Classics and Communism: Greek and Latin behind the Iron Curtain
Klasiki za železno zaveso
Foto: Božo Štajer
04. 04. 2014
Ko me je Gábor Klaniczay leta 2009 povabil k projektu, ki naj bi kartiral položaj klasičnih študijev v državah na naši strani železne zavese (Churchill jo je v svojem fultonskem govoru definiral kot črto, ki se razteza »od Szczecina na Baltiku do Trsta na Jadranu«), si nisem čisto natančno predstavljal, kaj naj bi sploh raziskoval.
V prostoru, kjer smo od politike prejkone utrujeni in kjer se z njo navkljub visoki ceni takšne abstinence neradi mažemo – ein garstig Lied, pfui, ein politisch Lied –, se je zdela previdnost na mestu. Nekoliko radovedno sem povprašal po podrobnostih; kdo bo pravzaprav raziskoval in kje ter za čigav denar? Izkazalo se je, da so projekt zasnovali Madžari in Poljaki, da so vanj pritegnili filologe s celotnega nekdanjega vzhoda, da bo osrednji del potekal leta 2010 na mednarodni raziskovalni ustanovi Collegium Budapest Institute for Advanced Study (Orbanova vlada je takrat še ni zaprla) in da je sredstva zanj našla nemška raziskovalna fundacija Fritz Thyssen Stiftung. Stvar me je začela zanimati, vprašanje o položaju discipline na našem koncu je pravzaprav že lep čas čakalo, kdaj ga bo nekdo zastavil. Kar nekaj študij obstaja o Mussolinijevi zaljubljenosti v avgustejski Rim, tudi Hitlerjeva očaranost s Šparto je po zaslugi Volkerja Losemanna in njegovih sodelavcev dobro dokumentirana. Kako pa je bilo pri nas? Ugotovil sem, da o pogledih Stalinovih epigonov na grško in rimsko antiko ne vem skoraj ničesar.
Sledilo je dolgotrajno razkopavanje arhivov in z njim prva presenečenja. Za začetek se je izkazalo, da Filozofska fakulteta – ustanova, ki zgodovinarje vzgaja – nima urejenega arhiva; da bi morala sicer po zakonu oddajati gradivo arhivu ljubljanske univerze, da pa tega ne počne, ker tam ni prostora. O tem, kaj vse se skriva v kleteh na Aškerčevi, kjer občasno poplavlja, lahko za zdaj zgolj ugibamo. (Kmalu bo drugače; nova dekanja je problem prepoznala in ga začela reševati.) Po drugih ustanovah je s tem različno. Precej gradiva o ljubljanskih gimnazijah imajo v Zgodovinskem arhivu v Ljubljani, nekaj o početju na ministrstvih je ohranjenega v Arhivu Slovenije, par ocvirkov se je našlo v prašni kleti Zavoda za šolstvo, marsičesa so se spomnili starejši kolegi. Na skrajno nadrealistično umovanje podizobraženih veljakov jugoslovanskega političnega vrha – zlasti Milovana Djilasa, Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja – o pomenu klasične izobrazbe sem naletel med zdolgočasenim brskanjem po skrbno urejenih Sednicah, kjer so njihova ipsissima verba v osemdesetih priobčale četice ustrezno izšolanih zgodovinarjev.
Seveda je delo v slovenskih arhivih nekoliko specifično. Komu drugemu se kozarec nemara zdi napol poln; no, sam se velikokrat spomnim na Open Society Archives v Budimpešti, kjer gradivo poiščeš na ekranu. Ko škatlo naročiš, ti jo dvigalo iz kleti pripelje v nekaj minutah, če v njej najdeš kaj zanimivega, ti v arhivu predlagajo, da dokument takoj digitaliziraš in ga naložiš na temu namenjeno spletno stran (www.parallelarchive.org), kjer ga bodo lahko uporabili tudi drugi. V Sloveniji čas utripa drugače, gradivo je pred raziskovalci bistveno bolje zaščiteno. Ko na listih s skopimi popisi, narejenimi deloma s pisalnim strojem, deloma z igličnim tiskalnikom, končno najdeš nekaj, za kar se ti megleno zdi, da bi bilo lahko zanimivo, to s svinčnikom napišeš na papirček. Posredujejo ga v skladišče na drugem koncu Ljubljane; od tam bo škatla prišla, Levstik bi rekel »cika coka cika coka s konjem«, v treh dneh. (V Arhivu Slovenije sem predlagal, da bi čitalnico raje prestavili v zgradbo, kjer hranijo gradivo, in tako postopek nekajkrat skrajšali; od tega je minilo že nekaj let, očitno o predlogu še razmišljajo.) Ampak to bi še šlo. Osebno me je precej bolj presenetilo, ko mi je gospa, zadolžena za te dokumente, začela razlagati, da so službe, kakršna je bila Ozna, poznale vse zahodne države. Nisem ji ugovarjal, saj sem bil od nje odvisen; »v računalnik« je lahko kdove zakaj pogledala le ona, in na kraj pameti mi ni padlo, da bi redke najdbe še dodatno razredčil z odvečnim prepirom. Pač pa sem zastrigel z ušesi, ko mi je neki zgodovinar omenil, da je bila gospa svoje čase zaposlena na Udbi in da se je po neki nesreči na strelišču pač posvetila arhivskemu gradivu. To namreč ni čisto samoumevno. Ko se je denimo v Nemčiji izkazalo, da je imelo v zgradbo zveznega pooblaščenca za Stasijeve arhive po padcu režima nekaj časa dostop tudi nekaj bivših zaposlenih na vzhodnonemškem ministrstvu za državno varnost, je nastal velik škandal. Sedanji pooblaščenec Roland Jahn je v svojem nastopnem govoru leta 2011 to dejstvo označil za »nevzdržno«: »Vsak nekdanji Stasijevec, zaposlen v tej ustanovi, je klofuta v obraz žrtev.« V Sloveniji nismo tako pedantni, gospa je lahko za omenjeno gradivo skrbela več kot dve desetletji, dokler jo je to zanimalo. Toda če sem se tu še muzal, me je smeh minil, ko je zgodovinar pripovedoval naprej. Leta 2005 je policija našla dokumente, zaradi katerih je Mitjo Ribičiča ovadila za genocid. Državni tožilec se je po ekspertno mnenje o teh dokumentih obrnil na gospo iz arhiva. Ta ga je napisala – in ovadba je bila zavržena. Tako gre to v Ljubljani.
Kakorkoli, vsaka posamezna stran tako izbrskanih arhivskih dokumentov – na mojem disku jih je zdaj že več kot deset tisoč – je po svoje osvetlila dogajanje v pomembnem delu slovenske humanistike po drugi svetovni vojni. Toda te lučke zbledijo ob žarometih iz arhiva nekdanjega republiškega sekretariata za notranje zadeve, udbovskega arhiva. Ta je bil uničen v tednih pred volitvami leta 1990 in tudi za takratno razdejanje ni bil še nihče kaznovan, toda tistih nekaj drobcev, ki jih je med opustošenjem nekdo spregledal, je fascinantnih. Med njimi je serija nadrobnih poročil, ki jih je o profesorjih Filozofske fakultete izdelal »Andrej«. Kot se je pred kratkim izkazalo, se je za literarnim psevdonimom skrival dr. Fran Petre. V svojih analizah je natanko popisal praktično vsakogar, ki je okrog leta 1950 predaval na fakulteti, s poznavalsko sočnostjo, ki ji ni ušla nobena podrobnost. Vidmarjevo blokiranje Sovretovih pretenzij na predstojništvo Inštituta za slovenski jezik se mu je zdelo enako pomembno kot gostilniško pričkanje Slodnjaka in Ocvirka po Ramovševem pogrebu, povzročeno z Ocvirkovimi očitno prepogostimi odhodi »k točilni mizi, verjetno je mešal vino«. Na teh spregledanih posnetkih je marsikaj. Med najbolj pretresljivimi je dokument, v katerem Franc Stadler, »šef odseka za sledenje in informiranje«, razlaga, kako so profesorja Frana Bradača leta 1945 vrgli s fakultete, ker je bil »klerikalno-anglofilsko nastrojen«. Njegov greh je nato utonil v pozabo, do študentov, ki so po vojni zašli v klasični seminar, so prišle le nepovezane in nasprotujoče si govorice. Toda mednarodna primerjava je neizprosna: kar je na prvi pogled videti kot muhasta samovolja lokalnih partijcev, pijanih od oblasti, je bila v resnici metoda. Srbska raziskovalka je odkrila, da so leta 1945 v Beogradu z na las enakim postopkom z univerze vrgli filologa Veselina Čajkanovića – le da so v njegovem primeru dokumenti še vedno tam. Z njihovo pomočjo je nenadoma mogoče razumeti tudi ljubljansko dogajanje. Odlok, s katerim so 16. avgusta v Ljubljani odpustili profesorja Bradača, je strukturiran na las enako kot tisti, s katerim so tri mesece prej v Beogradu nagnali profesorja Čajkanovića. (Njegov sin Nikola je v intervjuju povedal, kako je bilo potem z očetom: »Ko je od univerze prejel obvestilo, da je odpuščen, je padel v posteljo. Štirinajst mesecev je bil bolan. Nikoli več ni vstal.«) A medtem ko je za ljubljanskimi »sodniki« ostal samo list papirja, je v Beogradu ohranjen celo njihov pravilnik.
To je morda najpomembnejša od ugotovitev, ki so poleg knjig, člankov in simpozijev ostale za projektom; da so partikularne človeške zgodbe v posameznih državah lahko pomenljive in pretresljive, da pa jih je mogoče zares razumeti šele v kontekstu regije kot celote. Slovenija je tu res nekoliko posebna, vendar drugače, kot si radi domišljamo. Provincialna brutalnost tukajšnjega odnosa do zgodovine postane boleče očitna, če primerjamo število zaposlenih, ki se v posameznih postsocialističnih državah ukvarjajo s hrambo, upravljanjem in obdelavo gradiva, ki je ostalo za totalitarizmi druge polovice 20. stoletja. Kot je nedavno opozoril arhivist Tadej Cankar iz Arhiva Slovenije, dela v Nemčiji s tem gradivom 1700 ljudi; na Poljskem celo 2145; na Češkem 257; na Slovaškem 80; na Madžarskem 99; v Romuniji 257; v Bolgariji 103; v Sloveniji 2. Dva človeka. Živimo v državi, kjer je raziskovanje totalitarne preteklosti prepuščeno naključnim pasantom. Dokler tu ne bo nobenih sprememb – resničnih sprememb –, so groteskni parlamentarni rituali v zvezi z zakonsko podlago za delo teh dveh ljudi zgolj pesek v oči. Plus ça change, plus c'est la même chose.
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
