Vsaka tehnološka revolucija odplakne poklice, ki postanejo nepotrebni
Besede, čista izguba časa
Po pravici povedano, sem svoje prepričanje – nekako tako kot Job Mermolja iz ene Cankarjevih Vinjet, ki »je imel jako lepo, v zeleno usnje vezano in le na robovih nekoliko obrabljeno prepričanje« – kar hitro odložila na polico. Pa se je oglasilo nekaj drugega, čemur bi z malo patetike lahko rekla »moralni pomislek«. Nekaj sprevrženega je v tem, da bi človek mladim generacijam predstavljal poklic, katerega poslednji Mohikanci se z rokami in nogami oklepamo mesta na plačilnem seznamu svojega delodajalca ter pri tem nehote odžiramo prostor prekarcem, katerih edina hiba je, da so se prepozno rodili. Kakšne poklicne prihodnosti se lahko nadeja nekdo, ki se leta 2015 študijsko usposablja za novinarja in ga mika delo v tiskanih medijih? V poklicu, ki je bil skoraj celo 20. stoletje zaradi svoje neodvisnosti sanjska služba za vse rahlo neprilagojene egocentrike, ki niso premogli dovolj zicledra za pisanje literarnih ali znanstvenih besedil, zavračanje dolgotrajnejše osredotočenosti na eno temo pa so kompenzirali z nadpovprečno družabnostjo in sposobnostjo navezovanja stikov z najrazličnejšimi ljudmi, ki so jih žargonsko poimenovali viri. Proti koncu 20. stoletja jim je padla sekira v med in so bili za svoje diletantstvo, kar so jim očitali iz akademskih krogov, ali pa pobalinstvo, s katerim so jih obkladali politiki, nagrajeni z rastočimi prihodki od oglasov in posledično dokaj solidnimi plačami.
Vse, kar je od zlate dobe v branži tiskanih medijev danes ostalo pri nas, so nostalgično navdahnjeni starejši kolegi, ki v pogovorih uporabljajo historicizme, kot so »štirinajsta plača« ali »službena pot v tujino«. Za mlade ni na voljo drugega kot obglodane kosti: zmagoslavni dosežki predhodnikov (v obliki ton časopisne dokumentacije) in stari, nekoč zelo zmogljivi in temu primerno dragi računalniki, h katerim jih priklenejo in pričakujejo, da bodo s povzemanjem in pogrevanjem spletnih vesti spet pritegovali bralce in zagnali spiralo branosti navzgor. Vse primere so, kakopak, mišljene metaforično. Želje delodajalcev, ki za mlade niti to niso več, pa so utopične. Le kdo, pri zdravi pameti, bi se bil pripravljen podati na tako poklicno pot? Za članke piscev, ki smejo svet zvečine opazovati samo izza šipe v redakciji, ljudje plačujejo samo še po inerciji. In še teh je vse manj.
Pa ni problematično samo plačevanje za novinarske članke, ki so – z redkimi izjemami – danes predvsem reciklirani. Pisana beseda nasploh je postala ena od dobrin, ki so denarno najniže ovrednotene. Besede so vsak dan manj vredne, je bil na pragu novega tisočletja oglaševalski slogan slovenskega operaterja mobilne telefonije. Takrat so se obenj spotaknili mnogi, zdel se jim je bogokleten, sploh v Sloveniji in za Slovence, ki so se kot narod menda ohranili prav zaradi pisane besede. Razglašanje ničvrednosti besed je bilo za najbolj zgrožene najbrž nekaj takega, kot če bi pred ljubljanskim magistratom ponovno sežigali knjige. Dobrih petnajst let po blasfemični reklamni kampanji se nihče pretirano ne vznemirja, če knjige, razpostavljene na stojnicah v čast svetovnemu dnevu knjige, najbolj prizadevno prelistava veter. Knjiga je v naših krajih v resnici postala enako čaščena kot kakšna relikvija, te pa se, kot je znano, občuduje samo skozi steklo in se jih je strogo prepovedano dotikati. Še eno protislovje v zvezi s temi svetinjami postaja vse bolj očitno: sramotno nizki honorarjih tistih, ki jih ustvarjajo, od piscev do urednikov, lektorjev in oblikovalcev. Povrhu je izdelek vseh ljudi v verigi, katerih delo je popolnoma razvrednoteno, naprodaj po niti ne tako nizki ceni. Besede so vse manj vredne za tiste, ki jih spravljajo v smiselno zaporedje, premikajo in razvrščajo na strani, oni, ki bi jih mogoče radi kupili, pa si jih ne morejo privoščiti. (Toda zavita pot knjige od avtorja prek JAK do polic v knjigarni ni predmet tega besedila – kar ne pomeni, da si ta tema ne zasluži novinarske obravnave.)
Pridušati se nad tem, da so se dejavnosti in poklici, povezani s pisano besedo in (slovenskim) jezikom nasploh, znašli med najslabše plačanimi, je najbrž enako nesmiselno kot še najprej vztrajati na tem področju (ali se celo na novo usmerjati nanj). Poskušajmo pogledati, kaj se je zgodilo. V tiskanih medijih v Sloveniji se je že v devetdesetih letih dogajalo marsikaj, kar jim je spodkopalo kredibilnost, po letu 2000 pa je zaposlenim zanko okrog vratu dokončno zadrgnil internet (in razmah zastonjkarstva). Nekoliko absurdno je, da je razpečevanje svojih člankov po sodobnih telekomunikacijskih kanalih skorajda sodilo v opis novinarjevih delovnih nalog. Ne morem si kaj, ampak med novinarji, ki brezplačno objavljajo svoje članke na spletu, in prodajalkami v supermarketu, ki strankam pomagajo naučiti se plačevati na avtomatski blagajni, ni velike razlike. V obeh početjih je slutnja konca: ko bo nakup živil povsem avtomatiziran, blagajničark ne bodo več rabili; ko bo izumrla generacija, ki je bila vajena za časopis (oziroma njegovo vsebino) plačevati, bodo ljudje klikali po avtomatsko generiranih, brezplačnih vesteh na spletu. Ali raje po podobah, saj te povedo več kot besede in njih konzumiranje vzame manj časa.
Tudi prevajanje je zdrsnilo na enako nizko raven plačil kot ustvarjanje novinarskih tekstov. Toda presenetljivo je, da so se honorarji za tehnična besedila, kjer si je mogoče pomagati s strojnimi prevajalnikom, obdržali dokaj visoko. Nizki so honorarji za avtorsko delo, leposlovno prevajanje. Pa smo spet pri misteriju cen knjig. Nove tehnologije so tu imele prste vmes pri zniževanju cen tiska: odkar je natisniti knjigo manjši finančni zalogaj kot v času svinčenih črk, so knjige trg preplavile. Diverzifikacija je znižala naklade, manjše število izvodov pa – skladno z ekonomijo obsega v obratni smeri – menda pomeni višjo ceno posameznega izvoda.
Najbrž bi vse te procese lahko označili kot posledico nove digitalne revolucije. Revolucija žre svoje otroke, vsaka tehnološka revolucija pa odplakne poklice, ki postanejo nepotrebni. Tako kot nekoč v daljni preteklosti parni stroj ali električne statve je tudi v drugi polovici 20. stoletja naglo razvijajoča se informacijska tehnologija, ki je vrhunec doživela z internetom in vsemi njegovimi pritiklinami, izvedla svojevrstno čistko v nemalo panogah. Vsaka tehnološka revolucija seveda ponudi tudi nešteto novih možnosti za tiste, ki so vešči novih tehnologij: t. i. IT-strokovnjaki so med najbolje plačanimi in trg delovne sile se jih kar ne more zasititi. Udejanjanje zakona ponudbe in povpraševanja ne bi moglo biti bolj enostavno. Navsezadnje živimo v dobi, ko je na dlani, da si je vsak čisto sam kriv za svoj neuspeh in samo v njegovih rokah leži odločitev, ali bo privzel mučeniško držo in se še naprej mazohistično trudil delati nekaj, za kar dobiva drobiž, ali pa se bo s stisnjenimi zobmi prestrukturiral za delo v stroki, ki ima prihodnost.
Kdo ve, koliko takega mazohizma in trme je bilo v čudakih, s katerimi sem v Noči knjige korakala za uslužbencem rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice in v soju njegove žepne svetilke odkrivala skrite lepote slovenskega hrama kulture. Zanimanje za ogled je bilo veliko in ker bi se več kot štiridesetglava gruča po ozkih stopniščih Plečnikove stavbe raztegnila v predolgo, neobvladljivo kačo, je bilo nekaj ljudi, ki se niso predhodno prijavili, že pri vhodu treba odsloviti. Najbolj zagnani so prišli ovešeni s fotoaparati in spoštljivo škljocali v zmerni do pretežni temi. Ne vem, najbrž je bil res polmrak, v katerem je bilo samo slutiti obrise knjig, čitalniških miz in stolov, kriv, da je bilo vse skupaj podobno ogledu kakšnega muzeja, kjer bi eksponate svetloba v hipu nepovratno poškodovala, pa jih požrtvovalni kustosi zato ščitijo s temo. In mrak je s svojo skrivnostnostjo poskrbel, da se je ustvaril neki občutek zarotniškosti, kot bi pripadali kakšni skrivni sekti, zgodnjim kristjanom, recimo, ki so stopicali po temačnih katakombah. »Vem, da smo danes zavezanci tiskani knjigi neke vrste dinozavri, ki se zbiramo ob večernem zatonu neke dobe,« je v predgovoru k izboru svojih kolumn s povednim naslovom Kaj sploh počnem tukaj (Mladinska knjiga, 2014) zapisal Jurij Paljk, odgovorni urednik tednika Novi glas. Ja, čisto lahko bi bili tudi dinozavrom podobne zveri, ponosne, a ranljive v svoji neprilagodljivosti, ki smo sloneli na robu pečine in otožno zrli v pojemajočo svetlobo sonca.
Evolucijska biologija, v teh zemljepisnih širinah za zdaj še priznana, uči, da so dinozavri in njim podobne živali izumrli prav zaradi nezadostne prilagojenosti. Mogoče z ljudmi, ki imajo radi besede in se z njimi preživljajo, ni nič drugače. Morda jih bodo nasledili novi rodovi, ki s tem ne bodo več tratili ur in bodo v življenju zato veliko bolj srečni. Kdo danes pogreša ročne statve ali poštne golobe? Čista izguba časa!
Pogledi, let. 6, št. 9, 13. maj 2015