A. B., informator Udbe
12. 03. 2012
V pritlehnih, a odmevnih medijih so razglasili, da je Veno Taufer (ki se je v zadnjih dneh kot predsednik Društva slovenskih pisateljev precej javno izpostavljal) svoje čase – pred več kot 50 leti! – sodeloval z UDV, in v dokaz navedli nekaj zapisnikov njegovih dokaj nevtralnih pogovorov s tamkajšnjimi uradniki. Ha, mogoče je pa tudi moj, dvajset let poznejši, kje zabeležen!
Pomlad 1986, april, mogoče maj, petek dopoldne. V sobi, ki jo na založbi delim s kolegom, pozvoni telefon. Glas na oni strani se predstavi: »Sretenović, Uprava državne varnosti«, rad bi govoril z mano. (Ime sem spremenil, a ga še pomnim, prihajalo je, če je bilo pravo, z istega jezikovnega območja.) O čem? Ne želi povedati po telefonu, naj se oglasim ali pa se kje dobiva, pravi. Kljub stresu, ki ga doživljam (saj se mi kaj takšnega dogaja prvič), ohranim toliko prisebnosti, da mu predlagam, naj se on oglasi pri meni. V redu, nič nima proti, v ponedeljek ob 11h na Titovi 3.
Čakata me, seveda, dva naporna, živčna dneva. (Je nalašč poklical v petek, da mi pokvari konec tedna? Bogve.) Doma nič ne povem, kaj bi še ženo spravljal v skrbi, in lahko bi res mislila, kakšen zarotnik da sem. A z nekom moram zadevo pretresti in na srečo nedaleč živi trnovski prijatelj, bridko preizkušen v tovrstnih rečeh; dobiva se v eni okoliških krčem. Razlogov, zakaj bi radi govorili z mano, je precej, a ni ga, ki bi bil čisto prepričljiv. Bi radi kaj izvedeli od mene? Pa saj, četudi sem v uredništvu Nove revije, ne vem prav dosti. Kóga očrnili, računajoč, da bom povedal naprej in nehote sejal razdor? Mi naložili kakšno ovaduštvo? Pa saj me nimajo za kaj prijeti in s tem prisiliti, in tudi nič takšnega ponuditi, da bi vneto poprijel… sreče UDV pač ne more dati. Kaj že smo glasno debatirali ondan v Medexu? S čim sem se v Štajercu postavljal pred kratkobežno simpatijo? Jih morda zanima, kaj smo se pogovarjali z Milanom Kundero, ko sva ga v Parizu obiskala z njegovim slovenskim prevajalcem? Ali pa finančne, menda, lumparije, ki naj bi se dogajale v založbi? Prijatelj skomiga, nič bolj določnega mu ne pride na misel, »mogoče pa le sporočajo, da so še zmerom tu,« me bodrí, ko se posloviva.
Tovariš Sretenović je vljuden, prav olikan mož, malo starejši od mene, ki jih takrat še nimam štirideset. Tajnica nama brž prinese kavo, ki sem mu jo (kot bi pač sprejel kolega na delovnem obisku) ponudil, cimra sem bil naprosil, ne da bi mu kaj pojasnil, naj se za kakšno uro umakne. Torej? »Poleti greste za en mesec v Francijo, kajne, s štipendijo?« Timojbog, kako sem si oddahnil! Res sem s posredovanjem Zavoda za mednarodno tehnično in ne vem kakšno sodelovanje (Zamtes) dobil enomesečno štipendijo za poletni kurz francoščine v Besançonu, ki se bo začel julija, in res je bila to ena zadnjih stvari, na katero bi pomislil, iščoč razloge za pogovor s tovarišem z UDV. Ko pritrdim, mi pove, da lahko tam srečam najrazličnejše ljudi, in niso nam vsi naklonjeni. Prikimavam, a omenim, da sem v Franciji že kajkrat bil, res s štipendijami tamkajšnjih institucij ali brez njih, in da sem se pogovarjal z mnogimi ljudmi, a česa neprijaznega nisem zaznal. Zdaj se razvname in me poduči, da ravno to je tisto, saj takšni ljudje niso neljubeznivi, prav obratno, prijateljsko in s povabili na kak kozarec bi radi kaj izvlekli iz nas. »Kaj neki«, se zdaj že malo posmejim, saj me je minila začetna plahost, »tu še v knjige napišemo, v koliko izvodih so izšle, nobenih skrivnosti ne bi mogel, hoté ali nehoté, izdati«. Ne strinja se, sploh ne, vsak podatek da jim pride prav, me posvari, tudi naklada in cena knjig in kaj vi mislite o tem, naj le bom previden in čuječen, mi pokroviteljsko svetuje. Zahvalim se za opozorilo, še malo pokramljava o nevtralnih rečeh, dokaj hitro sva opravila, in, preden gre: »Če bo kaj nenavadnega, pa nam boste sporočili, ko pridete nazaj, kajne?« »Seveda,« se strinjam, a niti svojih podatkov mi, če se prav spominjam, ne da. – Tovariša S. nisem videl ali slišal nikdar več.
V Besançonu sem se potem res dosti družil in pomenkoval, s Kamerunci o nogometu, s Fincem o žganjih, z Grkinjami in s Špankami že o čem. Na pogovor, ki ga opisujem, sem v vseh teh letih skorajda pozabil in ga tudi nisem dostikrat omenjal; bil je pohlevna anekdota v primerjavi z gnusnimi pritiski iste ustanove, za katere sem slišal od prijateljev. A pred dnevi sem se spomnil nanj: v pritlehnih, a odmevnih medijih so razglasili, da je Veno Taufer (ki se je v zadnjih dneh kot predsednik Društva slovenskih pisateljev precej javno izpostavljal) svoje čase – pred več kot 50 leti! – sodeloval z UDV, in v dokaz navedli nekaj zapisnikov njegovih dokaj nevtralnih pogovorov s tamkajšnjimi uradniki. Ha, mogoče je pa tudi moj, dvajset let poznejši, kje zabeležen! Tovariš S. je z Zamtesa dobival sezname štipendistov in jih vabil na pogovore, o katerih je po uradni dolžnosti pač napravil »službeni zaznamek«. In v enem takšnih prejkone nastopam, »A. B., francist« – prijazen, ustrežljiv, odprt za pomenek in dovzeten za nasvete, pa tudi pripravljen, če bo treba, na nadaljnje sodelovanje … Vse to, in morda še več, nemara je tovariš S. kaj svojega dodal, da bi bil nadrejenim videti bolj domiseln in prizadeven; kaj ko bi nekega dne stopil v arhiv in pogledal, ali kaj piše o tem? Ali pa počakam in storim kaj širše nevšečnega, da bo šlo komu res v nos, pa potem kmalu kje v javnosti preberem, spod peresa plačanega žurnalista ali poblaznelega pravičnika: »Aleš Berger, informator Udbe«?
Pogledi, št. 4, 22. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
