Samira Kentrić, oblikovalka in ilustratorka
V začetku ni bila beseda
Foto: Jože Suhadolnik
04. 12. 2013
Do 17. decembra je v Mali galeriji Cankarjevega doma na ogled razstava z naslovom Redolent Works II: Samira Kentrić – Cover Power, ki prinaša izbor naslovnic iz humanistične zbirke Koda Študentske založbe.
Ne sodi knjige po naslovnici, se glasi prevod angleškega pregovora – na katerega je v svojem ciničnem slogu odgovoril Oscar Wilde, ki je zapisal, da samo plehki ljudje ne sodijo po videzu. Njegov aforizem je v spremnem besedilu k razstavi o moči naslovnic povzela tudi njena kuratorka Tadeja Zupan Arsov in s tem izrekla upravičen poklon delu Samire Kentrić, diplomirane oblikovalke vizualnih komunikacij z ALUO, polovice dua Eclipse in ene najvidnejših (in najbistroumnejših) časopisnih ilustratork pri nas.
Koliko časa daste naslovnici knjige, da vas prepriča?
Prepričati me mora takoj, ne čakam, da bi odkrila kaj, kar me zabava. Sicer pa ne kupujem knjig po naslovnicah – z izjemo kakšnega zbirateljskega primerka –, temveč po vsebini.
Bi med slovenskimi založbami izpostavili kakšno, ki vas še posebej navdušuje z naslovnicami?
Všeč mi je npr. minimalizem naslovnic, naslovnice založbe Studia humanitatis se mi zdijo precej v redu – čeprav verjetno marsikdo ne bi soglašal z mano. Ne maram pa tega, kar bi poimenovala »kolažiranje«: naslovnice, ki so nekakšen kolaž podob. Ne vem točno, kaj je vzrok takšnemu oblikovanju, a zdi se, in to bo zdaj kritika moje stroke, da oblikovalci in ilustratorji s svojo izobrazbo ne zmoremo razumeti strokovnih besedil. Zato pogosto iščemo bližnjice, a ker nam je tekst nerazumljiv, naredimo tudi nerazumljivo naslovnico; rezultat je potem nekakšna polucija vizualij na naslovnici, ki je v resnici mogoče odraz tega, kar se dogaja povsod, bombardirani smo s podobami in naše glave zdaj pač tako delujejo. So pač zmedene.
No, to kar kliče po malce nesramnem vprašanju, ki ga sprva nisem nameravala postaviti: ste sami prebrali vse knjige v zbirki Koda, katerih naslovnice ste oblikovali?
»Nisem prepričana, da je papir zapisan koncu, zdi se mi, da bo obstal prav zaradi svoje materialne vrednosti, taktilnosti.«
Ne, kje pa! Ponavadi mi pošljejo nelektorirano ali že lektorirano besedilo, včasih pa celo samo povzetek. V resnici sta za moje delo ključna naslov in povzetek – če iz tega ne morem razbrati, za kaj gre, se še malce pozanimam. Včasih kakšno knjigo tudi preberem, a ker ponavadi besedilo dobim po elektronski pošti, se mi na računalniku ne da brati. Tako in tako pa se kot ilustrator sčasoma nekoliko specializiraš, humanistična oziroma družboslovna tematika mi je malce bliže in več vem o njej, zato se tudi hitreje znajdem.
Kako pa nastajajo vaše časopisne ilustracije, članek oziroma komentar verjetno preberete?
Ja, seveda, tam je besedila manj. Moje idealno sodelovanje je bilo z Ervinom Hladnikom Milharčičem, kjer sva oba zelo dobro razumela, kaj je čigavo delo in se nisva vtikala drug v drugega. Poleg tega občudujeva delo drug drugega in si zaupava. Pri ilustraciji se mi zdi pomembno, da ne ponoviš tega, kar pripoveduje tekst, temveč napisano poskušaš ponazoriti z neko provokacijo. Pogosto se nisem ravno strinjala s tem, kar je napisal avtor, zato sem narisala nekaj, kar je o temi govorilo z drugega stališča.
Nasploh moram reči, da sem imela srečo z uredniki, ki mi niso dajali navodil, morda deloma zato, ker za to preprosto niso imeli energije. Ko sem pred nekaj leti brala intervju z likovnim urednikom Spiegla, ki je v Slovenijo prišel na Emzinovo povabilo, sem se kar zgrozila, ko je razlagal, po kakšnem principu se odločajo, kako bo nastala naslovnica. Odgovorni za likovno opremo staknejo glave in izluščijo ključno idejo, na kateri bo temeljila naslovka, nato pa v naboru stalnih sodelavcev najdejo avtorja, ki bi po njihovem mnenju s svojo avtorsko poetiko to idejo najbolje ilustriral. Takšen način dela mi nikakor ni všeč in sama bi se kot avtorica čutila zelo prikrajšano, če ne bi bila tista, ki bi dala idejo. To je vendarle neka spretnost, veščina, pri kateri lahko pokažeš svojo razgledanost in svoje želje. Pri Spieglu, za katerega seveda res ne morem reči, da ima slabe naslovnice, bi se počutila kot nekakšna proizvodna delavka, zadnja v verigi. Ob tem sem si zastavila vprašanje, ali bi se kot avtorica raje odpovedala aktu risanja ali bi bila raje likovna urednica, v katere pristojnosti bi bila ideja. Risanje ni samo risanje, temveč koncept in izvedba, izpoved in pripoved. Vendar pa se mi zdi, da se marsikdo med nami, likovniki, z mojim načinom razmišljanja ne bi strinjal, da marsikdo uživa v tem, če mu povedo, kaj mora narisati. Če ti dajo konkretne pogoje, ti izvedba vzame bistveno manj časa.
Kdaj ste začeli delati kot časopisna ilustratorka in kaj bi rekli o položaju časopisne ilustracije v slovenskih tiskanih medijih?
Kot časopisna ilustratorka sem začela pri Sobotni prilogi, kamor sem leta 2006 (ko je bil urednik Ervin Hladnik Milharčič, op. p.) kar na lastno pest poslala CD s svojimi izdelki. Ampak naše sodelovanje se je po enem mesecu, torej štirih številkah, končalo, ker so zamenjali uredništvo. Vendar je povezanost ostala, tako z Ervinom Hladnikom Milharčičem kot s Tadejo Zupan Arsov (njegovo takratno namestnico, op. p.) še danes sodelujem.
Sicer pa se mi zdi, da je ilustracija v slovenskih časopisih popolnoma zapostavljena in nerazumljena. Ko so mi podali naročilo, so mi pogosto razložili, da me kličejo zato, ker »ne najdejo nobene primerne fotografije«. To je bil glavni razlog. Takšen argument priča o nerazumevanju ilustracije. Celo če uporabiš pridevnik »ilustrativen«, ima ta skoraj slabšalen pomen. Ne razumejo, da je dodana vrednost ilustracije v tem, da lahko v eno samo podobo zajame mnogo več časa kot fotografija, ki ulovi en sam trenutek. Nasploh v tem prostoru časopisna ilustracija, v nasprotju s knjižno, po mojem mnenju nima veljave. Najbrž pa bi tudi potrebovali neko kontinuiranost, da bi se časopisna ilustracija prijela. New Yorker ima pač dolgo tradicijo. Upajmo, da bo tudi Mladinska knjiga, ki izstopa z ilustracijami v otroških slikanicah, vztrajala. Vsekakor se zdi, da v slovenskih časopisih enako vrednotijo fotografijo in ilustracijo: oboje zelo slabo.
»Ilustracija je v slovenskih časopisih popolnoma zapostavljena in nerazumljena. Ko so mi podali naročilo, so mi pogosto razložili, da me kličejo zato, ker »ne najdejo nobene primerne fotografije«.«
Vaše delo je zvečine povezano s knjigami in tiskanimi mediji, obojim napovedujejo skorajšnji konec – ali imate kakšen plan B za čase, ko bo vse pogoltnil internet?
Jaz se pravzaprav ukvarjam z vizualno kulturo. Ni pomembno, ali je to na ekranu ali na papirju, ali je dvodimenzionalno ali trodimenzionalo – to zame ni tako bistvenega pomena. Delujem znotraj tega vizualnega polja. Predvsem pa nisem prepričana, da je papir zapisan koncu, zdi se mi, da bo obstal prav zaradi svoje materialne vrednosti, taktilnosti. Ne verjamem, da bo izginil, res pa je, da ga bo mogoče manj. Zato mislim, da je treba krepiti ekskluzivnost in ustvarjati predmete poželenja, pri katerih se ne zadovoljimo samo s tem, da jih gledamo na ekranu.
Obrabljeni rek pravi, da slika pove več kot tisoč besed. Koliko časa potrebujete, da teh tisoč (ali včasih še mnogo več) besed prelijete v podobo, katere so faze vašega dela?
Vsakič, naj gre za ilustracijo časopisnega prispevka ali knjige, faza razmišljanja traja dlje kot faza izvedbe. Čakam, da se mi kaj posveti, in dokler nisem zadovoljna, se ne spravim k delu. Pri časopisni ilustraciji so roki seveda krajši, dva dni sta bila razkošje, ponavadi sem na voljo imela en dan. Rišem na roko in na računalnik, s katerim sicer zelo dolgo časa nisem imela stika. Čeprav sem levična, sem na sposojenem računalniku, ki je vedno pripadal kakšnemu desničnemu, miško pustila na desni strani. Iz tistih časov mi je ostalo, da še danes ustvarjam z obema rokama: z desno rišem na računalnik, z levo pa s svinčnikom. Zdaj mislim, da bi znala tudi risati z desno. No, z obema hkrati, tako kot Leonardo da Vinci, ne bi šlo.
Pripravljate likovno monografijo, lahko poveste kaj več o tem?
S tem sem začela pred štirimi leti, osnovni vzrok, da sem se je lotila, je bil gnev: v vseh teh letih sem likovno opremila toliko stvari in naredila še marsikaj drugega, pa se mi je neredko zgodilo, da nisem bila nikjer niti navedena. Poleg tega rada pišem, izbrala sem temo, ki se mi je zdela vredna obravnave, ker gre za frustracijo, ki je rasla z mano: vprašanje identitete.
Če si rojen kot predstavnik druge generacije ekonomskih migrantov iz nekdanjih jugoslovanskih republik, te vsi sprašujejo, od kod si, medtem ko ti veš, da si od tukaj. Temu, kar je nastalo, bi rekla kar grafični roman, mogoče pa celo slikanica za odrasle. Ni strip, gre za kombinacijo grafične podobe in nekaj besedila. Teksta je vsega skupaj verjetno za eno avtorsko polo, a ga bo dovolj za 120 risanih strani. Slike v glavnem niso v nekem jasnem zaporedju. Bolj kot roman je najbrž poezija v prozi. Vse skupaj sicer tvori neko celoto, a se da brati tudi vsako stran posamezno. Popisujem doživljanje tranzicije iz Jugoslavije v Evropsko unijo, svoje delo bi lahko označila za »socialni portret odraščanja«. Je avtobiografsko, a s poudarkom na družbenem, ne toliko na intimnem. Najprej sem narisala vse podobe, šele potem je sledilo besedilo. To bo moja prva knjiga, zdaj razmišljam, da morda obstaja še kakšna druga, bolj racionalna pot pri ustvarjanju takega dela. Vendar se mi je za prvič zdelo to bolj naravno. Ni strip, ker za stripe nimam potrpljenja – da bi narisala eno podobo in potem še nešteto podobnih, ni govora! Če že ena ne pove dovolj, zakaj bi se sploh še trudila z drugimi?
Kako si razlagate paradoks, ki ste ga omenili – živimo v času prevlade vizualne kulture, pa vendar se dogaja, da so likovni opremljevalci prezrti?
Tudi jaz tega ne razumem prav dobro. Že na fakulteti smo se učili, da je vizualna kultura popolnoma prevladala in da so podobe univerzalen jezik, pa vendar mislim, da smo – vsaj v Sloveniji – izrazito vezani na besedo. Beseda nas je konstituirala, najprej je bila beseda. Zdi se mi tudi, da za intelektualce na področju umetnosti veljajo predvsem tisti, ki se ukvarjajo z besedo. Ali so vsaj režiserji. Likovniki ali glasbeniki so redko v tej kategoriji. Ampak v resnici beseda ni naše prvo sredstvo.
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
