Mladost
08. 04. 2012
Ko se v Srbiji izve, da je nekdo javno in včasih tudi do smrti pretepel političnega ali nogometnega nasprotnika, drugače mislečega, tujca ali redarja v nevarni množici, se prst najprej uperi v mladino. Po ukoreninjenih predstavah in izkušnjah iz leta 1968 mladim sicer pripada avantgardna vloga: alternativne rešitve in pospeševanje družbe. Vsaj tako je v razvitih družbah, ne pa tudi v Srbiji.
Devetdeseta so za to državo desetletje raznih diskontinuitet, katerih uvele plodove narod v polnem zamahu uživa šele v 21. stoletju. Držijo tudi posplošitve o otrocih, ki so bili takrat izpostavljeni turbofolk kulturnemu modelu, tj. svojevrstni mentalni karanteni, in so premalo (ali sploh nič) potovali, kar se odraža v njihovi viziji sveta. Če dandanašnji na kakšnem hitrem vlaku ali letalu slučajno poklepetam z dvajsetletnim zahodnjakom, hitro spregledam, da mi kljub starostni razliki nima kaj dosti novega povedati. Običajno gre za zrelo osebo, ki ve, kaj hoče, tekoče govori več jezikov in je veliko potovala po svetu. Taka oseba običajno od mene želi izvedeti, ali so manj znani podatki o drugem/tretjem svetu in nepričakovane izpeljanke splošnih pojmov paradoksi, ki v urejenih družbah tako ne vlečejo k življenju, ampak k umetnosti.
Tukajšnja mladina je popolnoma drugačna. Ko sta se npr. leta 2008 na volitvah soočila demokratski kandidat Boris Tadić in radikalno nacionalistični Tomislav Nikolić, je bila po raziskavah javnega mnenja glavnina volivcev med dvajsetim in tridesetim letom naklonjena slednjemu, medtem ko se je populacija, stara med 40 in 60, večinoma odločila za progresivnejšo izbiro. Namesto da bi bil ta sloj (če se opiramo na univerzalne predstave o mladini) naklonjen približevanju Zahodu in se zanimal za Drugo, se v srbskem primeru večinoma zanima za čim večjo ignoranco ali celo uničevanje Drugega. Ko je za čezmerno nasilje mladostnikov treba poiskati izgovor, ga starejši praviloma najdejo v nezrelosti storilcev. Tako so zaradi večletnega pritiska javnosti mlademu navijaču Crvene zvezde Urošu Mišiću zakonsko določeno kazen prepolovili, saj naj dokazov, ki bi ga bremenili poskusa umora, ne bi bilo. Ker pa so vsi ti dokazi obstajali, so začeli z raznimi oblikami protestov, češ da je bil mladenič obsojen samo zato, ker je pri devetnajstih na tekmi svojega ljubega kluba z baklo osmodil policista.
Posebno zanimiv je jezik tega družbenega sloja. Srbska mladina govori mešanico žargona, dobesedno razumljenih ali prevzetih anglizmov in jezikovnih okraskov iz argoja kriminalnih krogov, kar vključuje tudi številne pomanjševalnice. Pogosta raba »ljubkovalnice« brate ni naključna. Srbski jezik je pri tem samostalniku sicer manj pripraven, čim se vmeša jezikovni kolektiv, ki titulo, kot je ta, širi na področja, ki imajo v drugih jezikih znatno skromnejše poimenovanje sorodnik. Tudi v hrvaščini ali bosanščini ne obstaja tetin ali stričev brat. Kot vidite, srbščina včasih razkriva kolektivistični mentalni ustroj svojih govorcev in celo govorcev hrvaškega in bosanskega jezika.
Zvalnik brate se torej v jeziku mladine uporablja za govorno ljubkovanje oz. njegovo parodijo, žargon pa z izključitvijo drugih govorcev in anglizmov kaže na navidezno poznavanje duha časa. Zvalnik brate je tu tudi zato, da – čeprav podzavestno – oriše poslovni smisel in občutek za iskrenost, oboje po vzoru tistih iz kriminalnih krogov, kjer je bilo omenjeno ljubkovanje razširjeno že v devetdesetih. Nasploh omenjena »zvalniška« jezikovna struktura mlajšega sloja odslikava aktivnost in pragmatičnost, kakršno bi pričakovali od kake precej starejše skupine. Njihov slovar je tako ekonomičen, da mnogi mladci iz sosedstva neredko reducirajo svojo komunikacijo le še na bučne onomatopoije po principu človeških glasov z veliko več mesti za samoglasnike kot za soglasnike. Medtem ko sem poslušal takšno fantovsko kričanje po Zemunu, sem se spraševal, ali je vse to vpitje namenjeno oznanjevanju govorčevega zadovoljstva nad lastnim viškom energije ali pa se tudi sam sprašuje, kaj s tem sporoča.
Povratnica iz Avstrije je na spletni strani srbske diaspore (www.srpska-dijaspora.org) povzela razlike med svojimi vrstniki tu in tam: »V Srbiji na žalost mnogim niti v zrelih letih ne pade na pamet, da bi najeli stanovanje, tudi kadar si ustvarijo svojo družino. V tujini smo se z vrstniki še pred polnoletnostjo naučili kuhati zase in hodili na banko plačevat račune, v Srbiji pa opažam strah pred samostojnostjo.« Bloger z Mycityja (www.mycity.rs) pa je sebe, ko je govoril o pomanjkanju državljanske zavesti pri mlajšem sloju, duhovito oklical za upokojenca z 20 leti.
Zdi se, da ta sloj ni dosegel duha časa le z rabo anglizmov, ampak se je naučil uporabljati tudi internet. Čeprav so Srbi po nekaterih meritvah prvi v regiji po uporabljanju facebooka, sorazmerno malo lokalne mladine uporablja virtualni medij za t. i. potrebe nadgradnje, kot so v tem kontekstu rezervacije potovanj (kart in sob v nekem tujem hostlu oz. hotelu) ali kraji, vredni obiska, torej za stvari, ki jih njihovi zahodnjaški vrstniki redno najdejo prek spleta. Kot pravijo raziskave medijskih navad mladih med 12 in 35 letom, ki jih je objavilo Vreme in komentiral Zoran Stanojević: »Internet največ uporabljajo za druženje na socialnih omrežjih, gledanje filmčkov na YouTubu, pošiljanje sporočil in e-pošte, pa tudi za branje novic in brskanje […]. Zlasti porazni so podatki o uporabi interneta za kakršnokoli trgovinsko ali denarno transakcijo, kot je npr. elektronska banka. Več kot polovica (56 odstotkov) na internetu nikdar ni obrnila niti dinarja, samo dva odstotka mladih pa se tega poslužuje vsakodnevno. Če zaostrim: to generacijo internet sicer maksimalno zanima, vendar ni pripravljena plačati za kakršnokoli vsebino in tudi nima idej za razvijanje poslov na spletu ali karkoli v tej smeri.« Tu žal pridemo do pričakovanega zaključka: ne glede na množičnost naša mladina internet raje uporablja za najbolj osnovno, primarno komunikacijo.
_
Igor Marojević je srbski pisatelj in avtor večkrat nagrajenega prvenca Žega. Pred nedavnim je izdal drugi roman Šnit. Piše urbane zgodbe iz sodobnega vsakdana Beograda in Barcelone, njegove knjige pa so prevedene v španski, portugalski, katalonski in makedonski jezik. Je član katalonskega in srbskega PEN Centra.
Prevedla Nina Pfajfar
Besedilo je nastalo v okviru programskega sklopa EPK – Maribor 2012 Življenje na dotik, kjer so dnevno objavljena besedila vidnejših evropskih intelektualcev. Več na www.zivljenjenadotik.si
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
