Aleksandar Popovski, režiser
Sovražnik je sistem, sistem smo pa mi sami

Ali se da govoriti o tem, da ima režiser svojo poetiko, svojo estetiko? Ali je v režijskem delu preveč elementov in se vsaka predstava izumlja od začetka?
To vprašanje me je zelo zaposlovalo med študijem, takrat smo se o tem tudi veliko pogovarjali in zdelo se mi je nujno, da bi imel svojo poetiko. Moji kolegi so jo imeli in nekaj časa sem bil prav zaskrbljen, ker nisem imel svoje. Potem pa sem sčasoma ugotovil, da to ni problem, saj imam ravno zato možnost izbire. In da sem ravno zato drugačen, ker nisem omejen s kalupom, pa četudi svojim lastnim.
To vprašanje se mi je spet pojavilo prav v zadnjih mesecih, ko sem po šestih letih znova režiral v Makedoniji. Iskal sem način, kako izraziti svoj konflikt z državo, ki se je v mojih najstniških letih začel na povsem drugačnih temeljih v času razpadanja Jugoslavije in socializma, zdaj pa z vzponom makedonskega nacionalizma dobiva čisto novo dimenzijo. In sem našel Molièra, dramo Bulgakova, ki tematizira odnos med oblastjo in umetnikom: oba sta čisto zadovoljna drug z drugim, dokler se neproblematično medsebojno servisirata, ko pa iz tega ali onega razloga pride do konflikta, se ta idila hitro konča. Ne vem še, kako bom končal to predstavo, čaka me v mesecu po premieri v Mariboru, ampak to stanje medsebojnega trepljanja po ramah med umetniki in politiki ni normalno.
Umetnik mora vedno biti proti, vedno ima ali pa mora najti razlog, da je proti. Seveda to ne gre prav dobro skupaj s tem, da je eksistenčno odvisen od politika. To so res težka vprašanja, ki se dotikajo še vrste drugih družbenih tem. Te se seveda spreminjajo skozi čas in zame je bilo zato v devetdesetih zlasti produktivno sodelovanje z dramatikom in kolegom s skopske gledališke akademije Dejanom Dukovskim. Trenutno mi prav manjka tako močan partner, sem pa v zadnjih letih z veseljem delal tekste približno enako starih srbskih dramatičark Biljane Srbljanović, Ane Lasić in še posebej Milene Marković. Zadnjih dveh tudi v Sloveniji (obe v ljubljanski Mali Drami).
Novi dramski teksti so kronika našega časa in s še tako uspešno aktualizacijo besedila se s klasiko temu lahko le približamo. Angleži in Nemci se tega dobro zavedajo in zelo spodbujajo nastajanje in izvajanje sodobne dramatike, v naših krajih pa je tega precej manj.
Je to tudi diagnoza tega, da je sodelovanje z Dukovskim zamrlo?
Po svoje je – v devetdesetih smo z akademije izšli kot res močna ekipa, Dejan, skupina igralcev in jaz. Takrat smo hkrati z ekipo Thomasa Ostermeierja doživeli velik uspeh na festivalu mladih gledališčnikov: Ostermeierju in njegovim je to odprlo vrata v Berlin in je danes eno najpomembnejših imen evropskega gledališča, mi pa smo šli nazaj v Skopje, kot da se ne bi nič zgodilo. Pač se prebijamo vsak po svoje, jaz sem imel srečo, da se mi je kmalu ponudila priložnost dela v tujini, drugi pa kakor kdo.
Pri sodobni dramatiki je sicer treba pripomniti, da je do neke mere v slepi ulici: od konca devetdesetih se ne nehajo pojavljati teksti, v katerih so vsi HIV-pozitivni narkomani, večinoma istospolni in z vedno enakimi problemi. Teh zgodb se ne da poslušati več kot toliko, tako se pač počasi zgodi obrat h klasiki – v kateri seveda vedno najdemo takšno ali drugačno aktualno komponento.
Tudi v Nevarnih razmerjih?
Pa še kako ravno v Nevarnih razmerjih! Zadnji dialog med obema glavnima igralcema, markizo de Merteuil in vikontom de Valmontom, se glasi:
»Vojna?«
»Vojna!«
In nekaj let po izidu romana (1782) je prišlo do francoske revolucije. Kaj nas čaka zdaj, še ne vemo, ampak nekaj se mora zgoditi. Svet je popolnoma izgubil kompas, hlastamo le za kratkimi potešitvami, natanko tako kot v Nevarnih razmerjih. Ampak to bo očitno kratkega veka.

V francoski revoluciji je prišlo do padca oblasti aristokracije in cerkve. V današnjih protestih proti kapitalizmu pa vloge niso tako jasno razdeljene. Je res sovražnik le en odstotek elite?
Ne, sovražnik je sistem, sistem smo pa mi sami. Zato bo rešitev mnogo bolj boleča, kot se zdi. Ne gre samo za družbene vloge, gre za spremenjeno percepcijo samega sebe. In v tem se Nevarna razmerja navezujejo tudi na moje zadnje in prihodnje režije: Neznanec v Strindbergovem Damasku (ljubljanska Drama decembra 2010) in Peer Gynt (zagrebško gledališče Gavella marca 2010) se sprašujeta, kako živeti, prav tako kot Odisej, ki ga bom poleti delal na Brionih. Pogosto so bili najbolj radikalizirani odgovori na ta vprašanja povezani z vojnami, Peer Gynt je nastal v času uveljavljanja samostojne Norveške, Strindberg je pisal v letih pred prvo svetovno vojno.
Ampak vse te predstave nastajajo v drugačnih okoljih: Ljubljana – Maribor, Slovenija – Hrvaška, domovina (Makedonija) – tujina. Bi vsaka od teh predstav v drugem okolju izgledala in delovala občutno drugače ali režiser bistveno vpliva na končni rezultat?
Režiser seveda vpliva, ampak režiser se določenih projektov tudi ne loti, če nima na enem mestu vseh potrebnih elementov: Damaska se, ne glede na to, kako me vznemirja, ne bi lotil, če ne bi imel ekipe, kakršno sem imel v Drami z Igorjem Samoborjem na čelu. Enako velja za Peera Gynta in ekipo Gavelle z Ozrenom Grabarićem v naslovni vlogi, ki je dal uprizoritvi čisto specifičen ton. Ozren nikakor nima fizične podobe junaka, zapeljivca, superiornega posameznika – ima pa pečat slehernika, kar se mi je zdelo nekaj svežega za interpreta Peera Gynta.
Tudi Maribor ima trenutno odlično ekipo, ravno pravšnjo za Nevarna razmerja. Vse to vpliva na izbiro predlog, države pa so si po mojem občutku med seboj bolj podobne kot včasih. Verjetno je to sicer bolj posledica globalizacije kot skupne preteklosti – čeprav je po drugi strani res tudi, da v teh državah ni prišlo do prave prenove med politično elito, ki v veliki meri obvladuje dogajanje. Kako je mogoče, da je po dvajsetih letih v Sloveniji ključni konflikt še vedno med Kučanom in Janšo? Ampak to ni samo naša posebnost – v Italiji se je dvajset let prav tako zdelo, da je lahko izvoljen samo Berlusconi.
Tudi v Makedoniji se v politiki zdaj vlečejo take poteze, da bi se jim v mojih gimnazijskih letih glasno smejali – makedonski nacionalizem kot operetna predstava. Po drugi strani pa je lansko leto policist na ulici do smrti pretepel fantiča in na protestu se je zbralo samo tristo staršev. To imam v mislih, ko pravim, da moramo sami s seboj razčistiti, kdo smo. Popolnoma nemotiviran uboj otroka spravi na ceste samo tristo ljudi in nič se ne zgodi, da bi v bodoče to preprečili. In se je že ponovilo: zaradi trapastega nesporazuma pri parkiranju je drug policist letos februarja ubil dva albanska fanta.
Kaj je temelj vašega umetniškega dela: makedonske korenine, svetovna zgodovina umetnosti, intima? Seveda človeka in umetnika zaznamuje vse troje, a vendar, kaj prevlada pri človeku, ki redno deluje v tako različnih okoljih?
Vse to je prisotno, vedno pa prevlada aktualni trenutek. V vsakem trenutku si seštevek vse svoje preteklosti in aktualnih dražljajev, na katere se odzoveš tako ali drugače. In ne veš, ali je bilo prav ali ne. Tudi to je zgodba vseh junakov in del, s katerimi se zdaj ukvarjam. Peer Gynt in Strindbergov Neznanec ljubita več žensk hkrati in to ne pomeni, da ljubita kakšno več ali manj. Je to mogoče, je to prav, kaj to pomeni zanju in za druge? Roman Nevarna razmerja, ki je pisan v pismih, se pravi s popolnoma individualiziranimi glasovi, to še poudarja. Tudi zato sem Hamptonovo dramatizacijo dopolnil z nekaj pismi iz romana; tako predstava dobi še bolj izdelane like, dramatizacija je skoraj preveč popolna, vse je na svojem mestu in po nekaj prizorih to postane predvidljivo, subjektivna intervencija pa to radikalizira.
Omenil sem osemdeseta, takrat so me seveda zanimale povsem druge stvari, ampak tudi punker je v osnovi ujet v konflikt med posameznikom in družbo. Seveda je vse skupaj enostavneje, ko si mlajši.
Že skoraj dve desetletji režirate po večjem delu Evrope, letos prihaja v kinematografe vaš drugi celovečerni film: kaj bi si želeli v nadaljevanju kariere?
Želel bi si bazo: gledališče, v katerem bi lahko razvijal svoje delo, podobno kot denimo Peter Brook v pariškem Bouffes du Nord ali nekateri drugi znani režiserji. To morda zveni pompozno, a če že vprašate po željah, si želim to – in trenutno sem za prihodnjo sezono sklenil nekakšen tovrsten dogovor z gledališčem Gavella, tako da se bom jeseni z družino preselil v Zagreb.
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012