Marksizem in ideologija
Evolucija revolucionarnosti
Pri nas nasploh radi govorijo o ideologijah, ideoloških temah, ideologizirajočem zaviranju napredka po vzoru zahodnoevropskih in ameriških svetinjic, in to blebetajo skoraj brez izjeme tisti velemodri politiki in dnevnopolitični modrovalci, ki o tem nimajo najmanjšega pojma ter tako sami nevede celovito podležejo vladajoči ideologiji. Ti genialci ideologijo zvedejo na slovensko posebnost, partizane in domobrance, sile kontinuitete le navidezno crknjenega totalitarnega režima, kulturni boj itn., medtem ko tistega zares ideološkega zaradi svoje absolutne vpetosti v njegov prav ne uvidijo. Koder obstajajo nedotakljive, nedvomljive in edino prave poti, tam se katera že ideologija pase na lastnem triumfu, do dandanes so bili to varčevalni ukrepi, neobhodna privatizacija, nevoljena, pa najdemokratičnejša evropskounijska tehnokracija. Prav brez slednjih si večina politikantov vseh dežel kratko malo ne zmore predstavljati obstajanja kot takega in potem med prazno slamo in v prid svojemu s stvarstvom požegnanem poslanstvu najdevajo kisle kumarice, polpretekle rane in zdrahe, blesave protisocialistične paranoične blodnje itn., ter jih nezadostno poimenujejo ideologije. Če kaj, je o resničnih ideologijah, ideoloških temah in ideologiziranju govora premalo.
Ideološka samopast
Obtožba o marksistični ideologiji marksovskih mislecev in ustvarjalcev je torej premalo radikalna. Marx sam je ideologijo odkril, dešifriral, definiral in popisoval ter bil nad njo fasciniran nič manj kot nad kapitalističnim načinom produkcije. Njegovi duhovni nasledniki so to kritiko dopolnili, poglobili, tupatam popravljali in jo navsezadnje razširili do točke, v kateri kakršnokoli delovanje ali mišljenje zunaj neke ideologije ni možno. Tako sta šele Marxova in marksovska misel zmogli prepoznati, od kod klije in kam se razrašča sprva v meščanske ideale našemljen kapital, kot ideologijo sta ne nazadnje prepoznali tudi lastno nadstavbo. In seveda je ideološka, ideološka skozinskoz, vendar pa tega ne skriva; tu mislim kajpak misli vredna podvzetja, in ne onih od kakih katoliških dogem nič boljših bivših socialističnih doktrin. Nasprotno, sama se izjavlja zanjo in nanjo napotuje brez kakršnihkoli relikvijskih svetih krav. Je ideologija, ki se zaveda same sebe, samozavedna ideologija.
In ko jo z levo, pardon, desno ali raje kar obema rokama odpravljajo za prežvečeno, preživeto, neresnično, svobodomrzno nabijanje v prazno z zares pravo demokracijo usodno škodljivimi posledicami, saj so za stagnacijo krive le sprijene elite, tajkunski lopovi, neučinkovita pravna država in sistemska korupcija, takle mamo, malo prepucamo in poštimamo pa bo, to vse dolgočasno leporečje tega sveta ne počne ne več in ne manj kot slavi drugo, prokapitalistično ideologijo, ki se jim, nezavednežem, jasno kaže kot edini možen najboljši svet. Njihov kongenialni odziv na stvarnost zadnje petletke bi lahko povzeli s parafrazo gesla, ki so se ga oprijeli partijski voditelji po maršalovi smrti, prologom v katastrofalni jugoslovanski fiasko: po kapitalizmu – kapitalizem.
V tem izrekanju za marksizem ne gre za vračanje. Gre za progresijo, nadaljevanje. Zanikati, da še zmerom, bolj kot kdajkoli, živimo v nekem stadiju kapitalističnega načina produkcije, bolj ali manj pomeni zanikati, da živimo sploh, saj živeti ni neki tustranski hojladri med travico in marjeticami, v tem je ateleološki hudič, biti zmerom vpet v od prej do poslej meštrajoče čisto konkretne kapitalove štrene. In misliti slednje brez misli Karla Marxa pomeni ne misliti. Tako z vso prejšnjestoletno komunistično zablodo vred najbolj ne boli Marxova zmota, temveč njegov osupljivi prav.
Liberalne vrednote in aktivna kolaboracija
Prav tega pa vsi še tako dobronamerni prokapitalni kritiki marksizma ne zmorejo uvideti, v tistih osnovnih tezah, češ zgolj ta ali oni posamični pohlep je kriv za nešteto socialnih krivic, nikdar večje neenakosti, vse več izključenih itn. se v nekaterih naivnih točkah že nemara strinjajo s sedanjim papežem, onstran tega vpogleda, katerega končna logična konsekvenca se mora slednjič izteči v stavek, da je za vse omenjeno hudo kriv preveč in ne premalo omejeni kapital, pa praviloma ne zmorejo seči. Tu bi morda na hitro skiciral, kako je nekdaj progresivna liberalna ideologija dandanes praktično postala svoje nasprotje, torej v končni fazi bistveno reakcionarna, kolikor problematičnih družbenih razmerij ne skuša razreševati, temveč jih vztrajno ali ohranja ali globi, kar je ne nazadnje mogoče prebrati v sodobnih državnih tvorbah ter raznih njihovih unijah. Ter seveda dodal, kako je marksistični um duhovno revolucionarno to spregledal.
Namreč, kaj bi bile liberalne vrednote: enakost slehernega subjekta pred zakonom, neodtujljive človečanske pravice, prost pretok kapitala in delovne sile? Do danes, ko se nam bržčas dozdajšnja paradigma počasi razblinja pred očmi, je postalo politikantsko zavzemanje za slednje naravnost farsično, če zmoremo uzreti, kaj tisti, ki si za to tako patetično prizadevajo, dejansko počnejo, tako da ob vsem tem pravzaprav čudi, da ni zares padla kakšna glava. Toliko je govora o svobodi, demokraciji, toda mar ni npr. ameriška propaganda zadnjih desetih let, zlasti če upoštevamo, kaj vse se je tačas zgodilo, prej kot pesem o svobodi videti kakor goebbelsovski recital, medtem ko je današnje obamovsko izrazoslovje prav za zjokat smešno, ne vem, koga še zmore prepričati to nakladanje o deželi svobodnih in domu pogumnih? Na drugi strani iste medalje je pa na delu komaj prikrita fašistoidna retorika.
Trenutni evropski voditelji so še toliko smešnejši (le nimajo toliko velesilne moči), absolutno nezmožni niti predstavljati si kakšno reč zunaj okvira, denimo neprestano pokroviteljsko trepljanje, kako uspešna da je ta ali ona država, le naprej s t.i. reformami, za katere se bolj in bolj izkazuje njihova arbitrarnost, nemoč, ziheraško eksperimentiranje ... seveda znajo načelno, čeprav bledo in neodločno, pokritizirati ravnanja svojega močnejšega ameriškega brata, dejansko pa ne izvajajo drugega od kimanja in tihe, pilatovske podpore, mestoma tudi aktivnega kolaboriranja pri npr. vojaškem izživljanju.
Ponotranjeni krščanski zgled
In ravno to pomeni marksizem, tu in zdaj v taki in taki matriki videti onstran nje oz. njeno formo kot tako, spoznati njene parametre, strukturo, načine, sledenje njenemu nezavednemu. Enakost vsakega in vseh, krasna in mimogrede prek Hegla skozi Marxov jezik izrečena misel, ki se je nihče od dobrih liberalistov ne bi branil, je od svojega vznika do prav tegale zgodovinskega momenta bila nujno omejena. Marksistični očitek bi tu bil, da ima liberalizem v svojem načelnem zavzemanju za egalitarnost prav, toda v dejanski praksi praviloma zmerom pogleda skozi prste, dopusti enakost enim, drugim izvzetim pač ne, torej nezadostno izvaja svojo lastno ideološko pojmovanje. Vsi ploskajo, ko se poročita dva moška, medtem pa lahko umre sto nenaših, kaj vem, Mehičanov, Palestincev. Mejo zmerom določa zdaj ta zdaj ona kapitalova štrena, njene nevidne roke, ki jih s svojo čarovnijo zakrivajo akademske, poučevalske, čisto vsakodnevne sfere, saj je vse od zmerom za zmerom tako logično in nenadomestljivo. Vsak liberalni triumf je nujno pognojen z izločenimi okostnjaki, že njihova brezmadežnost, s katero se vsega lotijo, ter samopravičniško opravičevanje neprestanih spodrsljajev je s svojim nezavedenim zakrivanjem vse preprozorno.
No, ni, ne tako preprosto in ne tako logično, in v tem vidim osnovno marksistično ideološko poanto. Skozinskoz imeti v misli vseprisotno in samozakrivajočo, v najdolgočasnejše živetje iz dneva v dan inkorporirano propagandno mašinerijo, katere blesavi mehčalci nas krnijo in nam ne dajejo spregledati, kako virtuozno kapitalovo samooplajanje vseskozi cuza, ne meneč se za nič razen več sebe, kot je kak geometrijski lik na pogled čisto običajen, algebriran pa razodene vso svojo zapleteno formalnost. To je poideologizirana kapitalova osnovna in od prve razgalitve nespremenjena formula, tako močna, da jo imamo prav vsi v tem zahodnem svetu tako rekoč v krvi, kot srednjeveški bog, razsvetljenska znanost, socialistična samouprava, saj jo neskončno pretanjenejšo od slednjih pijemo z materinim mlekom, računica, s katero označi ene za sprejemljive, druge za pogrešljive in konzumpljive, tretje za nezaželene.
Nemara je tu možnost za radikalno izjavo, ponuditi zgled krščanstva, najtriumfalnejše ideologije vseh časov, kar pa vendar ni tako zelo novo, saj je že Engels povlekel to vzporednico. Slednje je svoj svetovni primat izborilo z izrazito implozirajočim procesom, univerzalnim ponotranjenjem svojih idejnih postavk. Prvi korak bi tako bil zgolj v vsakodnevno bivanje vnašati bazično ideološko kritiko, s tisto absolutno neprisilnostjo, kakršna je zmogla nekoč neprevratniško zavladati rimski državi in prek nje svetu, umno prevpraševati naš krasni novi svet in njegove divje ideologizirajoče vseprisotnosti, brez katere pravzaprav ne obstaja, npr. namesto skozi tolšče potrošništvo ter kreativno pretenciozno oglaševanje uvidevati v Marxovi optiki.
Marxova nepopustljivost
Davno tega je minil oni lepi čas, ko se je zmoglo misliti, da se ga da preprosto in na hitro odpraviti in brez njega živeti tisto res človeka vredno. Nemara bi nam res prišel spet prav neki Marx, njegove pikre zaušnice na dremavi in hitro zadovoljeni um, toda tudi to je še ena od nepreštevljivih iluzij, ki nam v naši, nasproti dejanskosti čedalje grotesknejši, bolj in bolj nezadostni prevladujoči ideologiji brenka na dušo. Opravil, ustvaril, domislil je, kar je mogel in moral. In, pardon, če tudi tole besedilo podleže oni krasni razsvetljenski, kako da mora preprosto vsak človek biti svoboden, kako mora biti vsak svoboden človek zmožen misliti pravzaprav vse; neskončna vrednost Marxovega dela je ne nazadnje v tem, da nas neprestano goni misliti dalje. Zato je tudi bila in je in bo možna nadaljnja evolucija revolucionarnega mišljenja, imenovana marksizem.
_
Matjaž Zorec je komparativist, ki je doslej doslej objavljal na Radiu Študent, AirBeletrina, Idiotu in Sodobnosti.
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014