Kako biti Charlie in Ahmed?
Zamujal sem, ker sem pisal tekst z naslovom Stid i strah: I ja sam Charlie (Sram in strah: Tudi jaz sem Charlie), s katerim sem hotel izkazati solidarnost s kolegi, s katerimi imam skupnega vsaj dvoje: smisel za humor (upam) in levičarski pogled na svet. Svojo svečo sem tja prinesel z dveurno zamudo, gospa, ki je prodajala spominke, mi jo je poklonila (»Pustite denar, saj vem, zakaj jo potrebujete«), v ulici svojega otroštva sem tako za hip obmolknil in se zagledal v šibke plamene sveč, srca, ki so jih narisali, in napise »Je suis Charlie«.
Pomislil sem: kdo sem jaz v takšnem svetu? Vsa ali skoraj vsa moja kultura izhaja iz evropske in ameriške tradicije, ob rojstvu sem dobil ime in nasledil nekaj običajev in izročila, nisem bil deležen verske vzgoje in verjamem v razsvetljenstvo in kritični um. Ko sem se ozrl k oknu francoskega veleposlaništva, na katerem je bilo v somraku mogoče zapaziti obris neke postave, sem si odgovoril, da v takšnem svetu za takšne, kakršen sem jaz, kmalu ne bo več prostora. V napadu na uredništvo je bil ubit tudi policist z imenom Ahmed Merabet. Ni ga rešilo, da je bil musliman. Game over.
Dobesedno: je suis Charlie, je suis Ahmed. Slaba izbira, kajne?
Ubili so tako prve kot tudi Drugega.
Hladno vreme in zimski veter sta pogasila plamene sveč, še preden so dogorele. Okoliš mojega otroštva je bil v medli večerni svetlobi videti kot kapelica neke skrivnostne, le malo ljudem znane religije; kot skrivališče, kamor se morejo vsaj v prenesenem pomenu zateči vsi, ki so drugačni.
To sem doumel šele pozneje, ko sem prebiral komentarje na družbenih omrežjih in spletnih portalih: tam je bilo najti zadostno količino bebcev, ki jim je anonimnost omogočila trajno uživanje v »demokraciji« brez vsakršne odgovornosti. Roko na srce, bili so celo takšni, ki so se pod svojim pravim imenom pridušali, da je treba takšne, kakršen sem jaz, lopniti po glavi!
Na stotine komentarjev tipa »pa kaj, če so jih pobili, posmehovali so se naši veri in Preroku« in »dobili so, kar so iskali« me je opomnilo, kje živim, in utrdilo v verovanju v stališče Marka Twaina: takoj ko postaneš del večine, pomisli, kaj delaš narobe. Hvala bogu, še nikoli me ni doletelo, da bi bil v večini.
Medtem se je oglasil prvi človek islamske verske skupnosti v BiH efendi Husein Kavazović in ostro obsodil zločin. Najbrž se je tokrat prvič zgodilo, da se vodstvo te institucije in moja malenkost strinjava o čemerkoli, vendar izjave verskega dostojanstvenika anonimni spletni bojevniki za vero niso sprejeli z navdušenjem. Nekateri so ga celo razglasili za izdajalca.
Večina komentarjev dogodkov v Parizu je sledila sredinski struji »tihe večine«. Njihovi avtorji atentata seveda niso odobravali, vedno pa je v njihovih stavkih stal kakšen »toda«. Eden od mojih kolegov je pripomnil, da poteka odkrivanje bebcev, »toda z določeno metodo«. Kdorkoli torej reče ali zapiše, da zločina ne zagovarja, toda da »se novinarji in karikaturisti ne bi smeli na tak način posmehovati svetemu«, se pridružuje isti dvoličnosti, ki je značilna za sodobno svetovno politiko. Le majhen korak je do možnega vdora v eno od naših uredništev, kjer kritizirajo »vrednote«. In vse to bi se, se bojim, zgodilo z blagoslovom tukajšnje javnosti, ki z molkom sicer ne bi izrazila strinjanja z zločinom, temveč bi ponovila tisti »toda«. Toda ne bi smeli posegati v sveto.
Že Oscar Wilde nas je poučil, da je čista, enostavna resnica le redko čista in da nikoli ni enostavna. V tem primeru se je treba ravnati po tistem, kar nam je priporočil arhitekt Frank Lloyd Wright: resnica je pomembnejša kot dejstva.
Dejstva pa so takšna: ljudje, ki so jih pobili v uredništvu Charlie Hebdo, so bili novinarji in karikaturisti. Niso bili oboroženi in na odkrite grožnje, naj prenehajo s svojim humorjem, so odgovorili, da »raje umrejo stoje, kot da bi živeli na kolenih«. Niso imeli okrepljenega varovanja ali spremstva, policist, ki je umrl z njimi vred, je bil moj soimenjak – ime mu je bilo Ahmed –, njihove ubijalce, brata Saïda in Chérifa Kouachija, pa sta starša zapustila. Francija jima je ponudila možnost, da postaneta evropska državljana. Od pohajkovanja po predmestjih, uživanja lahkih drog, poslušanja r'n'b glasbe s primesmi raïa sta prišla do točke, ko se je bilo treba odločiti.
Postala sta šolski primer spranih možganov, s katerimi je najlaže manipulirati. Po urjenju v vadbiščih v Jemnu bosta svoji prazni življenji večnih marginalcev iz garaže v predmestju zamenjala za »slavo« bojevnikov na Alahovi poti. Da so med to hojo za Alahom ubili nedolžne – nikakor krščanskih fundamentalistov ali sovražnikov islama, temveč najboljše, kar premore družba, nadarjene tipe, ki so se bili vedno pripravljeni delati norca iz samih sebe –, je postranska škoda, enako kot velja za njuni življenji. Brata Kouachi sta ubila tiste, ki so se v resnici bojevali zoper marginalizacijo takšnih, kakršna sta (bila) onadva; posledic njunega napada pa ne bodo občutili tisti, ki so ju programirali. Ceno so plačali sorodniki, prijatelji, na tisoče Alžircev, ki so si z begom rešili golo življenje, tisti, ki te možnosti niso imeli in je nikoli ne bodo dobili. Morda je največje protislovje takšnih morilskih pohodov, da v njih nikoli niso kaznovani pravi sovražniki. Kratko vedno potegnejo tisti, ki so se vse življenje borili proti takim, ki bi na milijone priseljencev najraje pustili na ladjah, ki z obal Magreba plujejo Evropi naproti. Marine Le Pen je takoj zaslutila priložnost. »Jaz nisem Charlie,« je izjavila in zahtevala zaostritev pri izdajanju državljanstev in ukinitev schengenskega območja.
Lahko mi verjamete, da vem, o čem govorim: pred desetletjem sem se, da bi napisal nekaj reportaž, potikal po pariških predmestjih in džamijah in poskušal dognati, kaj je »tisto«, kar po navadi drugo generacijo priseljencev žene, da romantizirajo tla, ki so jih zapustili njihovi predniki. In da sprejemajo ideologijo, ki jim namesto včasih boljšega, včasih slabšega tuzemskega obstoja ponuja večno nebeško slavo, če se bodo razstrelili z bombo in poleg svojega življenja žrtvovali tudi vse nedolžne okrog sebe. Jasno, da se nisem dokopal do dokončnega odgovora, a pod neonskimi lučmi v tistih garažah in v malih neuglednih prodajalnah, kjer je mogoče po ugodni ceni kupiti telefonske kartice za klice v države tretjega sveta, sem začutil, da Zahod (pa naj danes to zveni še tako nejasno in obrabljeno) ni znal navezati stika za pravi dialog z islamom. Po drugi strani se niti najnaprednejši razlagalci vere in verujoči niso nikoli zares vprašali, zakaj ni prišlo do reformacije. Med tema dvema svetovoma, neoliberalnim kanibalizmom in željo po uresničevanju verskih konceptov kot pomožnega sredstva za uteho v obstanku sveta brez idej, je na površje priplavalo najhujše.
Radikalni islamizem, ki ga uteleša Isil, je otrok Kissingerjeve politike, da je vsak cilj, ki prinaša prevlado in dobiček – legitimen. Vse, kar se je poskušalo potisniti pod zemljo, saj Vzhod že dolgo ne premore več čarobnih preprog, ampak samo krvava polja smrti od Phnom Penha do Lagosa, od Darfurja do Faludže, je imelo isti pečat. Ko so se delci teh spopadov začeli pojavljati v londonski podzemni, na ulicah Kölna ali Parizu, so se ljudje začeli spraševati, kaj se dogaja – a bilo je že pozno. Vsi dogovori z Rdečimi Kmeri, talibani, financiranje zločincev, morilcev in hudodelcev, ki so ustvarjali »nadzorovani kaos« pri utrjevanju nedotakljivega položaja v svetu, ohranitve dobičkov in nizkih cen nafte – napočil je čas za poravnavo računov. In te zdaj, kot smo dejali, plačujejo napačni.
Isil je kot zli duh, izpuščen iz steklenice, ki na ulicah evropskih mest od Istanbula do Lizbone poskuša izkoristiti priložnost in si vzeti svoj krvni davek. Zdaj nihče več ne more reči, da to ni »naša« stvar. Dotika se nas vseh, zato so dogodki v Parizu tako globoko tragični. Brata Kouachi sta verjetno zabila zadnje žeblje v krsto sveta, kakršnega sem doslej poznal. V krsti bo pokopan mit o Evropi. Za začetek, preden začnemo govoriti o kakršnemkoli novem življenju, je treba nekaj povedati o starem. V nedeljo se je v Parizu zbralo več kot milijon ljudi, na čelu te povorke je (med drugim) korakal Nicolas Sarkozy. Kdo mu je dal pravico za kaj takega?! On je eden od najbolj neposrednih krivcev, da je Gadafijevo zloveščo diktaturo – ki pa je bila v zadnjih izdihljajih – zamenjal plemenski spopad vseh proti vsem, zaradi katerih so se možni demokratični procesi odmaknili, država pa je zdrsnila za vsaj pol stoletja v preteklost.
Če bomo iz napada na Charlie Hebdo potegnili nauk, da nič ne sme biti zunaj dosega humorja in da mora vsaka politična akcija imeti zakonsko podlago, potem še obstaja upanje. Ta podlaga mora izhajati iz humanističnih načel, ki jih je leta 1789 uzakonila prav francoska Deklaracija o pravicah človeka in državljana. Samo tako bomo lahko še naprej razpravljali o evropski perspektivi.
To je najmanj, s čimer bi lahko počastili okrutno ubite kolege. Če se to ne bo zgodilo – in vse kaže, da je bolj verjeten drugačen scenarij –, potem je zmagal krvavi »koncept« Isil in tistih, ki so ga tako oživili. To bi pomenilo vrnitev v srednji vek. Točno tja, ker so danes tisti, ki ubijajo v imenu svojega razumevanja islama. Toda na račun nekoga drugega.
_
Ahmed Burić je bosanski književnik, prevajalec in novinar spletnega portala www.radiosarajevo.ba.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015