Slovenski pravopis
Ali je pilot v letalu?
11. 03. 2013
Postavimo si hipotetično in načelno vprašanje – denimo, da bi skupnost govorcev slovenskega jezika želela od celotne množice vseh pravil v okviru svojega pisnega jezikovnega standarda spremeniti eno pravilo. Ali v Republiki Sloveniji, kjer je slovenski jezik ustavno opredeljen kot uradni jezik, leta 2013 obstaja vnaprej predvidena institucija, telo, organ, postopek, protokol, organizacija, ki lahko to željo realizira v času, ki ga je mogoče definirati? Je to 5 let, 10 let, 20 let, 40 let? Kakšen je postopek? Kdo je naslovnik? Kdo je lahko predlagatelj?
Pri preverjanju praks spreminjanja pravopisnih pravil v sedanjosti in zgodovini se moramo najprej ustaviti pri zadnjem, trenutno veljavnem pravopisu, ki je bil uradno izdan 15. novembra 2001. Izdajatelja pravopisa sta Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) in Znanstvenoraziskovalni center SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša). Pravopis je poleg prve izdaje, ki jo je založila Založba ZRC, izšel še leta 2003 v tako imenovani Delovi izdaji pravopisa in istega leta z enako vsebino v elektronski izdaji na plošči CD-ROM. Od leta 2010 je z enako vsebino kot v izdaji leta 2003 prosto dostopen na spletu, tako slovar kot pravila.
V spremni besedi se lahko podrobno poučimo o nastajanju tega pravopisa. Proces se je začel daljnega leta 1972 z imenovanjem Komisije za slovensko gramatiko, pravopis in pravorečje pri SAZU, ki se je potem z različnimi člani pod različnimi imeni (Pravopisna komisija, Komisija za pregled pripomb iz javne razprave in za pripravo dokončnega besedila pravil, Komisija za sestavo slovarskega dela novega slovenskega pravopisa), vendar ves čas v okviru SAZU, do izida leta 2001 ukvarjala tako s pravili kot s pravopisnim slovarjem. V predgovoru pod navedbo uredniškega odbora stoji pripis: »Pravila so bila sprejeta na skupščini Slovenske akademije znanosti in umetnosti 18. maja 1989.«
»V Sloveniji nismo našli institucije, pri kateri bi iz pravnega reda izhajalo, da je zadolžena za spreminjanje pravil pravopisa za slovenski jezik.«
Slovenska akademija znanosti in umetnosti?
Iz navedenega lahko sklepamo, da smo identificirali ustanovo, ki potrjuje pravopisna pravila in je posledično torej naslovnik spremembe pravila, ki jo želimo doseči, in to je SAZU. Iz spremne besede lahko tudi sklepamo, da je proces sprejemanja pravopisnih pravil izjemno dolg in težaven, saj je od prve komisije, zadolžene za spremembe pravopisa iz leta 1962 in ustanovljene leta 1972, do končne izdaje pravopisa leta 2001, z vmesnimi etapami leta 1981 in 1990, minilo celih 29 let. Iz opisa procesa, polnega vstopanja in izstopanja članov različnih komisij, lahko razberemo tudi, da znotraj SAZU obstaja organ, ki se je v različnih obdobjih imenoval različno, a mu je institucija dodeljevala vlogo spreminjevalca pravopisnih pravil. V zadnji etapi med letoma 1990 in 2001, torej do izdaje zadnjega pravopisa, se je imenoval »uredniški odbor«.
Naše vprašanje na začetku leta 2013 je torej: ali uredniški odbor, imenovan s strani SAZU in zadolžen za spremembe pravopisnih pravil, še obstaja? Ali je to pravi organ, ki ga iščemo? Ali obstaja organ z drugim imenom, ki opravlja isto vlogo? Kdo je v tem organu, če obstaja? Kdo je torej naš naslovnik?
Če se pred iskanjem odgovora o komisiji za trenutek vrnemo nazaj in poskušamo preveriti, ali identificirani instituciji država tudi strogo formalno dodeljuje mandat za spremembo pravopisnih pravil, moramo ugotoviti, da pravzaprav ni tako. V seznamu zakonov, aktov in zbirk podatkov o SAZU, med katerimi sta relevantna predvsem Zakon o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in statut SAZU, omembe pravopisa ne bomo našli. Tako zakon kot statut SAZU slovenski jezik omenjata dokaj neobvezno, v smislu skrbi za »razvoj jezika in kulture slovenskega naroda«.
Čeprav torej ne moremo reči, da je Republika Slovenija v svojem pravnem redu SAZU eksplicitno dodelila vlogo spreminjevalca pravopisnih pravil in se zdi, da ji je ta vloga pripisana bolj v smislu opinio iuris sive necessitatis, lahko rečemo, da – če že ne de iure – ji je po tradiciji in de facto že od ustanovitve naprej pripisana ta vloga, kar kažejo tudi simbolna dejanja, kot je zgoraj omenjeni sprejem pravil »na skupščini SAZU«.
Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika?
Če torej kljub odsotnosti resnične pravne zaveze poskušamo odkriti, ali na SAZU obstaja organ, ki bi bil lahko naslovnik naše namere, na spletni strani Akademije lahko preberemo, da v okviru SAZU obstaja tudi Odbor za slovenski jezik, ki ima dve komisiji: Komisijo za strokovna vprašanja slovenskega jezika in Komisijo za slovenščino v javnosti.
SAZU svoje delo opisuje v letopisih, kjer je omenjeno tudi delo obeh komisij. V zadnjih petih dostopnih letopisih (2007–2011) je delo odbora v nekaj odstavkih opisoval akademik Jože Toporišič, relevantni odlomki pa pravzaprav odpirajo več vprašanj kot ponujajo odgovorov. Ob nesporni ugotovitvi, da Komisijo za slovenščino v javnosti lahko takoj izločimo kot naslovnika, saj je njen glavni namen »poudarjena skrb za materinščino in širjenje njenega vpliva ter moči v kulturnem, političnem, gospodarskem in vsakršnem javnem življenju«, je pravi kandidat bržkone Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika. Toda glede na odlomke v letopisih se poraja kup vprašanj – prvo med njimi je vprašanje glede sestave komisije.
Če je akademik Jože Toporišič nedvomno njen predsednik in nam formalni navedki o sestavi komisije v letopisih ponujajo stabilno podobo s predsednikom in eno članico komisije (Helena Dobrovoljc), so signali v samem besedilu dvoumnejši. Letopis 2008 namreč pravi: »V letu 2008 se komisija v sestavi J. Toporišič, Z. Zorko, J. Orešnik. K. Gantar, J. Krašovec in nova članica Helena Dobrovoljc ni sestala na formalnem sestanku.« Prej ali pozneje se omemba drugih članov ne pojavlja več. Iz tega po vsej verjetnosti lahko sklepamo, da je komisija vsaj leta 2008 imela šest članov, nikakor pa ni jasno, ali je bilo tako tudi v naslednjih letih oz. ali je tako tudi zdaj, leta 2013.
Drugo vprašanje, ki je za naš namen morda bolj zaskrbljujoče, je neaktivnost komisije, saj se v letih 2007–2011, torej v petih letih, po navedbah v letopisu ni formalno sestala niti enkrat. A vendarle: navedbe aktivnosti, ki vsebujejo namig o morebitnih spremembah pravopisnih pravil, so naslednje: »Sklical bom sejo, ko od ZRC-ja prejmem obvestilo o spremembah pravil iz SP 2001 oz. 2003« iz letopisa 2009, predvsem pa del iz letopisa 2010, iz katerega je mogoče sklepati, da je vsaj v letu 2010 obstajal načrt, da ZRC SAZU, torej ne sama Akademija, temveč Inštitut za slovenski jezik na ZRC SAZU, pripravi »nov pravopisni priročnik«, ki se imenuje »mali pravopis«, ki naj bi izšel leta 2015. Kot je sklepati iz besedila, je postopek spreminjanja obstoječih pravil opredeljen tako, da »uredniki« pripravijo posodobitve in utemeljene spremembe ter o njih obvestijo člane II. razreda SAZU.
Simon Krek (foto Uroš Hočevar)
Na tem mestu se torej zgodba o aktivni vlogi pri spreminjanju pravil preobrne. Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika nekako izgubi svojo vlogo predlagatelja sprememb pravil, to vlogo po novem dobijo »uredniki malega pravopisa«, poleg tega pa izgubi tudi vlogo potrjevalca sprememb, ki je po novem podeljena celotnemu II. razredu SAZU za filološke in literarne vede. Aktivna vloga komisije iz časa nastajanja zadnjega pravopisa je torej spremenjena v izrazito pasivno, navedbe v letopisih sugerirajo, da je aktivna vloga dodeljena komisiji (?) zunaj SAZU. Kompetence SAZU pa se spremenijo bolj ali manj v možnost uveljavljanja veta, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo vsi člani II. razreda.
Iz tega lahko sklepamo naslednje: naslovnik naše namere po spremembi pravila pravzaprav ni več neposredno SAZU in Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika, temveč »uredniki malega pravopisa« na Inštitutu za slovenski jezik. Publikacija z imenom »mali pravopis« ni zgolj izvedeno delo iz »velikega« pravopisa, temveč delo, v okviru katerega lahko pride tudi do sprememb pravopisnih pravil. Uredniki »malega pravopisa« bodo naš predlog upoštevali ali ne, če ga bodo, ga bodo skupaj z morebitnimi drugimi spremembami nujno morali predlagati v sprejem II. razredu SAZU, ki bo torej naš predlog sprejel ali ne. V postopkovnem smislu smo torej morda prišli bliže rešitvi, ta pa po drugi strani sproža vrsto novih vprašanj. Prva nova naloga je seveda ta, da moramo identificirati novega naslovnika. Ali je torej to Znanstvenoraziskovalni center SAZU oz. Inštitut za slovenski jezik, ki deluje v njegovem okviru?
Inštitut za slovenski jezik?
ZRC SAZU na spletni strani objavlja Poročila o delu, ki vsebujejo podatke, ki nas zanimajo – prvo dostopno poročilo je sicer iz leta 2004. V njem je »mali pravopis« že omenjen, opisan pa je kot slovarski priročnik, »osrediščen predvsem na bolj ali manj kočljiva vprašanja slovenskega knjižnega jezika«. Spremembe pravil niso omenjene, prav tako ne v poročilih iz let 2005–2007. Od leta 2008 naprej se poimenovanje »mali pravopis« ne pojavlja več, leta 2010 ga nadomesti priročnik z imenom Slovar pravopisno problematičnih besed slovenskega jezika in leta 2011 Slovar pravopisnih težav. Ključni odlomek za naš namen je v zadnjem poročilu – to namreč pravi, da so v monografiji Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom med drugim predstavljene tudi »pomanjkljivosti aktualnih pravopisnih pravil (te so bile s komentarjem leta 2010 predložene tudi SAZU)«.
Če navedeni odlomek preberemo skupaj z navedbo iz letopisa SAZU iz 2010, kjer je akademik Toporišič zapisal: »... z dr. Heleno Dobrovoljc ... sva dosegla sporazum o morebitnih spremembah novega Slovenskega pravopisa«, se zdi, da naše namere ne moremo več izpeljati, kajti leta 2010 so bili predlogi posodabljanja pravil – vsaj za namen »malega pravopisa«, ki se sicer vse bolj kaže tudi kot naslednji pravopis – že pregledani in potrjeni.
Tako se nam zariše razmeroma jasna slika: našega naslovnika, formalnega telesa, na katerega bi lahko neposredno naslovili našo željo, v tem trenutku v Sloveniji pravzaprav ni. Aktivna vloga pri spremembah pravopisnih pravil trenutno ni na strani SAZU, temveč na strani Inštituta za slovenski jezik, kjer nastaja »mali pravopis«. Za predlaganimi spremembami pa tokrat ne stoji formalno izvoljena »pravopisna komisija«, temveč so predlogi sprememb nastali kot rezultat raziskovalnih projektov, v katerih sodelujeta avtorici omenjene monografije, na strani SAZU pa so spremembe potrjene zgolj s strani predsednika Komisije za strokovna vprašanja slovenskega jezika, kot je razbrati iz zapisa v letopisu 2010, in niti ne celotnega II. razreda SAZU. Omeniti pa je treba še to, da je v isti monografiji jasno izražena tudi želja po oblikovanju širšega telesa, ki bi sodelovalo pri posodabljanju pravopisnih pravil, ali z drugimi besedami – nove »pravopisne komisije«.
Kako to počnejo drugje?
Slovenščina seveda ni edini jezik, kjer se odvijajo procesi standardizacije in normiranja, zato se velja ozreti predvsem v okolja, ki so tako ali drugače primerljiva, bodisi po številu govorcev, statusu jezika, zgodovini in podobno. Poglejmo si primera Nizozemske in Danske.
Večino dejavnosti v zvezi z nizozemščino organizira in nadzoruje Nizozemska jezikovna zveza, ki je dobro organiziran organ s proračunom in jasno organizacijsko strukturo. Odločilno vlogo ima Ministrska komisija, ker unija združuje akterje iz več držav (Nizozemska, flamski del Belgije, bivše nizozemske kolonije), za strokovna vprašanja pa skrbi Svèt za nizozemski jezik in literaturo, ki Ministrski komisiji svetuje glede politike jezikovne zveze. Svèt svoja mnenja oblikuje po lastni iniciativi ali na pobudo Komisije. Sestavljen je iz strokovnjakov s področja nizozemskega jezika, izobraževanja, znanosti, literature in kulture. Člani so imenovani za obdobje treh let, to obdobje je mogoče podaljšati enkrat za obdobje dveh let, svèt pa se sestaja štirikrat letno.
Svèt za nizozemski jezik in literaturo ima tudi Komisijo za pravopis, ki predlaga spremembe uradnega pravopisa za nizozemski jezik. O komisiji Nizozemska jezikovna zveza pravi: »Komisija za pravopis Svèta za nizozemski jezik in literaturo predlaga spremembe uradnega pravopisa za nizozemski jezik. Delovna skupina omogoča deset letnih dopolnitev glosarja nizozemskega jezika in nudi pomoč izdelovalcem slovarjev, glosarjev, črkovalnikov in drugim pri uveljavljanju uradnega pravopisa. Pravopis je določen z glosarjem nizozemskega jezika. Komisijo sestavljajo jezikoslovci in strokovnjaki za pravopis.«
Komisijo trenutno sestavljajo štirje člani, ki so na spletu navedeni z imeni in priimki. Informacije o tem, kdo je zadolžen za spremembe nizozemskega pravopisa, so torej povsem nedvoumne in javno dostopne, za naše namene pa je pomembno poudariti, da ima nizozemska pravopisna komisija tudi sekretarja, telefonsko številko in elektronski naslov.
Pri danščini je proces sprejemanja sprememb pravopisa organiziran nekoliko drugače. Osrednja institucija je Svèt za danski jezik, ki je samostojno delovno telo v okviru danskega ministrstva za kulturo. Procese standardizacije določata Zakon o danskem pravopisu, ki v splošnem določa, kako deli javnega sektorja in izobraževalne institucije uporabljajo pravopisna pravila, in Zakon o Svètu za danski jezik. Proces sprejemanja sprememb je dvostopenjski: najprej sodelavci svèta pripravijo predlog sprememb, te pa mora sprejeti odbor, ki ga določi minister za kulturo in ima izjemno pestro 42-člansko sestavo: od učiteljev, predstavnikov različnih medijev in časopisov do radia in televizije, znanstvenikov, državnih uradnikov itn. Zanimivo je, da so pravopisna pravila in slovarji sicer v pristojnosti Svèta za danski jezik, vendar je osrednja instanca, ki si v zakonu pridrži precej pristojnosti in na koncu nova pravila tudi sprejme, kar trenutni danski minister za kulturo.
V danskem zakonu je še eno zanimivo določilo, ki nas bo privedlo nazaj do slovenščine, namreč omejitev starosti članov odbora. Danski zakon pravi, da člani odbora ne smejo biti starejši od 70 let. Ta praksa najbrž tako ali drugače prispeva tudi k temu, da jezik ostaja živahen in zanimiv za večinski del govorcev, saj bi ob prestari sestavi odbora lahko pri tem vprašanju že prišlo do prevelikih medgeneracijskih razlik. V enem od letopisov SAZU je zapisano, da »morajo uredniki o vseh posodobitvah in utemeljenih spremembah normativnih pravil obvestiti člane razreda. Če jim bodo nasprotovali, jih je redakcija dolžna umakniti«. Če se pri vprašanju starosti vrnemo na našo slovensko situacijo in navodilo vzamemo resno, se moramo vprašati, kdo so člani II. razreda SAZU, ki lahko dajejo veto na vsako odločitev glede pravopisnih sprememb. Navedbe na spletni strani in preprost izračun pokažejo, da je povprečna starost članov II. razreda nad 81 let, kar je glede na danski zakon, ki določa zgornjo mejo pri 70 letih, pravzaprav zelo problematično. Od 15 rednih članov II. razreda bi se v danski odbor lahko uvrstila samo dva člana, in še to komaj, saj je njuna starost 68 in 69 let.
Kaj storiti?
Na koncu moramo ugotoviti, da naš hipotetični predlog spremembe pravopisnega pravila nima obetavne prihodnosti. V Sloveniji nismo našli institucije, pri kateri bi iz pravnega reda izhajalo, da je zadolžena za spreminjanje pravil pravopisa za slovenski jezik, prav tako ne formalno ustanovljenega in delujočega telesa, ki bi bilo denimo primerljivo z nizozemsko pravopisno komisijo ali danskim odborom pri Svètu za danski jezik. Da bi lahko govorili o primerljivem stanju glede spreminjanja pravopisnih pravil, kot ga lahko vidimo pri omenjenih državah, pa tudi drugih, kot so ostale skandinavske države, baltske države in druge, bi bilo najbrž treba sprejeti ustrezen zakon in opredeliti telo, ki bi bilo tudi formalno zadolženo za uveljavljanje pravopisnih sprememb. Čeprav so prakse v tujini različne, bi bilo verjetno smiselno, če bi bilo telo bliže izvršni oblasti in bi bilo tudi bistveno bolj vpeto v dinamiko uporabe in raziskovanja sodobnega jezika, kot je to II. razred SAZU. Že pred uveljavitvijo teh sprememb, za katero lahko predvidevamo, da bi trajala dlje časa, pa bi bilo smiselno razmišljati o formalni ustanovitvi nove pravopisne komisije in ji podeliti mandat za spreminjanje pravil, da bi slovenski pisci in govorci v vmesnem času vsaj vedeli, kdo je pravi naslovnik. Poleg tega bi bilo treba urediti tudi dostopnost pravopisa, saj je Creative Commons v resnici edina smiselna licenca, pod katero bi moral biti dostopen, zaradi omogočanja čim širše in čim lažje splošne rabe pa bi moral biti slovarski del na voljo tudi kot podatkovna zbirka – tudi s tem bi se bistveno bolj približali evropskim praksam.
Iz pravopisne raziskovalne vaje si velja zapomniti naslednje: s strogo formalnega stališča lahko kdorkoli v Sloveniji izdela slovenski pravopis in ga objavi, zgolj od piscev in govorcev je odvisno, ali ga bodo sprejeli ali ne; pri sedanjem postopku sprejemanja sprememb pravopisnih pravil ni jasno ali formalno določeno, kdo je aktivni udeleženec in kako poteka proces; kaže, da si v formalno nejasni situaciji pravopisno žogico podajata SAZU in Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, trenutno je žogica na Inštitutu, ki pa – verjetno ravno zaradi nejasnega stanja – svojih načrtov ne definira nedvoumno in javno.
Če končamo z metaforo iz naslova: ali je slovenski pravopisni pilot v letalu? Ne. Ali si takega pilota želimo? Da, a primerljivega s piloti pri drugih jezikih. Ali lahko to razumemo kot pobudo za pripravo novega pravopisa? Da, vendar takega, ki nastane v jasno definiranem in sistematičnem procesu, ki upošteva sodobne načine urejanja normativnih vprašanj.
Pogledi, let. 4, št. 4, 27. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
