Danes imajo ljudje tako občutljive živce
13. 05. 2012
Če sem si prav zapomnil, kar mi je povedal pisatelj Dragan Radulović, je Stalin nekoč ob treh zjutraj telefoniral Bulgakovu. Premišljujem, mu je rekel, zakaj v naših gledališčih ne igrajo več vaših komadov?
Igrali so jih, je rekel Bulgakov, ki je vedel, da je prav Stalin prepovedal nekatere njegove komade.
Da, vem, ampak ne igrajo jih več, o tem govorim, je rekel Stalin. Veste, kaj, poklical bom direktorja enega od moskovskih gledališč in vam sporočil, kaj mi bo odgovoril.
Direktor moskovskega gledališča ni imel priložnosti za spektakularen poslednji monolog. Vse, kar je rekel, ko ga je pet minut čez tretjo zjutraj zbudilo zvonjenje telefona, je bil trivialen »halo«. Potem je slišal: »Tukaj tovariš Stalin« in umrl za srčno kapjo.
Stalin je potrpežljivo čakal na liniji. Slišal je, kako soproga zaman kliče direktorja. Slišal je njen jok. Ko je žena končno dvignila slušalko s tal, se je Stalin spet predstavil in zahteval tovariša direktorja. Mrtev je, je rekla žena, pravkar mu je odpovedalo srce.
Dobro, je rekel Stalin.
Potem je spet poklical Bulgakova in mu rekel:
Ne boste verjeli, kaj se mi je pravkar zgodilo. Poklical sem človeka, da bi ga povprašal glede vaših komadov, on pa je v istem trenutku umrl. Strašno je, kako imajo ljudje danes občutljive živce. Lahko noč.
Tam, kjer politiki pisce jemljejo resno, kjer imajo napisano za nevarnost, tam se totalitarizem še ni povsem umaknil pred demokracijo. Umetniških del niso prepovedovali zato, ker režimi ne bi cenili moči umetnosti – nasprotno. Če vas ima nekdo za nevarnega sovražnika, če se vas boji, je to vedno tudi svojevrstno priznanje. Po drugi strani pa se človek vpraša: če imam svobodo reči, karkoli hočem, ali to morda pomeni, da je oblasti vseeno, kaj bom rekel, ker je na noben način ne morem ogroziti?
Se vam ne zdi, da je umetnost danes zvedena na performativni izraz? Da je, celo kadar je šokantna in vznemirljiva, performativno šokantna, torej vznemirljiva na dovoljen, vnaprej pričakovan, družbeno kodiran in, naposled, sprejemljiv način? Zato danes umetnost, ki nas hoče šokirati, deluje predvsem kot ponaredek, pa tudi preračunljivo. To vsekakor vzemite s ščepcem soli, kot še enega od konservativnih performativnih izrazov.
Od hipijevskega prepričanja, da lahko ena pesem spremeni svet, smo hitro prišli do prepričanja, da nič, še posebej pa ne umetnost, ne more spremeniti ničesar. Če verjamemo, da je tako, če zanikamo moč intervencije določenega izraza, ga vnaprej določimo kot performativnega. To je preprosto stvar protokola: v civiliziranih družbah se ve, kaj govorijo politiki, kaj analitiki, kaj eksperti, kaj filozofi in kaj umetniki. Med besedami predsedujočega (začenjam sejo), analitika (kritiziram vlado in korupcijo), eksperta (ekonomska kriza zahteva odločno vodstvo), filozofa (grozote kapitalizma!) in umetnika (moja umetnost opozarja na diskriminacijo v srcu naše družbe), med vnaprej pripravljenimi replikami, ki jih izgovarjajo maske, v tem smislu ni razlike: politično korektni govor vsak izraz zreducira na performativni.
Predpostavimo, povsem performativno, da nas zanima nekaj drugega – alternativa takšnemu govoru. Tako pridemo do tistega, kar Foucault postavlja kot opozicijo performativnemu izrazu: do parezije, torej (gr. parrhesia: retorična figura, ki označuje prostodušen govor).
Spomnimo se, kako je Foucault razlagal pojem parezija na predavanjih, ki jih je imel v začetku osemdesetih na Collège de France. Za primer je vzel Plutarhov tekst, ki govori o tem, kaj sta Dioniziju, sirakuškemu tiranu, rekla najprej Platon in nato Dion. Platon je tiranu govoril o vrlini, kar je slednjega razbesnelo in je filozofa vprašal: Kaj iščeš tukaj? Platon je odgovoril: Iščem dobrega človeka; s tem je namignil, da ga v mogočnežu ni našel. Dion pa je Dioniziju razkril, da je slabši od predhodnika, in s tem tvegal vladarjevo milost in privilegije, ki jih je užival na dvoru.
Ko je Platon zapuščal Sicilijo, je Dionizij svojim ljudem ukazal, naj ga ujamejo in predajo v suženjstvo, saj filozofa tako vzvišenega duha verige, ki ga bodo vezale na zemljo, ne bodo motile.
Parezija je torej svoboden, odkritosrčen, resničen govor. A ne kakršen koli resničen govor. To ni poziv k dialogu, niti nista njegov cilj vzgoja in izobraževanje. Parezija je incident: to je govor, ki ni izrečen izza maske, ne spoštuje maske tistega, komur je namenjen, tistega, ki je (vse)mogočen; to je govor, ki je vržen v obraz, zaradi česar bo razumljen kot izzivanje in žalitev. Parezija običajno izzove bes, v katerem ta, ki odgovarja na v obraz povedano resnico, zapušča logos in se zateka k nasilju.
Parezija je torej specifičen način govorjenja resnice. Vnaprej je jasno, da ima izrečena resnica resne posledice za tistega, ki jo izgovarja, in da on to ve. Vnaprej je jasno tveganje za govornika, ki vključuje tudi smrt.
Po moji presoji ima umetnost, ki hrepeni po realnem, učinek parezije. Kdor poskuša z umetnostjo doseči realno, zavestno tvega (samo)uničenje: poskuša izreči ne le to, česar ne sme, temveč tudi tisto, kar ne more biti rečeno, vsekakor ne brez posledic (spomnimo se, da Badiou 20. stoletje, z vsemi njegovimi grozotami, opisuje kot stoletje hrepenenja po realnem).
Stvar je v tem, da se realno, ki v moji (mogoče šepavi) analogiji političnega in umetniškega govora (in kateri umetniški govor ni tudi političen?) funkcionira kot resnica sama, izmika vsaki simbolični ureditvi, tudi jeziku. To je edina umetnost, ki me zanima. To pomeni, da je moj učinek porazen: če še nisem uničen, je to samo dokaz, da sem udarjal mimo in da še vedno udarjam mimo.
Parezija je svobodni govor tam, kjer svobodni govor ni zaščiten z demokratičnim konsenzom. Da bi neki govor bil parezija, potrebujemo tirane.
Ti pa, na srečo ali ne, še obstajajo.
_
Pisatelj Andrej Nikolaidis (1974) se je rodil v Sarajevu v mešani črnogorsko-grški družini. Do šestega leta je živel v Ulcinju, kamor se je vrnil leta 1992, potem ko se je v Bosni in Hercegovini začela vojna. Od leta 1994 piše za neodvisne regionalne medije in kulturniške revije. Mnogi ga imajo za enega najbolj vplivnih intelektualcev mlajše generacije v regiji, znanega predvsem po protivojnem aktivizmu in zavzemanju za pravice manjšin. Nikolaidis je prav tako javno branil žrtve policijskega mučenja in bil s tem podvržen številnim grožnjam, med drugim tudi grožnji s smrtjo med nastopom na radiu.
Prevedla Zulejka Javeršek
Besedilo objavljamo v sodelovanju z EPK – Maribor 2012. Nastalo je znotraj programskega sklopa Življenje na dotik, kjer so dnevno objavljena besedila najvidnejših evropskih intelektualcev. Več na www.zivljenjenadotik.si
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
