Kolodvori
27. 05. 2014
So noči, ki se končajo na kolodvoru. So kolodvori, ki se končajo v nočeh. (Max Jacob)
Letos sem dvakrat ali trikrat skoz okno vagona za nekaj trenutkov ugledal železniško postajo Ljubljana Rakovnik; s prijateljema smo se sredi popoldneva peljali na partijo taroka v Grosuplje in vlak je za slabo minutko postal na njej. Torej ni bilo ne časa ne razpoloženosti, da bi se spominsko pomudil tam, na štacijonu svojega otroštva, kot sicer rad storim, kadar naletim na stvari ali prostore iz davnih dni, ali pa jih sam poiščem. A misel nanj me lep čas ni zapustila.
Štirinajst let sem stanoval nedaleč stran in kdove kolikokrat sem stal pred zapornicama, ki sta prečili Orlovo ulico (ali pa se s slabo vestjo zmuznil pod njima, kot da ne slišim kovinskega zvoka, ki opozarja, da tega ne smem storiti); čez štreko, proti Dolenjski cesti, je čakal širni svet, saj je tam vozil tramvaj, čez Karlovški most, v mesto, vse do Magistrata. Najbrž sem se kmalu navadil hruma lokomotiv, sikanja pare in predirljivih žvižgov, ki so prihajali s kolodvora, kajti spominjam se predvsem, da je marsikak večer nočni mir skalilo nenavadno trkanje, cviljenje in bobnenje, ki se je razlegalo s tirov, kjer so premikali (»foršibali«?) vagone in kjer je bilo veliko tračnic in prostora za manevre te vrste, včasih gromovite kot napovedujoča se nevihta. In na izlet s tovarišico Dvoržakovo smo se, prulski prvošolčki, odpeljali z njega, z dolenjskega kolodvora, kot se mu je reklo, najbrž sploh prvič sami od doma, bogve kam nedaleč stran ... Potem sem se tam mudil le malokrat, enkrat s sinovoma, da sta videla, kaj je pravi vlak, in drugič s prijatelji, ko smo odrinili na pohod proti Mirni, na katerega smo se poprej pripravljali v bližnji gostilni Marenče nasproti strelišča.
Pravi kolodvori so bili torej drugje, in svoje čase se je dosti potovalo z vlakom. Ljubljanski glavni je bil tisti, s katerega sem največkrat odhajal, se nanj vračal ali po njem le pohajal, spremljajoč, čakajoč, ali kar tako (včasih tudi v njegovi restavraciji na turobnih nočnih plovbah). Večkrat odhajal kot čakal in večkrat prihajal kot bil pričakan, redkokdaj spremljal in še manjkrat pospremljen, takšna bi bila inventura mojih razmerij z glavnim ljubljanskim kolodvorom, ki me še vedno, pa naj se namerjam na še tako kratke razdalje, navdaja z radostnim in obenem rahlo tremaškim občutkom prigode, ki se ravno začenja. Odhodi vseh vrst so me vodili z njega, z veliko prtljage, ki reže v dlani, saj mora vzdržati dober mesec in več, ko bom daleč v tujini, ali le s steklenko pod pazduho, da zaokroži med prijatelji, preden nas vlak prav kmalu odloži. Na vzhod in večkrat na zahod so me vodila pota iz tedanje jugodomovine, v nagnetenih kupéjih ali v prostornih kušétih, v smradu sezutih obuval sopotnikov ali ob vonju njihove gostoljubno ponujene lozovače; in ob vračanju, skupaj z dopustniškimi zdomci, na neskončnih čakanjih v Sežani, temeljiti carinski pregledi, ki so se kdaj spreobrnili v burlesko, ko je carinik, kot čarodej v cirkusu, iz škatle pralnega praška vlekel med seboj povezane pare najlonskih nogavic. Pa saj to je snov za kak drug naslov in jo je treba opustiti, le Sežana naj ostane, nekdaj tako obljuden, v obe smeri mejni kolodvor, zdaj opuščena in mrtva, saj še vagonov skorajda ni na njej.
Vselej pa se je, zlasti če je šlo za daljšo pot in smo prešli državno mejo, že kmalu oglasila zavest, da nekje čaka namembni, ciljni kolodvor. Takrat so bežne, manjše postaje, čez katere je vlak le hušknil, in na njih nekaj potnikov, čakajočih na počasnejše kompozicije, potrjevale razsežnost našega potovanja, in še bolj kolodvori, na katerih je vlak postal in je bilo mogoče videti napise v tujih jezikih in okusiti drugačne pijače, kupljene kar skozi okno s prodajnih vozičkov na peronu. Včasih so naš vagon odklopili in ga s premišljenim manevrom, ki je znal kar trajati, priklopili na drug, bolj pravi vlak, drugič je bilo treba prestopiti in so takšni kolodvori pokazali bolj neprijazen obraz: niso dali časa za predah, vsaj za hiter ogled časopisnega kioska, ali pa ga je bilo, v nič vrtečega se časa, preveč, prav tekmovali so v številu stopnic, ki jih je bilo treba prehoditi, navzdol in navzgor, zamotati so znali na pogled še tako enostavne poti, skrivali ali zaklepali so stranišča in zapirali točilne pulte, če je bil nočni čas. Seveda, niso bili pravi, končni kolodvori; še nekaj potrpežljive muje je bilo treba do tam.
Kolodvor, na katerem naposled izstopimo, je predsoba kraja, v katerega smo prišli. Če gre za poznano mesto in za rutinske opravke v njem, ga komaj opazimo; če smo prvikrat v njem ali pa nam je že od prej pri srcu, se z radostnim nemirom spoprimemo z njim. Tak kolodvor nas napolni z olajšanjem, ker smo prispeli (vselej je drobna zmaga priti v pravi kraj, potrditi svojo potovalno spretnost), a treba je ohraniti zbranost, najti pravi potokaz, tekoče stopnice ali hodnik in ne preveč popuščati zvedavosti; za knjige in časnike na vrtljivih policah bo še čas, prav tako za gledališke in filmske sporede, ki se ponujajo z zidov. In nič manj za pogled k voznim redom, ki se svetlikajo naokrog; tudi ta kolodvor bo slej ali prej odhodni, z njega se bomo odpravili spet domov, z drugačnim olajšanjem, z novim nemirom … A ne sme se še misliti na to: prišli smo v pravo mesto, na šir so nam odprte duri vanj, in pojdimo že brž s kolodvora, čeprav je bil pomemben cilj, je zdaj le še epizoda na naši poti ...
Seveda se ne spominjam vseh kolodvorov, ki so me sprejeli in čez čas odslovili, in tudi če bi poskusil to storiti, bi gotovo kateri umanjkal. A kar nekaj jih hranim in ne bodo zbledeli, obsijani z jarkimi barvami vseh mogočih počutij in razpoloženj, ki so me navdajala na njih, z mavrico, ki se pne od hrepenevske tesnobe k redko občuteni sreči ali k zadrževanemu joku. Največ jih je francoskih, saj sem kar nekaj potoval tja, in med pariškimi seveda Gare de Lyon z vsakič novo radostjo prihoda (po približno dvajsetih urah vožnje) v ljubo mesto, in potem arležanski, majhen in zakoten, da zdrvijo čezenj vsi resni vlaki, a vseeno takšen, da omogoča ambiciozne potovalne kombinacije; in kolodvor v Besançonu z mojo tako grozno žalostjo na njem, da ga raje ne prikličem v spomin. Ah, pa tisti v Mostarju, ki sem ga v uniformi gledal več kot tristo dni, saj je stal nasproti kasarne, in poznal vse vlake, ki so vozili v levo … Pa oni v ljubljanskem predmestju, kjer ni ustavila nobena kompozicija, pa sem se vseeno dostikrat nameril tja. Kopica drugih, vsak s svojo posebnostjo, mikavno ali zoprno, od svetlikajočih se stenskih loterij, ki so glasno obratovale vso dolgo noč v Sarajevu, do pohotnih hihotov v lyonskih podzemskih hodnikih … No, zdaj pa obrzdaj zanesenost, hinavsko sestro spominjanja!
Kolodvor sam po sebi je – kljub vsemu povedanemu – načeloma prav nevtralen in navaden pojav; naš postanek na njem ga naredi za zanimivega, privlačnega in trajnega. Saj v bistvu nam ni toliko mar za njegove arhitektonske znamenitosti ali zanikrnosti, pomembno je tisto, za kar tisti hip občutimo, da bo obstalo v globljih režnjih našega pomnjenja, pa naj gre za poblisk snežinke v postojnskem zgodnjem jutru ali za skoz okno vagona vrženo baretko. Včasih pa nekaj kar pritiholazi za nami, ko je pot končana in se nam drobci z nje usipljejo v spomin, ki jih sprejema ali zavrača. Kolodvor je namreč dojemljivemu potovalcu nadvse darežljiv, saj mu trosi vsakršne senzacije, napleta zgodbe, v katerih je lahko pripovedovalec ali osrednji lik, rešuje usode ali jih pogublja. Nad banalno neobveznostjo avtobusne postaje in nad sterilno urejenostjo letališča se boči kolodvor, metafora in hkrati realni kraj prihodov in odhodov.
Kolodvori, vsaj ti na Slovenskem, so zdaj dosti manj živahni, kot so bili svoje čase; vlaki so vsako leto bolj redki, čakalnice, če so sploh odprte, so nezakurjene, celó prometnika z obveznim loparčkom in uradno kapo ni videti ob vsaki uri, postajenačelnika, kot se mu je ponosno reklo nekdaj. Preveliki so postali za skromen promet, ki se odvija na njih, impozantne stavbe spred več kot sto let so preprostorne, in tudi tirov je preveč. Edino bifeji, ki so se odprli na večini od njih (in se skoraj vsak ponaša z iznajdljivim imenom »Peron« ali »Hlapon«), vzbujajo občutek obljudenosti, in res se tam krepča mladež, ko se vozi v šolo, še bolj pa lokalna pivska klientela, saj so odprti dosti več ur, kot pa se ustavi vlakov ob njih ...
Bog ve, na koliko kolodvorov se bom popeljal v času, ki je še pred menoj, uživajoč upokojenski popust, ki ga ponosno uveljavljam ... Nekaj jih načrtujem, prav kmalu; naj ne bo tako kmalu, ko se bo zaokrožil in iztekel prvošolčkov spomin s postaje Ljubljana Rakovnik na dolenjskem kolodvoru!
Pogledi, let. 5, št. 9, 14. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
