Kaj bo ostalo od zahtev po spremembah?
Ljudje, ki delajo svojo zgodovino
Med vsemi križkraž gesli, ki jih v okoliščinah zadnjega meseca na transparentih prenašajo številni protestniki po vsej Sloveniji – križkraž zato, ker jim za zdaj, razen splošnega nezadovoljstva z razmerami v državi, še ni mogoče najti zares vsebinskega skupnega imenovalca –, je bil vendarle eden, ki je povedal več, kot je morda sploh želel povedati: »Nočemo kozmetičnih popravkov! Hočemo korenite spremembe!«
Za kakšne spremembe tu pravzaprav gre? Ali ni, navsezadnje, geslo o spremembah mantra, ki jo ponavljajo volilni štabi najrazličnejših kandidatov od Združenih držav do Slovenije? Kdo pa je že zahteval ne-spremembo? Razen starih monarhov, seveda. In to tik preden jim je krona padla z glave. Ali glava z ramen.
Če kdo reče, da hoče spremembe, s tem še ne pove veliko. Nemalokrat od sprememb ostane edinole zahteva po spremembah. A tudi to je bolje kot nič. Zahteva po korenitih spremembah pa ne meri na nič, ampak na vse. Ne smemo pozabiti še na tole malenkost: kdo ali kaj je koren »korenitih sprememb«? Od tega, kako se bo poimenoval ta koren, je odvisna tudi narava teh sprememb. Kakršnekoli že bodo. V igri torej niso le spremembe same, morebitna preobrazba političnega prostora, ki smo ji priča, temveč tudi boj za interpretacijo teh sprememb. Tisti, ki jih bo prvi poimenoval in združil protestniške skupine, bo sestavil naslednjo slovensko vlado.
Decembra pred četrt stoletja je v jedilnici litostrojske tovarne danes že pokojni France Tomšič vodil eno najpomembnejših delavskih stavk v zgodovini bivše države – in to v deželi, kjer so imeli delavci oblast. Njegova napoved, da bo treba ustanoviti tudi neodvisni sindikat, je za takratno oblast sicer delovala alarmantno, a to še ni bil konec njenega sveta. Tomšič pa se ni ustavil pri tej napovedi. Takoj ji je dodal napoved o ustanovitvi politične stranke – in to v deželi, ki je dotlej, seveda brez kakršnihkoli volitev, shajala z eno samo. Pač v luči legendarnega uvida Staneta Dolanca iz sedemdesetih let, da če v tej deželi ne bi bili na (dosmrtni) oblasti »mi, komunisti«, bi bil pač nekdo drug. Po litostrojskem zborovanju je postalo jasno, da stvari nikoli ne bodo več takšne, kot so bile, se pravi, da bo na oblasti tudi še kdo drug – pa čeprav so morala do večera, ko so bile dovoljene sanje, miniti še štiri leta.
Slovenija danes nima toliko časa in tudi »korenite spremembe«, upoštevaje notranjepolitične in mednarodne okoliščine, ne bodo tako radikalne in temeljite kot tiste, ki so se zgodile s prvimi demokratičnimi volitvami, novo ustavo, spremembo političnega sistema in z državno samostojnostjo. To so bile pomembne odločitve, kljub dramatičnim časom pa niso bile težke: jasno je namreč bilo, za kaj in obenem proti čemu je šlo slovenski pomladi. Pa ne samo to: če ne bi bilo jasnega zunanjega sovražnika, bi bilo bistveno teže doseči notranji »zgodovinski kompromis«.
Slovenska pozna jesen 2012, kakor prihaja do svoje razjarjene besede na množičnih zborovanjih, na prvi pogled kaže enotno predstavo vseh o vsem: da je vse narobe. Druga značilnost ni nič manj pomembna: to, da je vse narobe, nima nič z nami. Glas vsakega izmed nas je glas v imenu dobrih ljudi. Tudi če novodobni sovražnik naenkrat ni več tam zunaj, ampak se je pomešal med nas. Pa naj gre za še včeraj najljubšega, voljenega in dvakrat izvoljenega župana, ki je naslednje jutro padel iz nebes v pekel, od svetníštva pa mu je ostalo le še članstvo v državnem svetu (in še to svetništvo, skupaj z eksistenco tega organa vred, je postalo negotova zadeva). Ali pa naj gre za fašizem, neoliberalizem in novi totalitarizem, ki menda strašijo po naši deželi – s temi velikimi označevalci namreč pomemben del slovenskega akademskega družboslovja, za njim in skupaj z njim pa tudi številni medijski komentatorji, zelo lahkotno poimenuje dandanašnje »sovražnike ljudstva«: to ali ono konkretnost, dogodek ali posameznika, besedo ali dejanje, ki nekomu iz tega ali onega razloga pač ni povšeči. A preden takšna angažirana retorika postane samoumevna, se velja spomniti podobne rabe močnih besed v nedemokratičnih časih: meščanska desnica, klerofašizem, tehnokracija, anarholiberalizem itn. Ideološki aparati starega režima so z njimi anatemizirali svoje dejanske in potencialne nasprotnike.
Zgodba o skorumpiranih politikih, o teh, ki so »vsi enaki«, zato ne more biti samo moraliteta. Ne sme postati sama sebi namen ali celo slepa za vse, kar ni ona sama ali ne služi njej sami. Za nastale razmere v slovenski družbi, ko po zraku letijo granitne kocke, zbirajoče se protestne množice pa še niso jasno artikulirale svojih zahtev in pričakovanj, pač ni kriva samo slovenska politika in njeni dvajsetletni klanovski in interesni zgodovinski repi ter omrežja, ampak tudi vsi tisti, ki – polni nedolžnih besed o neposredni demokraciji – to demokracijo razumejo kot vladavino enakomislečih »dobrih ljudi«. A dobri so samo oni, nikakor pa ne tisti drugi.
Del tega problema (del takšnega razumevanja slovenskega tu in zdaj) je prav gotovo slovenska intelektualna elita, ki ima morda še eno zadnjih priložnosti, da se rehabilitira kot pomemben akter razvoja družbe. Univerze, ki so nedavno učinkovito protestirale, namreč zelo rade ponujajo samonanašalna gesla o »družbi znanja«, »centrih odličnosti« in podobno. In zdaj imajo za to tudi odlično priložnost. Če kaj, potem danes potrebujemo prav odlično razlago družbene realnosti, ki pa seveda ne bo služila tem ali onim političnim interesom. Potrebujemo odločen in artikuliran spopad različnih vizij. Takšnih, ki ne bodo samo preigravanje teoretskih modelov iz zaprašenih učbenikov kritične teorije družbe ali pa resnice medijsko aboniranih profesorjev ekonomije in priučenih političnih analitikov, ki imajo vselej prav, ker pač razlagajo napake in »napake« drugih. V ta kontekst gotovo sodi še odločna odpoved mentalnemu projektorju, ki za primerljiva dejanja uporablja čisto različne vatle in ki demokracijo doume samo v tisti njeni razsežnosti, ki opeva pravico in razpoložljivost vsega, precej manj pa v tisti, ki od te svobode pričakuje tudi konkretne odločitve, program, vizijo in, ne nazadnje, odgovornost za dejanja, ki so posledica besed.
Zato lahko samo upamo, da protestniki svoje kritike ne bodo zgoščevali zgolj v zahteve po odstopu (te ali one) vlade, županov in različnih struktur oblasti, ampak da bodo vztrajali pri radikalni kritiki vseh družbenih omrežij in parasistemov. Tudi tistih, katerih del ali celo pomembni akterji so sami. Če pa je ta kritika radikalna celo toliko, da je njen cilj demontaža demokratičnih institucij in predstavniške demokracije, potem je to pač treba jasno povedati. Predvsem pa izstopiti iz anonimnosti, ki omogoča manipulacijo na kvadrat. Kot namreč vemo na podlagi lastne izkušnje takšnega družbenega eksperimenta, ki se je pred dobrima dvema desetletjema klavrno sesul sam vase, lahko ljudstvo pač neposredno vlada le tako, da v njegovem imenu ne odločajo več »odtujeni« izvoljeni na demokratičnih volitvah, ampak kar sámoizvoljeno privilegirano občestvo, velika družina, ki ne more biti odtujena, saj vseskozi ostaja zvesta sama sebi.
Da ne bo nesporazuma: aktualna oblast si gotovo ne zasluži posebne »intelektualne« podpore. Pa ne zgolj zato, ker je niti v opombi pod črto ne išče. Ali zato ne, ker si je prav v ničemer ne bi zaslužila. Na slepo si je ne zasluži nobena – vladajoča ali opozicijska – politika. A če se je treba bojevati za »korenite spremembe«, te spremembe nikakor niso samo stvar političnega sistema in urejanja družbe. Niso samo stvar prevetritve vse družbenih sistemov in zahtev po njihovem transparentnem in odgovornem delovanju, ampak so najprej stvar »korenitih sprememb« mišljenja vsakega posameznika – aktivnega državljana, ki se bojuje s svojo pasivnostjo kot svojim največjim notranjim sovražnikom.
Ob tem je poučno, da številnih slovenskih ustvarjalcev, ljudi kulture in duha, nemalokrat pa, vsaj kar zadeva javne inštitucije, tudi dokaj udobnega statusa quo, doslej ni nič povezalo tako odločno in razsrdilo tako močno kot ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo. Pa ne, da bi to ukinitev človek zagovarjal, saj doslej še ni pokazala nobenega izmerljivega rezultata – ni pa to administrativno preurejanje najhujši zločin nad slovensko kulturo. Svobodomiselni posamezniki, kritiki oblastnih organov, odtujene birokracije, »nacionalne kulture« in njene substance so naenkrat postali malikovalci kulturnega uradništva. In to v obdobju, ko slovenska kultura še nikdar v zgodovini ni producirala toliko dogodkov in »dogodkov«: nemogoče je, da bi bili vsi enako zgodovinsko pomembni. Ob globoki krizi slovenske države, njenega zakaj in kako, s tem pa tudi slovenske politike in njene poosamosvojitvene brezciljnosti – o tej krizi navsezadnje plastično govorijo tudi aktualni množični protesti –, je za slovenske ustvarjalce kulture in umetnosti tako že misel o dejanski vsebini žive slovenske kulture in njenega aktualnega globljega pomena a priori heretična, prepovedana in nespodobna. In to skupaj z idejo o morebitni prevetritvi koncepta javnega interesa na področju kulture. Naloga, ki so se je vse dosedanje vlade prav ob asistenci »kulture« in njenih zastopnikov izogibale kot hudič križa.
Slovenska sedanjost pač ni ne tragična ne farsična ponovitev česarkoli, kar smo (ali so) nekoč že doživeli. Prej je splet okoliščin, ki smo jih – pa naj si misli Marx, kar hoče – predvsem sami soustvarjali in s tem izbrali. Zato so okoliščine, ob katere smo danes neposredno zadeli in od katerih smo zadeti močneje, kot se zdi na prvi pogled, tudi naša odgovornost. So zgodovinsko neponovljive, obenem pa bodo seveda nanje naleteli tisti, ki bodo jutri »delali svojo lastno zgodovino«.
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012