In memoriam: Maruša Krese (1947–2013)
Slovenstvo me je dušilo, v Ljubljano pa sem se rada vračala
Foto: Jože Suhadolnik
08. 01. 2013
Ko je bila prva januarska številka Pogledov, ki izide jutri, 9. 1., že natisnjena, je prišla žalostna vest, da je naša sogovornica Maruša Krese po težki bolezni preminula. S pisateljico se je konec decembra pogovarjala Agata Tomažič.
Če kdo, bi bila lahko prav ona predstavnica slovenske različice francoske generacije '68 – mladih, ki so se upirali staršem in njihovim vrednotam ter se ravnali po svojih, miroljubnih in hipijevskih. Rojeno v družino rdeče buržoazije je že zgodaj ujel val popotništva in jo odplavil daleč v svet. O tem, pa tudi o predzgodbi – o njenih starših in njuni partizanščini, govori najnovejši roman Maruše Krese z naslovom Da me je strah?.
Ne, ni je bilo strah. Drobno in ogrnjeno v pleteno ogrinjalo z južnoameriškimi vzorci, sedečo na kavču in skoraj izgubljeno v kupu odej, ki so z njo pripotovale z iste celine, preudarno izgovarjajoč stavek za stavkom, med katere od časa do časa vplete kakšno šalo. Mednje pa gotovo ne sodi izjava, da je mislila, kako bo leto 2012 njeno – no, pa se je izkazalo, da ne bo. Čeprav tega ni rekla na glas, je bilo jasno, da je zelo bolna. Zadrega je bila popolna in omiliti je ne bi mogla niti trditev, da je v letu, ki je minilo, spisala zanimiv roman. Ki je bil glavna tema pričujočega pogovora – ali vsaj izhodišče, saj je bilo v življenju Maruše Krese toliko zanimivega, da bi se lahko pogovarjali o skorajda vsem, in to v različnih jezikih.
Rojeni ste v Ljubljani, vendar ste dve desetletji preživeli v Berlinu, od koder ste se pred kratkim vrnili. V Nemčiji je izšlo nekaj vaše poezije in proze še pred izidom v slovenščini, recimo Vsi moji božiči in Vse moje vojne. V katerem jeziku pišete?
Božiči so v Nemčiji izšli prej kot v Sloveniji, pri Mladinski knjigi so čakali na izid, dokler ni mesta urednice zasedla Nela Malečkar. Še prej pa so bili v Nemčiji predvajani v obliki radijske igre, vendar sem jih najprej napisala v slovenščini. Tudi daljše dokumentarne oddaje, ki sem jih pripravljala za nemški radio, sem po dogovoru z uredniki delala kar v slovenščini in so jih dali naknadno prevajat. Z nemščino sem se namreč začela seznanjati zelo pozno, kakšne krajše oddaje sem že spisala sama, sicer pa se tega jezika lotim preveč z glavo ... Moje knjige je v nemščino zelo dobro prevajal Fabjan Hafner, zdaj pa tudi Daniela Kocmut.
Ko sem začela brati vaš novi roman Da me je strah?, je bila moja prva asociacija Drago Jančar in njegovo delo To noč sem jo videl – ker sta knjigi tako diametralno različni, a obe obravnavata medvojni čas in njegovo odzvanjanje v sedanjosti.
Ja, Jančarja sem brala, a sem svoj roman začela pisati že prej ...
»Zelo sem se borila proti temu, da bi pisala družinski roman, ker ti ponavadi hitro zavijejo v patetiko. Vmes pa se moram tudi spopadati s željo, da bi se izražala v verzih.«
Ne, to ni bil očitek, rada bi le povedala, da se mi knjigi zdita kot dve plati istega kovanca. Kako pa vi, z vso družinsko prtljago, gledate na odstiranje temne strani medvojne slovenske zgodovine?
Zdi se mi grozno, kako so se začele stvari naenkrat obračati. Že dolga leta govorim, da ima narodnoosvobodilni boj v Evropi še vedno ugled, pri nas so pa vse pohodili. Tudi sprava, ki se je začela zadnja leta ... Moram reči, da sama, tudi ko sem študirala, nikoli nisem razmišljala, iz kakšne družine izhaja kdo od mojih kolegov, to mi še na misel ni prišlo. To zame, pa tudi za moj prijateljski krog ni bilo pomembno. Očitno pa so bili taki, za katere je to nekaj pomenilo.
Iz nekaterih odlomkov je sklepati, da vam – kljub materialnim privilegijem, ki so jih vsi videli in vam jih očitali – ni bilo lahko ...
Ne, sploh ne, težko je biti otrok narodnega heroja.
Zgodba vsaj v grobem temelji na vašem življenju in na življenju vaših staršev, kajne?
Ja, zelo v grobem. Zelo sem se borila proti temu, da bi pisala družinski roman, ker ti ponavadi hitro zavijejo v patetiko. Vmes pa se moram tudi spopadati s željo, da bi se izražala v verzih.
Ko še niste bili rojeni in sta vaša starša, kot opisujete v romanu, prišla iz partizanov v Ljubljano, kjer jima je bilo dodeljeno stanovanje, ki je prej pripadalo nekomu drugemu in sta se spraševala, čigavo je bilo – je v tem slutiti kanec slabe vesti ali sta se do tega čutila upravičena? Enako je bilo z voznikom, ki ga je imel vaš oče, pa so mu ga včasih očitali ...
Ne, šoferja so mu dali, ker je bil brez noge in je bil poslanec na Dolenjskem. Takrat pa so kar pripisali, da je to »naš šofer«, a sta se takih označb otepala. Zadnja leta, od devetdesetih naprej, pa je bilo z mamo zelo zelo težko, tako da sem se dostikrat potihoma zahvalila, da je oče že umrl in da ne vidi vsega tega. Tem ljudem se je svet dobesedno podrl. Potem so se začeli spraševati za nazaj ... Mama mi je nekajkrat omenila, češ saj se mi je zdelo, da »nekaj ni v redu, vendar nisem nič rekla«. Oziroma si ni upala.
Toda saj v knjigi omenjate, da sta vedela, kaj ni v redu – navajate pogovore o tem, kako so Angleži vračali domobrance s severne meje, pa o Golem otoku ...
Doma teh stvari pred otroki nista skrivala, za kar sem staršema še danes hvaležna. Nista šla v podrobnosti, a ko sem pisala, mi je prišel na misel kakšen očetov ali materin stavek, iz katerega sem potem razvila celotno zgodbo.
Kakšni so vaši spomini na prve obiske v tujini, v kapitalizmu ste bili kot državljanka komunistične države?
Joj, ko sem šla prvič v Anglijo, je bilo grozno! Deset nas je šlo v Nottingham, deset od tam pa jih je prišlo sem. Razvrstili so nas v različne razrede, a vse so nas spraševali enako – če pri nas doma poznamo tekočo vodo in podobno. To je bilo leta 1963! Zjutraj smo se dobili v šoli in oni so najprej v telovadnici, kjer se je zbrala cela šola, zmolili, nas pa so postavili na nekakšen odrček, kjer smo bili izpostavljeni opazovanju in proučevanju. Grozno, mislim, da smo večino časa preživeli prav v tej telovadnici!
Čez nekaj let pa ste odšli delat kot au-pair, in to – po kakšnem naključju – k ljubici sekretarja britanske komunistične partije!
To je bilo takoj po maturi, ko sem jo zbrisala od doma. Takrat smo potrebovali še izstopne vize in ja, seveda mi je bilo naročeno, naj poročam pristojnim organom o vsem, če bom kaj slišala ...
Moram reči, da sem tisto leto v Angliji precej trpela, a sem preživela zavoljo trme.
Spet nekje pa so vas zasliševali, če ste članica komunistične partije, »No communist party« ...?
Ja, to je bilo v Ameriki, na imigracijskem uradu, ko sva pripotovali s hčerko Ano, ki je bila takrat stara malo več kot eno leto. Na pot sva krenili s poltovorno ladjo, bilo je blazno lepo, sicer je dolgo trajalo, še dlje kot mesec dni – nikoli namreč ne veš, koliko časa pluješ, niti koliko časa se bo ladja zadržala v pristanišču. Izpluli smo z Reke, cilj je bilo brooklynsko pristanišče, kjer so se ponujali taki prizori, da sem se takoj vživela v mafijske filme v črno-beli tehniki! Že ko si prosil za vizo, si moral podpisati izjavo, da nisi član komunistične partije.
Spominjam se, da so pred vstopom v ZDA še pred dobrim desetletjem v imigracijskih obrazcih spraševali, ali si član kakšne teroristične organizacije.
In ti seveda obkrožiš pritrdilni odgovor, če si terorist.
Ko ste prvič odhajali tujino sami, na au-pair v Anglijo, ste uporabili besedno zvezo »zbrisali«. Pred čem? Ste morda bežali prav pred bremenom statusa otroka narodnega heroja?
Ja, pa tudi slovenstvo me je vedno dušilo. Ljubljano sem imela blazno rada, a sem morala odhajati. Vedno pa sem se morala tudi vrniti. Že kot otroka me je dušilo, potrebovala sem morje, ki je najboljše zdravilo. Je taka zdrava konfrontacija s samim seboj.
V knjigi opisujete tudi prizor, ko z vsemi člani razširjene družine stojite na krovu ladje, ki pluje proti Južni Ameriki ...
Ja, tam sem bila sicer kar nekajkrat, a prizor iz knjige je izmišljen, to so bile želje. Letos mi je bolezen čisto prekrižala vse načrte, ki sem jih imela. Sem mislila, da bo moje leto ... Pa ne bo ...
Najmlajši sin, Jakob, je obiskal vse konce Južne Amerike in vedno smo govorili, da se s tem krog zaključuje – ker je oče mojega očeta emigriral v Južno Ameriko, od koder se ni nikoli vrnil. Nikoli nismo odkrili, kaj se je zares zgodilo z njim – vedno pa je bil prisoten, v zraku. Jakob je sedem let preživel v Južni Ameriki, nazadnje v Argentini, od koder je zdaj prišel v Ljubljano.
Ko smo pri zaključevanju kroga: zanimivo naključje je tudi, da se je prav vaš najmlajši sin tako navdušil za komunizem, kot o tem pišete v Božičih in v najnovejšem romanu Da me je strah?. Najstarejši sin David pa je imel tri vzornike: Tita, Johna Lennona in svojega dedka.
Ja, leta 1980 je David za silvestrovo nekam žalostno posedal in ko sem ga vprašala, kaj mu je, je odvrnil: »Vse tri sem letos izgubil!« Odlična je bila predvsem kombinacija, bi rekla. Zanj so bili vsi trije heroji, sama pa sem tako in tako dolgo časa živela v prepričanju, da so vsi, ki so brez rok ali brez nog – narodni heroji.
Kaj se je zgodilo z vašo gospodinjo Pepco, ki jo omenjate že v Božičih, saj je pekla potico in vas skrivaj vodila gledat jaslice v cerkev?
Po očetovi smrti je tudi ona šla, mislim, da je potem kuhala nekim frančiškanom ali nekaj podobnega. In ko sem nekoč hodila po ljubljanski tržnici, me je ustavil neki gospod: »Saj ste vi Maruška, kajne? Kako so pa kaj David, pa Ana in Jakob?« Po vseh je povpraševal in vse je vedel, razložil je, da jim je Pepca po kosilu ob kavi še dolga leta pripovedovala »strašno luštne« zgodbice o članih naše družine. Meni pa je bilo všeč, da sta jo starša podpirala v njenem praznovanju božiča.
Onadva sta tisti večer najverjetneje preživela na partijskem sestanku?
Ja, pogosto. Jaz takrat tako in tako sploh nisem nič razumela.
Ko popisujete popotovanja po Indiji, navdušenje za hinduizem, budizem – vam je bilo kaj od tega blizu, bližje kot ateizem, v katerem ste bili vzgajani doma?
Ja, to so bila res leta iskanja, najprej je bil sufizem, potem budizem ... Pozneje sem spoznala, da vsi le niso iskali tako kot jaz in moja okolica, da smo bili bolj manjšina.
Podobne občutke opisujete tudi v Božičih, kjer pišete, da vaši prijatelji iz mladosti danes igrajo golf in imajo zlate kreditne kartice. Ali menite, da smo Slovenci pripravljeni odpuščati tistim, ki se vračajo – tako kot ste se po dolgih letih življenja v Nemčiji vrnili vi?
Pravzaprav drži, da jih je moje pisanje v Nemčiji zelo motilo. Hudo je, če si premočan ...
Kako pa bi z današnjega vidika komentirali izjavo vašega očeta, ki jo je izrekel, ko je izgubil nogo in se je zdravil v vojaški bolnišnici v Bariju, kjer je postal urednik stenčasa: »Ko nisi več za nobeno drugo rabo, si kulturnik.«
Takrat so zelo pazili nanje, v romanu omenjam velikega misleca, ki je vedno na toplem, to je zgodovinski lik, za katerega so na Bazi 20 res lepo skrbeli. Očitno pa so pravi partizani, kakršen je bil moj oče, do njih čutili nekaj takšnega. Vseeno so takrat umetniki uživali blazno spoštovanje. Večje kot danes.
Kako pa je z navdušenjem vašega sina nad Chejem Guevaro? V nekem intervjuju ste dejali, da vam je žal, da oče ni več živ, da bi ...
... uravnovesil njegov entuziazem. A ta entuziazem počasi jenja.
Ali smemo generacijo mladih med dvajsetim in tridesetim letom, ki demonstrirajo, nazivati z »izgubljena generacija«? Ali ni bila izgubljena tudi generacija tistih, ki so odraščali med drugo svetovno vojno, kot vaša starša? Kateri so bolj izgubljeni?
Tudi po drugi vojni je bilo precej izgubljenih. Mislim, da ima ta generacija še čas. Upam.
Se še vračate v Bognečo vas?
Tam se je rodil oče. Ko sem bila majhna, smo hodili pogosto, in to s konji, ker ni bilo ceste. Jaz sem jo sovražila. Moji otroci pa so bili, ko so prvič obiskali ta kraj, navdušeni in tudi jaz danes nanj gledam z drugačnimi očmi.
Kako je ime gradu, o katerem pišete in katerega graščak je vašemu očetu posojal knjige iz grajske knjižnice? Ste tudi vi, preden ste sedli k pisanju romana, proučevali arhive?
To je bil grad Hmeljnik. Proučila sem kar precej zgodovinskih virov, da me ne bi kdo držal za besedo ali letnico. Res pa je, da v pisanje nisem vpletala zgodovinskih podatkov. Vse to se je ohranilo v mojih otroških spominih, nekaj let po vojni je bilo, kot bi v našem stanovanju živelo pol brigade. Še zlasti moj oče je imel občutek, da je treba vse deliti.
Da ste se med bosansko vojno podali v Sarajevo, je bilo prav gotovo povezano z vašim družinskim ozadjem – ker ste bili iz družine, ki je verjela v komunizem in Jugoslavijo?
Ja, mislim, da je bilo, ker sem se pogosto spomnila maminih besed, da je bila Bosna srce partizanstva. K odhodu pa me je napeljala še čisto osebna stvar: sinu Davidu, ki je bil dotlej primoran hoditi na dializo, so presadili mojo ledvico, a je telo ni sprejelo ... V roke mi je tedaj prišel časopis, v katerem je pisalo o prvem pokolu v Sarajevu. Sedela sem tam, s tistim časopisom, in si rekla: tukaj je v vprašanju eno samo življenje, Davidovo, kaj pa se dogaja z vsemi temi ljudmi tam dol?
Katero mesto bi si danes zaslužilo, da bi ga obiskali in tamkajšnjim ljudem tako pomagali?
Ne vem, veliko jih je. Vse skupaj pa je pljunek v morje. V Sarajevu si vsaj konkretno vedel, kaj je treba – kaj prinesti. Grozno je bilo, ker na letalo nisi smel odnesti več kot dvajset kilogramov ...
Ste še v stikih z begunci, ki ste jim med vojno v Bosni ponudili zatočišče v vašem berlinskem stanovanju?
Ne, z njimi ne, pač pa s Sarajevčani, a tudi ne z vsemi. Že leta 1994 se je nakazovalo, kam se bo vse skupaj usmerilo, moral si paziti, kaj boš rekel, vse bolj muslimansko je postajalo. Od začetka so bile mošeje prazne, a dlje ko je vojna trajala, bolj so se polnile. Arabske dežele so največ pomagale, Kuvajt je celo vojno plačeval kruh, pa tudi zdravila, plin, vse ... Potem je jasno, da greš sedet v mošejo. Karitas pa je pošiljal katoliške knjige. Takrat sem prvič videla od blizu, kako to funkcionira. Vsem velikim organizacijam je težko zaupati.
*******
Čeprav avtorica sama pravi, da ne mara družinskih kronik, ker prehitro zdrsnejo v patetiko, je roman Da me je strah? zgodba o neki družini, ki se začne s partizanščino, s strahom in pomanjkanjem, v katerem se spoznata mlada partizanka in partizan. Ona, ki si ves čas prizadeva, da ne bi pokazala trohice človeškega v sebi, da ne bi drugi opazili, da jo zebe ali da se boji. On, ki je neustrašen borec, kar plača z izgubljeno nogo, zaradi poškodbe pa ga tik pred koncem vojne premestijo v vojaško bolnišnico v Bariju. Mir prinese nove izzive: on se dolgo bojuje z bojaznijo, da ga, kakršen je – invaliden – , ne bo več marala, ona ga poskuša prepričati o nasprotnem. Njega nato imenujejo za narodnega heroja, ona se po milosti partijskih veljakov poda študirat, vmes se jima rodi hči, zgodi se informbiro ... Približno na polovici se prvoosebnima pripovedma ženske in moškega pridruži še glas otroka, ki raste in bralca popelje skozi drugo polovico 20. stoletja. Od demonstracij na filozofski fakulteti, kjer so tri iz »najbolj preverjenih družin« zalezovali agenti državne varnosti in si od njih obetali izvedeti, kdo je kolovodja, do »hipijevske poroke« s pesnikom. In neskončnih potovanj. »Bežim od jugofolklore. Ponarejenega smeha. Rdečih zvezd in kameleonstva študentskih in mladinskih funkcionarjev. Državnih praznikov in dneva mrtvih,« razmišlja pripovedovalka, medtem ko sedi v pesku ob Rdečem morju in opazuje počasne korake beduinov, »mehke in prizemljene«.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
