Andrej Rozman - Roza
Sprijaznil sem se s tem, da sem Slovenec
Kako se počutite ob skorajšnjem izidu vašega izbranega dela v zbirki Kondor, strahu in trepetu vsakega srednješolca, ki mu domače branje ne diši preveč?
Aja? Tega pa nisem vedel, ker sem hodil v šolo pred tem. Če bi to vedel, bi zahteval višji honorar! Sicer pa sem bil od nekaj fen kondorja, pri tem imam v mislih komad Simona & Garfunkla – El Cóndor Pasa, z refrenom I'd rather be a sparrow than a snail, to se mi zdi krasen verz, mikalo me je, da bi dal naslov v tem slogu, recimo Bolje vrabec v roki kot polž na solati. No, pa se je potem zasukalo v drugo smer (naslov Rozmanovega izbranega dela bo Gleda kondor avion, op. p.).
Ste kdaj razmišljali, da bi v kakšni knjigi za otroke dali glas kondorju?
Ne, tisto, ko sem prej rekel, da sem jih od nekdaj oboževal, je bilo pretiravanje, v resnici še nikoli nisem imel stika s kondorjem. Nisem ga še imel v zgodbi. Kar pomeni, da še nisem bil v Južni Ameriki, v Ande sem si zelo želel iti, ko sem bil mlad, potem sem pa nekega dne ugotovil, da sem že prestar. Kajti tja bi šel živet, ne samo kot turist … Verjetno bi lahko rekli, da je kondor moja frustracija.
In če iz Andov bliskovito poletiva nazaj v Slovenijo, kaj je za vas jezik? Je to orodje, igrača?
Jasno, da je orodje, in to orodje z neko zgodovino. Pa igrača tudi, vsako orodje je lahko tudi igrača – Tito je imel v svoji ključavničarski delavnici orodje zato, da se je igral.
Jezik je torej orodje, ki pa ima v določenih predelih sveta zelo močan politični naboj, kar vse skupaj dodatno zaplete. Sploh v takšnih primerih, kot je slovenski, kjer je jezik tako rekoč edino vezivo naroda. V ZDA je drugače: da si Slovenec, ti ni treba znati slovensko, vendar moraš biti katolik oziroma kristjan. Sunita Williams zato tam ni pripadnica slovenske skupnosti, ker je hindujka. Naš kriterij pa je jezik: če ne znaš slovensko, si sicer lahko državljan Slovenije, ne moreš pa biti Slovenec. Zato ima jezik močan političen naboj, skozi politična očala na jezik gledajo (ali so vsaj gledali v preteklosti) tudi mnogi slovenski jezikoslovci ali jezikovni profesionalci. Zato še vedno vlada prepričanje, da se je treba za jezik truditi, a to je paradoks: jezika se naučimo in ga uporabljamo. Prepričanje nekaterih, ki mislijo, da se lahko vmešavajo v jezik drugih, ki ga kot da ne govorijo pravilno, je navadno nasilje.
Znani ste po liberalnem odnosu do jezikovne norme, dopuščate različne vrste izpeljank, besednih iger, k razvpitemu nedoločniku brez -i se bova še povrnila. Toda kje je za vas meja med igrivo in nepravilno rabo jezika, pri čemer mislim na tiste najočitnejše, vulgarne napake v jeziku, kot je raba tožilnika v zanikanih stavkih?
Po mojem mnenju dejstvo, da se z jezikom igraš, vendarle pomeni, da njegove zakonitosti in pravilno rabo poznaš, pa se na ta pravila zavestno požvižgaš. Kar pa se tiče popravljanja domnevnih napak, menim, da si gotovo kdo želi, da se ga opozori na napačno rabo, nikakor pa ne ves čas.
Igriva in napačna raba sta po mojem dve kategoriji. Mislim, da je treba biti zelo strpen do ljudi, ki slovenščino rabijo domnevno napačno, predvsem zato, ker se pogosto zgodi, da se moti tisti, ki popravlja. Veliko vprašanje je, ali je ženska dvojina sploh edina primerna. Če, recimo, rečeš: dve ženske sta šle, a je to narobe? Če ja, potem imajo domobranci prav, ker so se borili proti partizanom, ki so izbojevali priključitev Primorske; večina Primorske ne uporablja dvojine. Pravzaprav velik del Slovenije ne uporablja ženske dvojine. Če bereš Trubarja, ugotoviš, da je že on delal iste napake pri zamenjevanju glagolov morati in moči, kot jih mnogi ljudje delajo še danes, se pravi, da se v tem času ni nič spremenilo, le da to v Trubarjevem času ni veljalo za napako, ker še ni bilo pravopisa. In nisem prepričan, da ima kdorkoli pravico reči, da je to narobe. Pomislite, kako bi bilo, če bi enak odnos, kot ga imajo mnogi do jezika, imeli do botanike in bi štiriperesno deteljico imeli za napako, ki jo je treba odstranit z javnih površin.
Ste Ljubljančan, kar je čutiti v jeziku, ki ga uporabljate. Ste zaradi tega kdaj že bili tarča pripomb iz vrst pripadnikov kakšne druge narečne skupine?
Kot otrok sem veliko živel na Dolenjskem in imel, ko sem prišel v Ljubljano, precej močen dolenjski naglas.
Ampak dolenjsko narečje je nekakšna podstat slovenskega knjižnega jezika … Merim na t. i. diktat ljubljanščine.
Nikakršnega diktata ljubljanščine ni! Brez Ljubljane ne bi bilo Slovenije. Pa kakšen diktat neki?! Vedno moraš imet glavno mesto, Ljubljana je točka centralizacije, ljubljanščina, ki se govori danes, ni več enaka tisti iz Prešernovih časov, temveč je že vsrkala vase prvine govora študentov in drugih priseljencev z vseh koncev Slovenije. Če bi radi imeli državo, moramo imet pogovorni središčni jezik. Grozno se mi zdi, da imamo v Sloveniji tako negativen odnos do središčnega jezika. Se strinjam, da je Ljubljana kriva za socialno katastrofo, v katero smo padli. A so za to krivi »Ljubljančani« iz vse Slovenije, ki so se prigrebli do javnih položajev, na katerih skrbijo za zasebne koristi. Sicer pa spoštujem vse, ki pišejo v prekmurščini, pa Tadeja Vesenjaka, ki poje v prleščini, in Iztoka Mlakarja, ki se izraža v primorščini.
Ampak s prekmurščino so res težave, prekmurščina je šele leta 1918 postala del slovenščine, pred tem je bila samostojen jezik, ker so ga govorili na ozemlju, ki je pripadalo drugi državi, ravnala se je po drugem pravopisu in pisalo se jo je v drugem črkopisu. Prekmurščina je torej malo dlje, ker se je šele pred slabimi sto leti začela bližati osrednji slovenščini. Sicer pa je vse odvisno od pisatelja, koliko mu je do tega, da ga bodo ljudje razumeli …
Na slavistiki sem bil sošolec s Ferijem Lainščkom in Milanom Vincetičem, s katerima smo nekoč zelo intenzivno razpravljali smo o tem, ali je pravično, da jaz, ki sem rojen v Ljubljani, lahko pišem v svoji materinščini, onadva pa ne moreta.
Kako pomembna sta jezik in kultura glavnega mesta, dokazuje Češka. Čehi imajo zelo kakovostno in priljubljeno filmsko produkcijo izključno zato, ker je Praga tako veliko mesto in so imeli temu primerno že v 19. stoletju toliko meščanov, da se je lahko razvilo gledališče, zaradi česar so bili v trenutku, ko se je pojavil film, nanj pripravljeni. V Sloveniji pa smo še v začetku 20. stoletja, recimo za Cankarjeve drame, uvažali češke igralce in režiserje. Tako se je pri nas teater šele začel razvijat v času, ko je film že obstajal. Posledica te zamude je, da so z zborno slovenščino zelo dolgo časa uničevali prepričljivost slovenskega filma. Absurd je slišati govoriti zborni jezik ljudi na realni sliki, a pri nas je bilo še vse v osemdeseta leta prejšnjega stoletja močno zasidrano prepričanje, da so dramske umetnosti, vključno s filmom, namenjene širjenju pravilne slovenščine. Filmski lektorji so se obnašali, kot da je film teater. Pri Kekcu niso imeli težav, ker je šlo za prikupen gorenjski dialekt. Kot hudič križa pa so se bali ljubljanščine. A brez osrednje govorice ni suverenih narodov.
V slovenščini je morebiti bolj problematičen prepad med normiranim jezikom in tistim, ki ga uporabljamo v praksi?
V drugih jezikih je drugače kot v slovenščini, angleščina, denimo, sploh nima pravopisa, temveč ima vsak časopis svoj jezikovni kodeks. Da je jezik normiran, se mi ne zdi nič narobe, a gre v resnici za socialno kategorijo: če se v neki določeni situaciji bojiš, da boš s svojim jezikom izpadel neotesano, boš govoril zborno. Če ne znaš ali če nočeš, pač ne govoriš zborno. Toda to ni neka obveznost, je podobno vprašanju, ali si boš zavezal kravato ali ne.
Velika pomanjkljivost slovenščine, ki jo zaznavam, kadar pišem za teater, je, da še nimamo sistema za zapisovanje pogovornega jezika. Jaz sem zato moral razvit nekega svojega in mi kar dobro služi. Ni pa enostavno, saj moraš pazit, da bo branje tekoče in da bo bralec takoj vedel, da na primer delal pomeni skrajšano obliko besede delali, se pravi množino, in ne ednine, ki jo sam v takih primeri pišem fonetično kot delau.
Ste brali Fužinski bluz? Ali vam je Skubic, s katerim vas druži navdušenje nad pogovornimi registri jezika (in jih ne eden ne drugi ne pomišljata uporabljati v književnosti), kot avtor pri srcu?
Nočem izpasti arogantno, a sem zelo slab v poznavanju svojih stanovskih kolegov. Sem tudi precej egocentričen, tako da pogosto rajši pišem kot berem. Kar ne pomeni, da ničesar ne berem, a je knjig ogromno, časa malo in tudi sicer se ne kulturno niti približno ne počutim zavezanega slovenstvu. Tako da imam pogosto več veselja s spremljanjem tuje produkcije kot domače. Edina izjema so slovenski filmi, za katere se trudim, da bi videl vse.
Trditev, da se kulturno ne počutite zavezanega slovenstvu, je zelo zanimiva, če ne kar nenavadna. Sploh po vseh teh izmenjanih besedah o jeziku, in to slovenskem. Čemu pa ste potemtakem zavezani?
Počutim se zavezanega človeški rasi. Res je sicer, da so nekatere pesmi, ki jih pišem, tako zavezane jeziku, da so neprevedljive. To je še kar frustrirajoče – ker sem obsojen na ta prekleti, mali trg s katastrofalnimi honorarji. To je definitivno frustracija. Da bi se lahko resno začel počutiti zavezanega slovenstvu, bi bilo za začetek treba kaj narediti na področju kulturne politike. Slovenska država doslej še ni definirala kulturne politike, in vedno bolj mi je jasno, da to ni samo šlamparija, ampak je sestavni del neoliberalne politike.
Najbrž se vsi strinjamo glede tega, da je naša družba v težavah. Dostikrat je slišati, da je vzrok teh težav v demokraciji, ki ne deluje. A demokracija ne deluje prav zaradi pomanjkanja kulture. Bolj ko so ljudje nekulturni, bolj to ustreza neoliberalizmu, v katerem je vse manj neposrednega odločanja in korporacije postajajo močnejše od parlamentov uradno demokratičnih držav. Jaz mislim, da kultura kot vezivo v Sloveniji ne funkcionira. Število ljudi, ki si ogleda slovenske filme, je katastrofalno nizko, z domačimi TV-nadaljevankami smo nezadovoljni, ker ne odražajo dejanskega stanja, ampak jih producirajo, da bi tudi mi izgledali kot moderen narod, zapolnijo jezikovne kvote in poberejo subvencije. Kdaj je izšel zadnji roman, ki ga je prebral relevanten delež Slovencev? To so bili verjetno Vojnovićevi Čefurji raus!, ki so jih brali tudi srednješolci. Jančar je mogoče res vrhunski v svetovnem merilu, a ga žal bere premalo slovenskih bralcev. In če ni nekih centralnih točk, ki združujejo skupnost, se ta razsuva, ostaja brez samozavesti in identitete. Vedno bolj vidim, da projekt Slovenija, razpada. Komaj smo dobro postali samostojni, so bili levi in desni, Kučan in Janša, Zveza borcev in Cerkev, takoj za to, da se vojaško prepustimo voditi Natu, politično pa EU. In čeprav imamo v himni napisano temeljno idejo, da imajo vsi miroljubni narodi pravico do svojega obstoja, se obnašamo, kot da se moramo pri priznanju Palestine ozirat na druge. Vse, kar lahko slišimo od svojih politikov, je nenehno dokazovanje naše nesamostojnosti. Tako da jaz seveda lahko še naprej delujem kot slovenski umetnik, lahko se razburjam nad tem, v kaj smo padli, a mi to samo greni življenje.
Predvsem pa na strani države pogrešam sogovornika, saj država dobesedno ne ve, za kaj je slovenska kultura sploh koristna. Kar je glede na to, da so si to državo nekateri bojda tako zelo želeli, skrajno absurdno. Oziroma odraz tega, da smo kot narod nedorasli in infantilni. In nova kulturna ministrica je najčistejši primer odnosa te države do lastne kulture, ker ona res ne razume, za kaj pri kulturi sploh gre. Saj ni nič slabega v tem, da ne razume, ker ni edina in po mojem tudi tisti, ki vedo o kulturi več kot ona, ne razumejo specifike slovenskega prostora. A oni vsaj mislijo, da razumejo, medtem ko ona po mojem zelo dobro ve, da ne razume, pa ji vseeno ni bilo nerodno prevzeti resorja. A ima Karla Erjavca za partijskega šefa in v njem dobrega vzornika za to, da ti ni treba kaj prida vedeti o poslu, ki se ga lotevaš …
Ste kdaj osebno stopili do nove ministrice in se pogovorili z njo, recimo kot vodja Zaničniške verske skupnosti, ki se zavzema za ničelni davek na knjigo?
Ne, saj tega nisem izrecno predlagal. Če ni konsenza – če ljudje ne čutijo, da bi bilo to potrebno, in mislim, da tega ne čutijo – se mi to ne zdi smiselno. Toda verjamem, da je to možno. Slovenci davka na knjigo ne odpravimo zgolj zato, ker nam ni do tega. In potem prelagamo odgovornost na Evropo, češ ker smo v EU, ne moremo imeti ničelnega davka na knjigo. To sploh ni res, nekaj časa so ničelni davek na knjigo imeli Poljaki, Britanci ga imajo še vedno, a to ni primerljivo, njihov trg je velikanski in deluje drugače. Tam je knjiga res posel. Še vedno pa je ta načrt mogoče uresničiti, če bi si prizadevali zanj.
Menim, da še vedno vzdrži argument, ki ga je nekoč omenil dr. Jože Vogrinc, po katerem imamo kot člani Evropske unije pravico do enake kulturne ponudbe kot vsi drugi, seveda v svojem jeziku. Ne le ničelni davek, celo neke vrste dampinške cene bi morali uvesti, da bi se izenačili z nemško govorečimi. Zakaj ne bi zahtevali sprejetja neke zakonodaje, da imamo enake knjige na voljo po isti ceni kot Angleži ali Nemci? Ampak ljudi to ne zanima. Prepričan sem celo, da večina ali vsaj znaten delež Slovencev sploh ni veselih, da so Slovenci. To se vidi, vsak ima neko vzporedno kulturo; jaz recimo češko in anglosaško, drugi srbsko, francosko, italijansko, nemško …
Kaj pa vi, ali ste veseli, da ste Slovenec? Ali se zaradi tega človek sploh lahko veseli?
Jaz sem se s tem sprijaznil. Obstajajo pa različne stopnje ponosa na svojo nacionalno identiteto. Ko sem bil na obisku pri Slovencih v Švici oziroma slovenskih Švicarjih, sem se pogovarjal z nekim otrokom, ki je bil kot Švicar ponosen na čokolado, na švicarske ure in nože. In ko sem se potem znašel v neki komisiji, ki je pregledovala domoljubne pesmice in zgodbe, prispele na natečaj generalštaba slovenske vojske za zadnjo triado osnovnih šol, sem v tistih besedil začutil, kako so otroci zgubljeni. Edino tisti, ki so govorili o svojem potoku ali gozdu, so bili prepričljivi. Nekdo je omenil, da je ponosen na dvojino, drugi, da je Prešeren enak Goetheju … Saj, na kaj si lahko kot Slovenec danes, ko ni več niti Elana niti Iskre, Save, Mure, sploh lahko ponosen?
Ne vem, mogoče na človeško ribico?
No, kakorkoli, če malo poguglaš, vendarle ugotoviš, da Prešeren ne uživa takšnega ugleda kot Goethe – pri čemer ne trdim, da ni enako dober. Ampak ne moreš biti ponosen nanj v globalnem prostoru. Ponosen si lahko na Teslo, na Dvoržaka, na Kafko, na Haška, na Andrića … Seveda tudi na Žižka ali Laibache, a njih osnovnošolci niso omenjali. In tu pri nas zeva velikanska luknja. Že dolgo časa se nismo ukvarjali s tem, na kaj slovenskega smo v sodobnem svetu lahko ponosni, v novi državi pravzaprav nikoli.
Obenem pa so nekatere osebnosti pri nas svetinje, sploh književniki, najviše na piedestalu sta menda Prešeren in Cankar. Vas je kdo okaral, ker ste si drznili napisati posodobljeno različico Prešernovega Povodnega moža ali ker ste uprizorili (in izdali) Passion de Pressheren?
Ne, mislim, da v Urški nihče ni našel ničesar bogokletnega. Mogoče bi lahko v Presshernu, ampak saj sem se ga lotil zgodovinsko, navsezadnje so noter faksimili, neke vrste trdni dokazi, torej. Za Urško se mi pa celo zdi, da so pesem sprejeli zelo naklonjeno, kot posodobitev Prešernove pesmi. Pa tudi sam nisem hotel biti žaljiv, ko se lotevam predelav, se ne delam norca. Mislim, da me nimajo za ikonoklastičnega. Sicer me šole ne bi toliko vabile v goste. Tudi mojo Živalsko farmo so uvrstili v projekt Rastem s knjigo, to je že moja tretja knjiga, ki jo bodo brezplačno podelili vsem učencem določenega razreda. Kar najbrž pomeni, da sem precej uporaben za vzljubit slovenščino.
In ker ste tako »uporabni za vzljubit slovenščino«, predvsem pa obvladate besedne igre – vas je kdaj prešinilo, da bi to svojo nadarjenost unovčili v oglaševanju, v kovanju marketinških sloganov?
Saj sem delal v oglaševanju, na Radiu Študent sem delal EPP. Pa snemal sem reklame, ampak pri tem so se mi vedno porajala moralna vprašanja. Fino je, če je reklama dobra, pa če je dober tudi izdelek, ki ga propagiraš. Srečke 3 x 3 so se mi zdele super kombinacija obojega, gre za neko svobodno odločitev potrošnikov in nikogar nismo zavajali. Vsaj ne otrok, recimo. Jaz bi na nacionalni televiziji prepovedal reklame, predvsem za izdelke, namenjene otrokom. Država bi morala ukiniti subvencijo za javno televizijo ali pa prepovedati reklame, mislim, da ima kapital tu res preveliko moč. Kolikor vem, na avstrijski nacionalni televiziji še vedno ni reklam, pa na Al Džaziri jih ni, moja najljubša spletna televizija Democracy now! pa ima namesto reklamnih blokov glasbo.
Omenili ste moralne zadržke pri oglaševanju, kako pa je z morebitnimi moralnimi zadržki pri pisanju? V nekem intervjuju ste namreč dejali, da vedno pišete za nekoga, če ne za drugega, pa zase. Katerega naročnika bi zavrnili, ali ste kdaj že koga zavrnili?
Ja, odklonil sem – povabili so me k sodelovanju na prireditvi ob preimenovanju in odprtju letališča Jožeta Pučnika. Nekdo se je domislil, da bi se oblekel v …
… Jožeta Pučnika?
Ne, to bi še razumel. Oblekel naj bi se v Edvarda Rusjana kot nekakšen komičen lik letalca iz starih romantičnih časov. Kar se mi je zdelo skrajno morbidno glede na to, da je bilo veliko ljudi mnenja, da bi bilo poimenovanje brniškega letališča po Rusjanu bolj primerno, zdaj pa naj bi jaz iz njega bril norce. Predvsem pa je bila takrat na oblasti meni skrajno nesimpatična hunta in sem si potem izrezal fotografijo iz Dela, na kateri so bili vsi tisti, ki bi jih imel pred sabo, če bi sprejel vabilo k sodelovanju na tej proslavi. Zaslužil bi par tisočakov, a se mi je zdelo nemoralno in sem zavrnil. V bistvu ne bi delal za nobeno stranko, razen za Združeno levico. V njih še zmeraj verjamem in to je pomembno. Nekoč sva z Markom Dergancem delala reklamo za neko lepilo in sem bil res vesel, ko sem potem ugotovil – proizvajalec nam je namreč poklonil nekaj vzorčkov – da je bilo lepilo dobro. Da torej ni bil čisti nateg! Čeprav sem pozneje pomislil, da mogoče tako dobro lepilo prodajajo samo prva dva meseca, potem pa počasi začnejo nižat kakovost in stroške …
Meni pa se je visoko moralno zdelo vaše opozorilo na zadnji strani Predpravljic in popovedk: „Pisanje nedoločnikov brez i lahko resno škoduje vaši šolski oceni.“ Kdo se je odločil, da boste to dodali? Se vam je kdo pritožil, da je dobil slabo oceno, ker je uporabljal ta rozmanovski nedoločnik?
Ja, nekaj je bilo treba napisat, če pa toliko ljudi to moti! Razmišljali smo, na kakšen način, in predlagal sem to, kar se mi je zdelo zabavno. Otroci se morajo za šolo, lahko rečemo tudi za življenje, naučiti pisati pravilno.
Ampak saj vaše knjige so napisane pravilno, izvzemši okrajšani nedoločnik!
In a ni zato jezik bolj tekoč? Vsaj tako jaz čutim v svojem jeziku, kajti jaz imam v glavi svojo slovenščino. Stavki tipa Moramo delati mi zvenijo zelo prisiljeno. Pri glagolu biti, ki bi se brez -i glasil bit, je že malo drugače. Eni i-ji odpadejo prej, drugi pozneje, to je proces, vsaj v češčini je bilo tako. Tam so nedoločnike na -i ukinili v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v ruščini pa že v 14. stoletju.
Toda pri nas so slovnična pravila zacementirana in se jih ne da spreminjati.
Ne, to sploh ni res, pri nas je ogromno reči, o katerih so ljudje prepričani, da se jih ne da spreminjat in da ni upanja, da bi bilo tudi pri nas življenje normalno. To spretno izkorišča Janez Janša, ki se obnaša, kot da je bodoči premier in ga ljudje zato kot takega tudi doživljajo. Ena od mojih tehnik je pa ravno obratna: upiram se, ker mislim, da imam prav. Ampak to mojo lastnost bi lahko označili že za malo ekscesno, čeprav si včasih rečem, saj sem pa vendar umetnik in je drznost moja poklicna dolžnost. Umetnik ima konec koncev neko družbeno funkcijo.
Kakšna je dandanes umetnikova funkcija v družbi?
Umetnik je neke vrste verski voditelj. Združuje občestvo in mu definira svet, v katerem živimo. Seveda nisem postal umetnik, ker bi hotel biti verski voditelj. Začelo se je z veseljem do igranja z jezikom. Najprej sem postal pesnik, to sem imel v sebi že od otroštva, zatem sem začutil veselje do nastopanja, na koncu pa padel v družbeno funkcijo, ki jo s sabo prinaša vloga umetnika.
Kaj ta čas pripravljate?
Pripravljam predstavo o Antonu Tomažu Linhartu, ki bo premierno uprizorjena oktobra letos v Cankarjevem domu, in sicer na odru Linhartove dvorane, s sedmimi igralci. Vsebovala bo tudi prevedene odlomke oper, gre za precej velik projekt. Ob tem si prizadevam še za postavitev spomenika utemeljiteljev naroda – stal naj bi nekje na Vodnikovem trgu.
Linhart je zame nedvoumen začetnik sodobnega slovenstva. Napisal je prvo sodobno zgodovino, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, v kateri je omenil, da so naše kraje Slovani poselili v 6. stoletju, vse to, skratka, o čemer se učimo še danes. Ustanovil je predhodnico današnje NUK. Prva javna knjižnica je bila resda semeniška, a če pogledamo, kaj je zraslo iz semeniške in kaj iz licejske knjižnice, ki ni bila v lasti Cerkve, ampak države, je jasno, kako pomemben je bil Linhartov trud na tem področju. Njemu gre zasluga tudi za gradnjo licejske zgradbe v Ljubljani, prizadeval si je za univerzo, napisal je komediji, ki sta še danes eni redkih gledaliških del, ki jih pozna ogromno Slovencev. Če se ozreš po celotni slovenski gledališki zgodovini, iščoč nek komad, ki bi ga poznala večina Slovencev, ugotoviš, da česa takega skorajda ni. Ali so to Hlapci, Kralj na Betajnovi, Dogodek v mestu Gogi, Zlata čeveljčka, Veliki briljantni valček? Na koncu vedno prideš do tega, da sta najbolj znani slovenski gledališki deli Ta veseli dan ali Matiček se ženi in Županova Micka. Čeprav sta bojda samo 40-odstotno Linhartovo delo, večji del je preveden in prirejen – zato ga nikoli ne bi uvrstili na Teden slovenske drame. Tako kot mene, in to je res moja velika bolečina: napisal sem Hiphophondrijo, ki je bila precej zahtevna posodobitev Namišljenega bolnika, a je niso uvrstili na Teden slovenske drame, ker je prirejena po Molièru. Prav tako ne muzikala Lizistrata, ki je narejen po Aristofanu, čeprav se dogaja danes in sta od originala ostala samo naslov in borba žensk proti vojni.
Linhart je poleg tega utemeljil slovenski jezik, čeprav sam sploh ni bil zaveden Slovenec in ni nikoli zapustil nemškega kulturnega prostora. Pri tem je namreč šlo za razsvetljenski, ne nacionalni projekt. Njegova največja zasluga je, da je utemeljil slovensko gledališče in skupaj z njim slovensko narodno zavest takrat, ko je bilo to aktualno v evropskem merilu, konec 18. stoletja in ne konec 20. stoletja, kjer nekateri vidijo začetek naše zgodovine. Tako kot Dalmatinov prevod Biblije je bilo tudi Linhartovo delo opravljeno pravočasno, nakar smo s sodobnimi kulturnimi praksami vse bolj in bolj zamujali. A kljub svojemu pomenu Linhart v Ljubljani še vedno nima spomenika. Ima samo dvorano v Cankarjevem domu in tablo, ki je manj opazna kot vse tiste za radio Kričač in one, ki opozarjajo na dogodke iz naše osamosvojitve. Zamolčan je zgolj zato, ker je bil frajgajst. Vse do leta 1808 (1795. je umrl) ni imel niti nagrobnika in je bil za oblast kot ateist nezaželen, šele v komunistični Jugoslaviji so se začeli zanimati zanj. V samostojni Sloveniji pa so ga leta 2006, ob 250-letnici rojstva, spet odpravili zgolj z nekaj potezami, ki več zakrivajo kot odkrivajo. Zato sem se odločil, da je letos prišel čas, ko je treba začet postavljat trajen spomenik njemu in njegovemu podporniku, baronu Žigu Zoisu. In zakaj sem se odločil, da prav letos naredim predstavo o Linhartu in Zoisu ter hkrati sprožim iniciativo za gradnjo spomenika utemeljiteljev naroda? Ker je v elektronskih črkah in številkah leto 2015 identično besedi ZOIS. Če naj torej kdaj opozorimo na naše razsvetljence, potem je to treba nujno storiti letos!
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015