Ni Vzhodne Evrope
20. 05. 2012
Ravno sem začel brati zapise Orlanda Figesa o krimski vojni, ko sem naletel na sintagmo Vzhodna Evropa, kar me je katapultiralo iz postelje kot daljinsko upravljano igračko iz 19. stoletja, da sem pograbil pero in začel s še eno od svojih pikolovskih razprav o uporabi nečesa, kar sem se odločil poimenovati geografska smerna neustreznost. Opevajte GPS-navigacijo kolikor želite, a če je največji intelektualec med intelektualci zgrožen nad nejasnostjo grafičnega vmesnika, je malo možnosti, da vam bo tudi najbolj napreden GPS-sistem znal povedati, kje v resnici ste.
Znano je, da je zmotna uporaba termina Vzhodna Evropa (kot da je to dejanska geografska enota) rezultat preminulega imperija, Sovjetske zveze, ki je pogoltnila narode, do katerih Winston Churchill ni imel posebnih čustev, vseeno pa je ravno to razlog za zavračanje vztrajno napačnega poimenovanja. Zahod ni maral Sovjetske zveze, zato je toliko bolj absurdno, da je bilo Sovjetski zvezi dovoljeno, da potvori geografsko terminologijo na evropski celini. Termin Mitteleuropa, avstro-ogrski koncept, je imel vsaj to prednost, da je vključeval večino tistega, kar je v Srednji Evropi. Noben Poljak ne bo užaljen, če bo njegova država locirana »v sredini Evrope«. Še več, mnogi Poljaki so ponosni na dejstvo, da Poljska leži v geografski sredini Evrope – če štejemo Islandijo; drugače je celoten koncept nekoliko pokvečen: ali prištevamo zraven tudi Falklandske otoke?
Naloga locirati tisto, kar je bolj ali manj Vzhodna Evropa, je longitudinalne narave, kar poenostavi zadevo, če od vseh otokov vključimo samo Irsko, saj je zahodna obala Irske precej blizu obali Portugalske in tako ne popači rezultatov. Glavna težava je v tem, da Evropa od Urala do zahodne Irske pokriva približno 70 stopinj, kar je težko razdeliti na tretjine, ko izračunu dodamo še minute. No, pa dajmo. 70 deljeno s 3 je 23,333 … In res, Poljska je na vzhodni strani Srednje Evrope. Na žalost se piše leto 2012 in šokantno preveč zahodnjakov je mnenja, da Krakov, eden poljskih biserov, leži točno v sredini Vzhodne Evrope. To je blizu Oświęcima, kajne, na drugi strani Karpatov? Če smo že pri Auschwitzu – v longitudinalnem smislu so zahodne obale Izraela v isti coni skupaj s Srednjo Evropo, na približno isti dolžini kot Kursk, kar je rahlo ironično. Na srečo in za pomiritev večine nepristranskih potopiscev je Moskva komajda znotraj meja prave vzhodne Vzhodne Evrope, tudi če Sankt Peterburg leži zahodno od Odese, oba pa sta v Srednji Evropi.
Seveda je večina anomalij posledica obsežne velikosti evropske Rusije; kako bi lahko bil drugače Carigrad po kakršnih koli merilih prestolnica v Srednji Evropi? To kaže na dejstvo, da so zahod, sredina in vzhod definirani z več dejavniki kot zgolj z zemljepisno dolžino. To je brez dvoma res. A dokler ne bodo izkoreninjeni najbolj absurdni primeri grafičnih vmesnikov, te definicije lahko počakajo. Zibelka naše civilizacije, Grčija, je – priznajmo si ali pa se naučimo – vzhodno od celotne Albanije, prestolnice Bolgarije, Kaliningrada, Niša, celotne nekdanje Jugoslavije in, v vednost poznavalcem piva, daleč vzhodno od Plzna.
Pred nekaj leti je zunanji minister Slovenije, države, razdvojene med Zahodno in Srednjo Evropo, ki bi bila rada priznana kot del slednje (kljub večletnim podreditvam njenim silam), izjavil, da njena soseda Hrvaška ni del Evrope. Izjave ni obrazložil, a napako je storil, ko je zamenjal Evropo z Evropsko unijo, ki se ji je Slovenija takrat pravkar pridružila. Izjava je zanetila zanemarljivo malo eksistencialne razprave, glede na to, da potemtakem od neodvisnosti leta 1991 do pristopa k EU leta 2004 Slovenija na kontinentu ni obstajala. A nič čudnega ni, da politik, posebno zunanji minister, pomeša pojme. Kar zadeva Slovenijo, je bil hujši prijetno bizaren odziv nekega časopisa – ki v najboljšem primeru zaposluje politično neomadeževane preverjevalce –, kjer so želeli pozdraviti izvolitev temnopoltega župana v obalni občini: Vzhodna Evropa izvolila prvega temnopoltega župana, je bil naslovljen članek v Guardianu. Očitno so bili veseli za Vzhodno Evropo, a občina Piran je na skrajnem zahodu istrskega polotoka in tako na zahodu Slovenije, s čimer je dejansko, glede na zemljepisno dolžino, v Zahodni Evropi, tako kot na primer Združeno Kraljestvo. Ne bi rad bil malenkosten, a Piran leži na isti zemljepisni dolžini kot Vezuv, ki je ohranil trenutek v zgodovini, ki predstavlja srž tistega, kar naj bi zaznamovalo Zahodno Evropo.
Sam sem mnenja, da to v resnici ni malenkostnost, posebno v tem obdobju zgodovine, ko so nedavni dogodi pokazali, kako pomembno je osnovno znanje o državah in glavnih mestih v Evropi. Balkan je izbruhnil: predvidljivo za poznavalce, presenetljivo za tiste, ki bi morali vedeti, pravilno za cinične poznavalce; 20 let pozneje tektonske težave, ki izvirajo iz tega izbruha, še vedno niso rešene. Bosna in Hercegovina je še vedno bizaren konstrukt nekoliko v mejah še bolj bizarne Republike Srbske. Kosovo je postalo precedens za mnogo narodov (Kurdi, na prvem mestu mnogih seznamov, ostajajo izven Evrope, razen če emigrirajo v Carigrad), mnogo od njih v senci najvišje gore v Evropi. (Kaj? Katalonija je tako blizu Mont Blanca? Ne, mislim na Elbrus, ki se dviga nad Abhazijo in Južno Osetijo.) V luči tega dejstva menim, da je relevantno, da zahodnoevropski Dunaj leži vzhodno tako od vzhodnoevropske Prage kot Zagreba in da je Grčija virtualno v Aziji, čeprav je praktično center Južne Evrope.
Orlandu Figesu lahko oprostimo tipkarsko napako – če se bo knjiga izkazala za dobro, s Krimom, razkrečenim med Vzhodno in Srednjo Evropo –, a čas je večinoma že izbrisal pomen prizanesljivosti. Splošna geografska lenoba med tistimi, ki sprejemajo odločitve, in komentatorji odraža najmanj vzvišenost, če ne že podlih namenov (spomnimo se govora Georgea Busha na Kosovu, ko je dejal, da bo Kosovo »v roku enega leta« samostojno; zdaj pa poglejmo ameriško prisotnost na Kosovu in nezanimanje ZDA za zadeve, kot so ruske izjave na Kavkazu). Vsak pozoren državljan bi se moral oborožiti z atlasom in prazno glavo, očiščeno starih izrazov in, če je treba, sodobnih komentarjev.
_
Rick Harsch je ameriški romanopisec, ki se je pred desetletjem preselil na slovensko Obalo. Med drugim je avtor trilogije Driftless triology, treh romanov, ki se odvijajo na ameriškem Srednjem zahodu, ter lani pri slovenski založbi Amalietti&Amalietti izdanega romana Arjun in dobra kača (Arjun and the Good Snake). V svojih esejih se ukvarja s sodobnimi kulturnimi boleznimi, zgodovino in umetnostjo.
Besedilo je nastalo v okviru programskega sklopa EPK – Maribor 2012 Življenje na dotik in bo objavljeno tudi na spletni strani EPK Perspektive in refleksije (www.zivljenjenadotik.si/refleksija).
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
