Kdo res zasluži z davki na knjigo?
Trenutno je najbolj izpostavljen davek na dodano vrednost (DDV). Ko nekateri spremembo stopenj zagovarjajo kot najprimernejši vir financiranja proračunske luknje, je to za družbo tudi znak, da bi se morda dalo tudi za kako skupino doseči takšno ali drugačno »olajšavo«. S tem – če nič drugega – na simbolni ravni dosežejo priznanje svoje »izjemnosti« oziroma »pomembnosti«. Pri tem pa se mnogi zagovorniki in utemeljevalci potrebnosti oziroma celo nujnosti tovrstnih rešitev ne zavedajo omejitev in danosti sistema DDV, ki ga morajo spoštovati vse članice EU, ali pa namenoma prilagajajo dejstva tako, da podpirajo njihove trditve in razlage. Eno zadnjih takšnih branj je članek dr. Uroša Grilca Kaj se dogaja z evropsko knjigo, objavljen v Pogledih, 23. maja 2012.
V ta kontekst vsekakor sodi tudi tarnanje, kako z obremenjevanjem z davki ogrožamo (slovensko) kulturo in kako bi z različnimi (dodatnimi) davčnimi olajšavami vsaj ohranili, če že ne spodbudili umetniško ustvarjanje. Pri tem je na ravni Evropske unije trenutno aktualen problem obdavčitve knjig z DDV. Številne članice EU so, soočene s praznimi proračunskimi vrečami, namreč ubrale najenostavnejši in navidez najbolj pravičen korak: dvignile so stopnje DDV. Tudi na knjige.
Direktiva o DDV 2006/112/ES (ki že od leta 2007 nadomešča Šesto direktivo 77/388/EGS) natančno predpisuje, kaj lahko obdavčimo z eno ali dvema znižanima stopnjama, ki pa ne smeta biti nižji od 5 odstotkov, in kaj mora biti oproščeno davka. Vse ostalo je obdavčeno po splošni stopnji, ki pa ne sme biti nižja od 15 odstotkov. Kolikšna bo ob spoštovanju teh pogojev dejanska splošna ali znižana stopnja DDV, se odloča vsaka članica zase. Proizvodi in storitve se v posamezno skupino razvrščajo bodisi glede na carinsko nomenklaturo bodisi na razvrstitev v standardni klasifikaciji dejavnosti ali čem podobnem.
Hkrati so v tej direktivi vsebovane tudi vse izjeme, za katere te stopnje oziroma razvrstitve ne veljajo. Te izjeme so si – za določen ali nedoločen čas – izgovorile posamezne članice ob nastajanju skupnega sistema DDV oziroma ob vstopanju v EU. (Podroben pregled veljavnih stopenj po posameznih članicah je na voljo na http://ec.europa.eu/taxation_customs/taxation/vat/consumers/vat_rates/index_en.htm)
Simbolnost davčne obravnave v sistemu DDV
Izjemnost ali pomembnost določenih skupin, pa naj gre za ljudi, panoge, blago ali storitve, se najpogosteje kaže ravno v posebnih davčnih obravnavah. Sistem DDV pri tem ni nobena izjema, v njem pa so (v grobem) opredeljene tri skupine blaga oziroma storitev: prvo predstavljajo tiste, ki so »javnega pomena« in vključujejo to, kar naj bi posamezna država zagotavljala vsem svojim prebivalcem, ne glede na dejansko ceno (npr. v zdravstvu ali šolstvu) – te so praviloma oproščene DDV; drugo sestavljajo tiste, ki so na neki način »hrana za dušo in telo« in so obdavčene z znižano stopnjo, vse ostalo pa je obdavčeno s splošno stopnjo.
Eno temeljnih načel sistema DDV je načelo nevtralnosti. To pomeni, da se DDV poračunava, dokler blago ali storitev ne prideta do končnega kupca: od DDV, ki ga zavezanec zaračuna svojemu kupcu, odšteje DDV, ki so mu ga zaračunali dobavitelji blaga in storitev, potrebnih za izdelavo proizvoda ali opravilo neke storitve (pri oprostitvah so zadeve nekoliko bolj zapletene). V založništvu, kjer so blago in storitve dobaviteljev praviloma obdavčene po splošni, proizvodi zavezancev pa po znižani stopnji, slednji praviloma od države terjajo preplačani DDV.
Temu načinu dojemanja posebnih davčnih obravnav pritrjujejo tudi sodbe Sodišča EU – ta obdavčitev po nižji stopnji ali oprostitev obravnava kot izjemo oziroma privilegij, ki ga je treba tolmačiti ozko.
Med stvari, ki so lahko obdavčene z znižano stopnjo, sodi tudi dobava knjig, revij itn., a le tistih, ki jih dobavimo na »nosilcu« – papirju, zgoščenki, traku in podobnem – in ki niso namenjene reklamiranju. Razprava, ali naj tako obravnavamo tudi e-knjigo in jo zatorej obdavčimo enako kot tiskano (saj je uporabljiva le, ko je na nekem nosilcu, bodisi na računalniku ali bralniku bodisi jo na papir natisne kupec), poteka znotraj EU že dalj časa. Pri obstoječem razlikovanju med obdavčitvijo e-knjige in tiskane knjige pa ni nepomembno, da o tem odločajo finančni ministri, ki morajo poskrbeti za polnjenje proračunske malhe.
A vrnimo se k izhodišču in pokažimo, s kakšno lahkotnostjo se v obdavčitvi z DDV iščejo izgovori za nižje naklade in prodaje knjig, manjše število naslovov in posledično za ogroženost celotne knjigotrške panoge – da o ogroženosti knjige kot stvari izjemnega pomena za ustvarjalnost, funkcionalno pismenost, dostopa do informacij in znanj niti ne govorimo.
Oblikovanje cene knjige
Najpomembnejši elementi, ki vplivajo na ceno knjige na trgu, so znesek avtorskega honorarja (zanemarimo, da bodo mnogi avtorji ob pogledu na honorarje, ki jih dobivajo, ob tem le nejeverno zmajali z glavo), oblikovanje oziroma priprava za tisk, stroški tiska in vezave (kjer je glavna postavka strošek papirja), stroški distribucije (tj. prodaje v lastni režiji, prek različnih knjigarnarjev in drugih prodajnih poti) in seveda tudi DDV.
V omenjenem članku dr. Grilc navaja, da se je cena knjige na Poljskem, ko so DDV dvignili z 0 na 5 odstotkov, dvignila za 10 odstotkov, padla je prodaja, izšlo je manj naslovov ... Pa si poglejmo, kaj to pomeni v praksi. Če je izvod na trgu pred dvigom DDV stal 10 evrov, je bil potem evro dražji. Od tega si je država »odrezala« 52 centov. Kam pa je šlo 48 centov razlike in koliko je to vplivalo na zmanjšanje prodaje, se tisti, ki v dvigu stopnje DDV vidijo glavnega krivca za vse, seveda ne vprašajo.
Če se prodajna cena knjige ne bi spremenila in bi ostala 10 evrov, pa bi to pomenilo, da bi prodajalec namesto 10 zaslužil le 9,52 evra, država pa bi vzela 48 centov. Pri tem ne smemo pozabiti, da pri nas knjigarnarji od založnikov zahtevajo 30–40 odstotkov rabata in da nam založniki, če knjige kupimo neposredno pri njih, ponujajo 15–20 odstotkov popusta. Je res država tista, ki si je z dvigom stopnje DDV odrezala malo večji kos pogače in ogrozila obstoj celotne panoge?
Primerjava z drugimi državami EU
Pri iskanju ugodnosti zase ali kot dokaz proti zvišanju stopenj običajno navajajo primerjavo različnih stopenj obdavčitve posameznih dobrin z DDV med državami, pa naj gre za knjige ali kar koli drugega. Pri tem pa radi pozabljajo, da vsaka država samostojno določa stopnje, ki veljajo za vse dobrine, prodane na njenem ozemlju.
Če bomo torej bralci kot fizične osebe kupili – osebno ali prek spleta – enako knjigo v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji ali Sloveniji, bo njena cena lahko različna – tudi glede na stopnjo DDV, ki velja v tisti državi. A ponavadi velja, da je cena knjige, natisnjene med platnicami, enaka ne glede na to, v kateri državi jo kupimo. Kolikšen del si pri tem vzame posamezna država in kako si preostanek razdelijo posamezni subjekti v verigi, ki je knjigo pripeljala na knjižne police, nas kot kupce ne zanima.
V Grilčevem članku je v zvezi s tem prišlo še do ene manipulacije: avtor navaja, za koliko so posamezne države dvignile stopnjo DDV za knjige, pri tem pa pozabi omeniti, da se stopnja praviloma ni dvignila samo za knjige, temveč za vse dobrine, ki so bile do dviga obdavčene po enaki stopnji kot knjiga.
E-knjiga JE knjiga
Kot kupca nas ne zanima, kolikšen del kolača si je vzel posamezni člen verige, ki je knjigo pripeljala na knjigarniške police, in kot kupci e-knjige se ne sprašujemo, zakaj se ta prodaja po le malo nižji ceni kot njena tiskana različica. Denimo, da tiskani izvod stane 11 evrov, izvod, ki ga lahko neposredno s spleta prenesemo na svoj računalnik ali bralnik, pa 10 evrov. Prvi je obdavčen z 8,5-, drugi pa z 20-odstotnim DDV. Cena brez DDV je potem za tiskani izvod 10,14, za e-knjigo pa 8,33 evra. Če bi bila slednja obdavčena z znižano stopnjo, bi bila cena brez DDV 9,22 evra. A pri e-knjigi ni stroškov tiska in skladiščenja, stroški distribucije pa so minimalni. Je res država oziroma EU tista, ki z različno stopnjo obdavčitve zavira širjenje e-knjige?
Poleg tega so se številni knjigarnarji in založniki v svetu znašli po svoje: če kupimo (tiskani) izvod knjige ali naročimo zgoščenko s knjigo v želenem zapisu, dobimo s tem pravico, da si – nestrpni bralci – knjigo v želenem (računalniškem) zapisu zastonj tudi takoj presnamemo v svoj računalnik ali bralnik. Tako so v bistvu »ubili« dve muhi na en mah: prodali so izdelek, obdavčen z znižano stopnjo DDV, kupci pa smo dobili izdelek takoj in v želeni obliki. Ali bomo tiskani izvod res kdaj vzeli v roke ali zgoščenko vtaknili v računalnik, pa ne zanima nikogar več.
Pri nas je seveda redkost, da bi poleg izvoda na papirju lahko dobili še vsaj zapis te knjige denimo v obliki pdf-datoteke, čeprav bi bilo slednje veliko udobneje vsaj za kupce učbenikov, strokovnih knjig in enciklopedij. Naši otroci bodo še dolgo hodili v šolo s polno torbo tiskanih učbenikov in delovnih zvezkov, namesto da bi uporabljali njihove elektronske različice. Založniki in knjigarnarji pri nas pač e-zapisov svojih izdaj praktično ne ponujajo. Mislim, da si vsi še predobro predstavljamo, zakaj je temu tako. In tega ne bi spremenilo niti to, če bi bili obe obliki knjige obdavčeni z enako stopnjo DDV. Sicer pa je za večino iskanje novih znanj in spoznanj vse manj odvisno od tega, kaj piše v knjigah – raje malce »poguglamo« po spletu. Neobdavčeno.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012