Odprta vprašanja etične znanosti
Kako naj se nič pravega ne zgodi?
03. 12. 2015
»To ni etično,« pravi kolegica, medtem ko razsoja o avtorju s področja, katerega strokovnih meril ne pozna. Podobno zame meni kolega, ki sem mu, brez navajanja imena ali drugih pokazateljev identitete, v znanstveni objavi analitično dokazovala neetično vedenje. Oba dokumentirana primera nakazujeta kompleks zagatnih praks in dogodkov v okviru aktualnih razmerij sil v slovenski znanosti.
Del slovenske znanstvene srenje, ki se je pred kratkim na SAZU vpoklical v delovanje »za častno razsojanje v znanosti« (posvet Častno razsodišče v znanosti, 17. november 2015), se večinoma ukvarja s precej drugačno problematiko, kot se to dogaja na globalni ravni in ravni Evropske unije. V mnogoterih državah sveta, ne zgolj v tistih, ki gospodujejo gospodarski rasti ali poskušajo v svetovnem merilu vplivati na družbeni razvoj, so teme in dileme utemeljene na že uveljavljenih mehanizmih bolj etične znanosti: združevanje področij bioetike in etične/odgovorne znanosti, odnos med etiko in slabo znanostjo, v tem okviru tudi metodološki problemi (zlasti glede načela ponovljivosti raziskav), strateške zanke (odvečnost tudi do polovice ali več raziskovanja, potvarjanje in neobjavljanje rezultatov), upad ugleda znanosti in možnosti izboljšanja, oblikovanje in pojmovanje kategorij, ki sestavljajo polje mišljenja znanosti in etike, odgovornosti in t. i. raziskovalne integritete. Slovenski problem je že samo vzpostavljanje delujočih mehanizmov za uveljavljanje osnovnih načel v navedenem okviru in vsaj kot sama razumem, se glavni dilemi sučeta okoli tega, ali sploh nacionalni mehanizem in ali sploh sankcioniranje. Da zanikanja razsežnosti problematike niti ne tematiziram.
V natančnejši primerjavi izhajam iz lastne vpletenosti v obravnavo etične znanosti, tudi onkraj priostrenih domovinskih meja.
Pošteno je zabredla
Pri nas je etika v znanosti postala valuta in (odbitna) franšiza, kar pomeni, da je sama po sebi prazna kot denar. Gospodari ji tisti ali tista, ki jo ima na jeziku in si ob tem jemlje pravico razsojanja o poklicnem vedenju brez transparentnega sklepanja in sklicevanja na globalno dogovorjena pravila stroke, discipline, etičnega kodeksa. Za tem ima funkcijo franšize: kotaleč se po pljuvajočih ustih druge osebe, etika takoj nekaj odvzame, predvsem osebnostno in znanstveno integriteto. Nauk, ki ga je mogoče izvleči iz kritike takih in podobnih praks slovenske raziskovalne in akademske vsakdanjosti, je preprost. Besede etika ne gre izgovarjati po nemarnem, v kolikor naj privzema in ohranja pomene, o katerih se stroka kontinuirano pogaja, vključujoč v zadnjem obdobju razmerja spolov v znanosti in nasploh globalna razmerja moči. Pošteno je namreč že zabredla, ta etika, v prefrigani obrat od znaka za vizijo boljše znanosti do priročnega sredstva za poljubno stigmatizacijo, nenačelno opredeljevanje ali prav nič sistematično kazanje na krive zaradi manipulacij in ustvarjanja slabih delovnih pogojev.
Na globalni ravni se je vzpostavil dovolj trden konceptualni in institucionalni okvir. Terminološko je prepoznaven po različnih besednih zvezah: znanost in etika, bioetika, raziskovalna odgovornost, raziskovalna integriteta, znanstvena poštenost, vestnost znanstvenice in znanstvenika, ustrezne raziskovalne prakse, boljša/relevantna znanost .... Dogovarjanje o pomenih in institucionalnih praksah poteka v preverjanju umeščenosti etične znanosti med kulturne normative (tj. med »mehki« zakon) in zakonska določila; ob tem je etika večinsko opredeljena kot normativni sistem, ki je zunaj zakonodaje, čeprav je slednja z njim povezana. Čeprav ima etika kot sistem vedenjsko-moralnih norm značaj zgolj splošnega opredeljevanja, obstaja dovolj široko strinjanje: norme morajo biti sprejete kot obvezni režim. Enako velja za nujo sankcioniranja, ki vključuje samo specifične možnosti – v nasprotju z enotnimi globalnimi etičnimi normami znanosti tu ni univerzalizma. Razprava na četrti svetovni konferenci o raziskovalni integriteti (Rio de Janeiro, 31. maj–3. junij 2015) je izpostavila dejstvo, da sprememba kulturnih norm v znanosti zahteva svojih tri do pet let. Ob tem naj poudarim, da bi v Sloveniji to trajalo mnogo dlje, šibka tematizacija in (še) neobstoječa etična nacionalna samoregulacija znanosti bi zahtevali svoj čas. Razlog je preprost, na ravni odločanja zaradi vzdrževanja in reproduciranja znanstvene elite po istem negativno vrednotnem modelu ni stvarnega interesa za spremembo obstoječih norm. Brez oprijemljivega nagrajevanja etičnega vedenja in kaznovanja kršitev v okviru nacionalnega mehanizma do normativnega obrata pride izjemno počasi, če sploh.
Volja do sprememb obstaja
Odnos, ki je pri nas nagrajen z dobro mero odobravanja, je, kot je potrdila okrogla miza Zakonodaja, etika in morala v znanosti, organizirana pred slabim letom dni v Kopru, zelo svojevrsten. Računa se na obrat od negativnih k pozitivnim normam delovanja znanosti, to pričakovanje pa se usklajuje z odporom do sankcioniranja kršiteljev in kršiteljic etičnih načel, ki na nacionalni ravni še niso niti artikulirana. Dojemanje spornega, neželenega, slabega vedenja in dejanj bi najbolje opisal antropološki koncept numinoznega. Razume se, da gre za destruktivne prakse, obenem pa so osebe na položajih, ki jih redno izvajajo, režimsko nedotakljive. So vzor za zlorabe manjših razsežnosti, ki so že postale raziskovalno in znanstveno obredje v tolikšni meri, da manjšajo možnosti samorefleksije. Med najbolj utečenimi slabimi praksami so netransparentnost podeljevanja in uporabe raziskovalnih sredstev, zavajanje z domnevno objektivnostjo kvantitativnega ocenjevanja, plagiatorstvo in samoplagiatorstvo, prevzemi sredstev in delovnih možnosti, kraje idej, tez in projektnih zasnov, izkoriščanje in stigmatizacija kolegic in kolegov, ki so na nižjem položaju. Slednja fenomena sta problematična predvsem na področju t. i. trdih ved, kjer študij ljudi niti načeloma ne opremlja z refleksivnimi orodji za družbena razmerja in analizo diskriminatornih medosebnih situacij – vključujočo kritično distanco do lastne udeležbe v izkoriščanju in nelegitimnem upravljanju z drugimi. Gotovo je slepota ali, kot bi rekla ameriška filozofinja Nancy Tuana, »želena nevednost« glede lastnih reproduciranj spornih domačijskih običajev pri znanstvenoraziskovalnem in učiteljskem delu strukturna – in to v vsaj v tolikšni meri, kolikor so načela, merila, metode naravoslovja, tehnologije, matematike in inženirstva, vrednostno privilegirane. Pokazatelj večje odprtosti za izboljšanje pogojev in načinov dela je bil na omenjeni svetovni konferenci kar paradigmatski obrat od kvantitativnih meril ocenjevanja h kvalitativnim. To kaže na dejansko voljo po reformaciji same znanosti kot še ne tako dolgo tega eminentne domene človeškega delovanja.
Rešitve so jasne
Institucionalno usmerjanje k etični znanosti ima že dodelane splošne oblike (pri nas smo v fazi razprav o častnem razsodišču). V svojih specifičnostih so realizirane v ZDA, večini držav EU, na Japonskem, Kitajskem … tudi, denimo, v Egiptu in Somaliji. Poleg neodvisnega urada za raziskovalno integriteto, ki ga ustanavlja in vzdržuje država, je mogoče vzpostaviti javno agencijo za nadzor porabe javnega raziskovalnega denarja, osrednji državni urad za etično znanost, kjer se preverjajo predlogi raziskovalnih projektov, na fakultetah ali univerzah obstaja možnost delovnega mesta poverjenika za etično znanost in/ali raziskovalno integriteto, tu so še druge oblike nadzornih in svetovalnih teles ... Vnaprejšnja zagotovitev etičnega raziskovanja je norma v razpisih Evropske komisije, ki jo prevzemajo za svojo posamezne države članice. Močna institucionalizacija pove, da je dilemo med načelno odločitvijo za etično obvezo ali premeno kulturnih norm razrešila kar praksa sama. Verjetno upravičeno, saj tudi izkušnje z drugih področij pričajo, da ni sprememb kulture brez interesa. Če je sporno vedenje in delovanje sankcionirano izjemoma, moralno, odgovorno vedenje pri delu ali vsaj taka težnja pa so bržkone razumljeni kot svojevrstni avtizem, ni izpolnjen niti osnovni pogoj za vedenjsko spremembo in uveljavljanje nove znanstvene moralke. Slovenska zaostalost z vidika spodbujanja interesa za etiko kaže z mankom osnovne institucionalizacije slabo sliko. V poldrugem desetletju se je poleg občasnih razprav zgodilo s te perspektive na nacionalni ravni malo konkretnega; glede na izvorno Resolucijo o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije (2011–2020) se je zamaknil in nato še izmaknil rok za vzpostavitev častnega razsodišča in oblikovanje smernic za nacionalni kodeks etike, moralne integritete in dobre prakse v znanosti.
Umik zaradi strahu
Institucionalno zaledje je očitno nujna platforma za spremembo, ki pa vključuje tudi znatne ovire. Na globalni ravni je bila problematizirana univerza kot avtonomna razsodnica o lastnih kršitvah: obstaja namreč močan trk med etično zapovedjo in njenim statusno-kapitalskim interesom. Zato se dogaja, da so prijaviteljice in prijavitelji etičnih kršitev neželeni, vredni obsodbe, obdolženi na položajih pa neobravnavani; umik obtožb s strani mlajših ali podrejenih vsaj v ZDA ni izjema, prej obratno. Potlačitev primerov, ki potencialno producirajo afero, izhaja iz strahu. Medijsko objavljanje spornih akademskih in raziskovalnih praks je namreč utečeno.
V državah EU so medijske analize primerov eden od mehanizmov mehke prisile k sprejemanju norm etične znanosti. Najbolj brutalna ovira za slednje je sistemska. Industrializacija znanosti, ki spodbuja nastanek komercialnih agencij za pripravo predlogov raziskovalnih projektov in lobiranje, gre še dlje. Etični del v vlogah na evropskih razpisih prevzemajo novonastale, na etiko specializirane agencije. Izkazalo se je, da je Evropska komisija v konfliktu interesov: želi spodbujati etično kompetenco raziskovalk in raziskovalcev in utrjevati »pripravljenost za etiko« v raziskovalnih centrih, dejansko pa odpira vrata še eni zaslužkarski veji industrializirane znanosti.
Etična dimenzija znanosti se skupaj s t. i. raziskovalno integriteto vzpostavlja v razliki od-znanosti-kot-je in se obenem vpenja v projekcijo znanosti kot celovite in ponovno spoštovane formacije, namenjene človeškemu znanju in vednosti. Vprašljive prakse so v nasprotju z relevantno in konstruktivno delujočo znanostjo, medtem ko soustvarjajo t. i. površno znanost (z nevednostjo, napakami v transparentnosti, dvomljivo integriteto) in znanstveno prevarantstvo (s fabriciranjem znanstvenih produktov, falsificiranjem, plagiatorstvom).
Problem ponovljivosti
Na poti k boljši znanosti je eden izmed izzivov načelo ponovljivosti raziskovanega postopka. Gotovo je v družboslovju in humanistiki zaradi spremenljivosti mnenj, drž in naravnanosti ljudi ponovljivost njegova šibkost. Problematična je tudi v naravoslovju, kajti reproduktibilnost pridobljenih podatkov je omajana z »nenapovedljivo spremenljivostjo«, ki onemogoča popolno identičnost eksperimenta. Problem ponovljivosti v družboslovju in humanistiki je tudi problem odnosa do metod, metodološke diktature. Ta povzroči, da metoda preneha biti sredstvo znanstvenega spoznavanja, ki naj se prilagaja smerem in načinom radovednega vpogleda, fleksibilno sistematičnega, vitalnega. Postaja orodje, ki je samo sebi namen s tem, ko nateza raziskovani svet in osebo, ki raziskuje, na svoje kopito. Ena od najbolj vplivnih feminističnih teoretičark, ki je bila tudi ugledna znanstvenica na področju naravoslovja in tehnologije, Donna Haraway, v tem smislu pravzaprav ne vidi razlike med znanstvenimi disciplinami: z utvaro objektivnosti – slednja naj bi bila s pomočjo »božjega trika« rezultat (namišljenega) pogleda od nikoder in od povsod hkrati – sovpada ideologija metod. V humanistiki in družboslovju metoda kot ideja nespremenljivega zakona zakriva nujo transparentnosti raziskovalnega postopka. Gre za mentalno-čustveni proces, ki zato zahteva tudi največjo možno razvidnost soudeležbe raziskovalke/raziskovalca v njem.
Gotovo je, da humanistika in družboslovje v pogojih znanosti, ki vabijo k zlorabam in ki spodbujajo manipulativnost uma in ambivalentnost čustev, ne moreta zares prosperirati, biti osnovna in najpomembnejša sila družbene premene. Obdelati z razpoložljivim ali inovativno sestavljenim znanstvenim orodjem zlorabe v znanosti je v smislu širše družbene revitalizacije dobra preizkušnja. Med oktobrskim bruseljskim izobraževanjem se je s tem v zvezi zastavil parcialen problem. Tekom obravnave zaščite podatkov oziroma »podatkovnih subjektov« sem izpostavila problem znanstvenega interpretiranja primerov kršitev etičnih načel. Načeloma mora oseba, ki je anketirana ali je njeno delovanje analizirano, ostati anonimna. Merilo anonimnosti je, da podatki o njej niso dostopni brez določenega napora. Poizvedovanje, kako uskladiti analitično razkrivanje delovanja akterjev, akterk zlorab v znanosti z uzakonjenim načelom zaščite osebnih podatkov, je dobilo lakoničen strokovni odgovor predavatelja: »Sam bi imel tu za merilo dvoje, zakonsko določilo o varovanju osebnih podatkov in etično načelo o nedostopnosti podatkov brez zmernega napora.« Znanstveno ali strokovno analitično razkrivanje problematičnih praks potemtakem ne bi smelo (p)ostajati problem, smotrno ga je izvajati tudi z namenom prikaza v procesih izobraževanja na področju etične znanosti.
Na domačem vrtu
Različni transparentni, institucionalizirani mehanizmi nadzora so v slovenskem okolju nepriljubljeni, saj so se od osemdesetih let preteklega stoletja naprej spremembe dogajale v znamenju nove liberalnosti. Izmika se dejstvo, da se je liberalnost, ki je vodila do samostojnosti, spremembe ekonomskega reda in demokratičnega (strankarskega) pluralizma, že pred kakšnima dvema desetletjema začela preobražati v pospešeni liberalizem elit – ki je ideološko nasprotje klasičnega liberalizma. Obenem ni bilo družbenih orodij za zajezitev za nas novih in eskaliranih političnih in ekonomskih interesov. Represivnost starega sistema še ni bila pozabljena, vsak, tudi upravičen poskus uravnavanja družbenih razmerij, ki so na oseh družbenih delitev podivjala, je začel sprožati odpor, samozaščitno obnašanje privilegiranih. Tako tudi obet delujočih mehanizmov na področju etične znanosti. Predlog strukture delovnega telesa za vzpostavitev etičnega razsodišča in oblikovanje smernic za etično in odgovorno znanost, ki naj bi zagotavljala neodvisnost od obstoječih nosilcev in nosilk znanstvenih oblasti, je bil na ravni državne uprave skorajda že potrjen in nato tudi – bržkone le z izjemo ene članice – zavrnjen. V zaledju znanstveno-strateške retorike za javnost se je odvijal tihi boj za mesta ustvarjalcev in ustvarjalk institucionalizacije etičnih meril in razsojanja. Boj za neodvisnost je bil vnaprej izgubljen, etična znanost in (ne)etične prakse so v rokah tistih, ki so z neodzivnostjo na kršitve odločali o tem do zdaj. Gotovo je tu kazalec usmerjen na vodilne kadre upravnih in izvršnih znanstvenih oblasti ter na institucionalizirano akademsko smetano, SAZU. Tudi na začetku omenjeni Sazujevski posvet odpira še druga, parcialna vprašanja; navsezadnje bi bilo dobro vedeti, ali je legitimno, da aktualno diskusijo o prvi državni instanci za vzpostavitev etične znanosti vodi akademik, znan po homofobnih medijskih izjavah. Ali ni še posebej sporno, da se to dogaja v času, ko homofobno gibanje »za otroke gre« uporablja strašljiva sredstva onemogočanja svojih idejnih nasprotnikov in nasprotnic, med temi taka, ki posegajo na teritorij visokošolskega izobraževanja? Opisano dogajanje razkriva, kaj je na delu v domači znanstveni sferi: nasprotovanje transparentnim mehanizmom družbenega in državnega upravljanja in nadzora se pokriva z netransparentno ali manj transparentno tiranijo močnih nad marginaliziranimi skupinami v znanosti. Še Kitajska, velika historična mojstrica oblastniškega družbenega inženiringa, je spoznala, da je dandanes nuja nadzorovati predvsem močne. Med mehanizmi, ki jih imajo v teku, je tudi snemanje pogajanj o podeljevanju raziskovalnih sredstev. In kakšen izraz so iznašli? »Power caging«, »zamreženje močnih«. Pri nas o možnostih pridobitve javnih sredstev v določenih primerih odloča kar neimenovani in nerazvidno določeni ad hoc panel.
V tekstih, ki so pisani z vidika civilizacijskih ciklov, je mogoče zaslediti novo razlikovanje med »rastjo« in »razvojem«, »napredkom« in »trajnostno družbo«. Pojmi so prenosljivi v umevanje perspektiv znanosti. Po oceni kolega sociologa iz ZDA je pri njih več kot petdeset odstotkov znanstvenih raziskav oziroma njihovih izsledkov neobjavljenih, na določenih znanstvenih področjih je okoli osemdeset odstotkov odvečnega, neustreznega raziskovanja, t. i. smeti. Etika je v nasprotju s podreditvijo sistemu – in »smeti« so očitno njegov temeljni produkt.
In še celo plačajo
Druga stran z javnim denarjem drago plačanih slovenskih znanstvenih smeti (npr. devet »znanstvenih« del o znamenjih horoskopa in mizogini, politikantsko zasnovani Literarni atlas Ljubljane) je neplačevanje in tudi onemogočanje dela marginalcem in marginalkam po položaju. Zato za zaključek anekdota. Kolegica, s katero sva prijavili udeležbo na že navedeni konferenci o raziskovalni integriteti v Riu de Janeiru, je v imenu obeh prosila za oprostitev od plačila kotizacije, pot in hotel naj bi nama plačalo pristojno ministrstvo; jasnega odgovora s strani organizatork dolgo ni bilo. Sama sem že predhodno namenila stopiti v kontakt z organizacijskim odborom zaradi vsebinskega vprašanja. Konstruktivno kritiko dovolj kakovostnega globalnega normativnega dokumenta o raziskovalni integriteti (Singapurska izjava) sem zaključila s predlogom, da naj se v nadgradnji obstoječih globalnih etičnih meril upošteva razmerja spolov in globalna (kapitalska) razmerja moči. Ko sem dokument poslala koordinatorki odbora, je v nekaj dneh prišla do naju odločitev, da bodo obema krili vse potne stroške in stroške bivanja ter naju obenem oprostili kotizacije. Ko sem se ji na konferenci osebno zahvalila, je odgovorila z nasmehom in besedami »you've worked«.
Po vrnitvi domov sem o tem pripovedovala sotrudnici s humanističnega področja, prav tako feministični teoretičarki. Skorajda na jok ji je šlo. Sama sem bila nad dejstvom, da je oseba na položaju tako samoumevno pripravljena moje delo dobro plačati, tako vzhičena, da sem pozabila na enako pomemben podatek. Na enem od konferenčnih »fokusnih tirov« so bile vključene vsebine, na katere sem opozorila v svojem tekstu. Obe enormni instanci, na kateri se v določenih izobraženskih krogih – tudi v mojem – upravičeno usmerja groza, ZDA in Evropska komisija, sta na ozkem izkustvenem polju etike in znanosti postali mili in modri; groza se je na tem področju utaborila znotraj domačih meja in ne bi si mogla bolj želeti akterk in akterjev resničnih sprememb. Kar se napoveduje, je zgolj oblastniški performans na temo.
_
Za spodbude, izmenjavo misli in informacij se zahvaljujem bivšim in sedanjim kolegicam in kolegom iz Komisije za ženske v znanosti na MIZŠ; imena, ki so težje dostopna in so prispevala k aktualnemu razmisleku na globalni in evropski ravni, navajam posamič: hvala Melissi Anderson, Paulu Beirãu, Lexu Bouterju, Zoë Hammatt, Isidorosu Karatzasu, Francisu Kombeju, Brianu Martinsonu, Tobiasu Schulteju, Wei Yang.
Pogledi, let. 6, št. 22, 25. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Komentar:
|
04.06.2015 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
