Javna sredstva v kulturi
Osemmestne evrske številke in generacijska solidarnost
04. 10. 2013
Predlansko jesen so simfonični orkestri po vsem svetu začenjali svoje koncerte z enominutnim odlomkom glasbe iz filma Soldaat van Oranje (1977; gre za enega najuspešnejših nizozemskih filmov vseh časov o gverilskem delovanju med nemško okupacijo v letih 1940–45) režiserja Paula Verhoevna. Šlo je za izraz solidarnosti mednarodne glasbene skupnosti z nizozemskimi kolegi, ki jim je grozilo radikalno zmanjšanje javnega financiranja. Pobudi se je oktobra 2011 pridružil tudi orkester Slovenske filharmonije z dirigentom Kennethom Montgomeryjem.
Se pa nizozemsko krčenje javnih sredstev ni omejevalo le na kulturo: v Pogledih je 26. oktobra istega leta Mladen Dolar pisal o krčenju sredstev za znanost, predvsem v zvezi z zelo uglednim mednarodnim »post-akademskim institutom za raziskovanje in produkcijo v umetnosti, teoriji in dizajnu« Jan van Eyck Academie iz Maastrichta, kjer je deloval tudi sam. Glede na glasnost tedanjih protestov in poznejše pomanjkanje podatkov o njihovem nadaljevanju se kaj zelo usodnega očitno ni zgodilo.
Pravzaprav se nekaj podobnega dogaja tudi pri nas: že več let se govori o neusmiljenem krčenju proračunskih sredstev in o životarjenju na robu preživetja, a posledic kakšnih res vsebinskih rezov še ni bilo zaznati. V petek, 20. septembra, je Radio Slovenija poročal o seji slovenske rektorske konference: rektorji se niso mudili s kakšno subtilnejšo formo nagovora javnosti, na vlado so kratko malo naslovili poziv za dodatnih 46 milijonov evrov, da bodo lahko speljali peti letnik bolonjskega študija. (Seveda se o financiranju petega letnika govori že dolgo, ampak očitno za vse sprejemljive rešitve ni, univerze pa pričakujejo, da bo država v povsem drugačnih časih dogovorjene obveznosti pač plačala. Itak.)
Rektorji so vsi že več let na svojih položajih, težko je verjeti, da si ne bi predstavljali, koliko denarja je 46 milijonov. Za tiste, ki dnevno ne prekladamo osemmestnih številk v evrih, naj ilustriram, da gre za več kot polovico letnega proračuna tako imenovane žive kulture (to je vsa tista, ki ne sodi v kulturno dediščino), ki se financira prek ministrstva za kulturo. Znan je tudi podatek, da naj bi v zdravstvenem sistemu manjkalo okrog tisoč zdravnikov, obenem pa zaradi varčevanja ni dela za dvesto diplomiranih zdravnikov. Če bi mladim zdravnikom odšteli recimo za te čase lepih tri tisoč evrov bruto mesečno, bi zaposlitev teh dvesto brezposelnih stala 7,2 milijona evrov.
»Še tako evforična publika ne more spremljati tako obsežne produkcije, predvsem pa tolikšna razpršenost ne omogoča kritične mase, ki bi se lahko zbrala za zavezujočim sporočilom tega ali onega odmevnega dela.«
Seveda je takšno obmetavanje s številkami demagoški populizem. Ampak številke so raznih vrst: na Nizozemskem so recimo govorili o krčenju sredstev za njihovih dvanajst poklicnih orkestrov. V Sloveniji imamo 4 simfonične orkestre (Slovensko filharmonijo, dve operi in RTV Simfonike), en big-band (RTV), pa tudi poklicni godbi policije in vojske. Če se je precej bogati Nizozemski z več kot 16 milijoni prebivalcev zazdelo, da bi lahko kaj prihranila pri svojih dvanajstih orkestrih, bi kakšno malenkost morda lahko tudi Slovenija?
Na univerzah je sicer trenutno čas vpisa: v ponedeljek, 9. septembra, so univerze v tretjem razpisnem roku podelile status študenta množici mladih, ki v veliki večini ne nameravajo študirati, jim pa status pride prav pri študentskem delu. Sistem je izdelan do neslutenih podrobnosti: stotine mest je bilo računalniško razdeljenih v nekaj minutah, šlo je za veščino bliskovitega klikanja in srečo pri izbiri programa, kjer ni smelo biti preveč drugih kandidatov. Dva izmed mojih znancev sta klikanje vzela premalo zares in zato ostala brez statusa. Oba sta tik pred diplomo, kolega na doktorskem študiju, ki traja dlje, kot je odmerjenega študentskega statusa, pa se je boljše pripravil in je tako postal bruc nečesa, česar sicer ne namerava študirati dovolj resnih študentov, da bi do zadnjih tednov pred začetkom akademskega leta zapolnili razpisana mesta. Na srečo študentskega dela željnih kolegov so v igro vključene tudi srednje šole, ki tudi sredi septembra še podjetno ponujajo vpis – znanec s končano gimnazijo se je lahko avtomatično vpisal že kar v tretji letnik.
Seveda je tudi to po svoje demagoško, saj mladi v večini primerov nimajo druge možnosti, kot da delajo prek napotnic, pa še res jim od prejetega bruto zneska več ostane. Bo pa rektorska konferenca z oktobrom dobila novega člana: rektor Univerze v Ljubljani bo namreč dr. Ivan Svetlik, ki je pomladi leta 2011 kot minister za delo v Pahorjevi vladi poskušal urejati študentsko delo in na referendumu pogorel. Zanimivo bo spremljati, kako se bo študentskega dela lotil na novi funkciji.
Kulturno dogajanje teh tednov
Hujšega krčenja tudi na kulturnem področju ni opaziti: 11. septembra sta se na isti dan začela Festival slovenskega filma v Portorožu in Mednarodni literarni festival Vilenica, dan pozneje je bil otvoritveni koncert sezone Orkestra Slovenske filharmonije z zvezdniškim solistom Emmanuelom Pahudom, na sam petek, 13., se je končal še Festival Maribor (katerega partner je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije), v soboto, 14., pa je sledila otvoritvena premiera sezone v ljubljanski Drami – ko sta še potekala tako Vilenica kot filmski festival. Seveda razumem, da gre za različne javnosti – a vseeno ne v tolikšni meri. Poleg tega je bila v petek, 13., še otvoritev Grafičnega bienala Ljubljana in slavnost ob obletnici delovanja Kina Šiška.
Predvsem pa se je tempo naslednji teden nadaljeval: poleg koncerta Slovenske filharmonije so bile v petek, 20., hkrati gledališke premiere v poklicnih gledališčih v Celju, Ljubljani (Mladinsko) in mariborski Drami, v tej celo nastopna režija novega umetniškega direktorja Diega de Bree. Zadnji teden septembra pa prinaša poleg premiere v novomeškem Anton Podbevšek Teatru od srede do sobote še zaporedne premiere vrhunskih režiserjev v Mestnem gledališču ljubljanskem (Aleksandar Popovski), Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica (Janez Pipan), Prešernovem gledališču Kranj (Matjaž Zupančič) in spet ljubljanski Drami (Jernej Lorenci). V četrtek bo premiera Verdijevega Rigoletta v ljubljanski Operi, v petek pa Puccinijevega Triptiha v mariborski.
Konec avgusta so bili na Ptuju Dnevi poezije in vina in vzporedno prav tako literarni Festival Sanje v Medani, v Ljubljani gledališka festivala Mladi levi in Ex ponto, hkrati vrhunca ljubljanskega poletnega festivala z gostovanjem orkestra Gewandhaus in polovico sanktpeterburškega Nibelungovega prstana, v zadnjem tednu septembra je v Ljubljani tudi več sodobnoplesnih premier, teden pozneje pa gostovanje treh predstav mariborskega Baleta v Cankarjevem domu in komaj ga bo konec, se bo začel festival Slowind, letos posvečen Vinku Globokarju, prej in potem bo še vrsta drugih koncertov. Vmes izhajajo knjige, televizija ima več novih dokumentarcev, v kinu se vrtijo novi slovenski filmi pa filma o Stevu Jobsu in Hannah Arendt, marsikaj sem gotovo pozabil, nenamerno, in se iskreno opravičujem.
Generacijska solidarnost na trgu
Vse izmed naštetih prireditev (vključno z gostovanji) so navkljub proračunskemu zategovanju pasu še vedno izvedene pretežno z javnimi sredstvi. Glede na to, da to vseeno kar nekaj stane – čeprav sorazmerno malo v primerjavi s petim letnikom bolonjskega študija –, je morda vredno ponoviti vprašanje, če tolikšna produkcija koristi še komu razen »interesom producentov«, kot temu že dalj časa pravi minister za kulturo dr. Uroš Grilc. Še tako evforična publika ne more spremljati tako obsežne produkcije, predvsem pa tolikšna razpršenost ne omogoča kritične mase, ki bi se lahko zbrala za zavezujočim sporočilom tega ali onega odmevnega dela. Minister je v intervjuju za Poglede avgusta verjetno govoril tudi o tem, ko je dejal: »Svoboda umetniškega ustvarjanja bi morala biti tudi v tem, da trg deluje do te mere, ko vsaj katera izmed pobud lahko nastane tudi zunaj sistema javnega financiranja, morda kot izraz nasprotovanja, upora ali kakorkoli že. Tega je vse premalo. Paradoks je torej, da mora država zagotoviti takšne pogoje za kulturni razvoj, da se vsaj del pobud lahko zgodi brez njene vloge.«
Med zgoraj naštetimi je vsaj en dogodek, ki bi skoraj gotovo lahko zelo uspel tudi na trgu: krstna uprizoritev nove gledališke igre Dušana Jovanovića Boris, Milena, Radko v avtorjevi režiji je odprla sezono ljubljanske Drame, prinaša pa priljubljeni žanr generacijske komedije tipa Stare sablje (kajpak z nekaj jovanovićevske ironije), nastopajo trije izmed najbolj priljubljenih slovenskih igralcev zadnjih desetletij (Cavazza, Zupančičeva, Polič), tematika pa je pikantno avtobiografska: »No, nekoliko je situacija že premešana, a ne toliko, da ne bi bila zelo lepo razpoznavna: v dejanskem življenju je Dušan odpeljal Radku njegovo ženo Mileno, v drami pa Boris odpelje Radku njegovo ženo Mileno,« je v Gledališkem listu zapisal dr. Lado Kralj. Težko je verjeti, da ta uprizoritev ne bo uspešnica, in najbrž res ni potrebe, da po odigranih abonmajskih predstavah ostaja na deskah nacionalke, ki prejema 85 odstotkov sredstev za svoje delovanje iz javnih sredstev –igralci so namreč vsi že upokojeni člani Drame.
V Veliki Britaniji je običajna praksa, da se uspešnice iz javno financiranih gledališč (recimo sloviti Royal Court) preselijo na komercialne odre. Nekaj tovrstne generacijske solidarnosti bi bilo v zaostrenih finančnih razmerah dobrodošlo tudi pri nas, sploh v časih reformiranja javnega sektorja v kulturi, ko naj bi bili nastopi redno zaposlenih mnogo bolj pod drobnogledom – igralci naslovnih vlog so namreč vsi že upokojeni člani Drame.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
