Klemen Dvornik, filmski režiser
Upam, da se bodo gledalci nasmejali in se hkrati zamislili
Foto: Uroš Hočevar
23. 02. 2012
Morda zanj še niste slišali, gotovo pa ste ga že kdaj »gledali«. Klemen Dvornik je namreč filmski in televizijski režiser, ki redno režira najpopularnejše oddaje treh največjih domačih televizijskih hiš. Za sabo ima tudi lepo število dokumentarcev in kratkih filmov, na polici viktorja, ki ga je prejel za režijo spletne nadaljevanke Prepisani, v nizkem startu pa čaka njegov celovečerni prvenec, retro komedija Kruha in iger, ki je na Festivalu slovenskega filma oktobra lani osvojila kar štiri vesne, med njimi tudi tisto, ki jo podeljuje občinstvo.
Pravkar ste se vrnili iz Berlina, kjer se je konec tedna končal mednarodni filmski festival, ki poleg canneskega in beneškega sodi med vodilno evropsko festivalsko trojko. Kaj ste počeli tam?
V Berlinu smo imeli v okviru Evropskega filmskega marketa na Berlinalu projekcijo filma Kruha in iger. Gre za eno največjih filmskih tržnic v Evropi, kjer se vsako leto srečujejo producenti, distributerji in filmski avtorji. Na evropskem nivoju je film zelo cenjena umetniška zvrst in tudi razvita gospodarska panoga. Tu je človek ponosen, da je filmski ustvarjalec.
Je bil film dobro sprejet?
Zelo. Imeli smo dober obisk in kar nekaj sestankov s potencialnimi tujimi distributerji in selektorji festivalov. Povabljeni smo bili na filmske festivale v Južni Koreji, ZDA, Franciji, na Poljskem, Češkem, v Srbiji in dogovarjamo se za distribucijo na Hrvaškem.
Kruha in iger je sicer vaš igrani celovečerni prvenec. Kako ste pridobili sredstva za snemanje filma? Je bilo projekt težko izpeljati?
»Hotel sem spodbuditi gledalce, da si ob filmu, ki jih zabava, začnejo postavljati tudi vprašanja, ki so pomembna za naš vsakdan, ki nas prebudijo iz rutine, ki nas prisilijo, da se spomnimo, kako smo prišli do točke, kjer smo zdaj.«
Film je nastal v koprodukciji RTV Slovenija in Studia Arkadena, ki sta prispevala tudi večino sredstev. Po nagradi občinstva na Festivalu slovenskega filma v Portorožu smo dobili podporo Slovenskega filmskega centra in Viba filma, da smo lahko naredili povečavo za kinematografsko koprodukcijo. Sredstva so bila zelo skromna. Na eni strani smo se kot mlada ekipa zelo izkazali in dokazali, da se da z voljo in energijo narediti marsikaj, na drugi pa smo praktično vsi privolili v veliko kompromisov in tudi minimalne honorarje, da je bilo sploh možno izpeljati projekt. Vem pa, da nam je na koncu uspelo narediti film tako, da nihče ne pogreša stvari, ki jih nismo mogli imeti.
Bi vseeno kaj naredili drugače, če bi bil proračun zajetnejši?
Veliko stvari bi naredil drugače (smeh). Najprej bi si produkcija lahko privoščila, da bi sodelavci za svoje požrtvovalno delo dobili malo več kot minimalne honorarje. Poskusil bi tudi še bolj nazorno prikazati čas, v katerem se film odvija, skozi scenografijo in kostumografijo. Posnel bi več scen na odprti scenografiji s širokimi kadri. Z več sredstvi bi si lahko privoščili več snemalnih dni kot tistih 23, ki smo jih imeli, kar bi zelo olajšalo delovni proces, tudi v zdravstvenem smislu (smeh). Brez izjemno skrbnih predpriprav pa tega filma nikakor ne bi mogli posneti, saj je bil dejansko projekt zelo zahteven, časa pa premalo.
Očitno je, da ste delali z zelo dobro domišljenim scenarijem. Zgodba se plete skozi veliko število likov, ki so vsi zelo natančno karakterizirani, vsak ima svoj razvojni lok in je smiselno vklopljen v dogajanje – nihče ni tam kar tako ... Kako pomemben se vam za uspeh filma zdi scenarij in kako dolgo ste delali na njem?
Za dober film je nujen dober scenarij, je duša filma. Če nosi dobro zgodbo z emocijo, ga je res užitek režirati. Scenarij, ki sem ga dobil v branje, sta Jaša in Matjaž Sketelj razvijala kar nekaj let in napisala simpatično zgodbo. Ker pa je bila predolga za produkcijske zmožnosti, smo v proces tik pred zdajci vključili Barbaro Zemljič, ki je scenarij skrajšala za več kot tretjino in na novo napisala določene like, predvsem ženske, da bi se izognili enoplastnosti. Dopisala je tudi kar nekaj scen, ker je bilo treba popraviti strukturo. Ker res dobro pozna ustroj televizije, je dodala tudi tehnične detajle, ki se dotikajo televizijskega ustvarjanja.
Scenaristika se zdi precej podhranjena veja slovenske kinematografije. Vi se niste odločili sami pisati scenarija, kot to naredi večina slovenskih režiserjev.
Scenarijev ne pišem, ker se sam nimam za scenarista. Scenaristika je zelo težak poklic, ki zahteva ogromno filmskega obrtnega znanja: imeti moraš dober občutek za ritem, za emocijo, za pripovedovanje zgodbe, za psihologijo karakterjev in odlično moraš poznati logiko medčloveških odnosov. Zares imam velikokrat občutek, da se scenaristiko zelo podcenjuje …
Po kakšnem ključu ste vi izbrali scenariste, ki so na tem področju pravzaprav novinci – z izjemo Barbare Zemljič, ki je, prav tako kot vi, režiserka?
Zgodba o scenariju je precej neobičajna za slovenski prostor. Jani Virk, urednik igranega programa na RTV, je želel realizirati scenarij za Kruha in iger, ki je bil izbran na razpisu, zato je k sodelovanju povabili Studio Arkadena in mene. Tako sem srečal in spoznal Jašo Sketlja, ki je sicer zaposlen kot 3D animator. Barbara Zemljič je v proces vstopila manj kot mesec dni pred začetkom predprodukcije, ker se je mudilo in nismo imeli druge možnosti, kot da na pomoč pokličemo profesionalno scenaristko in režiserko.
Od kod pravzaprav ideja za zgodbo? Je k temu kaj prispevalo dejstvo, da ste tudi sami veliko delali za televizijo?
To vprašanje bi bilo bolj primerno zastaviti scenaristoma Jaši in Matjažu Sketlju. Kolikor je meni znano, sta dobila idejo na neki zabavi, ob pripovedovanju resnične zgodbe njunega študentskega kolega Urbana Novaka, ki je opisal družinsko dogodivščino iz svojega otroštva.
Slovencem ste po dolgem času dali spet eno dostojno komedijo, ki se enako dobro znajde v situacijski kot v karakterni in dialoški komiki, ni banalna in je dejansko duhovita. Zakaj, mislite, je domača komedija ponavadi tako okorna, ko se trudi nasmejati publiko? Kakšen je vaš recept za smeh?
Mislim, da je dobra komedija večplastna, zato da lahko nagovori vsakega gledalca drugače – tako kot njemu odgovarja. Drugo pravilo je, da ne smeš nikoli podcenjevati gledalca, ker ti občinstvo banalnost zelo hitro zameri. Veliko je faktorjev, ki so pomembni, da se vsi elementi zložijo tako, kot si si zamislil.
Ste se pri tem zgledovali pri kakšnih konkretnih filmih ali ste iskali čisto svojo pot?
Nekih konkretnih zgledov nismo imeli. Se mi pa zdi, da so imeli na splošno zelo velik vpliv na Kruha in iger filmi, ki jih imam drugače rad. Zgodnji filmi Miloša Formana in Jiříja Menzla, pa filmi Petra Sellersa in Busterja Keatona. Ko smo se pripravljali na snemanje, smo se s sodelavci in igralci veliko pogovarjali, kako podajati komično, ker sem želel, da liki ne bi bili karikirani, ampak resnični ljudje, ki jih pozna vsakdo od nas. Na koncu smo vedno prišli do tega, da je treba vse prizore postaviti zelo zares. Več vpliva v konkretnih filmih smo imeli za stil kamere in za montažo, kjer smo pregledovali filme Paula Greengrassa.
Zakaj prav njegove filme?
Ker so posneti izključno s kamero »iz roke« in ker ima Greengrass zelo izdelan vizualni stil. Glede na to, da je v scenariju Kruha in iger ogromno sekvenc, kjer se pogovarja med šest in osem igralcev hkrati, in glede na število snemalnih dni sem se zavestno odločil, da film posnamemo »iz roke«. Raziskovali smo, kako uporabiti kamero »iz roke« v igranih sekvencah, ne da bi to izpadlo zgolj kot opletanje s kamero. Gledal sem, kje v montaži postavi rez, kaj reže, kakšne objektive uporablja, da dosega učinek dokumentarnega, ki ga lahko uporabi tudi v igrani strukturi.
Duša vašega filma so gotovo tudi igralci – zasedba je dejansko izvrstna. Jonas Žnidaršič, Saša Pavček, Zvezdana Mlakar in drugi igrajo, kot že dolgo ne ...
Igralci v filmu so res dobro opravili svoje delo in bilo je užitek delati z njimi. En mesec vaj se je izkazal za zelo dobro naložbo, ker je lahko vsak prispeval svoj košček in se je vse res dobro sestavilo.
Nekoliko nenavadno se mi zdi le to, da sta Saša Pavček in Jonas Žnidaršič na festivalu slovenskega filma dobila vesni za najboljšo stransko žensko in moško vlogo ... Kdo je potem v tem filmu odigral glavno vlogo?
Kdo je v filmu glavni igralec, je težko določiti, ker glavno vlogo v bistvu odigra dogodek, v katerem se preplete več enakovrednih likov. Po mojem mnenju sta največji vlogi v filmu prav Jonasova in Sašina, lahko pa tudi vlogi Jurija Drevenška in Petra Musevskega. Očitno je, da je to vprašanje delalo preglavice tudi žiriji na festivalu.
Tako kompleksen scenarij s časovno zanko, množičnimi prizori in številno igralsko ekipo je pogumna poteza za prvenec. Vas ni bilo strah, da bo to prevelik zalogaj? Kakšno je bilo vzdušje na snemanju?
Zalogaj se mi ni zdel prevelik, ker sem že kar nekaj časa čakal na priložnost, da posnamem film, in sem čutil, da to lahko naredim dobro. Vzdušje na snemanju je bilo zelo delavno in intenzivno, ker smo imeli zelo malo časa in smo se morali dobro organizirati. Na tem mestu bi se rad zahvalil super sodelavcema, pomočniku režije Igorju Godini in vodji snemanja Sari Isi Đukanović, ki sta naredila logistični čudež, in vsej ostali ekipi, ki je bila pripravljena delati s takim tempom. Ko danes gledamo nazaj, mi igralci in drugi sodelavci pravijo, da so se imeli lepo.
Na portoroškem festivalu je bilo zaznati premik v smer aktualnih družbenokritičnih tem – v mislih imam predvsem Zupaničevega Maksa Bigca ali pa recimo Gazvodov Izlet. Tudi vi ste šli v to smer, a ste se odločil za bolj posreden pristop s časovnim odmikom, subverziven moment pa ste prihranili za končni zasuk …
Kot režiser lahko zgodbo interpretiraš tako ali drugače. Kruha in iger bi lahko bil tudi samo film o družini, ki gre na televizijski kviz. V časih, v katerih živimo, se mi je zdelo nujno spodbuditi gledalce, da si ob filmu, ki jih zabava, začnejo postavljati tudi vprašanja, ki so pomembna za naš vsakdan, ki nas prebudijo iz rutine, ki nas prisilijo, da se spomnimo, kako smo prišli do točke, kjer smo zdaj, in ali je to res tisto, kar smo si želeli pred petindvajsetimi leti. Da bi s temi ali katerimikoli drugimi vprašanji prišel do ljudi, sem videl priložnost v tem, da jih kot eno od plasti postavim v komedijo.
Kako to, da ste film postavili v osemdeseta leta?
Ne samo v osemdeseta leta. Točno v leto 1987, ki je po mojem najpomembnejše leto za Slovence v zadnjih stotih letih, saj se je tam vse začelo. Samo poglejte, kaj vse se je zgodilo tistega leta: 57. številka Nove revije, stavka Litostrojevih delavcev v Cankarjevem domu, športniki so blesteli z Matejo Svet na čelu in Josip Novak je dobil televizijo za trideset let dela v fabriki ... (smeh)
Je bilo težko poustvariti to obdobje? V filmu je videti zares prepričljivo ...
Na srečo se v Sloveniji še da najti lokacije, ki so takšne, kot so bile konec osemdesetih, vendar se je morala scenografka Urška Košak zelo potruditi. Primer: bencinsko črpalko smo našli v Logarski dolini, avtomobile smo nabirali po celi Sloveniji. Tudi kostumografka Katja Hrobat je imela težave z veliko količino statistov, ki jih je bilo treba obleči času primerno. Sočasno je namreč Andrej Košak snemal film Stanje šoka, ki se dogaja v podobnem časovnem obdobju, in televizijski fundus ne prenese dveh takšnih projektov naenkrat. Vem, da je šla Katja po določene dele garderobe celo v Italijo …
Zanimivo se mi zdi tudi to, da ste se že pri režiji prvenca odločili za žanr in ne za »čisto« avtorsko formo. Že spletna nadaljevanka Prepisani, ki ste jo režirali po scenariju Jonasa Žnidaršiča in zanjo lani prejeli tudi viktorja za posebne dosežke, se je samosvoje poigravala z žanrskimi obrazci ... Se tudi v prihodnje vidite bolj kot režiser žanrskih filmov?
Se, ja. Za zdaj me to najbolj vznemirja. Rad imam različne žanre. Mogoče bom kdaj v prihodnosti delal kak vestern, triler, zgodovinski film ... Mogoče pa me pot zapelje tudi v čisti avtorski film, kdo ve.
Ste že na preži za kakšnim novim projektom?
Še vedno se trudimo končati drugo sezono Prepisanih. Imam nekaj idej za filme, tako igrane kot dokumentarne, ki so še v fazi razvoja. Dobil sem nekaj scenarijev, med katerimi so tudi takšni, ki bi jih v prihodnosti lahko režiral, vendar vsi potrebujejo čas za razvoj. V tem trenutku se mi zdi najbolj pomembno, da sem tik pred »rojstvom« te res dolge poti s filmom Kruha in iger. Ko gre film v kino, pripada gledalcem. Upam, da se mu bodo nasmejali in se hkrati zamislili. Srčno upam, da bo gledalcem všeč.
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
