Odziv na članek V spomin vsem mojim direktorjem
Odgovor Nerini Kocjančič
05. 04. 2014
Nerina Kocijančič je praktično edina stalnica na Filmskem skladu (FS) in zdaj na Slovenskem filmskem centru (SFC). Res je doživljala in preživela 13 direktorjev (toliko direktorjev v 20 letih, neverjetno), med njimi kot direktorja št. 11 tudi mene.
Žal je s svojim pisanjem zamudila priložnost, da bi bila tiho. Zakaj se je odločila napisati odo sedanjemu direktorju, ki se mu glede na besede ministra za kulturo dr. Uroša Grilca in njegovo tiščanje z novim zakonom ter združitvijo SFC z Vibo res maje njegov položaj, ve le ona sama. Je že imela razloge, da ga vidi kot najboljšega direktorja do zdaj. Ta pozna stanje produkcije v svetu, pomembnost koprodukcij, promocije in razvoja scenarijev, česar naj mi očitno ne bi. Nisem prepričan, da je navedeno dovolj za učinkovito, pregledno in formalno pravilno delovanje SFC. A ne bom se spuščal v negativizem in kritikarstvo, ki nam v tem trenutku, ko bomo morali izbojevati najboljše rešitve v novem zakonu, ne koristijo.
Pravzaprav bi bil lahko srečen, da mi je v svojem prispevku namenila le 5 vrstic in pol. Ampak problem je, da je razen mnenja, da sem se bolje spoznal na poslovanje kot na strokovno področje, vse drugo natolcevanje brez osnov. Ker mi je naprtila, da naj bi preprečil realizacijo Vandime, lahko vsaj odgovorim na njene nesmisle.
Še vedno čakam, da mi Nerina odgovori, katera stroka naj bi mi dala nasvet glede Vandime. Bojim se, da imen ne bom dobil, kajti opozorilo, da producent ni redni plačnik, mi je posredovala le Nerina; za to sem se ji zahvalil ter to v razmišljanju in pri odločanju upošteval. Ja, ob besedi »stroka« se vedno malo nasmehnem. Nikjer drugje se ta pojem ne uporablja in zlorablja toliko kot v filmski sredini. Ali niso »stroka« bili, recimo, tedanji ocenjevalci, ki so projekt (vključno s producentom) ocenili s 74,33 točkami in ga tako razvrstili na 4. do 6. mesto?
Očitno me Nerina še zdaj ne pozna. Za »nasvete« stroke in politike sem bil popolnoma gluh. Razen za predstavnike »stroke« v komisijah in svetu. Posebno je udarila mimo pri mojem poslušanju politike, kajti ravno zaradi tega, ker ji nisem prisluhnil, sem izgubil možnost biti v. d. direktorja, pa direktor SFC. Celo več, ob pomoči dr. Sama Ruglja, Vilme Štritof, Mateja Zavrla, Igorja Šmida, Bojana Laboviča, Janeza Pirca, Igorja Šterka, Martina Srebotnjaka in Suzane Zirkelbach ter seveda Jožka Rutarja sem pristal na zavodu za zaposlovanje (se oproščam, če je kdo od članov sveta glasoval proti sprejemu sistematizacije, ki je določila, da vodje financ na SFC pač ne potrebujejo; naj mi sporoči, da se bo vedelo). Nerina, pa saj to je znana zgodba! Naj samo zapišem, kaj mi je ob obvestilu, da v. d.-jevstvo prevzame direktor št. 12, v zahvali zapisal direktor št. 13: »Po mojem osebnem mnenju ste bili direktor, ki je izkazal največ posluha za tegobe in zagate slovenskih producentov ter zagrizel v marsikateri problem, ki se je v dolgih letih preobratov na FS RS nakopiči.« Ker ni bil edini, ki je tako razmišljal, sem na svoje manj kot leto trajajoče direktorovanje ponosen! Morda je nekaj pelina pri Nerini, ker je tudi sama kandidirala za direktorico št. 11.
In zdaj še o nesrečni Vandimi.
Nedokončani filmi niso redki. Dogaja se tudi Filmskemu skladu. Žal se je v težavah znašel tudi projekt Vandima producenta Moja soseska d. o. o. in režiserke Jasne Hribernik. Film, ki sem ga na osnovi ocenjevanja uvrstil v nacionalni program leta 2010. Film, ki je bil pripravljen za snemanje, saj je bil že uvrščen v razvoj scenarija in projekta (tedaj še producenta Emines d. o. o.) in ga je komisija za izbor projektov ocenila s 74,33 točkami, tako da je bil uvrščen na 4. do 6. mesto med celovečernimi filmi med prijavljenimi po razpisu 2010 (s sofinanciranjem sklada s 491.274 evrov, za kolikor je producent tudi zaprosil). Projekt je toliko točk dosegel kljub temu, da jih je le malo prejel pri oceni producenta. Zaradi dobre ocene te in prejšnjih komisij ni bilo nobenih razlogov za zavrnitev uvrstitve v nacionalni program. Sam se vedno držim forme, ki je osnova za pošteno in pregledno poslovanje.
Bile pa so pripombe. Edino resno opozorilo je bilo od Nerine Kocjančič, namreč, da se na forumih študenti pritožujejo, da ne dobivajo plačil v predvidenih rokih. Moja soseska je namreč veliko večino svojega dela opravljala na projektih EU, kjer od dela pa do plačila mine tudi pol leta in več. Za mene je bilo pomembno, da sem iz razgovorov s pomembnimi člani ekipe čutil odločnost, da bodo film dokončali in s sodelovanjem premagali morebitne težave producenta. Izkazalo se je, da sem imel prav, kajti film je posnet in, če se ne motim, tudi že zmontiran! Seveda pa zaradi potencialnih težav s producentom zagotovo ne bi podpisal pogodbe, če ne bi s pravnikom FS dodobra pregledala tudi v SPP predvideno možnost zamenjave producenta (89. člen tedaj veljavnih SPP).
Postavili smo tudi zelo jasne in enostavne pogoje. FS bo podpisal pogodbo in dal avans samo, v kolikor podjetje ne bo blokirano in bo zagotovil običajno 10-odstotno garancijo. Ravno garancija je bila ključna, kajti pogoj, da jo zavarovalnica ali banka izda, je predhodno preverjanje podjetja ali pa depozit za zavarovanje izdane garancije. Ko nam je Moja soseska predložila garancijo, so bili izpolnjeni pogoji za pričetek realizacije.
S tem pa se je moja vloga na projektu zaključila, kajti SFC je dobil novo vodstvo. Torej zagotovo lahko rečemo, da nisem kriv za zaplete pri realizaciji pogodbe, ki so sledili!
Da morajo temu projektu nameniti več pozornosti, sem v primopredajnem zapisniku opozoril v. d. direktorja dr. Sama Ruglja. In po nastopu dela tudi sedanjega direktorja SFC Jožka Rutarja. Zanimivo pri tem je, da sem upošteval željo Kocijančičeve, da ne bi bila ona skrbnica pogodbe, kot sem sprva predvidel, in sem to funkcijo prevzel sam. Skrbnik pogodbe naj bi sodeloval pri potrditvah izplačila tranš in reševal druge probleme v zvezi s pogodbo. Vendar mi nista direktorja do 16. 8. 2011, ko sem uradno zapustil SFC, nikoli dala nobene naloge v zvezi s tem.
No, zapleti so žal bili. SFC ni nakazal povsem nespornega drugega dela avansa do aprila 2011, torej z vsaj trimesečno zamudo. Zakaj tako pozno, ne vem, vendar so se s tem za producenta začele težave. Predstavnikov SFC pri prvi klapi ni bilo.
Iz podatkov spletne strani Supervizor.si je razvidno, da je v maju 2011 Moja soseska od SFC prejela še 73.691,10 evrov za drugo tranšo. To pomeni, da je tedaj že morala predložiti dokumente in del potrdil o plačilih, ki so se nanašali na projekt. Pravilna dokumentacija je bila pogosto problem tudi pri veliko bolj izkušenih producentih. Kaj se je dogajalo z obračuni in produkcijo za Vandimo tedaj in pozneje, natančno vesta le direktorja SFC Rugelj in Rutar ter direktor Moje soseske.
Kot nepotrebni delavec Centra sem leta 2011 spremljal dogajanje le od daleč, ker so me posamezni protagonisti obveščali o dogajanju. Kaj kmalu sem izvedel, da tretje tranše SFC producentu ni izplačal, zato avtorji in drugi sodelujoči pri projektu denarja niso dobili. Slišati je bilo, da je bila dokumentacija za črpanje predana, da pa je SFC ocenil, da ni ustrezna osnova za izplačilo. Pa ni ostalo samo pri tretji tranši, saj so ostale neizplačane tudi vse preostale. Vendar se k formalni ureditvi odnosov med producentom in SFC ni pristopilo! Kljub temu so film v celoti posneli! Ko gre za denar, se stvari hitro zaostrijo, tako da je prišlo ne le do problemov med producentom in SFC, ampak tudi med producentom in veliko večino sodelujočih! To pa je situacija, ki zelo pogosto pokoplje film! Ko se v reševanje vključijo odvetniki in začnejo tožbe, postanejo možnosti za rešitev filma zelo majhne.
Da do tega ne bi prišlo, sem na predlog več sodelujočih ponudil, da poskušam sodelovati kot nekakšen mediator med sodelujočimi na projektu, producentom in SFC. Imel sem voljo, pa tudi zadosti znanja, saj sem reševal že zaplete s filmoma Traktor in Circus Fantasticus. Vendar mi je Jožko Rutar zagotovil, da bo to razrešil sam!
No, potem pa se ve, kako je bilo. Dogovora med Rutarjem in Kušarjem ni bilo in zadeve naj bi se urejale na sodišču. To seveda pomeni, da bo šla Moja soseska d. o. o. zelo verjetno v stečaj in tako ne bo niti formalnih možnosti, da bi bili sodelavci, razen soavtorjev, poplačani. Pa čeprav je film posnet in zmontiran in je imel SFC vseskozi zanj namenski denar (295.000 evrov)! Tako je vsa odgovornost za zaplete pri realizaciji Vandime na direktorjih, ki so odločali v času izvajanja. Drugi, ki smo poskušali pomagati, pa smo bili zavrnjeni.
Igor Kadunc, direktor FS št. 11.
Pogledi, let. 5, št. 6, 26. marec 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
