O nedovršeni malomeščanski pripovedi
Dialektika gospodarja in hlapca
Kot okrog vsega, kar pritegne, se je okrog Petdesetih odtenkov takoj za krogom strastnih oboževalcev zgnetla skupščina sovražnikov, ki bodo zgolj izjemoma izpustili priložnost omeniti, da je svet, ki že v osnovi ni bil kaj prida, zaradi prisotnosti tega smetja še nekoliko bolj iz sklepa izpahnjen. Nekateri so bili prizadeti v moralo, drugi v okus, tretji v feministično čakro, vsi pa so bili žalostni, jezni in prepričani, da mnenjski pljuvalnik brez njihovega prispevka ne bo dovršen.
Ob javnih pogromih se mi pogosto zgodi, da si njihov predmet zaželim vzeti v bran. Poskusiti razumeti, potipati, ali ima morebiti kakšne odrešujoče kvalitete. Tako sem bila razmeroma vesela, ko sem v New Yorkerju zasledila recenzijo Richarda Brodyja, ki ga je očitno vodil soroden nagib. Petdeset odtenkov »ni pornografija«, je ugotavljal Brody. »Ni pornografija za mamice in ni mehka pornografija. Ni vic in ni totalno sranje. Film je daleč od tega, da bi bil mojstrovina, a njegove bleščeče fantazije prinašajo nekaj pomembnega, substancialnega in dobrodošlega. Težava s seksom v večini filmov ni vprašanje čistunstva, marveč odbijajočega poraza erotične domišljije – in dramatične domišljije. Odseva nezmožnost misliti seks kot dejanje in doživljati like kot dejanska spolna bitja s seksualno kompleksnostjo katere koli običajne osebe. Človek bi pomislil, da kdorkoli že piše te nevedne luknje v scenariju ali kdorkoli jih že snema, dejansko še nikoli ni seksal – ali huje, o tem ni še nikdar fantaziral.«
Petdeset odtenkov naj bi tako bil nekakšen korektiv, hvalnica narativno pa tudi praktično pogosto zamolčani predigri, ki razume, da kaže užitek iskati v odlaganju užitka. Tak korektiv, bi se zlahka strinjali, bi potrebovali. Potrebovali bi vsebino, ki bi zmogla dati podobo gradaciji človeškega poželenja in pri tem ne bi bila niti romantizirana, niti vulgarizirana, niti kako drugače bedasta. In če bi Petdeset odtenkov ta prikaz zmoglo, bi ne glede na vse morebitne pomanjkljivosti opravilo veliko delo. In tako je naneslo, da sem si jih vseeno ogledala. In moj bog, kako zanič so bili.
Ne samo, da bi bilo verjeti, da prinašajo kakršen koli hranljiv korektiv k uprizarjanju poželenja, srhljivo predimenzionirano. Predimenzionirano bi bilo skorajda reči, da ta film sploh govori o seksu. In kar je pri vsem skupaj še najbolj čudno – zdi se, da v resnici ne govori niti o ljubezni, o medčloveških odnosih ali odnosih nasploh, kaj šele o ljudeh. Govori pa o frazah, v frazah in s frazami. Je kolaž stvari, ki so bile na ponujeno temo rečene kje drugje, zdaj pa so ohlapno zlepljene skupaj v slabo motivirano ljubezensko zgodbo, za katero ne vemo točno, zakaj bi nas morala zanimati, saj z našo ljubeznijo, spolnostjo ali življenjem ni v nikakršni zvezi. Ta film je eno samo veliko prazno mesto, črna luknja za reference, bleščeč nesmisel. Je pa vseeno simptom.
Sadomazohizem, ta zelo ohlapen, nejasen in izmuzljiv koncept, je v zadnjih letih postal, kot bi rekli na RTV Slovenija, trendi. Iz undergrounda se je prebil v mainstream. Mreža Kink, delavnica sadomazohistične pornografije in z njo povezanih dejavnosti, se je redefinirala kot »lifestyle platforma« in zdaj živi nekje na ravni aerobike in nutricionizma, dobre gospodinje pa prebirajo in gledajo Petdeset odtenkov, pri čemer si drznejše med njimi lahko privoščijo celo kakšen erotični pripomoček iz njihove franšize. Vse skupaj nekoliko spominja na fenomen punk-chic. Najprej oblecite kariraste hlače, vse ostalo bo prišlo samo od sebe.
Kje je težava? Kot običajno, je težav več. Prva med njimi bržkone korenini v prepričanju, da se praznine in dolgočasja, ki tlačita naše nerealizirano življenje, lahko otresemo z dodajanjem izbranih lastnosti, ki so jih pri drugih pripoznali kot kompleksne in zato zanimive. Druga leži v prepričanju, da je zanimivo tisto, kar je zaguljeno, in da je problematičnost mati globine. Tretja leži v pomanjkanju prizadevanj za razumevanje človeške narave, ki pesti tako avtorico knjige, ustvarjalce filma in ciljno publiko, ki vse naštete peha v to, da nereflektirano reproducirajo kopico še kar morečih nesporazumov v zvezi z naravo človeške seksualnosti in odnosov med spoloma.
Pustimo, da sta tako Justine kot Juliette mestoma dolgovezna filozofična traktatka in da je bil Leopold von Sacher Masoch drugorazredni pisun, pri katerem je bilo še najbolj očarljivo njegovo neomajno prepričanje, da bo združene marginalce z vseh vetrov Avstro-Ogrske v zmago popeljala ognjevita Slovanka, lepa in strašna kot vojska v zastavah.
Osredotočimo se raje na tvorno distinkcijo med sadizmom in mazohizmom, ki sta jo gospoda začrtala s svojim delom in ki sporoča, da bomo sadista in mazohista zelo težko srečali v paru, saj jima v resnici ne gre za isto stvar.
Tako sadist kot mazohist sta namreč polnokrvna, neodvisna človeka, ki imata do sveta določena pričakovanja in jih nameravata predano zasledovati. Sadist tako zasleduje potrebo po ukinjanju in izbrisu drugega, mazohist pa vestno vzgaja svojega gospodarja in je, čeprav ga srečujemo v položajih, ki izpričujejo podrejenost, vedno agens – vedno pobudnik in gibalec seksualne situacije, v katero je vpleten, in zato vedno v poziciji moči.
In čeprav se bomo vsi strinjali, da se večina ljudi ni pripravljena monomanično zavezati eni spolni vlogi in da je razumljivo, da resnična seksualnost odstopa od tipizirane, bi od dela, ki se trži kot s&m, pričakovali, da se bo držalo določenih konceptov. Recimo temu spoštljivost do žanra.
Pri Petdesetih odtenkih pa … Anastasia Steele in Christian Gray sta gotovo malo trčena, a njune odklonskosti ne gre toliko iskati v zunajserijskosti njunih spolnih praks kot v neosmišljeni problematičnosti njunega odnosa.
Največja težava Petdesetih odtenkov je tako romantiziranje onesrečujočih medčloveških odnosov. Dodajanje nekakšne skrivnostne patine očarljivosti romantični dinamiki, ki spravlja v obup.
Petdeset odtenkov je namreč še en v vrsti prispevkov, ki propagirajo program romantičnih zvez, v katerih je moški nosilec vednosti, dekle pa odprta knjiga, ki jo je treba zapolniti z izbrano vsebino. Moški je tisti, ki postavlja pogoje, dekletu pa je dopuščeno zgolj to, da v mejah dobrega okusa z blagim, benignim tarnanjem oznani, da je zavoljo maškarade pripravljeno zaigrati sled svoje svobodne volje. V tem svetu ni ničesar bolj odbijajočega, kot je ženska želja, zato je edina odrešujoča lastnost, s katero se lahko ponaša dekle, njena deviška neizkušenost. Naloga dekleta je, da razume, nevsiljivo tolaži in čim manj obremenjuje s svojimi zahtevami, moški pa lahko vse svoje šibkosti, pomanjkljivosti in spodrsljaje opraviči z zgodbo o travmi iz preteklosti in nesmrtnimi besedami slovenskega pesnika Slavka Ivančiča – Sem takšen, ker sem živ.
Petdeset odtenkov sive tako ne le da ni zgodba o sadomazohizmu, niti zgodba o spolnosti ni. Je zgolj nedovršena malomeščanska pripoved, ki generacije mladih gospodinj uči, da je ljubezen lahko resnična samo, kadar je problematična, spolnost pa nas v resnici lahko zanima samo, če jo doživljamo kot duševno motnjo.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015