Layerjeva »Marija Pomagaj«
Ob dvestoletnici, ki to najbrž ni
Foto: Alojz Vengar
10. 06. 2014
Najbolj znana slovenska nabožna podoba je uspela ohraniti marsikatero skrivnost. A navkljub prevladujočemu prepričanju, da je nastala iz slikarjeve zaobljube pred natanko dvema stoletjema, leta nastanka ni mogoče zanesljivo potrditi.
Na mestu bazilike Marije Pomagaj na Brezjah je do konca 19. stoletja stala manjša, skromno opremljena cerkev sv. Vida, ki je bila podružnica župnije v Mošnjah. Poznosrednjeveška cerkev z baročnim banjastim obokom je nemara nasledila starejšo cerkveno stavbo, katere ostanki so se skrivali pod njenimi zidovi. V knjigi Leto svetnikov lahko preberemo, da so cerkve sv. Vida med najstarejšimi in lahko segajo v začetek krščanstva med Slovenci. Domnevno naj bi cerkve krščanskega mučenca iz dobe cesarja Dioklecijana sv. Vida postavljali v krajih, kjer so poprej častili poganskega boga Slovanov Svetovita (Svantovita).
Frančiškanski pater Henrik Damiš (1883–1957) v besedilu o romarski poti na Brezjah, napisanem v letih pred začetkom prve svetovne vojne, navaja, da je bila cerkvica konec 18. stoletja potrebna temeljite obnove. Na levi strani so prizidali kapelico sv. Antona Puščavnika. Med letoma 1794 in 1798 so obnovili glavni oltar in postavili vanj novo sliko, ki je bila delo poznobaročnega slikarja Leopolda Layerja iz Kranja. Oltarna slika prikazuje sv. Vida v kotlu vrelega svinca, katrana in smole, v katerega so ga vrgli v Rimu, ker ni hotel žrtvovati poganskim bogovom. Sv. Vid je pozdravil sina cesarja Dioklecijana, tako da je iz njega izgnal hudega duha, ki ga je obsedel. Vidovo zdravilsko moč so pripisali čarovništvu. Po legendi je sv. Vid prišel iz kotla nepoškodovan.
Leta 1800 je dal mošenjski župnik Urban Ažbe (1751–1827) na desni strani prizidati kapelico Matere božje, kar je dokazoval latinski napis na zadnji steni kapelice. Pri Leopoldu Layerju je za oltar v kapelici, ki jo je poimenoval »Pomoč kristjanov« (kapela »Marije pomočnice«, »Marije Pomagaj«), naročil sliko Marije z Jezuščkom – milostno podobo Marije Pomagaj. Sliko so postavili v lesen oltar, ki so ga krasili kipi Marijinih staršev sv. Joahima in sv. Ane ter sv. Valentina in sv. Roka.
C. Schleich, Cranachova Marija Pomagaj
Pot do romarske poti na Brezjah
Nastanek romarske poti na Brezjah je sooblikovalo več dejavnikov. Ob koncu 18. stoletja so bile romarske pobožnosti okrnjene zaradi jožefinskih cerkveno-upravnih reform, janzenizma in francoske okupacije. Po sredini 19. stoletja so se znova okrepile. Ob osrednjih romarskih središčih (Köln, Aachen, Santiago de Compostela, Padova, Rim, Palestina) so oživele romarske poti k Mariji posvečenim cerkvam (Višarje, Gospa Sveta na Koroškem, Trsat, Marijino Celje idr.).
Marija je v visokem srednjem veku začela pridobivati status univerzalne zaščitnice oziroma priprošnjice. Poseben pomen je imela kot zavetnica proti Turkom. Zmago nad Turki v bitki pri Lepantu naj bi krščanske sile dosegle ob izredni pomoči Marije, h kateri se je na pobudo papeža Pija V. z molitvijo rožnega venca obračal ves krščanski svet. V zahvalo za uslišanje so začeli klicati Marijo kot »Pomočnico« ali »pomoč« kristjanom in v lavretanske litanije uvedli vzklik »Marija, Pomoč kristjanov, prosi za nas«. Čaščenje Marije Pomočnice oziroma Pomočnice kristjanov se je okrepilo po zmagi nad Turki pred Dunajem leta 1683. Liturgično praznovanje Marije Pomočnice pa se je uveljavilo šele na začetku 19. stoletja. Papež Pij VII. se je po zmagi nad Napoleonom slovesno vrnil iz francoskega ujetništva 24. maja 1814, zato je na ta dan odredil praznik Marije Pomočnice kristjanov v obnovljenih papeških državah. Leta 1854 je papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Naslednje leto je bil sklenjen konkordat.
Leta 1857 je ljubljanska škofija uvedla praznik Marije Pomočnice. Leta 1858 je bila v Škofji Loki ustanovljena prva Marijina družba na Slovenskem. Ugled duhovščine med preprostim ljudstvom se je povečal. Znova so lahko zaživele romarske poti. Na porast Marijinega čaščenja je vplival tudi tisk. Množičnost romanja na Brezje je olajšala gradnja gorenjske železnice (1871).
Milostne podobe se podobe svetih oseb, od katerih je mogoče pričakovati uslišanje. Njihovo čaščenje temelji v prepričanju, da je svetnik ali svetnica v podobi prisotna na podoben način kakor v svojem grobu ali svetinjah. Marija ni bila mučenka, zato po njej ni telesnih svetinj, ki bi jih lahko častili. Vlogo »posrednice« Marijine milosti so prevzele Marijine podobe.
S čudodelnimi oziroma milostnimi podobami so povezani čudežni dogodki. Začetke Marijinih božjih poti pogosto pojasnjujejo legende o Marijinih podobah, ki so bile najdene po čudežu. V nasprotju s starejšimi romarskimi kraji je brezjanska Marijina podoba postala čudežna ali milostna zaradi uslišanj. Prva nenavadna ozdravljenja na Brezjah so sorazmerno dobro opisana. Prvi čudeži naj bi se začeli dogajati leta 1863. Najprej je ozdravela Marija Tavčar iz Begunj. Po hudi bolezni je ostala njena noga skrčena in trda, tako da je lahko hodila samo ob bergli. Dvakrat se ji je sanjalo, da jo Marija Pomagaj vabi k sebi. 22. septembra 1863 se je odpravila na Brezje, kjer je med mašo iskreno molila k Mariji. Nenadoma se je njena noga zravnala, odložila je berglo, ki jo je pustila v kapelici. Naslednje čudežno ozdravljenje se je zgodilo 2. oktobra istega leta.
Legenda o nastanku podobe Marije Pomagaj
Layerjeva slika Marije Pomagaj je najbolj priljubljena nabožna podoba v Sloveniji. Sedeča Mater Božja z Jezuščkom v naročju je naslikana pred nevtralnim ozadjem. Marija je predstavljena v tričertinskem izrezu. Marijina glava je obrnjena nekoliko proti desni, proti gledalcem, tja so zazrte tudi oči. Z rokama nežno pridržuje golega Jezuščka, ki se z levico oklepa njenega vratu, z desnico pa jo boža. Marijino in Jezuščkovo lice se dotikata. Pogled Jezuščka, ki je usmerjen proti Marijinemu obrazu, dopolnjuje pozo medsebojnega sprejemanja. Jezušček opira svoje telo na levo nožico, ki stoji na Marijinem levem kolenu. Desna nožica stoji na Marijini levi roki. Ovalen obraz Matere Božje oživlja prijazen, razumevajoč in dobrohoten nasmešek. Marijini lasje padajo čez ramena in se razgrinjajo po plašču. Marijine in Jezuščkove lase prekriva prozorna tančica.
Slika ni naslikana v oljni tehniki, temveč v kombinirani tehniki tempera in oljnate barve. Na hrbtni strani slike spodaj je napis »Leopold Layer Pix«, letnice ni. Podokvir je iz smrekovine, ročno kovani žeblji so bili najbrž izdelani v Kropi. Slikar Riko Debenjak, ki je leta 1943 kopiral sliko, je domneval, da je bila oker barva, ki jo je uporabil Layer, »bohinjskega izvora«. Slika je bila tedaj sorazmerno dobro ohranjena. Samo na nekem mestu je odpadel drobec barve, na partijah obraza, telesa in rok je bila barvna plast razpokana.
Layerjeva Marija Pomagaj (Breg pri Žirovnici)
Znanih je več različic legende o nastanku Marije Pomagaj. Izročilo, ki pravi, da jo je Layer iz zaobljube naslikal v ječi, kamor so ga zaprle francoske oblasti zaradi ponarejanja denarja, oziroma da se je v ječi (ob truplu brata Valentina) zaobljubil naslikati sliko, ki je nastala leta 1814, najbrž ni povsem resnično. O tem nas lahko prepriča prvi zapis o sliki in čudežnih ozdravitvah na Brezjah v katoliškem listu Zgodnja Danica (1864, št. 15), ki se na bistvenih mestih nekoliko razlikuje od legende, ki se je najbrž dokončno izoblikovala šele v letih po prvih čudežnih dogodkih na Brezjah. Zgodnja Danica je zapisala: »Pripoveduje se namreč, da Layer, sloviti slikar, rojen v Kranji, ki je zalo podobo Marije Device Pomočnice na platno narisal, in tudi kapelo s podobami ozališal, je bil zavoljo ponarejenih bankovcev na veliko let v ječo obsojen; v jetnišnici pa goreče k Mariji moli in jo prosi, naj mu izprosi milost, da bo ječe rešen in ako se mu želja spolni in on zopet prostost zadobi, obljubi omenjeno kapelico prav lično izmalati.«
Layer je sliko najbrž naslikal v prvih letih 19. stoletja. Že med francosko zasedbo, pol stoletja pred uradnim nastankom romarske poti na Brezjah po letu 1863, so se namreč ljudje v stiskah obračali na brezjansko Marijo Pomagaj. Slika je bila deležna oboževanja že na začetku 19. stoletja.
Slikar obsojen kot ponarejevalec denarja
Leopold Layer (1752–1828) je po očetovi smrti leta 1808 prevzel družinsko slikarsko delavnico v Kranju, v kateri sta mu pomagala mlajša brata Valentin in Anton. Med tretjo, najdaljšo francosko zasedbo slovenskega ozemlja v letih 1809–13 so se Layerjevi dohodki zmanjšali, čeprav je portretiral več francoskih oficirjev in po predlogi naslikal tudi portreta Napoleonove žene Marije Luize in prvega generalnega guvernerja Ilirskih provinc, maršala Marmonta. V hudi stiski je Layer začel v kleti v tehniki perorisbe ponarejati papirnate avstrijske bankovce po 10 in 50 goldinarjev, ki so bili še v veljavi, čeprav so jih francoske oblasti razvrednotile. A Layerja so kmalu odkrili in brata Leopolda in Valentina ter Leopoldovo ženo in služkinjo so 28. junija 1810 tudi zaprli. Valentin Layer je 5. julija umrl v mestni ječi za sušico (ljudje so govorili, da se je v obupu obesil), Leopold Layer pa je bil po francoskih zakonih obsojen na milo kazen petih let ječe (hišni zapor). Zanj naj bi se zavzel neki francoski general, kar naj bi Layerja rešilo smrti na vislicah.
Layerja so iz ječe izpustili že pred oktobrom 1810. Kmalu pa se je na 57-letnega slikarja zgrnila nova nesreča: v velikem požaru, ki je 1. junija 1811 prizadel Kranj, mu je pogorela hiša s slikarsko delavnico. Leopold naj bi se zaobljubil, da bo poslikal kapelico Marije Pomagaj na Brezjah, če bo rešen iz hude življenjske stiske. Izročilo romantično trdi, da se je Leopold Layer zaobljubil, ko je videl umirati brata, da bo cerkvi na Brezjah daroval novo podobo Marije pomagaj, ki jo je začel slikati v ječi z verigami na rokah. Misel, da je Layer slikal v zaporu, se je obiskovalcem Brezij najbrž utrnila ob pogledu na Layerjeve freske na oboku kapele. Med množico vernih, revnih in betežnih je namreč naslikan tudi domnevni slikarjev avtoportret – vklenjena oseba, ki dviga k Mariji roke v verigah.
V resnici je mogoče dokazati samo, da je Layer leta 1814 poslikal kapelico na Brezjah, kar je potrjeval latinski napis na notranji strani loka kapele: »Leopoldus Layer pinxit anno 1814 ex Voto.« (»Leopold Layer naslikal leta 1814 po zaobljubi.«).
Slika naj bi nastala dobro desetletje prej
Nesporni podatek o Layerjevi poslikavi kapele in legendo o nastanku podobe Marije Pomagaj so poskušali tudi povezati med seboj. Duhovnik in umetnostni zgodovinar Viktor Steska (1868–1946), ki se je oprl na nezanesljive vire (izročilo, poljudno predavanje kranjskega dekana Antona Koblarja iz leta 1913, ustne informacije slikarja Matija Bradaška), je menil: »Ko so Francozi odšli, je bil Layer oproščen in je izpolnil svojo obljubo. V kapelici na Brezjah je stene okrasil s slikami na mokri omet in prinesel za oltar oljno sliko Marije Pomagaj, ki je povsod znana. Napis pove, da se je to zgodilo l. 1814.« Slikarju Matiji Bradašku (1852–1915), ki je v Kranju živel šele od leta 1875, naj bi stara gospa Hayne (najbrž sorodnica Layerjevega znanca in ljubiteljskega slikarja, živinozdravnika Antona Hayneja), ki je kot petnajstletno dekle Layerja dobro poznala, povedala, da je Layer naslikal podobo Marije Pomagaj v ječi.
Henrik Damiš je opisal Layerjevo stensko poslikavo v Marijini kapeli, ki so jo verniki zaradi upodobitev štirih dogodkov iz Marijinega življenja lahko dojemali kot spremljavo milostne podobe. Na desni in levi strani kapelice so bili štirje prizori z Marijo, ki so jih pojasnjevala latinska besedila. Pri vhodu levo je Layer naslikal Marijino rojstvo, pri vhodu desno Marijino oznanjenje, na evangeljski strani zadaj Marijino vnebovzetje in na listni strani Marijino kronanje. Kapelo so krasili tudi motivi Adam in Eva, Brezmadežno spočetje, Marija Priprošnjica, sv. Vid, sv. Anton Puščavnik ter sv. Kozma in Damijan. Poslikava se ni ohranila. Freske so bile na začetku 20. stoletja tako potemnele, da je bilo težko razbrati posamezne motive, saj jim je močno škodil dim sveč, ki so jih romarji prižigali v majhni, slabo zračeni kapelici. Stene kapelice so prekrivale tudi številne votivne podobe in bergle, ki so jih pustili romarji. Freske so odstranili ali pa morda prebelili ob prenovi kapele leta 1954.
Leopold Layer, Avtoportret, risba s svinčnikom
Do druge svetovne vojne je veljalo, da je Layerjeva Marija Pomagaj nastala v letu 1814 ali nekoliko prej. Duhovnik in umetnostni zgodovinar Josip Dostal (1872–1954) je v članku, ki ga je leta 1944 objavil v mesečnem glasilu Marijinih družb, Bogoljubu, poskusil dokazati, da je Leopold Layer sliko naslikal že okrog leta 1800. Slike ni naslikal iz lastnega nagiba, temveč po naročilu graditelja kapelice. Dostal je celo menil, da avtor slike Marije Pomagaj ni bil Leopold, temveč njegov brat Valentin.
Dostalovo domnevo, da je bila Layerjeva podoba Marije Pomagaj v času francoske zasedbe že v oltarju v kapelici, je potrdilo pismo župnika Ažbeta kuratu pri Sv. Joštu Francu Julianiju, napisano po veliki noči 1811 (14. 4. 1811). Ažbe piše, da je silno potrt zaradi trdega francoskega jarma. Trpi on in trpijo njegove ovčice. Ljudstvo si je za zavetnico izbralo Marijo Pomočnico na Brezjah. »K tej podobi so ves postni čas prihajali tako pogosto in v tolikih množicah ljudje iz okoliških župnij, da je do pet tujih duhovnikov ondi maševalo. Dne 2. aprila so prišle štiri procesije pod vodstvom svojih dušnih pastirjev. Bilo je toliko ljudstva, da niti polovica ljudi ni mogla v cerkev in da so vse klopi polomili.« (Pismo je objavil dr. Josip Gruden v Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko, 1909, str. 55–56) Dostal poudarja: »Opažamo, da župnik Ažbe govori v tem pismu o podobi Marije Pomočnice, ki je bil nanjo gotovo ponosen. Ali si moremo misliti, da bi bili to podobo, ki je bila že več let v toliki časti, odstranili in jo zamenjali z novo sliko, in to še ob času župnika Ažbeta, ki je bil vendar navezan na svoje delo? Ni bilo treba. Layerjeva slika je bila že v oltarju. Pa je tudi jako nevarno božjepotna svetišča spreminjati v bistvenih rečeh. Vse se lahko pokazi in podere, kar ni zgodovina.
Iz doslej povedanega bomo zlahka razumeli, zakaj se je Leop. Layer zaobljubil, da bo poslikal vprav kapelico na Brezjah. Najbrž je že v ječi slišal, kako je Marijina slika, ki je izšla iz njegove delavnice, čaščena in kako veliko zaupanje imajo ljudje do nje.«
Dostalova interpretacija vseh ni uspela prepričati. Še vedno naletimo na opredelitve v prid ljudskega spomina, verovanja oziroma legende. Tako naj bi sliko Layer res naslikal v zaporu, ko pa jo je poklonil cerkvi na Brezjah, je v kapeli nadomestila neko danes izgubljeno Marijino sliko, ki je nastala po naročilu Ažbeta. Ta Marijina slika bi bila lahko naslikana na omet.
Henrik Damiš navaja govorico, da je župnik Ažbe dejal Brezjanom, da ima lepo Marijino podobo. Ažbe naj bi obljubil, da bo to podobo, ki pa je ne smemo zamenjevati z milostno podobo Marije Pomagaj, dal na oltar, če vaščani zgradijo kapelico. Damiš je menil, da je bila vzrok za božjo pot kapelica »Pomoč kristjanom«. Božja pot naj bi bila starejša kot Layerjeva podoba Marije Pomagaj. V primeru, da je Ažbe naročil pri Layerju podobo Marije Pomagaj pred zidavo kapelice, bi slika lahko do postavitve v oltar v kapelici imela status zasebne nabožne podobe.
Znamenita vzornica iz Innsbrucka
Layerjeva Marija Pomagaj je za predlogo imela skoraj tri stoletja starejšo sliko, ki jo je nemški slikar in grafik Lucas Cranach st. naslikal po letu 1514 v Wittenbergu. Cranachovo sliko kot milostno častijo v katedrali v Innsbrucku. Njena najbolj znana kopija je v cerkvi Mariahilf v Passauu. Urban Ažbe je Marijino podobo pri Layerju najbrž naročil z izrecno željo, naj bo kopija znamenite upodobitve Marije Pomagaj iz Innsbrucka. Ažbe je namreč bogoslovje študiral na univerzi v Innsbrucku, tu si je tudi pridobil doktorat, nato pa je še pet let in pol služboval v bližnji briksenski škofiji.
Layer Ažbetovega naročila za izdelavo kopije ni mogel dobesedno izpolniti, saj nikoli ni bil v Innsbrucku, da bi si lahko ogledal znamenito Cranachovo podobo Marije Pomagaj. Pomagal si je najbrž z eno od innsbruških podobic Cranachove slike. Avguštin Stegenšek kot vzor za Layerjevo sliko, za katero je menil, da je boljša od Cranachovega originala, navaja bakrorez C. Schleicha. Seveda bi lahko Layer uporabil tudi kakšno drugo, morda kolorirano grafično podobico.
Layerjeva Marija Pomagaj je posneta po podobici, zato sta se fiziognomija in izraz Marije in deteta precej oddaljila od Cranachovega originala. Idealizacija je krepkejša. Layer je sliko tudi posodobil. Mariji je nadel novo nošo, ki naj bi bila značilna za 18. stoletje. Barve so bolj čiste in pestre, kar je značilno tudi za druge Layerjeve kompozicije. Izrez na sliki je nekoliko večji, saj Marija na straneh ni prirezana.
Omeniti velja tudi podatek, da Leopold Layer ni naslikal samo ene kopije Cranachove Marije Pomagaj. Različici v atiki oltarja v podružnični cerkvi sv. Marije Magdalene v Rupi in v prezbiteriju podružnične cerkve sv. Radegunde na Bregu pri Žirovnici se od Layerjeve originalne slike razlikujeta po formatu, svetlem ozadju, finosti slikarske obdelave, Marijinih oblačilih in drugih detajlih.
Tudi Layerjeva Marija Pomagaj je bila deležna podobnih označb kot druge čudodelne podobe. V Zgodnji Danici lahko leta 1889 preberemo: »Istina je, da ljudje pravijo, da slika Marije-pomagaj se ne opraši, da je muhe ne onesnažijo, da je vedno jednako pristna in čista.« Henrik Damiš posebej omenja »Marijin pogled po molivcih«, saj pogled čudodelnih podob spremlja gledalca, kjerkoli se nahaja.
Konec 19. stoletja so porušili staro podružnično cerkev in do leta 1900 zgradili novo mogočno cerkveno stavbo. Nedotaknjeno so pustili samo Marijino kapelo, ki so jo zavarovali z zunanjim stavbnim plaščem in veliko kupolo. Podobo Marije Pomagaj so ob obnovi kapele v letu 1954 postavili v nov oltar, ki ga je zasnoval arh. Janko Omahen. Od sredine sedemdesetih let preteklega stoletja je slika v rezljanem, z akanti okrašenem okviru (arh. Tone Bitenc), ki od daleč spominja na namestitev Cranachove slike v velikem oltarju cerkve sv. Jakoba v Innsbrucku.
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
