neki učinek vendarle bil. So pa nekatere smernice bolj zaživele kakor druge. Pokazalo se je, da so mediji začeli pogosteje navajati številke za pomoč v stiski. Tu je bil preskok največji, verjetno zato, ker je novinarjem to najlažje narediti. Poleg tega nismo ozaveščali samo novinarjev, ampak tudi strokovno javnost – psihologe in druge ljudi, ki občasno dajejo intervjuje.
Je v Sloveniji dovolj strokovnjakov, na katere se novinarji lahko obrnejo, ko je treba poročati o samomoru?
Mene pogosto kličejo. Z Večera so me na primer klicali samo nekaj minut po tem, ko so objavili novico o mariborski tragediji. Načeloma je v Sloveniji zadostno število suicidologov glede na število prebivalcev.
Kako ste sami doživeli primer v Mariboru? Na eni strani so ljudje na družbenih omrežjih razpečevali intimni posnetek in je celo nekaj medijev videlo javni interes v razširjanju posnetka, na drugi strani pa smo doživeli popolni molk resnejših medijev. Prav pri Večeru so bili ponosni na svojo popolno zadržanost. Se vam zdi, da bi mediji lahko vsaj poskusili zaščiti žrtvi, ki so jima bile kršene pravice do zasebnosti? Na primer s problematiziranjem rabe mobitelov v šolah, s tematiziranjem temnih plati družbenih omrežij?
Nisem spremljala tistega, kar se je dogajalo prej, ampak ko so objavili novico o samomoru, sem ugotovila, da bo to spet ena od zgodb, ki bodo postale »naše«, s katero se bomo spopadli v našem centru. Raziskave kažejo, da se po poročanju o nekem konkretnem samomoru poveča število samomorov, zato mora biti poročanje premišljeno. V mariborskem primeru po mojem ni bilo dovolj izkoriščeno to, da bi se zgodba obrnila v smer informiranja.
Pa če govorimo o dogodkih pred samomorom – v smislu vašega vprašanja, saj je bilo tu res veliko tem, ki so bile vredne premisleka – ali pa pozneje, ko so se redki mediji odločili za splošno, strokovno informiranje. Vsi skupaj smo zašli v iskanje kolektivnega krivca, pri čemer je šlo verjetno za neko katarzo, potrebovali smo nekoga, ki bi bil kriv za to, kar se je zgodilo. In najlažje je bilo kriviti medije.
Se število samomorov po poročanju o samomoru vedno poveča?
Še posebej se poveča takrat, kadar gre za znano osebo, s katero se ljudje identificiramo. Če pogledamo primer nemškega nogometnega vratarja Roberta Enkeja iz leta 2009, vidimo, da se je po njegovi smrti število samomorov z enako metodo, torej s skokom pod vlak, povečalo, in celo zdaj, pet let pozneje, je število samomorov s to metodo še vedno višje kot pred tem dogodkom.
Sicer pa smo imeli v letu 2014 dva odmevna primera. Prvi je bil samomor komika Robina Williamsa, drugi pa naš, mariborski primer, pri čemer se mi zdi, da se je marsikdo bolj identificiral s slednjim, kot pa z ameriškim igralcem z zelo specifično zgodbo v ozadju. V mariborskem primeru je šlo za nekoga, ki se mu je zgodila krivica – navsezadnje je vsak od nas kdaj naredil nekaj, kar ni bilo najbolj prav, pa smo bili mogoče veseli, da nas pri tem ni nihče ujel. Zgodilo se je torej nekaj, kar bi se lahko zgodilo sleherniku.
Sam sem ob novici pomislil na sepuku, na japonski samomor iz časti, ki so ga – citiram po Wikipediji – samuraji izpeljali, kadar so močno prekoračili svoja pooblastila ali kadar so se osramotili …
Dotični primer je težko ocenjevati z individualne plati in je do neke mere tudi neetično, saj gospoda nismo poznali in ne vemo, kaj se je dogajalo v njegovem življenju. Že samo to, da je posnetek prišel na dan, je gotovo sprožilo družinske težave. Pa soočanje z občutki krivde in nato vpletanje še ene osebe, povrhu vsega pa še celotna Slovenija …
Nekateri novinarji so pisali, da se je zgodil »medijski umor«. V kolikšni meri je samomor družbeno dejanje in koliko gre za individualno, osebno stvar?
Mediji so bili sprožilec, in če ne bi bilo tega sprožilca, danes ne bi sedela tukaj in se pogovarjala. Sicer pa nikakor ne moremo govoriti o tem, da je samomor samo družbena stvar. Naj izpostavim še ključno drugačnost pri poročanju o smrti Robbina Williamsa ... Tam so bile že prve medijske novice podkrepljene z informacijami o tem, kako kompleksna stvar je samomor. Tisti članki so bili dosti bolj informirani kot članki v mariborskem primeru, kjer je večina medijev povzela prvotno novico, jo napihnila in s tem nadalje burila javnost. Zelo malo je bilo člankov, ki bi bili strokovni in bi primer poskušali zapirati.
Društvo slovenskih novinarjev je iniciiralo hvalevredni podpis javne zaveze za boljše, odgovornejše medije. Nekateri mediji so jo podpisali, drugi je verjetno ne bodo. Se ljudje šele ob tragedijah zavemo dragocenosti nekaterih stvari v življenju?
Zagotovo to postaja ena od tistih tragičnih zgodb, ob katerih se neke stvari v družbi začnejo obračati v pravilnejšo smer. Lahko povem, da imamo na spletni strani našega centra že leto in pol objavljene smernice za poročanje o samomoru, pa toliko ogledov in prenosov še nikoli nismo imeli. Ta aktivnost je zdaj eksponentno narasla, v manjšem obsegu pa se je to zgodilo že v primeru smrti Robbina Williamsa. V našem centru lahko na neko stvar glasno opozarjamo leto in več, pa nas nihče ne sliši. Šele ko se zgodi nekaj takega, postane naše mnenje relevantno. V članku, ki smo ga objavili po dogodku, sem zgolj povzela osnovne smernice o poročanju v primeru samomora in nenadoma so se vsi poistovetili z njimi in jih delili naprej. Toda, kot rečeno, ko je novica prišla ven, sem imela občutek, da te zgodbe nihče ni zapiral. Nihče ni dobro vedel, kaj narediti.
V nekem strokovnem eseju sem bral, da naj bi se nadpovprečno veliko samomorov v Sloveniji zgodilo z izsiljevanjem okolice, češ, »Ubil se bom, ker me ne maraš …« ali »Ubila se bom, da vam pokažem!« Držimo Slovenci v sebi veliko zamer?
Primerjalnih študij ne poznam, ampak v osnovi smo si ljudje povsod po svetu precej podobni. Ko sem na Japonskem opravljala suicidološke študije, so bile razlike na družbeni ravni veliko večje kot na individualni. Obup, občutek, da nimaš za kaj živeti, pomanjkanje pripadnosti … Na individualni ravni je šlo za enake stvari. Enako beležimo pri svojcih, ki so po samomoru bližnjega občutili podobne stvari, tako na Japonskem kot pri nas. Vedno gre za preplet družbenega in individualnega, toda individualna raven vendarle prevlada. Kadar delamo psihološke avtopsije ljudi, ki so naredili samomor, vidimo, da je bila v šestdesetih do devetdesetih odstotkih primerov prisotna duševna bolezen, največkrat depresija. Kar pomeni, da je to nekakšna podlaga, na katero se naloži vse ostalo. Res pa je tudi, da obstajajo številni ljudje z depresijo, ki nikoli ne poskušajo narediti samomora.
Koliko je samomor načrtovano dejanje, o katerem je oseba razmišljala dlje časa, in koliko je sploh samomorov, storjenih v afektu?
Večino samomorov posamezniki načrtujejo dlje časa, zelo malo je takšnih, kjer se nekdo na hitro odloči za samomor. Do tega lahko pride v ekstremnih primerih, kjer se zgodi huda stiska. Večina študij kaže, da gre za proces, ki se v kritičnih situacijah bolj aktivira, z boljšim počutjem pa je samomorilnih misli spet manj. Enako velja za klinične situacije. Občasno sicer zasledimo trende, v katerih se samomor zgodi impulzivno. V Avstraliji so zasledili trend – sicer ne pretirano množičen, pa vendar – skakanja s stolpnic med zabavami, med žuri. In ko so naredili strokovne analize, so ugotovili, da ni bilo nobenih predhodnih znakov, bili pa so prisotni vplivi drog. Drugače je za večino samomorov značilno, da ljudje o tem razmišljajo dlje časa. Kar je tudi logično, navsezadnje gre za odločitev za življenje ali smrt.
Znana je tudi študija spletnega portala NoBullying.com, kjer so odkrili, da obstaja povezava med virtualnim trpinčenjem in samomori, da je torej pri žrtvah takšnega ravnanja od sedem do devet odstotkov večje tveganje, da bodo storile samomor. Verjetno je bil v mariborskem primeru vpliv večji, saj so svoje prispevali še mediji?
Drži, je pa treba vedeti, da takšni pritiski ne obstajajo samo na spletu, ampak da poznamo tudi ustrahovanje v šolah. Večina teh študij je opravljena med mladostniki. Zanimivo je, da se povečan odstotek samomorilnih misli ne pojavlja samo pri tistih, ki so ustrahovani, ampak tudi pri tistih, ki ustrahujejo. Tudi ustrahovalci so se takšnega ravnanja verjetno nekje naučili in so najbrž bili žrtve agresivnega vedenja. Bolj ko si v stiku s tovrstnim okoljem, bolj se ti nasilje in agresija – posledično pa tudi samomor – zdijo sprejemljivejši. In če si v stiku z miroljubnejšim okoljem, je verjetnost, da boš na takšne metode sploh pomislil, manjša. V znanem primeru ni šlo za klasično ustrahovanje, temveč za neke vrste linč in za zgodbo, ki so jo nekateri želeli izrabiti zaradi večje prodaje.
Se vam zdi, da smo Slovenci obsedeni z mediji, smo zelo podvrženi mnenju medijev?
Morda, vendar se je smiselno tudi vprašati, kako je drugod. V Londonu in Tokiu je medijskega pompa še veliko več, drži pa, da smo Slovenci zelo občutljivi na mnenje drugih, kar je verjetno posledica majhnosti. Tudi če se preseliš nekam drugam, zares daleč ne moreš iti. V vsakem primeru ostaneš povezan z okoljem, medtem ko se v nekaterih drugih državah ljudje lahko odselijo in začnejo znova. Pri nas je to skoraj nemogoče in mediji so v tem primeru le eden od načinov, kako se to kaže.
Kaj pa denimo primer Borisa Strela? Takrat se dlje časa ni govorilo o tem, da je šlo za samomor, čeprav je bilo v podtonih zaznati, da mediji niso povedali vsega. Je bil molk v tistem primeru dober ali škodljiv?
Na to je nemogoče odgovoriti brez primerjalne študije. Vsekakor je šlo za osebo, za vzornika, s katerim bi se neka mlada oseba lahko istovetila. Če bi na napačen način sporočili, kaj se je zgodilo, bi se število samomorov ravno zaradi tega lahko povečalo.
Ampak na koncu je rumeni medij novico objavil na naslovnici in verjetno tudi nekaj zaslužil. Verjetno bi kdo drug to lahko priobčil na bolj subtilen način.
To je res, res pa je tudi, da tega pozneje niso prebrali vsi. Medij, ki je to objavil, je imel manjšo pokritost, in novica je prišla samo do specifične populacije. Vsekakor je pozitivno, če je pokritost v takšnih primerih manjša.
Pri samomoru glasbenega idola Kurta Cobaina so suicidologi zaznali dva trenda. Tam, kjer so mediji samomor romantizirali, so beležili veliko samomorov med mladimi, drugje, kjer so mediji poročali o tem, da so bile v ozadju tudi droge in težave z duševnim zdravjem ter da gre za družinsko tragedijo, ni bilo »verterjanskega učinka«.
Še vedno je bil ta učinek, vendar manjši. V primeru nemškega nogometaša Enkeja je bilo medijsko poročanje, na primer, korektno, kljub temu pa so izpostavili metodo samomora, ki so jo mnogi posnemali. Če bi bilo poročanje nekorektno, bi bil obseg takšnih smrti verjetno še večji. V zadnjih letih so bili nekateri suicidologi celo mnenja, da je morda napočil čas, ko je treba o samomoru veliko govoriti, seveda pa se v praksi tega še nihče ni lotil, saj bi šlo za zelo nevaren eksperiment. Študije jasno kažejo, kakšni so učinki tega. Prav je sicer, da govorimo o samomoru, vendar na informiran način, tako da lahko ljudje spoznajo, da samomor ni stvar hipne odločitve in da gre za kompleksno stvar. Vsaka objava je tudi priložnost za preprečevanje samomora. Večkrat pravim, da se je o tem dobro pogovarjati predvsem doma, znotraj družine. Iskreni pogovori o težavah nas tudi zbližajo.
Za konec poglejva še slovenski filmski fenomen Razredni sovražnik, ki že več kot eno leto žanje mednarodne uspehe in kakovostno odpira problematiko samomora znotraj najstniške populacije. Imate kaj izkušenj s tem, kako se na takšne tragedije odzivajo šole?
Naš center je vsem šolam predstavil možnost, da lahko stopijo v stik z nami v primeru samomora. Velikokrat se izkaže, da šole ne vedo, kaj naj sploh naredijo. Pred nekaj dnevi smo imeli primer samomora na eni od mariborskih šol. Imeli so kontaktne podatke, vendar nas nihče ni poklical. Ne pravim, da smo edina rešitev, saj bi lahko poklicali tudi koga drugega. Lahko bi zraven spustili nekoga, ki bi dogodek odprl v novi smeri. Pogovor je zelo pomemben. Tisti, ki se jih tak dogodek dotakne, morajo imeti občutek, da se o njem lahko pogovorijo, da jim ni treba tega, kar se je zgodilo, samo pomesti pod preprogo. Šole prej odprejo vrata preventivnim programom kot pa v primerih, ko mislijo, da bo trpel njihov ugled.
V preteklosti nas je poklicalo tudi kakšno podjetje, če se niso znali primerno odzvati na samomor uslužbenca, medtem ko so šole glede tega res zelo zadržane. Ob prisotnosti posrednika je seveda lažje spregovoriti o nekaterih vidikih, ki bi sicer ostali zamolčani, posledično pa bi se iz njih razvili novi miti in tabuji.
Pogledi, let. 6, št. 2, 28. januar 2015