Ideali so naša ponošena obleka
Kakšna so naša današnja spoznanja o umetnosti oz. kakšne so naše predstave o umetnosti, seveda pod pogojem, da sami nismo umetniki? Ali običajnemu bralcu, gledalcu, poslušalcu današnje ustvarjanje deluje kot že zdavnaj ponošena obleka, pri kateri se komaj še da prepoznati nekdanji ideal?! Nekoč si vedel, kaj boš lahko dobil z branjem kakšne knjige ali obiskom gledališke predstave, predvsem pa z ogledom slikarske razstave. Danes se je vse to zapletlo. Navsezadnje je današnja umetnost najpogosteje zvedena na teorijo in tehnologijo ter njeno uporabno in tržno vrednost.
Morda lahko zdaj govorimo o posledicah, ne več o racionalističnih filozofijah in znanstveno-tehnološkem bumu, temveč o izgubi resnične (ne zgolj površinske) vere v umetnike kot večne otroke. Da, bomo rekli, mi še vedno ljubimo umetnost! Občudujemo jo in spoštujemo tudi takrat, ko je ne razumemo! Hodimo v muzeje na oglede novih umetniških stvaritev, obiskujemo koncerte in prebiramo književne uspešnice, skozi vrste mladih uporniških pesnikov in pripovednikov pa se le sramežljivo prebijamo. Vendar če so bralci, če je publika zmedena, niso nič manj zmedeni sami umetniki, še posebej književniki, saj je način posredovanja energije in prikritega umetniškega sporočila, tudi sporočila sodobnosti, v tem primeru najbolj zapleten. V teh besedah se izgubljamo. Merimo jih s klasičnimi zgledi, s čtivom iz šolskih klopi. Merimo jih z zgledi, ki navsezadnje med seboj niso več primerljivi. Ali moramo naš celoten bralski vtis podrediti spos obnosti, nato pa še vrednosti, ki je posledica asociativnosti? Ali moramo književnost meriti po tem, koliko je angažirana? Bomo prej objavili sanjača, ki piše o notranji tesnobi, ali upornika, ki piše prikrite politične manifeste? Mislim, da vsi poznamo odgovor.
Obstajajo različne teorije o tem, kako se lahko uveljavijo ti novi vzorci opazovanja in dojemanja sodobne umetnosti. Nekateri menijo, da nam moderni umetnik razkriva pravi smisel svojega dela v določenem trenutku navdiha, ki vedno vodi do prabitij sveta in naše zavesti, torej do arhetipskih podob. Drugi menijo, da je moderna umetnost najpopolnejša in najsodobnejša točka celotnega človeškega ustvarjanja, ki navsezadnje zahteva razgledanega in izobraženega potrošnika, pa tudi umetnika. Zdi se mi, da vendar ne gre za reševanje problemov in da razlage zanje nismo našli zato, ker ne govorimo o matematični nalogi. No, oglejmo si stvar z drugega zornega kota. Neštetokrat smo že slišali, da je literatura podobna palimpsestu in da če bi se odpravili v preteklost, bi tudi v novih besedilih našli sledi predhodnikov. To je res; sodobna književnost ne more obstajati – kot ni mogla nikoli doslej – brez svojih predhodnikov. Dolg niz del svojo pomembnost dolguje dolgemu nizu citatnosti, aluzij oz. »verzij« del, ki že od nekdaj veljajo za klasiko. Ves sodobni svet se je lotil ponovitev, redakcij obstoječega, izpopolnitev že obstoječih verzij – obrnil se je torej v proizvodnjo. V količino namesto kakovost, saj kakovost zahteva tako čas kot tudi naravne procese regeneracije, genialnosti in samega ustvarjanja. Danes za vse to nimamo časa, zato je hitrost, morda bolj kot karkoli drugega, spremenila tudi naš pogled na umetnost in ne le nje same. Umetnost je danes ali dovolj priljubljena, in torej vsiljena kot vrhunski trend, ali pa vse bolj del subkulture. Manj kot je vizualno privlačna, bolj se umika proti tisti senci, ki simbolično lahko pomeni sence predmestja. V tem smislu se najslabše godi književnosti, izmed njenih treh zvrsti pa zlasti poeziji. Pa vendar, ko govorimo o hitrosti in pomanjkanju časa, je še vedno nenavadno, da med književnimi oblikami prevladuje roman. Še ena potrditev, da živimo v svetu protislovij.
Jovan Hristić, eden najpomembnejših srbskih pesnikov, dramaturgov in teoretikov gledališča prejšnjega stoletja, je že konec šestdesetih izjavil: »Usoda umetnosti tako v tehnični kot tudi v katerikoli drugi civilizaciji je zelo pomemben in občutljiv problem. Kadar govorimo o njem, se moramo predvsem osvoboditi daljnosežnih posploševanj, ki morda delujejo prepričljivo, vendar nam niso niti malo v pomoč, če hočemo o tem problemu razmišljati zrelo in preudarno.« Del teh premišljevanj torej obstaja že več kot štirideset let, tehnološki napredek je zdaj dvakrat hitrejši, a vprašanja se kljub temu niso spremenila, temveč nas silijo k neprestanemu postavljanju vedno novih vprašanj v zvezi z novimi težavami. Veliki poljski pesnik Czesław Miłosz (1911–2004) trdi (njegovo trditev pa lahko posredno posplošimo tudi na vsesplošno opazovanje umetnosti): »Nova poezija se je rodila iz globokega razcepa te kulture, iz spora diametralno nasprotnih filozofij in načinov življenja.« Končalo se je obdobje zanosa in začelo obdobje napredka. To je bilo spoznanje sredine prejšnjega stoletja. Na začetku 21. stoletja bi morda lahko rekli, da se je končalo obdobje tišine in začelo obdobje nekam neartikuliranega hrupa. Če umetniki niso del svetovnega ali globalnega šovbiznisa, potem niso nikjer, vsaj ne po vtisu, kakršnega puščajo pri povprečnem državljanu. Če vizualni segment ne spremlja umetnikove zgodbe, ta izgubi polovico svoje moči. In zdaj se moramo odkrito vprašati: sta za nas oblika in funkcija umetniškega dela pomembnejši od umetniškega sporočila? In še, ali lahko umetniško sporočilo razumemo samo z uporabo teorije in njenih diskurzov oziroma s pomočjo teoretikov umetniških praks kot posrednikov? Ali v nevidnem pravzaprav iščemo neobstoječe?! Eno je umetniška igra s pomenom, drugo pa je neobstoj pomena, travestija v obliki površne igre, multipliciranja in reproduciranja osnovnih stereotipov vsakdana.
Ponošena obleka je pogosto nepogrešljiva, kadar želimo v gledališču pričarati duha preteklosti. Morda bi se danes morali vprašati, kakšen je videti ponošen ideal. Na začetku 20. stoletja so futuristi v Italiji navdušeno opevali lepoto, hitrost in moč športnih avtomobilov ter razglašali, da moramo razčistiti s knjigami in cerkvami ter poveličevati tehnologijo. Do kod smo prišli od tistih časov?
_
Jasmina Topić (1977) piše poezijo, prozo in kritike. Je avtorica štirih knjig poezije, sodelovala je v treh knjigah zgodb več avtorjev. Pred izidom je njena peta knjiga poezije, razmišlja pa tudi o svoji prvi samostojni knjigi zgodb. Je avtorica DVD-ja z desetimi poetičnimi spoti v srbskem in angleškem jeziku in ureja zbornik poezije in kratke proze mladih iz bivše Jugoslavije z naslovom Rokopisi.
Prevedla Aleksandra Rajković
Besedilo objavljamo v sodelovanju z EPK – Maribor 2012. Nastalo je znotraj programskega sklopa Življenje na dotik in bo objavljeno tudi na spletni strani Perspektive in refleksije (www.zivljenjenadotik.si/refleksija).
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012