Smo Slovenci sploh zreli za demokracijo?
Kratka zgodovina slovenske revolucije
Morda bi lahko potegnili vzporednico z indijskim prometom, ki je na videz povsem kaotičen preplet neštetih vozil, živali in ljudi, vendar deluje skoraj brezhibno, ob tem pa ponuja tridimenzionalno plastično ilustracijo večnega toka življenjskih ciklov, ki se zdi težko razberljiv, pa vendar nosi v sebi jasno matrico. Da ne bo zvenelo preveč glorificirano ali mistificirano, Indija je polna brezpravja, pa najsi gre za pravice žensk, otrok, nedotakljivih ali izoliranih avtohtonih plemen, vendar Indijec pač ne obravnava življenja v smislu začetka in konca, začetek sega v pradavnino njegovih prednikov, konec je povsem abstrakten oziroma ga ni. V skladu s tem je na vsakem koraku mogoče čutiti svojevrstno pomirjenost z življenjem in nenavadno vitalnost in srčnost ljudi, kar je spet drastična razlika s trenutno situacijo pri nas.
Nič novega, seveda, tudi zaradi tega je Indija še danes magnet za najrazličnejše iskalce boga in novih duhovnih izkustev, vendar je za obiskovalca na kratkem popotovanju povsem dovolj širok in iskren nasmeh ter prijazen stisk roke. In zelo majhna, pravzaprav skoraj neopazna doza jeze, zlobe, nevoščljivosti, privoščljivosti, napuha in kar je še teh naglavnih grehov. Položaj pri nas je v tem pogledu postal skoraj neznosen, tako zastrupljeni in sovražni odnosi, kot jih v tem trenutku premore slovenska družba, postajajo neobvladljivi. In če se je še pred časom zdelo, da je revolt zaradi zlorab in malverzacij nujen, je zdaj že jasno, da koncept, ki je bil izbran, vodi v popolno blokado vsega in vsakogar.
V primerjavi z Indijo – seznam takšnih dežel je seveda daljši – ni pri nas pač nič tako, kot se zdi. Vse je artificielno, izumetničeno, napol ali v celoti zlagano, mimikrija in sprenevedanje sta postala osnovni način javne in celo zasebne komunikacije. Pravniki, ekonomisti, sociologi, politologi, filozofi in ostali veleumi so polni modrih salonskih nasvetov, kaj bi bilo treba narediti, množica pa je iz dneva v dan bolj nestrpna, pogosto tudi histerična. Osnovno vodilo je sprememba, kar je lahko samo po sebi povsem pozitivno izhodišče, obenem pa je – vsaj kar se tiče slovenske mentalitete in dojemanja pristne parlamentarne demokracije – povsem nezadostno.
Pri nas je parlamentarna demokracija še vedno obravnavana kot statičen, rigiden sistem, ki ga je potrebno zgolj z dekretom potrditi, nato pa zadeve same po sebi tečejo po optimalnih obratih. Če ne, je treba vse sesuti in postaviti na novo. In tako v nedogled. In spet primer Indije – ali pa če hočete Norveške ali Nove Zelandije: tam je vsakomur jasno, da je demokracija svojevrstna ekvilibristika, torej hoja po vrvi napetih in dinamičnih družbenih odnosov, kjer je treba neprenehoma loviti ravnotežje, sicer družba stagnira, se sesuje vase ali pristane v diktaturi. Res pa hoja po vrvi zahteva kar nekaj vaje, vztrajnosti in potrpežljivosti, mi pa še vedno iščemo bližnjice po blatnih tleh.
Če se nekateri narodi tudi po nekaj stoletjih parlamentarne demokracije te še niso naveličali, temveč vedno znova pri njej participirajo, bodisi z uglajenimi disputi ali z metanjem molotovk, je v Sloveniji čutiti infantilno nezadovoljstvo, češ ta sistem je preživet, nujno je potrebno izumiti nekaj novega. Idejno polje se zdi brezkončno, zamisli segajo od anarhičnega nihilizma do utopičnih modelov. Nekatere domislice, denimo, da bi predstavnike ljudstva volili kar na priložnostnih agorah in jih potrjevali z aklamacijami (ni sicer jasno, koliko decibelov ploskanja in vpitja bi bilo dovolj za »izvolitev«), sodijo med bolj zabavne, spet druge zamisli tako imenovane neposredne demokracije, kjer bi se v slovenskem modelu prepletale prvine arhaičnih vaških skupnosti in elektronskega medmrežnega odločanja, pa so že primer tragikomične patetike.
Seveda pa je vse prej kot nepomembna prav geneza protestov, ki so v zadnjih mesecih na videz dinamizirali slovensko družbeno sceno. Kot pri večini »revolucionarnih« preobratov je bil tudi tukaj neposredni povod prozaičen, pravzaprav kar banalen, mariborska vstaja je bila predvsem upor proti radarjem, ki jih je dal postaviti župan, prvotna spontanost pa je bila hitro kanalizirana v prid določene politične opcije. Sicer so bili poskusi prevzema vstaje v določeni meri zakamuflirani, v ospredje niso stopili izpostavljeni in jasno prepoznavni predstavniki strank, vendar je bil politični profil posameznikov, ki so se samooklicali za vodje in se postavili na barikade, jasno razpoznaven.
Identičen prevzem patronata nad »vstajami« je sledil po ostalih slovenskih mestih, priložnost je bilo treba izkoristiti, edini namen pa je bil pravzaprav sesuti vlado in odstraniti Janeza Janšo. Naskoki na parlament so se izkazali za nezadostne in ko je postajalo jasno, da zgolj z vpitjem in transparenti vlade ne bo mogoče zamenjati, so v dogajanje posegli še člani Komisije za preprečevanje korupcije in s svojim poročilom Janšo matirali v eni potezi. Da bi bil napad obenem učinkovitejši ter na videz politično uravnotežen, je bil kot kolateralna škoda žrtvovan še Zoran Janković, ki pa je bil zaradi svojih finančnih akrobacij tako in tako že povsem kompromitiran in odpisan kot potencialni politični vodja.
Morda se motim, vendar se je po mojem mnenju slovenska revolucija s tem zaključila. Poglavitni namen je bil dosežen, vlada bo prej ali slej padla, prav tako je demoniziranje Janše in SDS doseglo svoj vrhunec, saj so jima obrnili hrbet tudi v zavezniških političnih strankah, torej je lahko njun vpliv tudi v primeru solidnega rezultata na morebitnih predčasnih volitvah za dolgo časa paraliziran, popolno dominacijo bo spet prevzel le en politični pol. Deplasirane zamisli o neposredni demokraciji, zadrugah in kolhozih, novi nacionalizaciji in participaciji zaposlenih pri lastništvu podjetij se bodo zdaj umaknile na medmrežje in v ozke kroge maloštevilnih entuziastov in salonskih teoretikov, v praksi pa se bodo nadaljevali stari tranzicijski vzorci, ki bodo poslej – zgolj zaradi videza – nekoliko bolj umerjeni in predvsem veliko bolj konspirativni.
Posledično se bo družbena dinamika spet povrnila na stare amplitude, edine strasti, ki bodo ostale, bodo strast do nihilizma in strast do brezštevilnih analiz, ki pa seveda ne predstavljajo osmislitve družbenih procesov, temveč njihovo zamrznitev. Če v čem, potem smo Slovenci mojstri v gostobesednosti, končni učinek pa je popolna implozija smisla, v njej izginejo vsi realni antagonizmi, vse se zreducira na fiktiven pojav dogodkov, zgodovine, vloge in usode družbe in posameznika. Sledi popolna nivelizacija procesov, ko na videz ni več hierarhije in družbene mreže, saj ta razpade v atomizirano mikrostrukturo, ki je zgolj še simulacija družbe.
Nikoli se nisem strinjal, da določeni narodi niso zreli za demokracijo, vedno sem bil mnenja, da niso dobili prave priložnosti. Zdaj, vsaj kar se Slovencev tiče, o tem nisem več tako prepričan. Imamo še priložnost, da ponovno poskusimo z vadbo v ekvilibristiki demokracije, trenutno pa kaže, da bi se prav lahko izgubili na blatnih bližnjicah. In ker sem se nedavno nekaj tednov potepal prav po Indiji, še ena pomenljiva navezava na to državo: po statistiki so ljudje tam med najsrečnejšimi na svetu. To je seveda svojevrsten paradoks, Slovenci pa verjetno sodimo med najbolj ubožna, melanholična in nesrečna bitja na planetu, kar seveda ni nič manjši paradoks. Lahko pa je seveda, tako kot vse ostalo pri nas, to le igra videzov.
Pogledi, let. 4, št. 2, 23. januar 2013