Barthes in ideologija vremena
O čem govorimo, ko govorimo o snegu?
20. 03. 2012
Že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je francoski semiotik Roland Barthes pokazal, da se ideologija skriva tudi v stvareh, ki se zdijo povsem »naravne«; ena od njih je na primer vreme. Ob tem se je spomnil obiska pekarne, kjer mu je pekovka rekla: »Še vedno je lepo, ampak predolgo je že vroče!« Takrat je namreč uvidel, da govoriti o vremenu vedno pomeni govoriti z določene perspektive. Dovolj je, da odprete katerikoli učbenik za učenje angleščine, kjer se boste seznanili z uporabnimi iztočnicami za začetek pogovora o vremenu. V klasičnem jezikoslovju bi to spadalo v praktično-sporazumevalno funkcijo jezika (znan je primer vprašanja »Kako si?«, ki po navadi ne zahteva iskrenega odgovora in je zgolj vljudnostne narave), Barthes pa pokaže, da je tudi v na videz »naravnih« situacijah vedno na preži ideologija. Ko pekovki odvrne: »Tudi svetloba je tako lepa!«, ona pa ne odgovori, pride do svojevrstnega »kratkega stika« v jeziku, Barthes pa spozna, da je »videti svetlobo« lastno razredni občutljivosti. V skladu s tem bi odgovor na vprašanje »Kako si?«, ki bi vseboval iskreno tarnanje zaradi problemov (»Mah, pravkar sem dobil zadnji opomin pred izključitvijo elektrike, nimam pa niti za bencin do službe.«), pokazal, kako je naša družba prepletena, če ne že utemeljena na takšnih tihih dogovorih, tako da se realno stanje in resnični občutki ne pokažejo.
»Najdlje je šla francoska ministrica za zdravje, ki je brezdomcem priporočila, naj med polarnim mrazom ne hodijo ven. Skratka, kot pravi Barthes, »nič ni bolj kulturnega od atmosfere, nič ni bolj ideološkega od vremena«.«
Ko te dni naletite na vrhunske primere »raziskovalnega novinarstva« kakršen je članek Sneg ponovno pada v Gorskem kotarju, Liki in Slavoniji, bi bilo treba izvesti prav ta trik in se prepustiti spontani reakciji: prvič – za zimski čas je nekaj povsem običajnega, če pada sneg, in kje drugje naj bi padal kot v Gorskem kotarju in Liki? Drugič – mar je res na Hrvaškem prvič zapadlo toliko snega, ali nas ne oblegajo vsakih nekaj let z bombastičnimi naslovi, da smo priča »najtoplejšemu poletju« ali »najhladnejši zimi« v zadnjih stotih letih? Da je vreme neločljivo od ideologije (in tudi od funkcioniranja države), je potrdil tudi sam premier, ki je obiskal državno upravo za zaščito in reševanje, da bi se informiral o stanju na terenu in morebitnih težavah v »boju« s snegom. Ob tem je izjavil: »Prišel sem se informirat o stanju glede na to, da je napoved za jutri: hladno, veter, lahko tudi sneg. Lekcijo smo že dobili. To je zgodba o sodelovanju med lokalno samoupravo, županijami in državo. Država je tu, da pomaga, da prevzame odgovornost in breme, če je treba, lokalna oblast pa se prav tako mora pripraviti. Normalno je, da je manj običajno, če sneži v Dalmaciji, namesto po drugih delih Hrvaške, zato je ta faktor presenečenja razumljiv, toda pred nami je mogoče nova vremenska ujma in tu ni več prostora za nisem vedel.«
Človek bi pomislil – če preskočimo prvi nepričakovan banalni stavek (»hladno, veter, lahko tudi sneg«) –, da premier govori o terorizmu ali vsaj o nenadni invaziji Nezemljanov. Še več, eden od časopisov je le nekaj dni pred tem objavil »ekskluzivno novico«, da Šibenik spominja na scene iz filma Dan po jutrišnjem, v katerem preplašeni ljudje blago z nakupovalnih polic mečejo v svoje košare, saj se začenja jedrska vojna. Isti časopis je pisal o »snežnem Armageddonu« in o mestih, ki so ostala »ukleščena«, medtem ko je »Dalmacija kapitulirala in išče pomoč vlade«, nekateri pa so šli še dlje s trditvijo, da je najbolje, da splitski župan »preda oblast vojski« (sic!). Preden so marljivi novinarji prišli na teren, smo – kot 11. septembra – dokaze o tem »boju« dobili najprej s fotografijami in posnetki bralcev, ki so dobesedno preplavili internet. In če bi besedo »sneg« povsod, kjer jo preberemo, zares zamenjali s »terorizmom«, bi večina teh besedil še vedno povsem spodobno funkcionirala, kot da se ni nič spremenilo. Le splitski župan Željko Kerum je razumno priznal, da je vse skupaj pretirano, in na vprašanje, ali misli, da ni bilo potrebe po kriznem štabu, odgovoril: »Iskren bom – meni je vse to skupaj malce smešno, mislim, pa kaj? To je povsem normalno, bog daj, da bo tako tudi naslednje leto.« Ko se je poskušal braniti pred obtožbo, da je prav mestna oblast odgovorna za sedemsto poškodovanih Splitčanov, saj niso bili pripravljeni na toliko snega, je župan odgovoril, da je »sneg tema, ki ljudem zamegli oči za nekaj mesecev, ko nihče nima kaj početi, nato pa bodo pisali o burji in poletni vročini.« Prav tu se razkriva Barthesova poanta o ideologiji: morda res ne bi bilo sedemsto poškodovanih, če bi si meščani šli v trgovino kupit škornje in zimske pnevmatike ter se celo veselili snega, kot so se včasih …
Če njegov odnos postavimo ob bok uradnemu obvestilu ministrstva za zdravje, se do takrat predvidljive vloge – splitski župan, ki se mu radi posmehujemo – nepričakovano zamenjajo. Ali ni prav ministrstvo za zdravje tisto, ki se nam posmehuje, ko nas opozarja, da »se je treba izogibati ekstremnemu mrazu zunaj« in da »tistim, ki morajo iti ven, priporočajo topla oblačila, ki ne smejo biti preozka, oblečejo naj jih v slojih, zunanji sloj ne sme prepuščati vetra in blage, po možnosti naj bo iz volne«. Če slučajno še niste vedeli – saj nas intuicija najbrž nagovarja, naj se v spodnjih hlačkah mečemo po plaži kot tistih nekaj Splitčanov –, ministrstvo opozarja, da je »treba zaščititi glavo s kapo, roke z rokavicami, vrat, usta in obraz pa prekriti s šalom«. Če nova vlada ne more spraviti v red ekonomskega stanja države in omogočiti državljanom, da si kupijo navadne škornje in zimske pnevmatike, lahko svoje državljane vsaj spomni, kako se normalen človek obnaša, kadar pada sneg. Ti hrvaški primeri so bili slikoviti in absurdni, toda najdlje je šla francoska ministrica za zdravje, ki je brezdomcem priporočila, naj med polarnim mrazom, ki je zajel Evropo, ne hodijo ven. Skratka, kot pravi Barthes, »nič ni bolj kulturnega od atmosfere, nič ni bolj ideološkega od vremena«. Pravo vprašanje je, ali bomo to snežno histerijo do naslednjega leta pozabili in se bo isti scenarij odvil še enkrat in tako v nedogled, kot da prav nikdar še ni zapadlo toliko snega …
_
SREĆKO HORVAT je hrvaški filozof, publicist in prevajalec. Je član uredništva časopisov Zarez, Tvrđa, Europski Glasnik in Up & Underground. Objavil je sedem knjig, eno izmed njih z Igorjem Štiksem, prevajal je dela Slavoja Žižka, Norberta Eliasa in drugih. Je dobitnik več nagrad in umetniški vodja teoretičnega dela Subversive Film Festivala, ki je v zadnjih letih v Zagreb pripeljal ljudi, kot so Tariq Ali, Terry Eagleton, Antonio Negri, Gayatri Spivak, Zygmunt Bauman idr.
Prevedla Nina Pfajfar
Besedilo objavljamo v sodelovanju z EPK – Maribor 2012. Nastalo je znotraj programskega sklopa Življenje na dotik, kjer so dnevno objavljena besedila najvidnejših evropskih intelektualcev. Več na www.zivljenjenadotik.si
Pogledi, št. 5, 14. marec 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
