Naši ljudje iz Pjongjanga
20. 02. 2012
Predstavljajte si državo, v kateri so vsi državljani včlanjeni v knjižnico. Državo, v kateri je proračun za kulturo svetinja. Državo, v kateri je najpomembneje to, kar misli upravnik narodne knjižnice.
Če je že res tako, je povsem naravno, da upravnik narodne knjižnice, v tem primeru Narodne knjižnice Srbije, nosi odgovornost za svoja dejanja. Da mediji skrbno spremljajo vsako njegovo odločitev in da o tem obveščajo milijone državljanov, ki jih od vseh novic najbolj zanimajo prav novice s področja kulture. Zato se srbski mediji, tiskani in elektronski, resno zanimajo za književnost in gledališče. Resda je v Srbiji precej visok odstotek nepismenih in še veliko višji odstotek polpismenih, a so zato vsi tisti, ki so pismeni, pismeni dvakrat bolj, saj berejo v cirilici in latinici, dveh v Srbiji enakopravnih pisavah, in tako razveljavljajo nepismenost.
A vrnimo se h glavni temi tega besedila: zakaj je tako pomembno, kaj si misli sicer v tem trenutku že bivši upravnik Narodne knjižnice Srbije? Nekaj mora biti pomembno, nekaj, česar ne mislimo skrivati pred državljani. O tem pa, kar nameravamo skriti pred državljani, mora obstajati konsenz koalicijskih partnerjev v srbski vladi. In tukaj se je pojavila priložnost, ki je ni šlo izpustiti iz rok. Z enim udarcem ubiti ne le dve, ampak celo jato muh.
Kajti če mineva že celo desetletje od umora premierja Zorana Đinđića, srbski državljani pa še zmeraj ne vedo, kdo je umor naročil in v interesu koga je podzemlje ta ukaz izvršilo, če po trinajstih letih niso odkrili izvršiteljev in naročnikov umora novinarja Slavka Ćuruvije, če osem mesecev po aretaciji generala Mladića javnost ne ve nič o njegovih sodelavcih, če si minister lahko dovoli, da pred televizijskimi kamerami udari novinarja in zato ni bil kaznovan, če zasebna podjetja državnih uslužbencev lahko sodelujejo s kriminalci, če je država prisiljena sklepati dogovore z utajevalci davkov, kakor se je to dogajalo z Arkanovo vdovo (morda zato, ker je bil tudi Arkan kot sodelavec državne varnosti državni uslužbenec) ‒ torej če je vse tako, potem si srbski državljani zaslužijo, da se jim tu in tam kaj razkrije. Kako bi torej lahko izpustili takšno priložnost, da srbski državljani izvedo, kaj misli upravnik narodne knjižnice. In zato ne čudi dejstvo, da so bili ministri v srbski vladi zmedeni, ko so slišali, da se upravnik narodne knjižnice ni prav nič vznemiril, ko je nek drugi pisec iz sosednje Črne gore [gre za pisatelja Andreja Nikolaidisa, op. ur.] v svojem besedilu izrazil »teroristične« aspiracije do srbskega državnega vrha. Upravnik knjižnice si je celo drznil pojasnjevati pomen metafore svojega pisateljskega kolega. Kakor da srbski državljani niso dovolj izobraženi, da bi razumeli metafore. Srbija učinkovito obračunava z vsakršno vrsto terorizma, kako potem ne bi tudi z metaforami.
Vsi se spominjamo umora dveh vojakov v kasarni v Topčiderju. To ni bilo metaforično. Niti po osmih letih umora nista razjasnjena. In malo verjetno je, da bo ozadje tega terorističnega dejanja sploh kdaj razkrito. In zdaj, od Boga dana priložnost, da se vse razjasni, da se dvigne raven enotnosti, tj. borbene pripravljenosti državljanov pred spomladanskimi volitvami. Da se zmagoslavno vrnemo v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil patriotizem joker, s katerim se je dalo nadoknaditi manko pameti in morale. Predvsem pa denarja.
Koalicijski partnerji v srbski vladi so po hitrem postopku na telefonski seji zamenjali upravnika narodne knjižnice. Bili so preprosto zgroženi, mediji pa so dobili nalogo, da odstopijo prostor vsem, ki so prav tako zgroženi nad dejanjem upravnika Narodne knjižnice Srbije. Ni pomemben vzrok. Pomemben je razlog. Ves primer je uprizorjen zato, da bi lahko vlada končno naredila nekaj konkretnega; da je lahko nekoga zamenjala, hkrati pa s tem dejanjem ni porušila odnosov moči v koaliciji, ravno nasprotno, vsi so se še okrepili in državljanom pokazali svojo enotnost, ki so jo dodatno obogatili z močno dozo adrenalina. Seveda je podatek, da je zamenjani upravnik odlično opravljal svoje delo, povsem nepomemben. Njegov greh je to, da ne pripada nobeni »bratovščini po madežih«. Kajti če bi imel podjetje, ki bi zmagalo na kakšnem od sumljivih razpisov (kar je v Srbiji čisti pleonazem), če bi bil vsaj lastnik kakšnega športnega kluba, kioska ali butika, če bi se nekje vključil, bi bil zaščiten. V danih razmerah pa je predstavljal idealno tarčo. Država je na primeru dokazala svojo učinkovitost. Izvedla je javno vajo patriotizma. Vsakdo, ki si je tega želel, je dobil možnost, da javno, torej demokratično, izrazi ljubezen do domovine. Na oglasni deski so že izpostavljene nove, zaželene vrednote patriotizma, ki so identične vrednotam iz devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Patriotizem je kot holesterol. Obstaja dober, LDP holesterol in slab, SPS holesterol. Državljan je varen pred slabim, SPS holesterolom samo v primeru, da ima visoko vrednost dobrega, LDP holesterola. In prav zato bi državljani morali poskrbeti na prihajajočih volitvah.
_
Dragan Velikić je srbski pisatelj in kolumnist, dolgoletni urednik založništva Radia B92, nekdanji veleposlanik Srbije in Črne gore, potem pa Srbije na Dunaju, od koder so ga odpoklicali ob priznanju neodvisnosti Kosova.
*Prevedla Staša Pavlović
Besedilo objavljamo v sodelovanju z EPK ‒ Maribor 2012. Nastalo je znotraj programskega sklopa Življenje na dotik, kjer so dnevno objavljena besedila evropskih intelektualcev. Več na www.zivljenjenadotik.si
Pogledi, št. 3, 7. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
