Odziv
Bo SLAVC zapel novo ali staro pesem?

Pa pojdimo od začetka. Bizarni dan, kot ga sam imenuje, ni bil trideseti junij, temveč prvi julij 2011, kajti mandat mi je začel teči na ta dan in primopredajo sva opravljala, ko sem za to imel polna pooblastila. Po elektronski pošti sva se že prej uskladila, kaj bi želel ob primopredaji dobiti pripravljeno in vsi dogovorjeni dokumenti so me tudi čakali. G. Rugelj je že na začetku poudaril, da to počne prostovoljno in da je on svoj mandat vršilca dolžnosti že zaključil. Tudi na kosilo v bližnji krčmi sva šla skupaj in zapitek sem, če me spomin ne vara, plačal jaz.
Očitno pa je, glede na pisanje g. Ruglja, zdaj moj greh ta, da so pravilniki, ki jih je predlagal on in so bili sprejeti ob začetku delovanja agencije, še vedno v veljavi. Ali pa da nisem predlagal zamenjave nobene komisije, ki jo je on predlagal, oziroma nobenega izvajalca, s katerim je on podpisal pogodbo. Tudi sistemizacije, ki jo je sprejel, nisem spremenil, žal pa sem moral kar nekaj časa hoditi po sodiščih in odpravljati ter se zagovarjati zaradi njegovih kadrovskih odločitev.
Zanimivo je, da v nadaljnjem pisanju podvomi v kakovost pravilnikov, ki jih je predlagal, in celo zapiše, »da so možnosti za manipuliranje z ocenjevanjem projektov neskončne«. Ne vem sicer, ali s tem priznava svojo napako, je zgolj podlegel zanesenemu kritiškemu tonu ali pa hoče povedati kaj več.
A ker čez štiri leta vse prav pride, sem ponovno prebral tudi njegov tekst v Pogledih (25. 8. 2010, dostopen na povezavi http://www.pogledi.si/druzba/strateski-razmislek) in ugotovil, da smo v treh letih od ustanovitve agencije naključno ali namensko dosegli ravno to, kar je v pričujočem tekstu g. Rugelj navajal: filmi, ki so bili izbrani v mojem mandatu, so v lanskem letu dosegli rekordni delež gledanosti slovenskega filma v kinematografih, in sicer 10,85 odstotka, uvrstili smo se v tekmovalni program velikega festivala (Razredni sovražnik), se izognili javnim konfliktom in sanaciji projektov ter dosegli omejitve financiranja posamičnih projektov pa tudi žanrsko raznovrstnost.
Ko pa govori o tem, da do letošnje jeseni ne bo filmov v slovenskih kinematografih, se popolnoma strinjava. A spregleda, da se je program SFC že konec leta 2011 in v začetku leta 2012 načrtoval ob potrjeni proračunski postavki za leti 2011 in 2012, kjer je bilo zapisano, da bo SFC razpolagal s slabimi osmimi milijoni evrov letno, ki pa so se že v letu 2012 prepolovili in je slovenska filmska produkcija v finančnem smislu izgubila eno produkcijsko leto. Od takrat je z varčevanjem izpuhtelo že preko 10 milijonov evrov in samo na račun radikalnega zmanjševanja odobrenih zneskov sofinanciranja še ohranjamo kolikor toliko številno produkcijo. Omeniti je treba, da so bili finančno varčevalni ukrepi na polju filma in avdiovizualne dejavnost generalno dvakrat večji kot na drugih poljih kulture.
Pozabi tudi, da je SFC v letu 2012 grozila »varčevalna« ukinitev agencije (proti čemur se je tudi sam javno zavzel), da je politični korak nazaj – po složnem NE, ki ga je izrekla stroka – rezultiral v famoznem ZUJF, ki je edini nacionalni filmski instituciji ukinil financiranje splošnih stroškov, in da ustanovitelj zagotavlja zgolj sredstva za plače treh zaposlenih. Pozabi, da se je zaradi tega posledično število zaposlenih na SFC zmanjšalo z 10, kolikor jih je bilo na tisti »bizarni« dan, na 5, kolikor jih je v času pisanja tega odgovora, in da omenjene zakonske omejitve še vedno veljajo. Taisti zaposleni, o katerih ima g. Rugelj toliko povedati, pa še vedno izvajajo vse zakonsko predpisane naloge.
G. Rugelj se o ključnih dveh spremembah zakona, tj. o zunajproračunskem financiranju in denarnih spodbudah za tuje produkcije, zaradi svoje subjektivnosti noče opredeliti. Zanimivo, mar ne.
Kar pa se tiče programskih komisij, zagovarjam še bolj radikalno stališče, in sicer da se imenuje programske svetovalce, ki pri odločitvah nastopajo z imenom in priimkom in svojo profesionalno integriteto. Tako kot stojim sam osebno že danes za vsakim projektom, ki je bil odobren. Tovrsten sistem predvsem v Skandinaviji pa tudi na Hrvaškem zelo uspešno funkcionira, res pa je, da je seveda treba za take odločitve imeti najprej stabilen finančni, kadrovski in institucionalni temelj, na katerem lahko gradiš nacionalno kinematografijo.
Jožko Rutar,
Direktor Slovenskega filmskega centra
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014